Jedro

Sodišče je že večkrat izrazilo stališče, da mora pristojni organ o prošnji za mednarodno zaščito praviloma odločiti v rednem postopku. Izjemoma lahko odloči v pospešenem postopku ali v posebnih postopkih, če so izpolnjeni zakonski pogoji.

Prva tožnica je v prošnji za mednarodno zaščito navedla, da bi jo v primeru vrnitve v Ukrajino v kakšen drug kraj šteli za „banderovko“ oziroma pripadnico fašističnega zgodovinskega ukrajinskega režima iz druge svetovne vojne. Iz teh navedb prve tožnice, ki jih je podala v upravnem postopku, torej izhajajo dejstva, da bi v njenem primeru lahko šlo za preganjanje na podlagi političnega prepričanja v smislu 5. alineje 1. odstavka 27. člena ZMZ. Sodišče zato meni, da bi morala tožena stranka v rednem postopku to vprašanje podrobneje razčistiti z zaslišanjem tožnice in po potrebi s pridobitvijo morebitnih drugih dodatnih dokazov.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-108/2015/3 (1312-15) z dne 3. 8. 2015 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka, po združitvi obeh zadev prve tožnice in njenega mladoletnega sina v skupno obravnavanje na podlagi 130. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), zavrnila njuni prošnji z dne 16. 7. 2015, kot očitno neutemeljeni, na podlagi določil 1. odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ), ker je ocenila, da sta tožnika v Republiko Slovenijo (v nadaljevanju: RS) vstopila iz ekonomskih razlogov (1. točka) in ker sta v postopku pridobitve mednarodne zaščite navajala zgolj dejstva, ki so nepomembna oziroma zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (2. točka), niti ne izpolnjujeta pogojev za mednarodno zaščito, ki jih določata 26. in 28. člen ZMZ (3. točka), kot tudi, da brez utemeljenega razloga nista izrazila namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času (5. točka), niti jima ne grozi resna škoda iz 3. alineje 28. člena ZMZ. Pri sprejemu izpodbijane odločitve se je tožena stranka oprla tudi na 3. alinejo 52. člena ZMZ in 54. člen ZMZ.

2. Iz obrazložitve, med drugim izhaja, da je tožena stranka vpogledala lastnoročno izjavo prve tožnice, ki je navedla, da želi zaprositi za mednarodno zaščito zase in za svojega otroka, sedaj drugega tožnika, ker je v Ukrajini vojna, ona pa je sama z otrokom, ki ima cerebralno paralizo. Za pomoč prosi tudi, ker je otrokov oče Slovenec.

3. Identiteto tožnikov je tožena stranka ugotovila z vpogledom listin, in sicer potnega lista prve tožnice, št. ..., izdanega dne 12. 7. 2007 na Upravi MNZ Ukrajine Zakarpatske regije v mestu Mukascevo, ter njunih rojstnih listov, ki sta bila izdana dne 3. 3. 2009 pri Upravni enoti Zakarpatske regije v mestu Mukascevo, vpogledala pa je tudi policijsko depešo z dne 13. 7. 2015, ki jo povzema v nadaljevanju obrazložitve. Tožena stranka navaja, da se osebni razgovor v postopku mednarodne zaščite lahko opusti, skladno z 2. alinejo 46. člena ZMZ, če pristojni organ lahko odloči na podlagi 1., 2., 4., 6. in 13. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ.

4. Nadalje v obrazložitvi navaja, da je na podlagi navedene dokumentacije in izjav prve tožnice ob vložitvi prošnje, ugotovila, da prva tožnica prošnjo utemeljuje zaradi ekonomskih in zdravstvenih razlogov, ker je navedla, da s svojim bolnim otrokom ne bi mogla živeti nikjer v Ukrajini, saj ne bi dobila službe, ker ima otroka invalida s cerebralno paralizo; poleg tega zdravstveno zavarovanje v Ukrajini ne obstaja, tako da je potrebno za vse posebej plačevati; da bi bila upravičena do denarne pomoči, bi morala imeti rusko državljanstvo, vendar tega tožnika nimata. Omenjene navedbe po presoji tožene stranke kažejo, da sta tožnika izvorno državo zapustila, ker ne moreta dobiti socialne pomoči in zaposlitve ter zaradi invalidnosti otroka, kar pa ne predstavlja pogojev za pridobitev mednarodne zaščite, ampak nakazuje, da gre za prošnjo za mednarodno zaščito zaradi ekonomskih razlogov. To dodatno potrjujejo navedbe prve tožnice, da ima njen sin cerebralno paralizo in da je edini človek, ki ji lahko pomaga, sinov oče A.A., ki je slovenski državljan in skrbi za njenega otroka, tako da ji neuradno daje preživnino, torej skrbi za njuno preživljanje. Na posebno vprašanje, kaj bi se ji po njenem mnenju zgodilo ob vrnitvi nazaj v Ukrajino, je prva tožnica navedla, da tam ne bi mogla živeti, saj je njen sin invalid in nimata sredstev za preživljanje. Glede na navedene izjave prve tožnice tožena stranka zaključuje, da sta tožnika v RS prišlo izključno iz ekonomskih razlogov, s čimer je izpolnjen pogoj iz 1. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ.

5. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da je prva tožnica pri vložitvi prošnje navajala le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, ker je kot razlog za zapustitev izvorne države navedla ekonomske razloge, ki so sami po sebi nepomembni za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Poleg tega je še navedla, da si je želela urediti tudi dokumentacijo za priznanje očetovstva v RS, za kar bi potrebovala „apostille“ na otrokovem rojstnem listu, česar pa ni imela, zato se postopek ni končal in zato tudi ne moreta uradno živeti v RS. Po ugotovitvah tožene stranke drugi tožnik ni registriran kot otrok A.A., saj to ne izhaja iz nobenega dokumenta. Po navedenem tožena stranka sklepa, da razlog njunega odhoda iz matične države ni preganjanje ali strah pred preganjanjem, ampak to, da je drugi tožnik invalid in da nimata sredstev za preživljanje.

6. Tožena stranka kot očitno neutemeljene zavrača navedbe prve tožnice, da v Ukrajini ne more živeti, ker je sama izpovedala, da bi se v primeru vrnitve v Ukrajino morala pridružiti sorodnikom, živečim v Černobilu in na Krimu. Pri tem je le zelo skopo pojasnila, zakaj ne bi mogla živeti pri ostarelem in bolnem dedku v Černobilu, češ da bi tudi on potreboval njeno oskrbo, in še posebej, ker je tam še vedno hudo sevanje. Prav tako tudi ne bi mogla živeti na Krimu, ker bi jo tam šteli za banderovko, to je za pripadnico fašističnega ukrajinskega zgodovinskega režima iz druge svetovne vojne. Nasprotno pa tožena stranka ocenjuje, da bi tožnika lahko živela tako v Mukascevem, kjer sta že pred tem živela vrsto let kot najemnika z denarjem, ki ji ga je pošiljal njen partner, ali pa bi lahko živela pri sorodnikih v Černobilu, saj jima tam ne preti nikakršno preganjanje, vendar se prva tožnica tja ne želi vrniti, ker bi rajši živela pri svojem partnerju A.A., kakor izhaja iz njene navedbe, da si želi živeti, skupaj s sinom, pri partnerju A.A., saj so pri njem živeli lepo. Po navedenem tožena stranka zaključuje, da dejanja, ki jih opisuje prva tožnica, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja, češ da navedb, da si ne more dobiti zaposlitve, ker je njen sin invalid, in da si ne more dobiti začasnega prebivališča, po stališču tožene stranke ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje, poleg tega pa ni navedla nobene konkretne okoliščine oziroma podrobnosti, ki bi kazale na njeno ogroženost. Zato po stališču tožene stranke tožnikoma v izvorni državi ne grozi preganjanje. Prav tako pa ne izpolnjujeta pogojev za mednarodno zaščito, ki jih določata 26. in 28. člen ZMZ, pri čemer po ugotovitvi tožene stranke tožnika navajata le dejstva, ki so nepomembna oziroma zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Po stališču tožene stranke pri tem tudi ni mogoče spregledati dejstva, da sta tožnika že predhodno večkrat zapuščala izvorno državo zaradi zdravljenja drugega tožnika, od tega zadnjič v mesecu februarju 2014, ko sta odšla zaradi zdravljenja na Poljsko, kamor je ponju prišel A.A. in ju preko Avstrije pripeljal v RS, v B., kjer pri njem od tedaj dalje vseskozi živijo skupaj. V tej zvezi tožena stranka meni, da ni mogoče spregledati, da tožnika nista takoj, ko se jima je ponudila priložnost, zaprosila za mednarodno zaščito v prvih zanju varnih državah, kjer sta se nahajala pred prihodom v mesecu februarju 2014 v RS, to je na Poljskem ali v Avstriji, niti nista zaprosila za mednarodno zaščito ob vstopu v RS v februarju 2014, pač pa šele 13. 7. 2015 tekom policijskega postopka zaradi razpisanega ukrepa zavrnitve vstopa v državo, z veljavnostjo do 21. 2. 2016. Zato po stališču tožene stranke, tožnika zlorabljata azilni postopek, saj za mednarodno zaščito nista zaprosila v najkrajšem možnem času, čeprav sta za to imela nedvomno dovolj časa in priložnosti.

7. Nadalje tožena stranka še navaja, da v tem primeru ni mogoč zaključek, da bi tožnikoma grozila ob vrnitvi v izvorno državo resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, ki bi morala biti individualno utemeljena. Vendar tožnika v svojih izjavah ne zatrjujeta preganjanja v izvorni državi, kot tudi ne, da bi jima v primeru vrnitve v izvorno državo grozila resna škoda. Po ugotovitvi tožene stranke pa tožnikoma ob vrnitvi v izvorno državo ne bi grozila smrtna kazen ali usmrtitev oziroma, ne bi bila izpostavljena mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni, saj je prva tožnica na vprašanje, kaj bi se ji zgodilo v primeru vrnitve v izvorno državo navedla, da tam ne more živeti, ker je njen sin invalid in nima sredstev za preživljanje, kar po oceni tožene stranke omogoča sklepanje, da sta za mednarodno zaščito zaprosila zaradi ekonomskega izboljšanja življenja in iskanja boljših življenjskih pogojev drugje. Tudi navedbe, da je drugi tožnik invalid ne predstavljajo razlogov za priznanje mednarodne zaščite. V tej zvezi tožena stranka navaja izpostavljeno stališče Vrhovnega sodišča v sodbi št. I Up 245/2011 z dne 25. 5. 2011, da zdravstveno stanje posameznika ne more biti edini in ključni element za podelitev mednarodne zaščite. Prav tako meni, da tožnikoma ob vrnitvi v izvorno državo ne bi grozila resna škoda iz 3. alineje 28. člena ZMZ, ker je na podlagi splošnih informacij o izvorni državi tožnikov mogoče ugotoviti, da Mukacsevo leži na skrajnem jugo-zahodu Ukrajine, tik ob meji s Slovaško in Madžarsko in da tam sploh ne poteka mednarodni ali notranji oborožen spopad, ki bi zaradi samovoljnega nasilja predstavljal resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista. Čeprav je prva tožnica sicer navedla, da je v Ukrajini vojna, vendar ni navedla, da bi bilo njeno življenje v Ukrajini ogroženo zaradi oboroženega spopada, medtem ko po ugotovitvah tožene stranke na podlagi splošno dostopnih informacij v delu, iz katerega prihajata tožnika, ni spopadov. Zato tožnikoma ob vrnitvi v izvorno državo po oceni tožene stranke ne bi grozila resna škoda iz 3. alineje 28. člena ZMZ.

8. Tožnika izpodbijani odločbi očitata, češ da je očitno nezakonita in napačna, ker tožena stranka ni povezala elementov iz 55. člena ZMZ s celovito dokazno oceno o tem, ali sta tožnika uspela izkazati utemeljen strah pred preganjanjem, oziroma grozečo resno škodo v njuni izvorni državi. Kot napačen označujeta zaključek v izpodbijani odločbi na str. 5, da iz izjav prosilke izhaja, da sta prosilca v RS prišla izključno iz ekonomskih razlogov, s čimer je izpolnjen pogoj iz 1. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. Izpodbijana odločba namreč sama navaja nasprotno, in sicer na str. 3, da je prosilka v lastnoročni pisni izjavi navedla, da želi zaprositi za mednarodno zaščito zase in za svojega otroka, ker je v Ukrajini vojna, ona pa je sama z otrokom, ki ima cerebralno paralizo. Tožnika poudarjata, da si želita zaščito predvsem iz razloga, ker je v njuni izvorni državi vojno stanje. Ob izpostavljenih stališčih Ustavnega sodišča v odločbah št. Up-1187/06 z dne 19. 10. 2006, Up-2214/06 z dne 20. 9 2007, Up-96/09 z dne 9. 7. 2009, ter stališča Upravnega sodišča v sodbi, št. I U 1450/2010 z dne 3. 11. 2010, navajata, da pristojni organ na podlagi določil 55. člena ZMZ lahko zavrne prošnjo kot očitno neutemeljeno, ne pa, da jo mora zavrniti, neodvisno od tega, ali prosilcu v izvorni državi grozi preganjanje ali resna škoda. Da je treba določbe 55. člena ZMZ razlagati restriktivno po mnenju tožnikov izhaja tudi iz citirane odločbe Ustavnega sodišča, št. Up-1525/06-03 z dne 21. 6. 2007. Tem stališčem sledi tudi Vrhovno sodišče, kot izhaja iz izpostavljenih sodnih odločb št. I Up 775/2007 z dne 6. 2. 2008, I Up 17/2008 z dne 24. 1. 2008 in I Up 604/2007 z dne 4. 10. 2007. Tožnika v zvezi z interpretacijo očitno neutemeljene prošnje izpostavljata dolžnost pristojnega organa, da mora, tudi v pospešenem postopku, zaradi narave azilnega postopka in morebitnih posledic za prosilca, v primeru zavrnitve prošnje popolnoma ugotoviti dejansko stanje. Navedeno kaže na nujnost dovolj strogega dokaznega testa in tudi na to, da je treba v pospešenem postopku v dvomu odločiti v korist prosilca za azil. Vedno, ko mora tožena stranka tehtati, ali gre v konkretnem primeru za takšne razloge, ki lahko pomenijo pridobitev enega izmed statusov mednarodne zaščite, je po mnenju tožnikov očitno, da ni mogoče odločiti v pospešenem postopku. Zato izpodbijani odločbi tožnika očitata, da je že iz tega razloga nezakonita. Kot dodaten razlog pa izpostavljata okoliščino, da se je tožena stranka pri presoji razlogov oprla zgolj na navedbe tožnice, čeprav bi po mnenju tožnikov morala preverjati tudi, kaj pomeni trenutno stanje in situacija v izvorni državi za mladoletne osebe ter upoštevati določila Konvencije o otrokovih pravicah, češ da je tožena stranka prezrla, da je, poleg prve tožnice, prosilec za mednarodno zaščito tudi njen mladoleten in invaliden sin, ter da je potrebna predvsem presoja, ali bi njemu grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ ob morebitni vrnitvi v izvorno državo, česar pa tožena stranka po mnenju tožnikov ni storila. Izpodbijani odločbi še očitata, da ni obrazloženo pojasnjen zaključek, da sploh ne poteka mednarodni ali notranji oborožen spopad, ki bi zaradi samovoljnega nasilja predstavljal resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost prav vsakega civilista v izvorni državi prosilca v mestu Mukacsevo, od koder prihajata tožnika in ki leži na skrajnem jugo-zahodu Ukrajine, tik ob meji s Slovaško in Madžarsko. Po mnenju tožnikov bi tožena stranka morala dodatno preveriti tudi stanje v Černobilu, oziroma na Krimu, kamor bi se prosilca najverjetneje vrnila. Sodišču tožnika predlagata, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožba je utemeljena.

11. V obravnavanem primeru je predmet spora uvodoma navedena dokončna odločba, s katero je tožena stranka zavrnila prošnji obeh tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeni na podlagi določb 1., 2., 3. in 5. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, na katere se tožena stranka sklicuje v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

12. Sodišče je že večkrat v primerljivih zadevah, med drugim v sodbi št. I U 846/2014 z dne 20. 8. 2014, izrazilo stališče, da mora pristojni organ o prošnji za mednarodno zaščito praviloma odločiti v rednem postopku. Izjemoma lahko odloči v pospešenem postopku ali v posebnih postopkih, če so izpolnjeni zakonski pogoji. Namen pospešenega postopka je hitro obravnavati očitno utemeljene in očitno neutemeljene prošnje zato, da je v očitnih primerih čas negotovosti prosilca za mednarodno zaščito čim krajši. V pospešenem postopku lahko pristojni organ odloča samo, če so izpolnjeni pogoji iz 54. člena ZMZ, oziroma, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena ZMZ. V pospešenem postopku lahko pristojni organ obravnavano prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne med drugim zato, ker iz nje nedvoumno izhaja, da je prosilec prišel v RS izključno iz ekonomskih razlogov (1. točka 1. odstavka 55. člena ZMZ), ali ker je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti mednarodne zaščite po tem zakonu (2. točka 1. odstavka 55. člena ZMZ), ali če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona (3. točka 1. odstavka 55. člena ZMZ), ali če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost (5. točka 1. odstavka 55. člena ZMZ). V pospešenem postopku torej pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena.

13. V zvezi z obstojem okoliščin iz 1. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ se tožena stranka v izpodbijani odločbi sklicuje na navedbe prve tožnice pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, da s svojim bolnim otrokom ne bi mogla živeti nikjer v Ukrajini, ker ne bi dobila službe, saj ima invalidnega otroka s cerebralno paralizo, in ker tudi ni zdravstvenega zavarovanja v Ukrajini, tako da bi bilo potrebno posebej plačevati za vse storitve in tudi, ker tožnika nimata ruskega državljanstva, ki je pogoj, da bi bila upravičena do denarne pomoči. Omenjene navedbe po presoji tožene stranke kažejo, da sta tožnika izvorno državo zapustila zaradi nezaposlenosti in pomanjkanja socialne pomoči ter zaradi invalidnosti otroka, kar nakazuje, da gre za prošnjo za mednarodno zaščito zaradi ekonomskih razlogov in ne predstavlja pogojev za pridobitev mednarodne zaščite. To dodatno potrjujejo navedbe prve tožnice, da ima njen sin cerebralno paralizo in da je edini človek, ki ji lahko pomaga, sinov oče A.A., ki je slovenski državljan in skrbi za otroka tako, da ji daje preživnino, oziroma skrbi za njuno preživljanje. Na posebno vprašanje, kaj bi se ji po njenem mnenju zgodilo ob vrnitvi nazaj v Ukrajino, je prva tožnica navedla, da tam ne bi mogla živeti, saj je njen sin invalid in nimata sredstev za preživljanje. Glede na navedene izjave prve tožnice tožena stranka zaključuje, da sta tožnika v RS prišlo izključno iz ekonomskih razlogov. Vendar pa bi po presoji sodišča tožena stranka na podlagi citirane določbe 1. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno mogla zavrniti zgolj prošnjo, v kateri bi prosilec nedvoumno navajal zgolj takšne razloge, iz katerih bi nedvoumno izhajalo, da je prosilec prišel v RS izključno iz ekonomskih razlogov. Na podlagi citirane 2. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ pa bi mogla v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno zavrniti zgolj prošnjo, v kateri bi prosilec ob vložitvi le-te navajal samo dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. To pa po presoji sodišča v obravnavanem primeru ne drži, ker je prva tožnica, poleg omenjenih dejstev, na katere se sklicuje tožena stranka v zvezi z zavrnitvijo prošnje tožnikov po 1. in 2. točki 1. odstavka 55. člena ZMZ, navajala tudi druga dejstva, in sicer, da sta tožnika Ukrajino zapustila zaradi vojne in zaradi prvi tožnici pripisovane pripadnosti banderovcem, to je fašističnega ukrajinskega zgodovinskega režima iz druge svetovne vojne, za katero sodišče meni, da bi lahko bilo relevantno za obravnavanje upravičenosti prve tožnice oziroma obeh tožnikov do mednarodne zaščite po ZMZ. Zato po presoji sodišča tožena stranka ni imela podlage za zavrnitev njune prošnje na podlagi določb 1. in 2. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ.

14. Kar zadeva vprašanje obstoja okoliščin po 3. točki 1. odstavka 55. člena ZMZ tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da tožnika v svojih prošnjah sploh ne uveljavljata preganjanja iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji in ZMZ, saj je iz navedb prve tožnice očitno, da skupaj s sinom izvorno državo ni zapustila iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji in ZMZ, pač pa iz ekonomskih razlogov, zato zaključuje, da so izpolnjeni tudi pogoji za zavrnitev njune prošnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ.

15. Vendar je po mnenju sodišča zakonski kriterij iz 3. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, to je kriterij „če je iz prošnje prosilca očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje“, izpolnjen samo takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja ter tudi v primeru, ko bi sicer navedbe prosilca lahko pomenile preganjanje, vendar je na podlagi dejstev in okoliščin iz 5. do 8. alineje 23. člena ZMZ (na primer dokazov, uradnih podatkov ali druge dokumentacije, s katero razpolaga pristojni organ ter splošnih informacij v izvorni državi) očitno, oziroma na prvi pogled jasno, da v konkretnem primeru ne more iti za preganjanje. Enako stališče izhaja tudi iz odločb Ustavnega sodišča št. Up-1187/06 z dne 19. 10. 2006 in Up-2214/06 z dne 20. 9 2007. 16. Sodišče s tem v zvezi tudi ugotavlja, da je prva tožnica v prošnji za mednarodno zaščito navedla, da bi jo v primeru vrnitve v Ukrajino v kakšen drug kraj šteli za „banderovko“ oziroma pripadnico fašističnega zgodovinskega ukrajinskega režima iz druge svetovne vojne. Iz teh navedb prve tožnice, ki jih je podala v upravnem postopku, torej izhajajo dejstva, da bi v njenem primeru lahko šlo za preganjanje na podlagi političnega prepričanja v smislu 5. alineje 1. odstavka 27. člena ZMZ. Sodišče zato meni, da bi morala tožena stranka v rednem postopku to vprašanje podrobneje razčistiti z zaslišanjem tožnice in po potrebi s pridobitvijo morebitnih drugih dodatnih dokazov. Sodišče po povedanem meni, da je (vsaj) preuranjen zaključek tožene stranke, da je v konkretnem primeru podan tudi razlog iz 3. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ za zavrnitev prošenj tožnikov v pospešenem postopku kot očitno neutemeljene, oziroma, da tak zaključek ni pravilen.

17. Kar zadeva zaključek tožene stranke, da je njuna prošnja očitno neutemeljena tudi iz razloga po 5. točki 1. odstavka 55. člena ZMZ, ker da nista brez utemeljenega razloga izrazila namena za vložitev prošnje v najkrajšem času, če sta za to imela možnost, tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da sta tožnika na ozemlje RS prišla februarja 2014 in da sta prošnji za mednarodno zaščito nato vložila šele 13. 7. 2015, iz okoliščin njunega vstopa v Slovenijo ter njunega bivanja vse do izražene namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito pa tožena stranka sklepa, da sta imela v tem času več kot dovolj časa in možnosti, da zaprosita za mednarodno zaščito, pa tega nista storila.

18. Vendar je tožena stranka, po presoji sodišča, tudi odločitev o obstoju okoliščin iz 5. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ za zavrnitev prošenj obeh tožnikov za mednarodno zaščito kot očitne neutemeljene sprejela preuranjeno.

19. V postopku namreč sploh ni razčistila pravno relevantnih okoliščin, ki se nanašajo na osebni status drugega tožnika, mladoletnega invalidnega otroka s cerebralno paralizo v starosti 8 let, ki je bil v postopku zastopan le po materi, sedaj prvi tožnici, ne pa tudi po očetu A.A., ... 1. 7. 1964, iz B., ki je kot oče poimensko naveden v prošnji drugega tožnika za mednarodno zaščito z dne 16. 7. 2015, saj gre za okoliščine, ki so odločilne tako za priznanje mednarodne zaščite (ki se ne priznava državljanom Republike Slovenije), kakor tudi za izvedbo pospešenega postopka. Zato bi morala tožena stranka opraviti osebni razgovor ne zgolj s prvo tožnico, pač pa z obema staršema drugega tožnika, v katerem bi morala razčistiti vse relevantne okoliščine, pomembne za odločitev v zadevi, ter jima omogočiti, da v podkrepitev svojih trditev predlagata izvedbo morebitnih dodatnih dokazov. Še posebej, ker gre v konkretnem primeru obeh tožnikov za ranljivi osebi, kar v postopku terja še posebno skrbnost upravnega organa, kakor tudi sodišča, glede na to, da je drugi tožnik mladoletna invalidna oseba v starosti osem let, ki ima po navedbah v njegovi prošnji v RS očeta A.A. iz B., medtem ko se temu nasprotno v izpodbijani odločbi na str. 5, tretji odstavek, tožena stranka v nasprotju z določilom 1. odstavka 148. člena ZUP izrecno izreka o vprašanju očetovstva drugega tožnika, kar niti ni v njeni pristojnosti. Po določbi 3. odstavka 20. člena Zakona o matičnem registru (v nadaljevanju: ZmatR) se namreč že vpisano dejstvo ali podatek lahko spremeni, dopolni ali briše na podlagi pravnomočne odločbe pristojnega organa ali akta državnega organa, pristojnega za odločanje o spremembi osebnih stanj, pri čemer gre za kogentno določbo, ki je sprejeta zaradi varovanja osebnih statusnih stanj. Enako stališče je Upravno sodišče sprejelo že v sodbo št. I U 916/2014 z dne 4. 3. 2015. 20. Očetovstvo namreč opredeljuje določeno lastnost otrokovega osebnega stanja. Za otroka, mater, očeta in tudi samo državo gre za tako pomembno lastnost osebnega stanja, da se vpisuje v matično knjigo oziroma v matični register, kadar je izjava o njem dana na predpisan način v skladu z določili Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR), česar pa v konkretnem primeru tožena stranka sploh ni ugotavljala, ampak je, po mnenju sodišča (najmanj) preuranjeno, zaključila, da A.A., ... 7. 1964, iz B. ni oče drugega tožnika. Zato je po povedanem utemeljen tudi tožbeni očitek, da v konkretnem primeru ni bilo dovolj upoštevano načelo največje otrokove koristi drugega tožnika, ki je mladoletna invalidna oseba v starosti 8 let. 21. Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi določb 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ker je bilo v zadevi odločeno v pospešenem, namesto v rednem postopku, s čimer so nepravilno uporabljene določbe ZMZ, in zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev pravil postopka (1. odstavek 148. člena ZUP) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala upoštevati navedena stališča sodišča in odpraviti ugotovljene nepravilnosti ter o zadevi ponovno odločiti.