Jedro

Delodajalec mora v sodnem postopku dokazati (le), da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi resničen, sodišče pa nima pristojnosti presojati smotrnosti poslovnih odločitev delodajalca. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni moglo presojati, ali je tožena stranka zaradi upada prihodkov res morala poseči v stroške dela, ali pa bi morda lahko s kakšnim milejšim ukrepom dosegla enak učinek. Tožena stranka je uspela z listinskimi dokazi in pričami dokazati, da je v resnici prišlo do upada prihodkov v letu 2014, kar za utemeljenost ekonomskega poslovnega razloga zadostuje. Za presojo utemeljenosti poslovnega razloga ni nujno, da mora biti finančna situacija delodajalca nevzdržna oziroma, da mora delodajalec beležiti že izgubo, da lahko prične z odpuščanjem delavcev. Delodajalec lahko odreagira, če zazna le upad prometa ali celo, če ne doseže zadanega poslovnega plana in ne šele takrat, ko že beleži izgubo.

Pristojnost delodajalca je tudi, da organizira delo in delovna mesta v skladu s svojimi potrebami in organizacijo tudi spreminja, lahko tudi z namenom znižanja stroškov dela. V zvezi s tem je treba izhajati iz materialnopravnega izhodišča, da sodišče ne more presojati smotrnosti in potrebnosti reorganizacije. Ukinitev delovnega mesta in s tem prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi predstavlja organizacijski poslovni razlog iz prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Pri presoji tega razloga ni bistveno, ali je bila ukinitev delovnega mesta smotrna in je oziroma bo v bodoče dejansko prispevala k zmanjšanju stroškov oziroma racionalizaciji poslovanja ali ne. Gre za avtonomno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne more posegati. Prav tako se lahko delodajalec samostojno odloči, na katerega delavca bo prenesel naloge in komu bo posledično iz tega razloga odpovedal pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 1. 2015; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi izplačati plačo, kot da bi delala in od bruto zneskov plač obračunati in plačati z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov, neto razlike pa izplačati tožnici s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni in z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnica pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila od začetka leta 2012 zaposlena pri toženi stranki najprej na podlagi podjemne pogodbe, nato je bilo med strankama sklenjenih več pogodb o zaposlitvi za določen čas, nazadnje pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 27. 9. 2013 za delovno mesto vodja sektorja A. Dne 13. 1. 2015 je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker naj bi tožena stranka izvedla reorganizacijo in ukinila delovno mesto vodja A. Sodišče se v obrazložitvi sodbe sklicuje na letno poročilo, iz katerega naj bi izhajalo, da so se stroški tožene stranke v letu 2014 nekoliko zvišali, glede na predhodno leto in da se je dobiček tožene stranke v tem letu nekoliko znižal. Zgolj na podlagi takšnih podatkov pa nikakor ni mogoče zaključiti, da je bilo pri toženi stranki potrebno znižati stroške in da je bil podan finančni razlog, ki je vodil toženo stranko k ukinitvi delovnega mesta, na katerem je bila zaposlena tožnica. Dejstvo je, da je tožena stranka v spornem obdobju poslovala dobro, da je ustvarjala prihodke in da je tako kot v preteklih letih imela dobiček. Tako zatrjevan poslovni razlog ni utemeljen in ni bilo nikakršne potrebe, da bi se zmanjševalo število sektorjev in ukinjalo mesto vodje A., ki je obsegalo vrsto pomembnih in raznovrstnih del (vodenje pogrebne in pokopališke dejavnosti, sprejemne pisarne, informatike in voznega parka, nabave in skladiščenja, odnosi z javnostjo). Tožena stranka je zatrjevala, da so bili viški in da je bilo potrebno znižati stroške dela, na drugi strani pa je zaposlovala nove delavce in to tudi za področje dela, za katero ima ustrezno kvalifikacijo in strokovno izobrazbo tožnica. Tožena stranka je med drugim zaposlila dne 15. 12. 2014 B.B. na delovno mesto vodja knjigovodstva, čeprav to sploh ni bilo planirano v poslovnem načrtu za leto 2014. Po odhodu tožnice so na novo zaposlili kadrovnico in referenta za obračun plač. Tožnica je v zvezi s tem predlagala, da tožena stranka predloži podatke o vseh zaposlitvah in samem kadrovanju, ki ga je izvedla vse od ustanovitve do sedaj (katalog delovnih mest in vse spremembe od ustanovitve tožene stranke do danes, seznam vseh delavcev od ustanovitve dalje z opisom delovnih mest in del, ki jih opravljajo ter dokazilom o izobrazbi zaposlenih). Tožena stranka zahtevane dokumentacije ni predložila, niti je k temu ni pozvalo sodišče, čeprav gre za bistvene dokaze, ki bi jih sodišče za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja moralo izvesti. Sodišče navaja, da je tožena stranka vse naloge, ki jih je opravljala tožnica, prerazporedilo na druga delovna mesta in da so nekatere naloge izzvenele, kar pa ne drži. Kmalu po odhodu tožnice je morala tožena stranka na ravni vodij sektorjev izvesti ponovno reorganizacijo dela v zvezi z vodji sektorjev, kar zgolj potrjuje, da je bila tožnica odpuščena zaradi osebnih razlogov. Tožena stranka je po odhodu tožnice na novo uvedla tudi delovno mesto vodja sektorja splošnih služb, ki bi ga lahko zasedla tudi tožnica. Poleg tega je tožena stranka že v letu 2014 uvedla delovno mesto vodja razvojev kadrov, ki je bilo tudi sistemizirano, torej se je očitno kazala potreba tudi na tem področju. Sicer pa tudi v primeru, da bi delo tožnice res lahko opravljalo več ljudi, bi tožena stranka morala izvesti objektiviziran postopek in oblikovati skupino primerljivih delavcev, izmed katerih bi bila na podlagi objektivnih kriterijev izbrala tistega, ki bi ga bilo potrebno odpustiti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo v celoti zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica v pritožbi na več mestih neutemeljeno navaja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti in s tem smiselno zatrjuje, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe jasno navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih in pojasnilo tudi, zakaj določenega dejstva, ki ga je tožnica zatrjevala, ni štelo za relevantnega. Zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je presojalo tako z vidika utemeljenosti odpovednega razloga kot tudi z vidika drugih strani tožnice z zatrjevanih relevantnih razlogov za nezakonitost odpovedi (da tožena stranka pri izbiri delavca, ki mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, ni upoštevala objektivnih kriterijev, da tožena stranka tožnici ni ponudila zaposlitve na drugem delovnem mestu). Razlogov o neodločilnih dejstvih pa sodišče prve stopnje ni bilo dolžno navajati. Glede na navedeno očitana kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožnice, da naj tožena stranka predloži podatke o vseh zaposlenih in samem kadrovanju, ki ga je izvedla vse od ustanovitve do sedaj. Ta dokaz je tožnica predlagala z namenom, da bi se ugotovilo, da ni bilo razloga za odpoved tožnici in da je imela tožena stranka dovolj delovnih mest, kamor bi lahko prerazporedila tožnico. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ta dokazni predlog tožnice, ker to dejstvo za pravilno rešitev predmetnega spora ni relevantno, izvedba dokazov za njegovo ugotavljanje pa ni potrebna.

8. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 13. 1. 2015. 9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je bila tožnica pri toženi stranki nazadnje zaposlena na delovnem mestu vodja sektorja A., skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 9. 2013 (A6); - da iz Letnega poročila 2014 (B26) izhaja, da so se stroški, tako skupni kot stroški dela v letu 2014 zvišali glede na leto 2013, enako pa sta izpovedala direktor tožene stranke in C.C., ki je spremljala finance in podrobno pojasnila finančno stanje tožene stranke; - da iz spremembe kataloga delovnih mest izhaja, da je bilo delovno mesto vodje sektorja A. ukinjeno dne 12. 1. 2015 (B6); - da sindikat in svet delavcev pri toženi stranki nista imela pripomb na spremembo sistemizacije z ukinitvijo delovnega mesta vodja A.; - da je tožena stranka dne 13. 1. 2015 podala tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in sicer zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov. Iz obrazložitve odpovedi izhaja, da so stroški dela v letu 2014 močno narasli, prav tako stroški režije, zato je bil delodajalec prisiljen te stroške zniževati in delovni proces ter delovna mesta racionalizirati. Zaradi visokih stroškov režije in neoptimalne organizacije se je delodajalec odločil, da reorganizira službe in ukine delovno mesto vodje sektorja A., pristojnosti in naloge tega delovnega mesta pa se v obsegu pogrebne službe prenesejo na vodjo sektorja gospodarskih javnih služb, nabavo in skladišče pa prevzema vodja sektorja ekonomike, ostale pristojnosti in obveznosti pa se prenesejo na vodjo sektorja tržnih dejavnosti (B7).

10. Poslovni razlog je v prvi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013, v nadaljevanju ZDR-1) opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. V času odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni več veljala zakonska obveznost delodajalca (ki jo je prej določal tretji odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), da mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjeni pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo, kot to zmotno zatrjuje pritožba. Sodišče v sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v okviru trditvene podlage delavca preverja obstoj utemeljenega razloga za takšno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ali je delodajalec v postopku podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnil vse obveznosti, ki mu jih nalaga zakon, kolektivne pogodbe, notranji akt delodajalca in morebiti tudi pogodba o zaposlitvi, sklenjena z delavcem. Ustaljeno je stališče sodne prakse, da sodišče v sporih o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ni pristojno presojati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, preverja pa, ali niso morda takšne odločitve delodajalca le navidezne, sprejete z namenom zlorabiti institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

11. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pri toženi stranki prišlo do prenehanja potreb po tožničinem delu iz ekonomskih in organizacijskih razlogov. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je dobiček v letu 2014 znižal, kar izhaja tako iz letnega poročila kot tudi bilance stanja, izpovedi C.C. in direktorja tožene stranke. Delodajalec mora v sodnem postopku dokazati le, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi resničen, nima pa sodišče pristojnosti presojati smotrnosti poslovnih odločitev delodajalca. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni moglo presojati, ali je tožena stranka zaradi upada prihodkov res morala poseči v stroške dela, ali pa bi morda lahko s kakšnim milejšim ukrepom dosegla enak učinek. Tožena stranka je uspela z listinskimi dokazi in pričami dokazati, da je v resnici prišlo do upada prihodkov v letu 2014, kar za utemeljenost ekonomskega poslovnega razloga zadostuje. Zmotne so pritožbene navedbe, da mora biti finančna situacija delodajalca nevzdržna oziroma, da mora delodajalec beležiti že izgubo, da lahko prične z odpuščanjem delavcev. Delodajalec lahko odreagira, če zazna le upad prometa ali celo, če ne doseže zadanega poslovnega plana in ne šele takrat, ko že beleži izgubo.

12. Finančni razlogi so vodili toženo stranko k spremembi kataloga delovnih mest in ukinitvi vodstvenega delovnega mesta vodje sektorja A. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi resničen in da je delovno mesto, na katerem je bila pred odpovedjo zaposlena tožnica, ukinjeno in preostalo delo prenešeno med ostale vodje sektorjev in druge zaposlene, del nalog, ki jih je opravljala tožnica, pa se je izteklo. Med ta dela sodi sodelovanje tožnice v projektih, ki so se iztekli. Zaslišani vodje sektorjev so izpovedali, kaj od tožničinega dela opravljajo poleg svojega dela. Tako je delo v zvezi s pogrebno službo prevzel vodja sektorja gospodarskih javnih služb, opravila v zvezi z nabavo in skladišči je prevzel vodja sektorja ekonomike, večino ostalega dela pa vodja sektorja tržnih dejavnosti. Tožnica je sama izpovedala, da tožena stranka ni namesto nje na enako delovno mesto zaposlila nikogar, temveč je to delo razdelila, zaradi česar je tožena stranka dejansko in ne samo navidezno spremenila organizacijo dela ter ukinila delovno mesto tožnice.

13. Pristojnost delodajalca tudi je, da organizira delo in delovna mesta v skladu s svojimi potrebami in organizacijo tudi spreminja, lahko tudi z namenom znižanja stroškov dela. V zvezi s tem je treba izhajati iz materialnopravnega izhodišča, da sodišče ne more presojati smotrnosti in potrebnosti reorganizacije. Ukinitev delovnega mesta in s tem prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi predstavlja organizacijski poslovni razlog iz prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Pri presoji tega razloga ni bistveno, ali je bila ukinitev delovnega mesta smotrna in je oziroma bo v bodoče dejansko prispevala k zmanjšanju stroškov oziroma racionalizaciji poslovanja ali ne, kar uveljavlja pritožba. Gre za avtonomno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne more posegati. Prav tako se lahko delodajalec samostojno odloči, na katerega delavca bo prenesel naloge in komu bo posledično iz tega razloga odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je z ukinitvijo delovnega mesta vodja sektorja A. in prerazporeditvijo dela med ostale zaposlene opravila reorganizacijo in zmanjšala število vodij. Zato dejstvo, ki ga tožnica izpostavlja v pritožbi in sicer, da racionalizacija ni prispevala k večji učinkovitosti, ni relevantno za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka.

14. Nepomembno za presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga so ugotovitve, ali se delo, ki ga je opravljala tožnica, pri toženi stranki še vedno opravlja in ali so bile naloge prenesene na enega ali več zaposlenih pri toženi stranki. Tudi če sodišče ugotovi, da je delo, ki ga je opravljal delavec, pri delodajalcu še vedno potrebno, vendar ga sedaj opravljajo drugi zaposleni, je podan razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi temu delavcu. Poslovni razlog je namreč podan, kadar iz razlogov na strani delodajalca preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da preneha potreba po delu točno določenega delavca in ne delo, ki ga je ta delavec opravljal, na splošno. Prav tako na zakonitost odpovedi ne vpliva število zaposlenih, na katere je delodajalec prenesel delovne naloge, ki mu je odpovedal pogodbo o zaposlitvi.

15. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zato, ker tožena stranka tožnici ni ponudila zaposlitve na drugem delovnem mestu, saj takšne obveznosti ZDR-1 več ne določa. 16. Ob tem sodišče druge stopnje pripominja, da je tudi sicer neutemeljena pritožbena navedba, da bi tožena stranka lahko tožnico zaposlila, saj je imela več sistemiziranih delovnih mest, ki so bila prosta. Odločitev delodajalca, da na določeno, sicer sistemizirano delovno mesto ne zaposli nobenega delavca, je njegova organizacijska odločitev, v katero sodišče ne sme posegati. Od delodajalca ni mogoče zahtevati, da bi na takšnem delovnem mestu kogarkoli zaposlil, tudi ne v primeru, kadar bi na ta način omogočil nadaljevanje delovnega razmerja delavcu, ki mu odpoveduje pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kot je bilo to v konkretnem primeru. Tožena stranka je pojasnila, zakaj ima sistemizirana določena delovna mesta in v kolikor nima sredstev za zaposlitev na teh delovnih mestih, poveri posamezne nujne naloge, kateremu od že zaposlenih v podjetju. Zmotno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da bi morala tožena stranka izvesti objektiviziran postopek in oblikovati skupino primerljivih delavcev. To je potrebno, kadar gre za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, ko je potrebno pripraviti program razreševanja presežnih delavcev in kriterije za določitev presežnih delavcev, kar pa v konkretnem primeru ni podano, saj je bila odpoved podana le tožnici.

17. Pritožbena navedba, da je tožena stranka zaposlila dne 15. 12. 2014 B.B. na delovno mesto vodja knjigovodstva, čeprav to sploh ni bilo planirano v poslovnem letu 2014, je neutemeljena, saj je ta postopek tekel že pred odločitvijo tožene stranke, da ukine delovno mesto tožnice, sicer pa dela, kakršna opravlja vodja knjigovodstva, niso v ničemer podobna delom tožnice. Nova zaposlitev kadrovnice in referenta za obračun plač, na katere se sklicuje pritožba, je nerelevantna za presojo zakonitosti odpovedi, saj je tožena stranka šele 4 mesece po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici zaposlila kadrovika le za določen čas, enako pa tudi referenta za obračun plač in sicer le zaradi nadomeščanja porodniškega dopusta, pri čemer ta dela sploh niso sodila v tožničin delokrog, kakor je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje.

18. Ker niso podani razlogi, ki jih navaja pritožba, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).