Jedro

Navedba v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je bila premestitev zaradi delovnih potreb izvedena v skladu z 147, 149., 150. in 152.a členom ZJU, ker je predstojnik ocenil, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, ne zadošča za ugotovitev, da je podan zakoniti razlog premestitve. Taka navedba pomeni le prepis zakonske določbe, ne pa navajanje konkretnih razlogov, zakaj in na kakšen način je predstojnik prišel do ocene, da bi s premestitvijo tožnika lahko bilo zagotovljeno učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Zato je izpodbijani sklep o premestitvi nezakonit.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti glasi: „1. Sklep tožene stranke, št. ... z dne 8. 5. 2012 se v celoti razveljavi.

2. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati razliko v bruto plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja in odvesti od teh bruto razlik v plači in ostalih prejemkih pripadajoče davke in prispevke, ki bi jih tožnik prejemal, v kolikor ne bi bila izdana izpodbijana odločba in sklep ter tožnik ne bi bil razporejen na delovno mesto višji kriminalistični inšpektor specialist in bi še naprej delal na delovnem mestu Vodje službe v Službi A. (šifra del. mesta ...) in tožniku izplačati razliko v neto plačah in ostalih neto prejemkih, za čas od 4. 7. 2012 do 4. 1. 2013, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne neto plače in zapadlosti posameznega neto prejemka iz delovnega razmerja do plačila, vse v roku 8 dni in pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 285,35 EUR v roku 8 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.“ Pritožba tožnika zoper sklep se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep (III. tč. izreka) sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se Sklep tožene stranke, št. ... z dne 8. 5. 2012 razveljavi ter je posledično tožena stranka dolžna tožniku obračunati razliko v bruto plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja in odvesti od teh bruto razlik v plači in ostalih prejemkih pripadajoče davke in prispevke, ki bi pripadali tožniku, v kolikor ne bi bila izdana izpodbijana odločba in sklep ter tožnik ne bi bil razporejen na delovno mesto višji kriminalistični inšpektor specialist in bi še naprej delal na delovnem mestu Vodje službe v Službi A. (šifra del. mesta ...) in mu nadalje izplačati razliko v neto plačah in ostalih neto prejemkih, za čas od 4. 7. 2012 do 4. 1. 2013, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne neto plače in zapadlosti posameznega neto prejemka iz delovnega razmerja do plačila (I. tč. izreka). Nadalje je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se sklep tožene stranke, št. … z dne 8. 5. 2012 spremeni v delu, kjer je tožnik premeščen na delovno mesto Višji kriminalistični inšpektor specialist II in s tem v 42. plačni razred ter odloči, da se tožnika imenuje v naziv Višji kriminalistični inšpektor specialist I in se ga uvrsti v 45. plačni razred, pri čemer je tožnik še zahteval, da je tožena stranka dolžna obračunati razliko v bruto plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja in odvesti od bruto plač in ostalih bruto prejemkov iz delovnega razmerja pripadajoče davke in prispevke, ki bi jih prejemal, v kolikor ne bi bila izdana izpodbijana odločba in sklep ter tožnik ne bi dela opravljal v nazivu višji policijski inšpektor specialist I in tožniku izplačati razliko v neto plačah in ostalih neto prejemkih, za čas od 4. 7. 2012 do 4. 1. 2013 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne neto plače in posameznega neto prejemka iz delovnega razmerja (II. tč. izreka). Nadalje je sodišče tožbo zavrglo v delu, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev oz. podredno spremembo odločbe tožene stranke št. … z dne 24. 4. 2012 (III. tč. izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške sodnega postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške postopka v višini 237,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka 8. dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (IV. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Tožnik izpostavlja, da za obravnavano premestitev ni zakonske osnove. Gre za premestitev brez soglasja delavca, zato je potrebno razlog premestitve že v prvostopenjskem sklepu konkretno opredeliti in ne zgolj pavšalno, kot je to storila tožena stranka. Sodišče prve stopnje v 12. tč. nepravilno navaja, da je takšna skopa obrazložitev zakonita (podobno Pdp 802/2012). Tožnik zoper sklep o preimenovanju naziva ni uveljavljal notranjega varstva zato, ker ni mogel pričakovati, da mu bo nato naknadno delodajalec na podlagi sklepa o premestitvi znižal plačo za 3 plačne razrede. Sama odločba o preimenovanju v naziv brez sklepa o premestitvi ni imela pravnega učinka. Sodišče napačno interpretira materialno pravo, ko meni, da bi moral biti njegov zahtevek zavrnjen že zato, ker izpodbija zgolj prvostopenjski ne pa tudi drugostopenjski sklep. Kot pogoj za sodno varstvo ZJU določa le, da je javni uslužbenec predhodno izkoristil možnost pritožbe, nikjer pa ni določeno, da je potrebno v tožbenem zahtevku izrecno zahtevati tudi razveljavitev obeh sklepov. Kaj takega tudi pravni pouk teh sklepov ni vseboval. Če bi zakonodajalec imel namen predpisati obvezno izpodbijanje sklepa komisije, bi 5. odst. 20. čl. ZJU tudi formuliral tako, da je pred delovnim sodiščem potrebno izpodbijati sklep komisije. Samo po sebi je umevno, da v primeru drugačne odločitve sodišča glede vsebine izpodbijanih sklepov, slednji ne veljajo več. Sicer pa je tožnik v tožbi navedel, da je vložil pritožbo zoper prvostopenjski sklep, ki pa je bila s sklepom komisije zavrnjena. V kolikor je sodišče menilo, da je potrebno izrecno izpodbijati tudi sklep komisije, bi skladno s 108. čl. ZPP in v okviru materialnega procesnega vodstva tožnika moralo pozvati na popravo tožbe. Sodišče je nadalje tudi napačno razlagalo določbo 20. čl. ZSPJS. Ker ZSPJS govori o ohranitvi števila plačnih razredov na delovnem mestu in ne v posameznem nazivu, je premestitev potrebno izvesti tako, da javni uslužbenec ohrani oz. obdrži število doseženih napredovanj na delovnem mestu. Ta določba namreč zasleduje eno temeljnih pravnih načel delovnega prava o ohranitvi že pridobljenih pravic. Če po ZJU niti disciplinska sankcija ne sme trajno spremeniti delovnopravnega položaja delavca, ga tudi premestitev ne bi smela. Tožnik bi moral obdržati plačni razred, ki ga je imel pred premestitvijo. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožena stranka dokazala delovne potrebe kot razlog za premestitev, pri čemer pa je po mnenju tožnika sodišče neutemeljeno sledilo zgolj argumentom in dokazom tožene stranke, tožnikovih nasprotnih dokazov in navedb pa ni upoštevalo in jih tudi ni argumentirano zavrnilo. Upoštevalo ni niti predloženih dokazov o tem, da je šlo za prikrito disciplinsko sankcijo. Nesporno je, da je bil tožnik začasno za 6 mesecev premeščen v dislocirano enoto v kraj B. zaradi kazenskega postopka. Prav tako sodišče ni obrazložilo zaključka, da je bil tožnik sposoben uspešno opravljati delo na drugem delovnem mestu. Tožnik namreč nikoli ni delal v kriminalistični službi, niti se za to delo ni usposabljal, pa je bil kljub temu premeščen na novo delo tri leta pred upokojitvijo. Tožnik je od 1. 1. 2013 spet na delu v kraju C., kar kaže na to, da je bil razlog stalne premestitve iz maja 2012 enak kot pri začasni premestitvi iz začetka marca 2012, to je umik iz delovnega okolja zaradi kazenskega postopka. Ker pa je bila kazenska ovadba zoper tožnika zavržena, je očitno pravi razlog za premestitev odpadel, zato se je tožnik lahko vrnil nazaj na delo v kraj C.. Trditve tožene stranke o potrebi po tožnikovem delu v kraju B. tako nikakor ne držijo in je tako tudi dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba zoper sodbo je utemeljena, zoper sklep pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zakon o javnih uslužbencih (ZJU - Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) v 1. odst. 147. čl. določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oz. na lastno željo. Zaradi delovnih potreb se po 3. točki 1. odst. 149. čl. ZJU javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oz. strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oz. smotrnejše delo organa.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka tožnika s sklepom z dne 8. 5. 2012 premestila iz delovnega mesta „vodja službe“ (šifra delovnega mesta ..., v uradniškem nazivu višji policijski inšpektor II Policijske uprave C. na delovno mesto „višji kriminalistični inšpektor specialist (šifra delovnega mesta ..., v uradniškem nazivu „višji kriminalistični inšpektor specialist II“) v Policijski upravi C., Sektorju kriminalistične policije, Oddelku D.. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bila premestitev izvedena v skladu s 3. točko 1. odstavka 149. člena ZJU zaradi delovnih potreb oz. ker je predstojnik ocenil, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Tožnik se je zoper sklep pritožil, vendar je Komisija za pritožbe s sklepom z dne 4. 7. 2012 njegovo pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. Tožnik je bil nadalje s sklepom z dne 25. 4. 2012 imenovan v naziv „višji kriminalistični inšpektor specialist II“. Tožnik zoper to odločbo ni uveljavljal notranjega varstva pri delodajalcu.

Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo izpodbijano odločitev delodajalca in ugotovilo, da iz sklepa z dne 8. 5. 2012 izhaja, da je razlog premestitve ocena predstojnika, da bo s premestitvijo zagotovljeno učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Ocenilo je, da je obrazložitev sklepa resda skopa, kljub temu pa naj bi navedeni sklep o premestitvi (priloga A7) vseboval vse sestavine, ki jih predvideva 2. odst. 150. čl. ZJU in je zato ustrezno obrazložen. Tožnik je trdil, da tožena stranka konkretnih razlogov za premestitev v tem sklepu ni navedla, ter da je bila premestitev posledica diskriminatornega ravnanja tožene stranke napram tožniku oz. je bila posledica dejstva, ker je bila zoper tožnika vložena kazenska ovadba. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega postopka štelo, da je obstajal zakonit razlog za premestitev. Na podlagi izpovedb prič je zaključilo, da je bila premestitev dejansko posledica kadrovske potrebe. Ocenilo je, da tožnik ni bil premeščen iz diskriminatornih razlogov, temveč zato, ker je delodajalec utemeljeno ocenil, da bo s tem ukrepom zagotovil učinkovitejše in smotrnejše delo organa.

Pritožbeno sodišče ne soglaša s takšnim materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje. Po določbah ZJU ima predstojnik organa sicer pravico, da delavce glede na potrebe organa premešča z enega na drugo delovno mesto. Vendar ta pravica ni neomejena. Predstojnik bi v sklepu z dne 8. 5. 2012, s katerim je tožnika premestil, moral jasno obrazložiti vse razloge, ki so ga vodili k odločitvi, da tožnika v skladu s 3. točko 1. odstavka 149. člena zaradi delovnih potreb premesti na drugo delovno mesto. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa ne izhaja nikakršna ocena predstojnika, niti ni mogoče razbrati, na kakšen način naj bi se s premestitvijo tožnika zagotovilo učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Če naj bo premestitev zakonita, morata tako delodajalec kot delavec ob izdaji sklepa vedeti, kakšne cilje se zasleduje. Samo navedba v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je bila premestitev zaradi delovnih potreb izvedena v skladu z 147, 149., 150. in 152 a členom ZJU, ker je predstojnik ocenil, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, zato nikakor ne zadošča za ugotovitev, da je podan zakoniti razlog premestitve. Taka navedba pomeni le prepis zakonske določbe, ne pa navajanje konkretnih razlogov, zakaj in na kakšen način je predstojnik prišel do ocene, da bi s premestitvijo tožnika lahko bilo zagotovljeno učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa.(1) V 1. odst. 24. člena ZJU je jasno določeno, da se o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca, razen navodil za delo v okviru opisa nalog delovnega mesta oziroma o zahtevi za odpravo kršitev pravice iz delovnega razmerja, odloči s pisnim sklepom, ki mora biti obrazložen in vročen javnemu uslužbencu. Vrhovno sodišče RS je v odločbi opr. št. VIII Ips 307/2009 z dne 9. 3. 2010 zavzelo izrecno materialnopravno stališče, da morajo biti sklepi, s katerimi se na podlagi 24. čl. ZJU odloča o pravicah in obveznostih javnega uslužbenca obrazloženi. Brez tega si pravice do pravnega sredstva ter pravice do sodnega varstva, ki sta ustavni kategoriji, ni mogoče zamisliti. V primeru, ko se delavca premesti brez soglasja, na podlagi sklepa (in torej ena od pogodbenih strank enostransko poseže v obstoječo, s soglasjem obeh strank sklenjeno pogodbo o zaposlitvi - za javne uslužbence se ne uporablja določba ZDR, ki ureja odpoved s ponudbo nove pogodbe - 6. odst. 147. čl. ZJU), je pravica do izjave oz. učinkovitega pravnega sredstva, s katerim delavec (javni uslužbenec) lahko učinkovito nasprotuje takšni enostranski odločitvi druge pogodbene stranke iz delovnega razmerja, zagotovljena v dvostopenjskem postopku pri delodajalcu v obliki pravice do pritožbe. Zato je jasno, da je odločilna konkretna vsebinska opredelitev razlogov za premestitev že v prvostopenjski odločitvi delodajalca (ki posega v pravico delavca iz delovnega razmerja), ki omogoča možnost obrambe.

Tudi po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča RS, je pravica do učinkovitega pravnega sredstva zagotovljena, če je pravni akt, ki se izpodbija, obrazložen tako, da lahko pritožnik izpodbija vsebinske razloge odločitve. Tako je npr. v odločbi Up-315/00 Ustavno sodišče zapisalo: „Že iz jamstva enakega varstva pravic (22. čl. Ustave) izhaja med drugim zahteva, da so odločbe, s katerimi je pristojni organ odločil o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, obrazložene. Zoper take odločbe Ustava zagotavlja pravico do pravnega sredstva (25. čl.), to jamstvo pa je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (ne abstrakten, pavšalen) način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko pravna sredstva le navidezna. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je zato določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru.“(2) Z neobrazloženim prvostopenjskim sklepom tožena stranka tožniku ni zagotovila pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ki sicer izhaja tudi iz Splošne deklaracije človekovih pravic. Za uresničitev te pravice bi torej morala tožena stranka tudi v konkretnem primeru, že v prvostopenjskem sklepu o premestitvi, svojo odločitev ustrezno (vsebinsko) obrazložiti. Ker tega ni storila, tožnik v postopku pri delodajalcu v zvezi z razlogi za premestitev, ki so se nato prvič vsebinsko obravnavali šele v sodnem postopku, ni mogel podati vsebinsko učinkovite pritožbe in je bila pravica do pritožbe oz. pravica do učinkovitega pravnega sredstva, ki jo je imel tožnik na podlagi 24. čl. ZJU popolnoma izvotljena. Že iz navedenih razlogov je zato izpodbijani prvostopenjski sklep tožene stranke (v zvezi z drugostopenjskim sklepom) nezakonit. Ker delovni spor ne pomeni presojanja instančnega odločanja delodajalca, temveč je namenjen odpravi ali spremembi odločitve delodajalca, ki po vsebini odloči o neki pravici in obveznosti delavca (javnega uslužbenca), je v delovnem sporu dovoljeno izpodbijanje vsebinske odločitve delodajalca. V praksi to pomeni, da tožnik v delovnem sporu lahko izpodbija tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko odločitev, pri čemer ima možnost, da odločitev izpodbija tudi zgolj po vsebini. Tožnik je, po tem, ko je izkoristil notranjo pot in je torej izpolnil procesno predpostavko za sodno varstvo, sodno varstvo nedvomno pravočasno uveljavljal, s čimer je preprečil, da bi odločitev delodajalca postala dokončna. Skladno z 1. odst. 42. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) je v tožbi navedel odločbo (oz. odločitev) delodajalca, zoper katero je vložil tožbo, in tožbi priložil oba sklepa delodajalca. V tožbenem zahtevku je nato zahteval razveljavitev prvostopenjskega sklepa ter po vsebini zahteval nasprotno od tistega, kar je odločil delodajalec. Navedena določba 42. čl. ZDSS-1 ne govori o tem, kaj mora vsebovati tožbeni zahtevek, temveč govori o obveznih sestavinah tožbe. Tožnikova tožba je v konkretnem primeru vsebovala vse zahtevane sestavine. V 5. odst. 24. čl. ZJU nadalje ni izrecno določeno, da mora javni uslužbenec ugotovitev nezakonitosti sklepa o neki pravici (in posledično njegovo razveljavitev) uveljavljati v roku 30 dni od vročitve sklepa, kot to izrecno določa 3. odst. 200. čl. ZDR-1 (prej 3. odst. 204. čl. ZDR). Določeno je zgolj, da je zoper sklep (torej odločitev delodajalca) o pravici iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe in sicer skladno z 2. odst. 25. čl. ZJU v 30. dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe oz. od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa komisije. Tolmačenje zakona, za katerega se zavzema sodišče prve stopnje, da mora javni uslužbenec tudi ugotovitev nezakonitosti sklepa (in posledično njegovo razveljavitev), ki se ne nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi, zahtevati v roku 30 dni od vročitve, presega tako gramatikalno kot teleološko razlago zakona in posledično posega v pravico tožeče stranke do sodnega varstva (23. člen Ustave RS). Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik s tem, ko je sodno varstvo uveljavljal pravočasno, s tem ko je njegova tožba vsebovala vse sestavine, kot jih zahteva 1. odst. 42. čl. ZDSS-1 ter s tem, ko je s tožbenim zahtevkom zahteval nasprotno od tistega, kar je odločil delodajalec (torej pravice kot da odločba in sklep - dikcija 2. tč. tožbenega zahtevka - ne bi bila izdana), pri čemer je izrecno zahteval tudi razveljavitev prvostopenjskega sklepa, zadostil zgoraj citiranim določbam ZJU in ZDSS-1. S tem v zvezi je torej zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti že iz razloga, ker tožnik v tožbenem zahtevku ni izrecno zahteval razveljavitve drugostopenjskega sklepa.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo, tako kot izhaja iz izreka te sodbe. Ker je odločitev tožene stranke, ki jo je tožnik izpodbijal, nezakonita, je tožena stranka dolžna vzpostaviti stanje pred sprejetjem izpodbijanih sklepov. Navedeno pomeni, da mora posledično tožniku za obdobje, ko je bil nezakonito premeščen, priznati vse pravice, ki izhajajo iz delovnega mesta vodje službe v Službi A. (šifra delovnega mesta ...).

Tožnik pa se neutemeljeno pritožuje zoper sklep sodišča prve stopnje, vsebovan v III. tč. izreka. Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. odst. 42. čl. ZDSS-1 tožbo v delu, kjer je tožnik zahteval razveljavitev odločbe z dne 25. 4. 2012, pravilno zavrglo, saj tožnik zoper odločitev delodajalca, ki se je nanašala na preimenovanje v nazivu (torej odločba z dne 25. 4. 2012), ni vložil pritožbe, kot to zahteva 3. odst. 4. čl. ZJU. Glede na navedeno je pritožbo tožnika v tem delu potrebno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP v zvezi z 366. čl. ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče v pretežnem delu tožnikovi pritožbi ugodilo že iz zgoraj navedenih razlogov, se ni opredeljevalo do preostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na dejanske razloge za premestitev ter pravilnost določitve plačnega razreda (360. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je glede na to, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v skladu z določbo 2. odst. 165. čl. ZPP ponovno odločalo o stroških celotnega postopka. Tožnik je s tožbenim zahtevkom v pretežnem delu uspel, s preostalim delom, pa niso nastali posebni stroški, zato mu je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh v postopku tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka (154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) tožniku priznalo nagrado za postopek(3) v višini 113,10 EUR (tar. št. 3100), nagrado za narok v višini 104,40 EUR, 20,00 EUR (tar. št. 6002) in 22 % DDV (47,85 EUR), skupaj 285,35 EUR. Tožniku ni priznalo stroškov kilometrine za pooblaščenca, saj teh stroškov ni mogoče šteti za potrebne stroške v skladu z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP. Nadalje tožniku ni priznalo niti priglašenih stroškov za postopek pri delodajalcu, saj slednji ne predstavljajo stroškov pravdnega postopka, priznalo pa mu ni niti pavšalnega zneska za fotokopiranje in tiskanje v višini 20,00 EUR po tar. št. 6000, saj pavšalnega zneska v tej višini na tar. št. ne vsebuje, temveč vsebuje znesek 0,15 EUR za vsako stran za prvih 50 strani oz. 0,10 EUR za vsako nadaljnjo stran nad 50 zaračunanih strani, tožnik pa takšne specifikacije ni predložil. Tožnik, ki je pritožbo vložil sam in ne po pooblaščencu, je sicer zahteval povrnitev pritožbenih stroškov, ker pa slednjih ni specificiral, niti iz spisa ne izhaja, da bi mu slednji nastali, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

(1) tako tudi Pdp 802/2012, Pdp 1084/2012, Pdp 1575/2008, itd. (2) Podobno tudi Up-7/98, Up 312/99, U-I-18/93

(3) Glede na vrednost spora, ki sta ga označili stranki v višini 1.611,60 EUR znaša nagrada 87,00 EUR (12. čl. ZOdvT).