Jedro

Za dejanski stan ničnosti kasnejših odsvojitev oziroma močnejše pravice prvega kupca je pomembno, da sta toženca kupila zemljišče pred prvotožnico, ter slaba vera kasnejših kupcev oziroma pridobiteljev. Okoliščina, ali sta se na podlagi pogodbe in dogovora iz leta 1967 lahko vknjižila kot lastnika oziroma ali sta lahko upravičeno verjela, da sta (že) na njeni podlagi postala lastnika, je nerelevantna.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo se delno ugodi in se odločitev v III. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi: „1. Tožena stranka B. M. G. je dolžna tožečima strankama A. in J. S. v roku 15 dni izstaviti zemljiškoknjižno sposobno listino za vpis lastninske pravice za parc. št. 614/22, k.o. x. (ID xxx), v korist vsakega od njiju do ½, ker jo bo sicer nadomestila ta sodba.

2. Zavrne se zahtevek na ugotovitev, da sta tožeči stranki A. in J. S. solastnika vsak do ½ parc. št. 614/22, k.o. x. (ID xxx), ki v naravi predstavlja njivo v izmeri 146 m2.“ V preostalem se pritožba tožeče stranke zoper sodbo zavrne in se ta v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

Pritožba tožene stranke zoper sodbo se zavrne in se ta v izpodbijanem delu potrdi.

Stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka glede sodbe.

Pritožbi tožeče stranke zoper sklep o stroških z dne 15.11.2012 se ugodi in se ta spremeni tako, da se pravilno glasi: „Vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti stroške pritožbenega postopka glede sklepa o stroških v višini 337,00 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 5.6.2012: - zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki B. M. G. izročiti parcelo št. 614/22 k.o. x. (ID xxx), ki je last tožeče stranke, ter da se toženi stranki prepoveduje kakorkoli posegati v posest nepremičnine (točka I/1 izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki V. V. v soposest izročiti nepremičnino št. 614/21 k.o. x. (ID xxx), njiva v izmeri 22 m2 in dvorišče v izmeri 67 m2 (točka I/2 izreka), - toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki B. M. G. in V. T. izročiti v soposest nepremičnino št. 614/21 k.o. x. (ID xxx), njiva v izmeri 22 m2 in dvorišče v izmeri 67 m2 (točka II izreka), - ugotovilo, da sta tožnika po nasprotni tožbi A. S. in J. S. vsak do ½ solastnika parcele št. 614/22 k.o. x. (ID xxx), ki v naravi predstavlja njivo v izmeri 146 m2, ter toženki po nasprotni tožbi B. M. G. naložilo, da jima v 15 dneh izstavi zemljiškoknjižno sposobno listino za vpis lastninske pravice za parcelo št. 614/22 k.o. x. (ID xxx), v korist vsakega do ½, ker bo sicer to nadomestila ta sodba (točka III izreka).

S sklepom z dne 15.11.2012 je sodišče prve stopnje tožnikom naložilo nerazdelno plačilo pravdnih stroškov tožencev v znesku 3.723,00 EUR.

Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki, zoper sklep o stroških pa tožeča stranka.

Tožniki so se iz vseh pritožbenih razlogov pritožili zoper I. in III. točko izreka sodbe ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da njihovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa v celoti zavrne (s stroškovno posledico), podredno pa da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje (prav tako s stroškovno posledico). Navajajo, da sodišče ni obrazložilo, katere dokazne predloge je zavrnilo in zakaj. Prav tako se ni opredelilo do izpovedb prič (ki jih sploh ne omenja) S. in K. K., A. in E. D. ter prvo in tretje tožnice, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Glede parcele št. 614/22, k.o. x., sodišče (protispisno na peti strani) ugotavlja, da naj bi iz parcel št. 614/4 (njiva) in 614/7 (travnik) s skupno površino 1035 m2 (last Č.) nastale parcele 614/5 (dvorišče 109 m2), 614/7 (pašnik 559 m2 in zgradba 6 m2), 614/22 (njiva 146 m2), medtem ko iz izvedenskega mnenja geodeta Zupančiča z dne 16.9.2006 izhaja, da naj bi omenjene tri parcele nastale iz parcel 614/7 in 614/5 (in ne iz parcele št. 614/4). Sodišče tudi ni navedlo razlogov za ugotovitev, da naj bi šlo tako v primeru kupoprodajne pogodbe z dne 1.12.1995 kot darilne pogodbe z dne 22.8.1997 za nična kasneje (za isto nepremičnino) sklenjena pravna posla. Toženca nista podala nobenih trditev (in dokazov) glede slabe vere prvo in tretje tožnice (v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na parceli št. 614/22), zaradi česar je sodišče odločalo izven trditev. Slednje ni pojasnilo, na podlagi katerih dokazov naj bi bili tožnici slaboverni, prav tako zakaj naj bi zgolj bivanje tretjetožnice na Š. do leta 1993 pomenilo njeno slabovernost pri pridobitvi omenjene nepremičnine. V nasprotju z oceno sodišča je prvotožnica dne 27.11.2008 izpovedala, da so takrat, ko sta onadva z možem v letu 1985 kupila nepremičnine, nastopili spori, ki so se odražali v prepirih in pretepih (ni izpovedala, da so se takoj ob vselitvi začele težave, prepiri in pretepi glede lastništva parcele št. 614/22). Tožniki poudarjajo, da sta se toženca prepirala tudi s prejšnjimi lastniki spornih nepremičnin, to je družino K. in družino Č. (izjavi S. in F. Č. z dne 5.11.2008, dopisi D. Č. z dne 6.7.1977, F. Č. z dne 13.8.1982 in 9.4.1983, F. in F. Č. z dne 12.3.1984), kar bi pomenilo, da so bili tudi ti v slabi veri, do česar pa se sodišče ni opredelilo. Sodišče naj bi v tem delu ter v delu, ki se nanaša na dobro vero prvotožnice (glede »seznanitve« s kupno pogodbo pred letom 1995), povzelo navedbe tožencev iz pripravljalnega spisa z dne 10.2.2010, namesto da bi podalo svoje mnenje in dokazno oceno (enak »očitek« pritožba ponovi nato nekajkrat tudi v nadaljevanju). Sodišče tudi zmotno ugotavlja, da naj bi se težave in prepiri začeli zaradi predmetne nepremičnine, saj iz prvotožničine izpovedbe izhaja, da so se začeli zaradi same vselitve (enako velja za prejšnje lastnike, kar sta potrdila zakonca K.). Prvotožnica nikakor ni mogla vedeti, da naj bi šlo v konkretnem primeru za »dvojno prodajo«. Tako prvotožnica, tretjetožnica in priči A. ter E. D. so izpovedali, da je parcelo št. 614/22 uporabljala prvotožnica (in ne toženca), zaradi česar ni jasno, kako je sodišče prišlo do zaključka, da sta jo ves čas uporabljala toženca (da je nista, izhaja tudi iz dopisov, predvsem dopisa z dne 12.3.1984). Z ozirom na te izpovedbe tudi ni pojasnjeno, kako naj bi tretjetožnica vedela za domnevno dvojno prodajo (slednja je bila ob prenosu lastništva v dobri veri, toženca pa nasprotno niti nista zatrjevala, zaradi česar je sodišče prekoračilo pristojnosti), oziroma zakaj naj bi zgolj njeno 20-letno življenje na Š. izkazovalo njeno vednost, da naj bi bila nepremičnina že kdajkoli prej prodana drugemu (glej sodbo Višjega sodišča v II Cp 641/2011 z dne 30.3.2011). Tudi iz navedbe, da je bila prvotožnica zelo dobro seznanjena s tem, kdo je lastnik parcel št. 614/22, 614/21, 614/13, 614/5 in 614/7, ni moč sklepati na njeno slabovernost, temveč kvečjemu nasprotno (ker je bila prepričana, da je lastnik parcele št. 614/22 A. Č., je bila glede njenega lastništva v dobri veri). Ocena sodišča, da je bila prva tožnica slaboverna iz razloga, ker naj bi pred letom 1995 (ko je sklepala pogodbo z A. Č.) seznanjena s kupno pogodbo z dne 6.4.1967 in dogovorom z dne 14.4.1967 (iz te izhaja, da sta toženca kupila del prejšnje parcele 614/5, sedaj z enako oznako) ter njuno vsebino, in sicer zato ker je svoji vlogi za razdružitev v letu 1996 priložila omenjeni pogodbi, je sama s seboj v nasprotju (če je bila s to vsebino seznanjena šele v letu 1996, potem ni mogla biti pred letom 1995). Sodišče tudi ne navede, kaj naj bi v teh dogovorih iz leta 1967 dokazovalo, da je prvotožnica vedela, da je bila parcela št. 614/22 tožencem odtujena že prej. V času sklepanja kupne pogodbe in dogovora v letu 1967 med prodajalcem in tožencema ta parcela še ni obstajala in v omenjenih pogodbah ni navedena (kar naj bi izhajalo iz dopisa z dne 12.3.1984), do česar se sodišče ni opredeljevalo. Ker parcele št. 614/22 nista kupila, se toženca tudi nista mogla vknjižiti kot njena lastnika (tako tudi Višje sodišče v II Cp 2541/2009 z dne 25.11.2009). Slednja nimata pridobitnega naslova za vknjižbo in sta tudi ves čas vedela, da ta ni njuna last, zaradi česar je odločitev iz III. izreka napačna (že pritožbeno sodišče je poudarilo, da toženca omenjene nepremičnine nista priposestvovala, ker nista bila v dobri veri glede njenega lastništva). Sodba nima ustreznih razlogov, obrazložitev prihaja sama s seboj v nasprotje (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), tožnikom pa je bila kršena ustavna pravica do pritožbe (25. člen URS). Z izpodbijano odločitvijo je sodišče tožencema omogočilo, da namesto približno 154 m2 nekdanje parcele št. 614/5 (kot izhaja iz kupne pogodbe in dogovora iz leta 1967), pridobita kar 250 m2. Sodišče se glede dvojne prodaje ni opredelilo do številnih ugovorov tožnikov. Tako A. Č. kot prva tožnica bi se ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe v letu 1995 morala zavedati, da je bila nepremičnina že prodana (da gre za dvojno prodajo), a iz izjave Č. izhaja, da je bil slednji v zmoti (mislil je, da gre v naravi za drugo nepremičnino), kar pomeni, da bi šlo kvečjemu za izpodbojno (in ne nično) pogodbo, a je tak zahtevek zastaral (in je bil ugovor zastaranja neutemeljeno zavrnjen). Enako bi veljalo, če bi imela prvotožnica Č. ob sklenitvi pogodbe dne 1995 namen prevarati (kar pa ni imela). V nasprotju z ugotovitvijo sodišča je prvotožnica vedno (nazadnje na naroku dne 22.2.2010) prerekala trditve tožencev, da naj bi ob sklepanju pogodbe s Č. dne 1.12.1995 vedela, da je slednji isto parcelo že prodal tožencema. Ni jasno, na kakšni podlagi je sodišče glede lastništva iste parcele ugodilo tako ugotovitvenemu kot dajatvenemu zahtevku (ni ugotovilo nobenega pravnega razmerja med strankami, ki bi bil podlaga zanj). Glede zavrnitve zahtevka v točki I/2 izreka izpodbijane sodbe pritožba opozarja na določbo prvega odstavka 190. člena ZPP.

Toženca sta prepozno podala odgovor na pritožbo tožeče stranke, zaradi česar ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo (drugi odstavek 344. člena ZPP).

Toženca se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta zoper II. točko izreka in pritožbenemu sodišču predlagata, da sodbo spremeni tako, da zahtevek na izročitev parcele št. 614/21 k.o. x. v soposest drugo tožniku in tretje tožnici zavrne (s stroškovno posledico), podredno pa da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Poudarjata, da je prvostopenjsko sodišče v sodbi z dne 22.2.2010 zavrnilo njun zahtevek na ugotovitev izključnega lastništva na parceli št. 614/21, a se pritožbeno sodišče v sodbi II Cp 641/2011 z dne 30.3.2011 kljub vloženi pritožbi zoper to odločitev o tem ni izreklo (sodbe v tem delu ni niti potrdilo in niti razveljavilo). Zato o vprašanju, ali si drugo tožnik in tretje tožnica (ne glede na z.k. stanje) upravičeno prilaščata omenjeno parcelo, sploh še ni bilo odločeno. Bistveno vprašanje naj bi bilo, ali je predmet spora sploh moč realno določiti, saj pri Okrajnem sodišču v Ljubljani glede omenjene parcele tečeta nepravdna postopka za razdružitev premoženja (N 194/2000) in zaradi določitve meje (N 292/96). Iz spisovne dokumentacije predmetnega spisa (predvsem izvedenskega mnenja P. Z.) naj bi izhajalo, da je predmeta parcela v letu 1972 nastala z novo izmero iz prej večje in nerazdeljene parcele št. 614/13 v izmeri 190 m2 (ki je bila do ½ njuna last, v preostali polovici pa last Č.), ki se je (na račun drugih parcel) povečala za 30 m2, pri čemer dogovora o načinu njene razdružitve ni bilo. Ker je novo nastala parcela št. 614/21 večja od omenjene, naj bi bilo prilaščanje povečanja v izmeri 22 m2 (ki se uveljavlja s sklicevanjem na z.k. stanje) sporno. Tožniki kljub zemljiškoknjižnemu lastništvu parcele (to naj bi bilo pojasnjeno in je razvidno iz zapisnika z dne 27.11.2008) niso uporabljali (nasprotnega v pravdi niso izkazali) verjetno zaradi zavedanja, da ni njihova last. Sodišče naj bi izvedenčeve ugotovitve glede parcele št. 614/13 spregledalo, zaradi česar ni bilo razjasnjeno, ali so tožniki zemljišče, na katerem zatrjujejo svoje pravico, pravilno pridobili. Napačno je uporabilo materialno pravo in preuranjeno zaključilo, da je zahtevek na izročitev sporne parcele v soposest utemeljen.

Tožeča stranka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

Tožniki so se zoper sklep o stroških pritožili iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da sklep razveljavi in tožencema naloži v plačilo pravdne stroške, oziroma da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje (vse s stroškovno posledico). Poudarjajo, da so zoper sodbo z dne 5.6.2012 vložili pritožbo, prav tako da so podali odgovor na pritožbo tožencev, na kar se v izogib ponavljanju sklicujejo oziroma naj se šteje za trditveno podlago predmetne pritožbe. Ker naj bi bila odločitev v 1. in 3. točki izreka sodbe z dne 5.6.2012 nepravilna, je takšna tudi odločitev o stroških. Omenjenega sklepa se niti ne da preizkusiti, saj sodišče ni določilo, v kakšnem deležu naj bi pravdne stranke uspele, ampak zgolj pavšalno navaja, da tožena stranka ni uspela le s sorazmerno majhnim delom (česar ne opredeli), pri čemer niso nastali posebni stroški (ki jih sodišče ne opredeli), kar pa ne drži. Tožniki (do uspeha katerih se sodišče ni opredelilo) so uspeli v delu tožbenega zahtevka (ki predstavlja polovico celotnega tožbenega zahtevka) skoraj v celoti. Kot izhaja iz zapisnika z dne 5.6.2012, je sodišče tožencema stroške priznalo, kljub temu da jih nista priglasila pravočasno. Kršeni naj bi bili pravici tožnikov do enakega varstva (22. člen URS) in do pravnega sredstva (25. člen URS). Odločitev o stroških s posebnim sklepom v konkretnem postopku, ki teče več kot deset let, ni primerna in ekonomična, posledično pa tudi ni zakonita. Sodišče je stroške priznalo v nasprotju z odvetniško tarifo (in sicer tarifami 18, 19 in 20). Pritožba poudarja, da je vrednost spora 4.172,93 EUR (9091 točk), v nadaljevanju pa navaja, koliko je sodišče tožencema priznalo za posamezna opravila (glede narokov dne 7.2.2007, 14.7.2008, 27.8.2011, 22.2.2010 in 5.6.2012 poudarja tudi, da ni šlo za prvi narok, zadnje navedeni pa je trajal le 15 minut). Sodišče se tudi ni ukvarjalo s potrebnostjo posameznih stroškov, ampak naj bi zgolj nekritično sledilo stroškovnemu predlogu.

Toženca na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba tožnikov zoper poseben sklep o stroških je utemeljena, zoper sodbo pa delno utemeljena. Pritožba tožencev zoper sodbo ni utemeljena.

V zvezi s pritožbo tožeče stranke zoper sodbo: Pritožbeni očitki sodišču prve stopnje, da ni obrazložilo, katere dokazne predloge je zavrnilo (in zakaj) ter da se ni opredelilo do izpovedb prič S. in K. K., A. in E. D. ter prvo in tretje tožnice (zaradi česar naj se sodbe sploh ne bi dalo preizkusiti), so pavšalni in posledično neprepričljivi. Pritožniki glede domnevno neizvedenih dokazov namreč ne obrazložijo, katere konkretne dokaze, ki so jih sami predlagali, (1) sodišče ni izvedlo (in tega ni obrazložilo). Podobno tudi v zvezi z navedenimi izpovedmi (2) ne pojasnijo, do katerih njihovih konkretnih izjav bi se sodišče prve stopnje moralo izjasniti (in je to vplivalo na pravilnost oziroma zakonitost odločitve). Sodišče se pač ni dolžno opredeliti do vseh delov neke izpovedi oziroma izpovedi nasploh, ampak le v delu, v katerem je ta relevantna za odločitev. Pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z ugotovitvami razvidnimi iz izvedenskega mnenja geodeta Z. z dne 16.9.2006, ugotovilo, da naj bi iz parcel št. 614/4 in št. 614/7, k.o x., nastale parcele 614/5, 614/7 in 614/22, vse k.o. x. (izvedenec pa ugotavlja, da so omenjene tri parcele nastale iz parcel št. 614/7 in 614/5, obe k.o. x.), sicer drži, a prav tako ni obrazloženo (niti samo po sebi razvidno), kako naj bi ta (očitno pravopisna) napaka karkoli vplivala na pravilnost odločitve. Nikakor pa se ni moč strinjati s trditvijo, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za ugotovitev, da gre tako v primeru kupoprodajne pogodbe z dne 1.12.1995 kot darilne pogodbe z dne 22.8.1997 za nična kasneje (za isto nepremičnino) sklenjena pravna posla. Od predzadnjega odstavka na peti strani izpodbijane sodbe naprej je razlagalo ravno to (in sicer začenši z obrazložitvijo, kdaj je v primeru dvojne prodaje moč govoriti o ničnosti kasneje sklenjenih pravnih poslov, (3) vse do podajanja razlogov, zaradi katerih je lahko v obravnavanem primeru ugotovilo slabovernost prvo in tretje tožnice ter posledično ničnost pravnih poslov, ki sta jih sklepali).

Prav tako ne drži pritožbena trditev, da toženca nista podala nobenih trditev (in dokazov) glede slabe vere prvo in tretje tožnice (v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na parceli št. 614/22 k.o. x.) in da je sodišče prve stopnje odločalo brez (mimo) trditev. V tretji in četrti točki vloge z dne 20.12.2006 sta toženca natančno obrazložila, zakaj menita, da je bila prvotožnica ob sklepanju kupoprodajne pogodbe z A. Č. dne 1.12.1995 slaboverna glede parcele št. 614/22 k.o. x. oziroma glede prodajalčevih upravičen na njej (prav tako sta hkrati za te svoje trditve predlagala tudi dokaze). Ko se je prvotožnici in drugotožniku kot zemljiškoknjižna lastnica omenjene parcele pridružila še tretjetožnica (glej narok z dne 20.12.2006), pa sta toženca v naslednji vlogi z dne 7.2.2007 (glej celotno šesto točko) podala trditve tudi glede ničnosti med prvo in tretje tožnico sklenjene darilne pogodbe oziroma slabe vere obeh tožnic. Glede slabe vere tretjetožnice pa je nedvomno potrebno upoštevati tudi trditve, ki sta jih tožnika pred njenim vstopom v pravdo v vlogi z dne 20.12.2006 podala v tretji in četrti točki (glede posedovanja oziroma uporabe predmetne parcele s strani tožencev oziroma slabe vere njene njene mame – prvotožnice), saj gre dejansko za en sam (neločljivo povezan) sklop trditev. (4) Podobno neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi katerih dokazov naj bi bili tožnici slaboverni. Razloge za takšne zaključke je podalo v okviru zadnjega odstavka na peti strani (l. št. 273) oziroma v prvem, drugem, tretjem in petem odstavku na šesti strani izpodbijane sodbe (l. št. 274). Okoliščina, da je tretjetožnica v obdobju od leta 1985 do 1993 živela na Š., je nedvomno pomembna za presojo njene dobrovernosti, saj je bilo s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno, da sta sporno parcelo uporabljala toženca. Že to dejstvo samo po sebi bi moralo pri njej vzbuditi (povsem razumno) vprašanje o njunih (morebitnih) upravičenjih do parcele, pri čemer bi jo potrebna skrbnost nedvomno pripeljala do razpolaganj A. Č. v okviru kupne pogodbe z dne 6.4.1967 oziroma dodatnega dogovora z dne 14.4.1967, s katerim je njena mama (prvotožnica), kot je to prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje, razpolagala že leta 1994. Prvotožnica je ob zaslišanju dne 27.11.2008 povedala, da so takoj, ko sta v letu 1985 z možem kupila nepremičnine, nastopili spori, ki so se odražali v prepirih in celo pretepih. Iz nadaljevanja njene izpovedbe pa dovolj jasno (kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje) izhaja, da se je razlog skrival prav v nepremičninah. Pritožba, ki takšnemu razumevanju prvotožničine izpovedbe nasprotuje, v nadaljevanju, navaja, da naj bi iz nje izhajalo, da so se ti (očitno zelo težki) spori začeli zaradi samega dejstva vselitve. (5) Iz katerega dela prvotožničine izpovedi naj bi to tako „jasno“ izhajalo, ni razvidno (tudi pritožba tega ne navaja). Kot je bilo poudarjeno, iz izpovedbe precej očitneje izhaja, da je bil razlog v nepremičninah in njihovi uporabi. (6) Pritožbene navedbe, češ da sta se toženca prepirala tudi s prejšnjimi lastniki nepremičnin, to je družino K. in družino Č., kar naj bi pomenilo, da so bili tudi ti v slabi veri, so ne samo nove in posledično nedopustne (prvi odstavek 337. člena ZPP), (7) ampak za predmetno zadevo tudi sicer povsem nerelevantne.

Prepričljivi niso niti očitki, da naj bi sodišče prve stopnje zgolj povzelo navedbe tožencev iz njunih pripravljalnih vlog. Sodišče prve stopnje je prav za vse svoje zaključke ponudilo tudi prepričljive razloge. Ali je pri tem navedlo razloge, ki jih je ponudila ena od strank, ali pa „povsem“ svoje, ni bistveno. Pritožbene trditve o „nekritičnem in neobrazloženem povzemanju“, pa so ne samo neutemeljene ampak tudi protislovne. V takšno protislovje pritožba zapade z navajanjem, da naj bi sodišče prve stopnje glede vprašanja dobre vere prvotožnice povzelo navedbe tožencev, medtem ko na eni strani prej (3. stran pritožbe) izrecno navaja, da toženca v tem oziru nista podala „nikakršnih trditev.“ Zakaj je prvotožnica vedela oziroma bi vsaj morala vedeti, da je Č. zemljišče sedanje parcele št. 614/22 predhodno prodal tožencema, je prav tako prepričljivo obrazložilo že sodišče prve stopnje. (8) V vlogi tožeče stranke z dne 21.12.2006 je bila podana navedba, da je bila prvotožnica (ker od leta 1986 živi na tem naslovu) zelo dobro seznanjena s tem, kdo je lastnik parcel št. 614/22, 614/21, 614/13, 614/5 in 614/7. Pritožbena „razlaga“, da naj bi ta navedba kazala na njeno prepričanje, da je lastnik parcele št. 614/22 A. Č. in posledično na lastno dobrovernost glede lastništva, je ne samo nova (in posledično nedopustna), ampak tudi sicer ne posebej prepričljiva. Prav tako pritožba (s sklicevanjem na izpovedbe prvo in tretjetožnice ter prič A. in Z. D.) v ničemer ne omaje zaključka sodišča prve stopnje, da sta omenjeno nepremično (kljub sporom) uporabljala toženca. Medtem ko je bila že izpoved prvotožnice, da je do leta 1993, ko je mož šel v Italijo, uporabljala del parcele, drugi del pa S. (od takrat naprej pa samo S.), (9) splošna (in posledično manj prepričljiva), pa ta ugotovitev še bistveno bolj velja za izpovedbe tretjetožnice in obeh D. (od katerih, za razliko od tega, kar se navaja v pritožbi, nihče ni izjavil, da toženca omenjene parcele nista uporabljala). (10) Bistveno bolj konkretno in natančno o tem, da sta samo onadva (in ne tožniki) uporabljala omenjeno parcelo in hkrati tudi kako (omenjala sta npr. postavitev škarpe, posaditev trt), sta izpovedala toženca (podobno pa tudi priča F. K.). V zvezi z očitkom protislovnosti pri ugotovitvi, da je bila prvotožnica že pred letom 1995 (ko je sama sklenila kupno pogodbo s Č.) seznanjena s kupno pogodbo z dne 6.4.1967 (in dogovorom z dne 14.4.1967), pritožba očitno spregleda, da sodišče prve stopnje upravičeno navaja tudi, da se je prvotožnica že v svoji tožbi zoper toženca z dne 21.6.1994 (priloga B12) sklicevala na Dogovor z dne 14.4.1967 (ki je bil sklenjen kot dodatek k pogodbi z dne 6.4.1967 in katero pritožba prav tako omenja). (11) Drži sicer, da v času sklepanja kupne pogodbe in (dodatnega) dogovora v letu 1967 (med prodajalcem Č. in tožencema) parcela št. 614/22 k.o. x. še ni obstajala (in se zemljišče pod to „oznako“ seveda ni prodajalo). Vendar pa je bilo zemljišče oziroma del nekdanje parcele št. 614/5 k.o. x., ki predstavlja današnjo parcelo št. 614/22, v dogovoru z dne 14.4.1967 natančno opredeljen. Zato v letu 1995, ko je prvotožnica (ki je pogodbo in dogovor iz leta 1967 (12) poznala) od Č. kupovala omenjeno parcelo, (ob izkazani potrebni skrbnosti) ne bi bilo prav nobene težave preveriti istovetnost zemljišč. Toženca sta torej (kot je to potrdil v postopku postavljeni sodni izvedenec geodetske stroke P. Z.) kupila zemljišče oziroma del nekdanje parcele št. 614/5 k.o. x., ki predstavlja današnjo parcelo št. 614/22 k.o. x.. To pa je v konkretnem primeru tudi edino pomembno. (13) Z vidika dejanskega stana ničnosti kasnejših pravnih poslov v primeru dvojne (večkratne) odsvojitve, je okoliščina, ali sta se na podlagi pogodbe in dogovora iz leta 1967 lahko vknjižila kot lastnika oziroma ali sta lahko upravičeno verjela, da sta (že) na njeni podlagi postala lastnika, nerelevantna. Enako velja za pritožbeno poudarjanje, da zaradi pomanjkanja dobre vere lastninske pravice na parceli nista mogla priposestvovati. Za dejanski stan ničnosti kasnejših odsvojitev oziroma močnejše pravice prvega kupca (na katerega je v odločbi II Cp 2541/2009 z dne 25.11.2009 opozorilo tukajšnje pritožbeno sodišče) je kar se tiče tožencev pomembno le to, da sta pred prvotožnico kupila zemljišče oziroma del nekdanje parcele št. 614/5, ki predstavlja današnjo parcelo št. 614/22 (in ki sta ga v nadaljevanju tudi več čas uporabljala). Drugi bistveni element pa je slaba vera kasnejših kupcev oziroma pridobiteljev, kar pa je bilo v konkretnem primeru tudi ugotovljeno.

Pritožbeni očitki, češ da sodba nima ustreznih razlogov, da obrazložitev prihaja sama s seboj nasprotje ter da naj bi bila tožnikom kršena ustavna pravica do pritožbe, so že v osnovi pavšalni in neprepričljivi. Povsem nekonkretizirana je nadalje graja, da se sodišče prve stopnje glede dvojne prodaje ni opredelilo do številnih ugovorov tožnikov. Ni namreč jasno, katere ugovore ima pritožba v mislih. Napačno pa je tudi naziranje, da naj bi šlo v konkretnem primeru zaradi morebitne zmote A. Č. ob sklepanju kupoprodajne pogodbe s prvotožnico dne 1.12.1995 (14) kvečjemu za izpodbojen pravni posel. Možnost izpodbijanja pogodbe sta zaradi morebitnih napak volje imela (glej prvi odstavek 112. člena ZOR oziroma sedaj prvi odstavek 95. člena OZ) le sopogodbenika, torej prvotožnica in prodajalec. In le ti zahtevki (na razveljavitev pravnega posla) so podvrženi prekluzivnim rokom (glej 117. člen ZOR oziroma sedaj 99. člen OZ). Toženca pa v konkretnem primeru uveljavljata ničnost kupoprodajne pogodbe z dne 1.12.1995 oziroma darilne z dne 22.8.1997 (glej vlogi z dne 20.12.2006 in dne 7.2.2007) zaradi slabe vere prvo in tretje tožnice (in posledičnega nasprotovanja teh pogodb moralnim načelom z vidika drugega odstavka 4. člena takrat veljavnega ZTLR in prvega odstavka 103. člena ZOR). Na ničnost se lahko sklicujejo tudi tretji, ki imajo za to pravni interes (15) (glej 109. člen ZOR oziroma sedaj 92. člen OZ), prav tako pa (kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje) uveljavljanje ničnosti ni podvrženo ne zastaranju in ne prekluziji (glej 110. člen ZOR oziroma sedaj 93. člen OZ), zaradi česar posledično v konkretnem primeru niso zastarali niti zahtevki, ki so zgolj posledica uspešnega uveljavljanja ničnosti. V sodni praksi (16) je bilo iz razlogov pravne varnosti zavzeto jasno stališče, da je ne glede na to, ali nastopa na pasivni ali na aktivni strani, treba prvemu pridobitelju zagotoviti enak obseg pravnega varstva, kot bi ga imel zoper prodajalca. Ugovoru prodane in izročene stvari, ki ga ima prvi kupec kot obrambno sredstvo zoper zahtevek za izročitev stvari nedobrovernega naslednjega pridobitelja, je namreč zrcalno istoveten zahtevek za izstavitev listine, ki bo prvemu pridobitelju omogočila vknjižbo njegove lastninske pravice (pri čemer gre za stvarnopravno - in ne obligacijskopravno - varstvo). (17) Utemeljeno pa pritožba poudarja, da ni nobene pravne podlage za ugoditev (tudi) ugotovitvenemu zahtevku, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Zato je bilo potrebno v tem delu pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo v III. točki izreka zaradi napačne uporabe materialnega prava (358. člen ZPP) spremeniti tako, da se zahtevek na ugotovitev, da sta toženca (vsak do ½) solastnika parcele št. 614/22 k.o. x., zavrne.

V zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v točki I/2 izreka izpodbijane sodbe (zahtevka prvotožnice na izročitev parcele št. 614/21 k.o. x. v soposest) se pritožba neutemeljeno sklicuje na določbo prvega odstavka 190. člena ZPP. Omenjena določba predvideva zgolj to, da odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda, ne predstavlja ovire, da se pravda med prvotnima strankama tudi konča. A v skladu s pri nas uveljavljeno relevančno teorijo (kot je bilo to pojasnjeno tudi že v predhodni odločbi tega sodišča II Cp 2541/2009 z dne 25.11.2009) (18) tožnik (odsvojitelj pravice) s prvotnim zahtevkom na izpolnitev v njegovo korist ne more uspeti oziroma mora zahtevek prilagoditi tako, da zahteva izpolnitev v korist pridobitelja (kar pa je bilo v konkretnem primeru “sanirano“ tako, da je v pravdo vstopila tretjetožnica z uveljavljanjem vsebinsko enakega zahtevka).

Ker so tako z izjemo ugotovitvenega dela III. točke izreka sodbe pritožbeni očitki neutemeljeni (19) in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

V zvezi s pritožbo tožene stranke zoper sodbo: Pritožbeni očitek, da se pritožbeno sodišče v sodbi II Cp 641/2011 z dne 30.3.2011 ni izreklo o njuni pritožbi zoper sodbo prvostopenjskega sodišča z dne 22.2.2010, v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek tožencev na ugotovitev njunega izključnega lastništva na parceli št. 614/21 k.o. x., je neutemeljen. Iz predmetnega spisa je namreč jasno razvidno, da se toženca nista pritožila ne zoper IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje IV P 3187/2009 z dne 22.2.2010 (v okviru katere je bil zavrnjen njun zahtevek po nasprotni tožbi na ugotovitev lastništva oziroma na izstavitev za vknjižbo primerne z.k. listine glede parcele št. 614/21 k.o. x.), ne zoper katerikoli drug del omenjene sodbe. Ker se nista pritožila, pritožbeno sodišče seveda tudi ni moglo odločati o njuni pritožbi. V kolikor bi se res pritožila, pa do odločanja o pritožbi iz kakršnikoli razlogov ne bi prišlo, je tudi skrajno nenavadno, da na to opozarjata šele v predmetni pritožbi oziroma po več kot 15 mesecih, odkar jima je bila vročena odločba pritožbenega sodišča II Cp 641/2011 z dne 30.3.2011. Z ozirom na to je moč ugotoviti, da toženca nista uspela izpodbiti domneve, ki jo izkazuje zemljiškoknjižno stanje, in sicer da sta tudi drugotožnik ter tretjetožnica (vsak do ¼) solastnika parcele št. 614/21 k.o. x. (uporabo katere si toženca izključno lastita). Kot solastnika pa imata slednja od tožencev (kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje) v skladu s 100. členom Stvarnopravnega zakonika (20) (SPZ) pravico zahtevati izročitev omenjene parcele v soposest. Zmotno je tudi pritožbeno navajanje, češ da naj bi bilo vprašljivo, ali je moč predmet spora sploh realno določiti, ker pri Okrajnem sodišču v Ljubljani glede omenjene parcele tečeta nepravdna postopka za razdružitev premoženja (N 194/2000) in zaradi določitve meje (N 292/96). To sodišče je že v predhodni odločbi II Cp 2541/2009 z dne 25.11.2009 dovolj jasno obrazložilo, da tožniki v predmetni pravdi glede parcele št. 614/21 k.o. x. uveljavljajo petitorno varstvo, ker jim toženca (kljub temu, da sta tudi drugotožnik in tretjetožnica njena solastnika) odrekata možnost njene souporabe oziroma soposesti. Do tega sodnega varstva sta drugotožnik in tretjetožnica upravičena, ne glede na to, da naj bi glede parcele tekli z razdružitvijo in določitvijo meje povezani nepravdni postopki. Iz predhodno omenjenih razlogov je popolnoma brezpredmetno tudi pritožbeno navajanje, kako naj bi omenjena parcela (glede na izvedensko mnenje P. Z.) v preteklosti nastala in da je tožniki niso uporabljali. Pomembno je le dejstvo, da sta drugotožnik in tretjetožnica solastnika omenjene parcele (saj toženca nasprotnega v tem postopku nista uspela izkazati; s svojim zahtevkom po nasprotni tožbi glede omenjene parcele sta namreč - kot je bilo ugotovljeno - v celoti propadla), (21) zaradi česar sta od tožencev upravičena zahtevati, da jima (v skladu z njunimi solastninskimi deleži) omogočita njeno souporabo oziroma soposest. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožencev kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka glede sodbe. Tožniki so s pritožbo uspeli le v manjšem delu, toženca pa v celoti propadla (prvi in drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor tožencev na pritožbo nasprotne stranke je bil prepozen in posledično (v skladu z drugim odstavkom 344. člena ZPP) neupošteven, zaradi česar seveda nista upravičena do nobenega povračila stroškov za njegovo sestavo. Tudi tožniki nosijo sami svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi tožencev (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

V zvezi s pritožbo tožeče stranke zoper sklep o stroških: (22) Tožniki v pritožbi utemeljeno opozarjajo, da ocena sodišča prve stopnje, češ da toženca v pravdi nista uspela le s sorazmerno majhnim delom, ni pravilna. To še toliko bolj velja potem, ko je bilo potrebno v okviru predmetnega pritožbenega postopka ugoditi pritožbi tožeče stranke glede zahtevka tožencev na ugotovitev njune lastninske pravice na parceli št. 614/22, k.o. x.. Upoštevaje tudi to spremembo pa je očitno, da sta obe strani uspeli (tako po svoji kot tožbi nasprotne stranke) glede ene od obeh spornih parcel (23) in na drugi strani propadli glede druge (tožniki so uspeli, kar se tiče parcele št. 614/21 k.o. x., toženca pa glede parcele št. 614/22 k.o. x.). Z ozirom na ta povsem primerljiv uspeh v predmetni pravdi je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo (3. točka 365. člena ZPP) tako, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega postopka (24) (drugi odstavek 154. člena ZPP). Glede na takšno odločitev pa se (kot do nerelevantnih) ni opredeljevalo do pritožbenih navedb v zvezi s pravilno uporabo določb Odvetniške tarife oziroma pravilnostjo vrednotenja posameznih opravil s strani sodišča prve stopnje.

Ker so tožniki uspeli zoper sklep o stroških, so v tem delu upravičeni do povračila stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnikom ne gre povračilo nagrade za konferenco s stranko in študij spisa, saj je nagrada za ti dve opravili vključena v nagrado za sestavo pritožbe. V preostalem je njihov zahtevek za povračilo stroškov utemeljen in jim gre iz naslova povračila odvetniške nagrade (25) (vključno s povračilom materialnih stroškov) 612 točk, (26) kar upoštevaje vrednost točke in 20% DDV skupaj znaša 337,00 EUR.

(1) Le v zvezi z njimi bi imeli upravičen interes za pritožbo.

(2) Da je omenjene priče zaslišalo, je sodišče prve stopnje navedlo v dokaznem sklepu.

(3) Naslonilo se je na stališče jasne in obsežne sodne prakse, katere temelj je na določbi drugega odstavka 4. člena ZTLR (Uradni list SFRJ, št. 60/80) postavila odločba Vrhovnega sodišča SRS II Ips 215/86 in II Ips 216/86 z dne 6.11.1986. (4) Prvo in tretjetožnica sta mati in hči, ki sta obe živeli na istem naslovu, to je na Š..

(5) Gre tudi sicer za novo in posledično nedopustno trditev (prvi odstavek 337. člena ZPP).

(6) Glej npr. prvotožničine izjave o tem, da naj bi si toženca stvari (nepremičnine) prilaščala, kot tudi izjavo (predzadnji odstavek na drugi strani zapisnika o njenem zaslišanju), da je do leta 1993 kljub prepirom in pretepom nepremičnine uporabljala.

(7) Vključno z dopisi priloženimi pritožbi (A16 – A22), na katere se ta sklicuje.

(8) Slednje tudi upravičeno ugotavlja, da prvotožnica nikoli ni (jasno) prerekala trditve tožencev, da je 1.12.1995, ko je sama sklepala kupoprodajno pogodbo s Č., vedela, da je isto parcelo št. 614/22 k.o. x. (pravilno (is)to zemljišče) slednji pred tem prodal tožencema. Pritožba pavšalno navaja, da naj bi prvotožnica to trditev prerekala „vedno“, kar pa iz spisa ni razvidno. Tudi na naroku dne 22.2.2010 (kar je bilo v vsakem primeru prepozno) so bile dane splošne trditve o prerekanju očitka slabovernosti.

(9) Kar je v izrecnem nasprotju s pritožbeno trditvijo, da naj bi slednja izpovedala, da toženca parcele št. 614/22 k.o. x. nista uporabljala.

(10) Dopis z 12.3.1984 (A21), na katerega se (večkrat) sklicuje pritožba, predstavlja nedopustno novoto (tudi sicer iz njega ne izhaja, da toženca predmetne parcele nista uporabljala, kot se to navaja v pritožbi).

(11) V tožbi se sicer kot datum pogodbe omenja 6.4.1966 (in ne pravilno 1967). Da gre za očitno pisno pomoto, je razvidno prav iz nadaljevanja besedila tožbe, v katerem se jasno navaja, da je bil k njej (torej pogodbi) dne 14.4.1967 sklenjen dodaten dogovor.

(12) Pritožbeno navajanje, da naj bi iz dopisa z dne 12.3.1984 (A21) izhajalo, da toženca dogovora iz leta 1967 nista priznavala, je ne samo novo in nedopustno, ampak tudi sicer nejasno.

(13) Ali sta in kako na podlagi dogovorov iz leta 1967 postala solastnika tudi kakšnega drugega dela nekdanje parcele 614/5 k.o. x., za predmetno pravdo prav tako ni pomembno.

(14) Enako velja za hipotetično podane pritožbene trditve v zvezi z dejanskim stanom prevare (v tem delu gre tudi sicer za nedovoljene novote).

(15) In da je ta na strani tožencev podan, ni dvoma.

(16) Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča SRS II Ips 215/86 in II Ips 216/86 z dne 6.11.1986, II Ips 44/2007 z dne 10.5.2010. (17) Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 44/2007 z dne 10.5.2010. (18) Glej tudi Lojze Ude in drugi: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, druga knjiga (str. 234; v tem delu je avtor komentarja A. Galič), Uradni list in GV založba, Ljubljana 2010. (19) Tudi kar se tiče navajanja o kršitvi ustavno-pravno varovanih pravic tožnikov.

(20) Uradni list RS, št. 87/2002. (21) Popolnoma odveč so zato tudi pritožbeni „pomisleki“, češ da (še zmeraj) ni razjasnjeno, ali so tožniki zemljišče, na katerem zatrjujejo svoje pravico, pravilno pridobili.

(22) Pritožniki sicer upravičeno opozarjajo na primernost izdaje posebnega sklepa o stroških, a kljub temu iz tega razloga ni moč govoriti o njegovi nezakonitosti.

(23) Ta uspeh na nobeni strani sicer ni popoln, je pa tudi v tem smislu primerljiv (glede parcele št. 614/21 sta v celoti uspela drugotožnik in tretjetožnica, medtem ko je prvotožnica s svojimi zahtevki v celoti propadla; tudi toženca sta glede parcele št. 614/22, kar se tiče ugotovitvenega zahtevka, neuspešna).

(24) Neutemeljena je pritožbena navedba, da toženca svojih stroškov nista priglasila pravočasno. Iz predmetnega spisa je razvidno, da sta stroške priglašala že tekom dolgotrajnega postopka (in to zadostuje), iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 5.6.2012 pa da sta se sklicevala na dosedaj priglašene in da sta priglasila povračilo stroškov za omenjeni narok. Res sta v nadaljevanju navedla, češ da naj bi istega dne vložila (tudi) stroškovnik, a iz spisa ni razvidno, da bi bilo kaj dodatno poslano (priglašeno) in s strani sodišča prve stopnje upoštevano.

(25) Stroški s plačilom sodne takse pa v tem delu niso nastali.

(26) Glej določbe Tar. št. 21 in 13. člen Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/2003)