Jedro

Ker prestavitev služnosti v SPZ ni izrecno urejena, prav tako ni izrecno urejeno, kdo nosi stroške v zvezi s tem. Je pa v teoriji zavzeto stališče, da mora lastnik služečega zemljišča plačati tudi vse stroške, ki so povezani s prestavitvijo.

Prestavitev služnostne poti je (načeloma) izključno v interesu lastnika služeče nepremičnine. Zato v tem položaju ni mogoče uporabiti drugega odstavka 219. člena SPZ, po katerem stroške izgradnje poti ali naprav nosi lastnik gospodujoče nepremičnine. Vrednotni temelj navedene določbe je namreč v tem, da je vzpostavitev služnostne poti izključno v interesu lastnika gospodujoče nepremičnine. Gre za primere, ko je pot zaradi ureditve dostopa šele treba zgraditi, vzdrževati ali izboljšati. Stroške prestavitve poti, vključno z zagotovitvijo njene enakovrednosti, pa je mogoče s smiselno razlago tretjega odstavka 219. člena SPZ (ta med drugim upošteva interes lastnika služeče nepremičnine) naložiti zgolj lastniku služeče nepremičnine, saj je to dejanje (načeloma) izključno v njegovem interesu.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v B.2 točki izreka doda naslednje besedilo: „Toženca sta novo služnostno pot dolžna urediti tako, da jo tlakujeta z granitnimi kockami ali asfaltirata in uredita odvodnjavanje, da bo pot primerna za hojo in vožnjo z vsemi prevoznimi sredstvi.“

II. Toženca morata v 15 dneh povrniti drugemu tožniku njegove revizijske stroške v znesku 740,32 EUR.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnika oziroma njuni pravni predniki so do leta 2006 za dostop do njihove hiše uporabljali pot, ki je tekla po parceli tožencev oziroma njunih pravnih prednikov. Stvarno služnost poti so priposestvovali v vsem svojem obsegu (tlakovana pot z urejenim sistemom odvodnjavanja; nižji sodišči jo poimenujeta „stara dovozna pot“). V letu 2006 sta toženca samovoljno na to pot postavila dvorišče in nadstrešek ter s tem onemogočila uporabo dotedanje poti; sta pa obstoječo pot prestavila na novo traso po isti služeči nepremičnini („nova dovozna pot“). Tožnika se samovoljnemu ravnanju tožencev takoj (tožbo v tej zadevi sta vložila po 7 letih) nista sodno uprla in vse od prestavitve poti uporabljata novo dovozno pot. 2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožba umaknjena glede drugega podrednega zahtevka in je v tem delu postopek ustavilo (točka A izreka sklepa). Zavrnilo je primarni zahtevek tožnikov za ugotovitev obstoja služnosti po stari poti (točka B.1 izreka sodbe). Prvemu podrednemu zahtevku je ugodilo v delu, ki se nanaša na ugotovitev stvarne služnosti po novi poti (točka B.2 izreka sodbe) in v delu, ki se nanaša na prepoved tožencema posegati v lastninsko pravico tožnikov (točka B.3 izreka sodbe). V preostalem pa je zavrnilo prvi podredni zahtevek tožnikov, to je v zvezi z zahtevo po vzpostavitvi ustrezne poti z granitnimi kockami ali asfaltom in ureditvijo odvodnjavanja ter v zvezi s prepovedjo nadaljnjega poseganja v izvrševanje služnosti po stari poti (točka B.4 izreka sodbe).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. S sodiščem prve stopnje se je strinjalo, da je med staro in novo služnostno potjo podana kontinuiteta pri izvrševanju z identično vsebino za identični namen in z identičnimi sredstvi. Zato je tudi možna pravna presoja, da je šlo za prestavitev služnosti (219. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ)). Vendar pa je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je služnost po stari poti na podlagi 223. člena SPZ prenehala. Kljub temu pa je končna sodba vseeno pravilna. Prestavitev služnostne poti je dopustna le, če se bistveno ne spremenijo pogoji za izvrševanje stvarne služnosti. Sklenilo je, da gre za dovolj kvalitetno in dovolj ustrezno pot, da lahko izpolni pravni standard prestavitve služnostne poti. Strinjalo pa se je z oceno sodišča prve stopnje, da je vzpostavitev muld in škarp takšno delo, da ga je mogoče uvrstiti v drugi odstavek 219. člena SPZ, po katerem te stroške nosi lastnik gospodujoče stvari.

4. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je drugi tožnik predlagal dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom, II DoR 674/2019 z dne 15. 5. 2020, predlogu ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno odločilo, da stroški vzpostavitve odvodnjavanja in tlakovanja, kakršno je bilo zagotovljeno na stari služnostni poti, niso stroški prestavitve služnostne poti, ki bi jih moral kriti lastnik služeče stvari.

**Bistvo navedb v revizijskem postopku**

5. Skladno z navedenim sklepom prvi tožnik vlaga revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ji ugodi ter sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi tožeče stranke ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi prvemu podrednemu tožbenemu zahtevku tako, da se po novi služnostni poti vzpostavi ustrezna pot z granitnimi kockami ali asfaltom ter ureditvijo odvodnjavanja. Navaja, da nova pot ni enakovredna obstoječi in mu ne nudi enakovrednega načina uporabe. Stara služnostna pot je bila tlakovana z granitnimi kockami in je imela urejeno odvodnjavanje ter robnike. Pot so na svoje stroške zgradili njegovi pravni predniki, kar je skladno z določbo drugega odstavka 219. člena SPZ. Navedena določba torej zajema situacije, ko je pot šele treba zgraditi. Ni pa uporabljiva, ko gre za prestavitev služnosti, saj je slednja izključno v interesu služnostnega zavezanca, ki mora zato plačati tudi vse stroške njene prestavitve. Če bi toženca na stari poti odstranila granitne kocke in sistem odvodnjavanja, bi tožnika lahko s tožbo zahtevala vrnitev v prejšnje stanje, in tako torej ne more biti nič drugače, če gre za prestavitev iste služnosti. Pri slednji se kakovost nove poti ne sme razlikovati od stare poti, za kar pa mora poskrbeti služnostni zavezanec. Drugačna razlaga bi pomenila, da so služnostni zavezanci, ki se namesto sodnega varstva poslužujejo samovoljnega ravnanja, tako kot toženca, v ugodnejšem pravnem položaju od tistih, ki premik služnostne poti zahtevajo po sodni poti. Takšna razlaga pa ni v skladu z načelom pravne države.

6. Revizija je bila tožencema vročena, vendar nanjo nista odgovorila.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

7. Revizija je utemeljena.

8. Vprašanje, na katerega je treba v obravnavanem primeru odgovoriti je, kdo je v primeru prestavitve služnostne poti zavezanec za izgradnjo nove poti, vključno s kritjem stroškov, ter kakšne kvalitete mora imeti nova služnostna pot. 9. 219. člen SPZ v prvem odstavku določa, da se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar. V drugem odstavku pa, da če je za izvrševanje stvarne služnosti potrebna uporaba kakšne naprave ali je potrebno kakšno dejanje, krije stroške vzdrževanja ali takega dejanja lastnik gospodujoče stvari. Ter v tretjem odstavku, da če napravo uporablja tudi lastnik služeče stvari ali je dejanje tudi v njegovem interesu, krijeta stroške vzdrževanja takšne naprave in stroške takega dejanja lastnik gospodujoče in lastnik služeče stvari v sorazmerju s koristjo, ki jo imata.

10. Služnostna pravica pomeni poseg v lastninsko pravico vsakokratnega lastnika služečega zemljišča, zato so sestavni del lastninske pravice tudi tista služnostna načela, ki težijo k njenemu najmanjšemu možnemu omejevanju. To so: načelo obzirnega izvrševanja služnosti (ki izhaja že iz zgoraj povzetega prvega odstavka 219. člena SPZ), načelo prepovedi povzročanja škode (10. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in načelo, da je lastnik služečega zemljišča dolžan služnostna ravnanja predvsem trpeti, ni pa zavezan k aktivnim ravnanjem (drugi odstavek 213. člena SPZ). Neke vrste izjemo od tega načela sicer predstavlja ravno tretji odstavek 219. člena SPZ, po katerem je stroške, potrebne za vzdrževanje služeče stvari, dolžan kriti tudi njen lastnik, če to stvar tudi sam uporablja ali je dejanje tudi v njegovem interesu.1

11. V teoriji in sodni praksi so se izoblikovala tudi nekatera pravila, ki pojasnjujejo načelo najmanjše obremenitve. Eno izmed njih je tudi, da lahko lastnik služeče nepremičnine zahteva, da se izvrševanje služnosti, če se le ta izvršuje zgolj na delu služeče nepremičnine, prestavi tja, kjer je zanj bolj ugodno. Vendar pa ob tem ni mogoče spregledati tudi interesov lastnika gospodujočega zemljišča. Prestavitev je lahko dopustna samo, če se bistveno ne spremenijo pogoji za izvrševanje stvarne služnosti (na primer pot ne sme biti na bistveno strmejšem pobočju; ne sme predstavljati precejšnjega ovinka itd.). Imetnik služnosti se je torej dolžan sprijazniti zgolj z nebistvenimi spremembami služnosti, o katerih govorimo takrat, kadar njeno izvrševanje zaradi teh sprememb ni bistveno prizadeto ali ogroženo in nova pot dosedanjemu namenu povsem ali vsaj v glavnem ustreza.2

12. Ker prestavitev služnosti v SPZ ni izrecno urejena, prav tako ni izrecno urejeno, kdo nosi stroške v zvezi s tem. Je pa v teoriji zavzeto stališče, da mora lastnik služečega zemljišča plačati tudi vse stroške, ki so povezani s prestavitvijo.3 Slednje stališče je povzeto tudi v sodbi pritožbenega sodišča, ki pa nato v nadaljevanju materialnopravno zmotno sklene, da gre za položaj iz drugega odstavka 219. člena SPZ.

13. Takšen materialnopravni sklep revident utemeljeno graja. Pravilno opozarja, da je prestavitev služnostne poti (načeloma) izključno v interesu lastnika služeče nepremičnine. Zato v tem položaju ni mogoče uporabiti drugega odstavka 219. člena SPZ, po katerem stroške izgradnje poti ali naprav nosi lastnik gospodujoče nepremičnine. Vrednotni temelj navedene določbe je namreč v tem, da je vzpostavitev služnostne poti izključno v interesu lastnika gospodujoče nepremičnine. Gre za primere, ko je pot zaradi ureditve dostopa šele treba zgraditi, vzdrževati ali izboljšati. Stroške prestavitve poti, vključno z zagotovitvijo njene enakovrednosti, pa je mogoče s smiselno razlago tretjega odstavka 219. člena SPZ (ta med drugim upošteva interes lastnika služeče nepremičnine) naložiti zgolj lastniku služeče nepremičnine, saj je to dejanje (načeloma) izključno v njegovem interesu. To velja tudi v obravnavanem primeru, ko sta toženca pot samovoljno prestavila zato, da sta lahko na svoji nepremičnini postavila objekt z dvoriščem.

14. Toženca sta sicer pot (gre za makadamsko pot) prestavila na svoje stroške. Nista pa uredila sistema odvodnjavanja ter po njej nista položila granitnih kock in robnikov, kar pa so bile lastnosti prvotne priposestvovane poti. Nižji sodišči sta ugotovili, da je teren nove poti precej pobrežen, z relativno visokim naklonom, a širši kot 2,5 metra ter da je po njem mogoča vožnja z vozili. Pritožbeno sodišče je zaključilo, da je nova pot dovolj kvalitetna in ustrezna, da lahko izpolni pravni standard prestavitve služnosti.

15. Glede na navedeno je bistveno vprašanje, ki je vpeto tudi v dopuščeno vprašanje, ali je nižje sodišče pravilno odločilo, da gre za enakovredno pot oziroma da se s prestavitvijo poti niso bistveno spremenili pogoji njene uporabe.

16. Stališče nižjih sodišč je, da je vzpostavitev muld in škarp takšno delo, ki ga je mogoče umestiti pod drugi odstavek 219. člena SPZ. Ti stroški naj bi zato bremenili lastnika gospodujoče stvari, saj sta toženca pot prestavila izključno v korist tožeče stranke, saj sama te poti in naprav ne uporabljata. Takšna razlaga je ne samo materialnopravno zmotna, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, ampak tudi nepravična. Kot prepričljivo opozarja revident, so že izgradnjo prvotne poti (vključno s tlakovanjem in ureditvijo sistema odvodnjavanja) naredili in financirali njegovi pravni predniki. Ne bi bilo prav, da bi za vzpostavitev enake kvalitete nove poti moral financirati še to. Drugače bi lahko bilo, če bi bila prestavitev poti tudi v njegovem interesu. V obravnavnem primeru pa je bilo ugotovljeno, da sta se toženca prestavitve lotila povsem enostransko in samovoljno, ne da bi se o tem sploh poskušala dogovoriti s tožnikoma4 ali da bi za reševanje zadeve uporabila ustrezno pravno sredstvo (tožbo pred sodiščem), še več: s svojo namero tožnika sploh nista seznanila. Zato razlaga nižjih sodišč tudi ni skladna s temeljnimi pravnimi načeli: vestnostjo in poštenjem (5. člen OZ), prepovedjo zlorabe pravic (12. člen SPZ) in prepovedjo povzročanja škode (10. člen OZ).

17. Prav tako revident utemeljeno opozarja, da če bi toženca po sodni poti zahtevala prestavitev služnostne poti, sodišče tega ne bi dopustilo, če toženca v zameno ne bi ponudila enakovredne poti. Zato mora biti enak standard tudi v obratnih primerih, ko pride do samovoljne prestavitve poti, saj bi bili sicer ti služnostni zavezanci v ugodnejšem pravnem položaju od tistih, ki se pravilno za razreševanje medsebojnih nasprotujočih si interesov poslužijo sodnega varstva.

18. Prepričljiv pa je nazadnje tudi argument revidenta, češ, če bi mi poškodovali staro pot, bi lahko zahteval vrnitev v prejšnje stanje, zato tudi tu ne more biti bistveno drugače. To je namreč najboljši dokaz, da gre pri zahtevi, naj toženca uredita novo pot, v resnici za varstvo obstoječe služnostne pravice in ne za njeno vzpostavljanje ali obnavljanje.

19. Zgolj s takšno razlago pa so tudi ustavnopravno uravnotežene kolidirajoče pravice pravnih strank: lastninska pravica na služečem zemljišču in njena omejitev zaradi socialne funkcije lastnine (67. člen Ustave) na eni strani ter lastninska pravica na gospodujočem zemljišču in pridobljena služnostna pravica na drugi strani.

**Odgovor na revizijsko vprašanje ter odločitev Vrhovnega sodišča**

20. Revizijsko sodišče tako na dopuščeno vprašanje odgovarja, da so v okoliščinah konkretnega primera tudi stroški vzpostavitve sistema odvodnjavanja in tlakovanja, kakršno je bilo zagotovljeno na stari služnostni poti, stroški prestavitve služnostne poti, ki jih mora kriti lastnik služeče nepremičnine. Samo s tako ureditvijo poti bosta namreč toženca zagotovila, da se s prestavitvijo poti ne bodo bistveno spremenili pogoji njene uporabe.

21. Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbi sodišč nižjih stopenj delno spremenilo (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) tako, da je ugodilo tudi tistemu delu prvega podrednega tožbenega zahtevka, ki sta ga nižji sodišči zavrnili, to je v zvezi z zahtevo po utrditvi poti z granitnimi kockami (kot doslej) ali alternativno z asfaltom (384. člen OZ) ter ureditvijo sistema odvodnjavanja.

22. Čeprav je revizijo vložil zgolj drugi tožnik, je revizijsko sodišče v izpodbijanem delu reviziji ugodilo v celoti, saj sta oba tožnika v tem sporu, ki se tiče stvarne služnosti, ki je v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, enotna sospornika (196. člen ZPP). Zato se učinek uspešne revizije razteza tudi na prvo tožnico oziroma njene pravne naslednike.5

23. Ker je revizijsko sodišče izpodbijani sodbi (delno) spremenilo, mora odločiti tudi o vseh pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Vendar je pravdni uspeh tožeče stranke še vedno zgolj delen, zato je revizijsko sodišče vzdržalo v veljavi odločitvi nižjih sodišč, da pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne in pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP).

24. Toženca pa morata drugemu tožniku povrniti njegove revizijske stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 740,32 EUR (sodna taksa v višini 255,00 EUR; nagrada za postopek z revizijo (tar. št. 21/3; 390,00 EUR) in materialni stroški (tretji odstavek 11. člena; 7,80 EUR), oboje povečano za davek na dodano vrednost (drugi odstavek 2. člena; 22 %)). Toženca sta odmerjene stroške dolžna plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

25. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Primerjaj sodbo VS RS II Ips 209/2018 z dne 31. 1. 2019. 2 Povzeto po: Juhart, Miha v: Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 909-910; Tratnik, M. in drugi v: Stavbna pravica in služnosti, str. 115-117; in Vlahek, Ana, Prestavitev služnostne poti, PP 8/2008, str. 21-22. 3 Povzeto po: Juhart, Miha v: Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 910. 4 To sta poskušala šele naknadno, ko je bila pot že prestavljena. 5 Iz 13. točke sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je pred zaključkom glavne obravnave prišlo do spremembe lastništva gospodujočih nepremičnin, in sicer je odslej drugi tožnik izključni lastnik nepremičnine s parc. št. 229/3, solastni delež prve tožnice do 1/6 na nepremičnini s parc. št. 229/2 pa sta pridobila A. A. in B. B., vsak do 1/12. Vendar sprememba lastništva ni ovira, da se pravda med istima strankama dokonča (prvi odstavek 190. člena ZPP).