Jedro

Prestavitev služnostne poti je lahko dopustna samo, če se bistveno ne spremenijo pogoji za izvrševanje stvarne služnosti. Lastnik služečega zemljišča pa mora plačati tudi vse stroške, ki so povezani s prestavitvijo. Če pa je treba postaviti in vzdrževati napravo, potrebno za izvrševanje, pa mora to storiti lastnik gospodujoče nepremičnine. Prav tako, če je treba narediti pot, stroške tega dela nosi lastnik gospodujoče nepremičnine. Prav tako ga bremenijo tudi vsi stroški njenega vzdrževanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (zavrnilni del sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožba umaknjena glede drugega podrednega zahtevka in v tem delu (pod točka A izreka) postopek ustavilo. Pod točko B je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da obstaja stvarna služnost hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi preko nepremičnine ID parcela ... 230/2 v korist gospodujočih nepremičnin v lasti tožeče stranke, parcela ... 229/3 in 229/2, ki je bila prvotno urejena na podlagi odločbe Komunalnega servisa ... z dne 26. 4. 1968 na napravo sklepnega priključka in je bila pogoj za gradbeno dovoljenje, ki je tlakovana z granitnimi kockami in meri 2,5 m in poteka v opisanem obsegu iz zahtevka pod B.1. Pod B.2 je bil zavrnjen tudi primarni tožbeni zahtevek v nadaljevanju, da se vzpostavi stanje, kakršno je bilo pred posegom leta 2006 v opisu iz izreka in pod B.3 je bil zavrnjen zahtevek za vzpostavitev v prvotno stanje tako kot zahteva tožeča stranka ter povrnitev stroškov. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (B.2) in ugotovilo, da obstoji stvarna služnost na ID parceli ... 230/2 v korist parcel ... 229/3 in 229/2, da je pot široka 2,5 metra in poteka od priključka javne ceste na nepremičnino ... 423/1 na severovzhodu nepremičnine ... 230/2 in se v brežini nadaljuje po severnem delu nepremičnine ... 203/2 smeri jugovzhoda, dokler se na severozahodnem delu ne priključi na ... 229/3. Ugodilo je tudi zahtevku na prepoved vsakega nadaljnjega poseganja v solastninsko pravico tožeče stranke na njuni nepremičnini parc. št. ... 229/3. Pod B.4 je zavrnilo višji tožbeni zahtevek in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške.

2. Proti delu sodbe, s katerim ni uspela (B.1, B.4 in C), vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 339. člena ZPP. Glede stare poti sodišče najprej navaja, da sta si toženca z odstranitvijo stare poti z jasnim konkludentnim ravnanjem uprla izvrševanju dostopov in dovozov tožnikov in da naj bi zaradi neizvrševanja služnosti po stari poti prišlo do prenehanja. Po drugi strani pa navaja, da se je po enostranski in samovoljni prestavitvi pot izvrševala in se izvršuje po novi poti, ki poteka po spremenjeni trasi po isti parceli. S tem so razlogi v nasprotju in je podana absolutno bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena. Onemogočanje uporabe stare dovozne poti in dajanja na razpolago nove poti ni mogoče vrednotiti kot nestrinjanje tožencev z izvrševanjem služnosti, saj sodišče hkrati ugotavlja, da se služnost ni spremenila, da se je spremenila samo trasa. Če gre za eno in isto služnost, ni mogoče po eni strani ugotoviti, da je po eni strani prenehala, po drugi trasi pa še obstaja. Služnost preneha ali ne preneha. Samovoljno spreminjanje trase še ne pomeni, da prvotne služnosti ni več. Tudi, če se je izvrševala po novi poti, stara služnost še vedno obstaja. Prestavitev služnosti je drug inštitut. Prestavitev pomeni, da prva služnost preneha in nastane nova zaradi prestavitve in ne zaradi neizvrševanja. Vendar v tem primeru niso podani pogoji za prestavitev. Odstranitev poti z istočasno postavitvijo nove za isti namen pomeni, da se toženca izvrševanju nista uprla, tožnica pa služnosti nista prenehala izvrševati in tako služnost ni mogla prenehati zaradi neizvrševanja. Sodišče napačno uporabi prvo alinejo 223. člena SPZ. Tožeči stranki nista zamudili roka treh let po prestavitvi, saj bi pravno varstvo izgubili le, če bi se toženi stranki uprli njenemu izvrševanju. Če se izvrševanje služnosti nadaljuje po novi trasi, še ne pomeni, da je stara prenehala. Gre za eno in isto služnost. Zato je primarno utemeljen primarni zahtevek. Neutemeljeno se sodišče sklicuje na načelo o nesorazmernem obremenevanju lastnika zemljišča. Toženca sta protipravno posegla v predmetno služnostno pravico in tega ni mogoče opraviti z lastninsko pravico. Ni pomembno, da je vmes tožena stranka nekaj zgradila. To potrjuje sodna praksa v zadevi I Cp 190/20101. Do prenehanja stare poti pa tudi ni prišlo zaradi prestavitve služnosti. Po 209. členu SPZ se lahko služnost prestavi, če obstajajo upravičeni razlogi in je upravičencu mogoče zagotovitvi enakovredno traso. To v tem primeru ni podano, saj ne gre za isto širino in konfiguracijo terena nove poti. Po prvotni trasi je služnost priposestovana in tako je tudi stališče v zadevi I Cp 2326/2014 in I Cp 190/2010. Ne gre za vprašanje osvoboditve služnosti, pač pa vprašanje prestavitve trase v okviru služnosti. Stara služnost je bila nasilno ukinjena in nekvalitetno izvedena nova trasa. Sodišče o tem nima razlogov. Nova pot ni enakovredna. Sodišče bi moralo v primeru zavrnitve primarnega zahtevka ugoditi podrednemu zahtevku na ureditev obstoječe poti na enakovredno traso. Ne drži, da po odstranitvi stare poti toženca nista več motila tožnikov pri izvrševanju služnosti. S tem, da sta prvo pot odstranila, nova pa je neustrezna, je prišlo do motenja. Ne drži, da bi morala tožnika uveljavljati to s konfesorno tožbo pred prestavitvijo stare služnosti. Če je ena in ista služnost, kot tudi pravi sodišče, je treba presojati ustreznost nove poti. Treba bi bilo ugoditi, ali primarnemu zahtevku ali vsaj tožencem naložiti, da novo pot uredita tako, da bo enakovredna stari. Mulde in škarpa niso naprave, zato sodišče napačno uporabi drugi odstavek 219. člena SPZ. Zato je treba tudi prepovedati nadaljnje poseganje v služnostno pravico. Izpodbija tudi izrek o stroških glede na uspeh, saj tožnika nista uspela s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi šteje za pravno pomembna dejstva, ki so bila kot nesporna ugotovljena pred sodiščem prve stopnje in dejstva, ki jih pritožnika ne grajata: – Toženca sta odstranila staro dovozno pot v letu 2006 in nato vzpostavila dovozno pot, ki jo sodišče imenuje "nova dovozna pot".

– Od leta 2006 tožeča stranka ni več uporabljala stare dovozne poti, pač pa od prestavitve 2006 dalje uporablja novo pot. – Sodišče prve stopnje se je na ogledu prepričalo, da je stara pot v preteklosti obstajala in je šla po parceli 230/1 mimo obstoječe stanovanjske stavbe tožene stranke po trasi, ki leži ob nadstrešku vezanem na stanovanjsko hišo tožene stranke. In sedaj obstajajo le še sledi nekdanje poti.

– Tožeča stranka oziroma pravni predniki so "staro pot" uporabljali od leta 1968 in do 2006. – Sodišče je na podlagi ogleda ugotovilo (takšna je bila trditev tožnikov), da sta toženca staro pot po svoji parceli spremenila v dvorišče z nadstreškom (fotografije 6, 7 iz albuma priloga C1) in sta toženca onesposobila uporabo dotedanje poti.

6. Na podlagi opravljenega dokaznega postopka in to za pritožbo ni sporno, je tožeča stranka priposestvovala stvarno služnost na stari poti v času od konca 1968 leta do 2006 leta. Med strankama tudi ni bilo sporno, da ta stvarna služnost nikoli ni bila vpisana v zemljiško knjigo, da do vzpostavitve nove poti tožena stranka ni branila tožnikom vožnje po stari poti in da se tožeča stranka po vzpostavitvi nove poti oziroma onemogočenju vožnje po stari poti, ni sodno uprla toženi stranki, pač pa je vozila ves čas in še danes vozi po novi poti.

7. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja oziroma pravno relevantnih dejstev, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je tožeča stranka priposestvovala stvarno služnost na tako imenovani stari poti, in sicer je pretekel 20-letni rok po ZTLR (prvi odstavek 54. člena). Za pritožbeno sodišče je tudi odločilnega pomena, da tožena stranka ni vložila pritožbe.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obstoji med staro in novo služnostno potjo kontinuiteta pri izvrševanju z identično vsebino za identični namen in z identičnimi sredstvi (primerjaj 33. točko obrazložitve). Zato je tudi možna pravna presoja, da je tožeča stranka pridobila s priposestovanjem stare poti tudi služnostno pravico na novi poti, saj je šlo za prestavitev služnosti. Vendar se ne strinja pritožbeno sodišče s pravnim naziranjem sodišča prve stopnje, da je služnost po stari poti po 223. členu SPZ prenehala, ker naj bi se tožena stranka s prestavitvijo služnosti uprla izvrševanju služnosti po stari poti in v treh letih tožeča ni vložila ustrezne tožbe. Pritožba vztraja, da če pa gre za prestavitev služnosti, tedaj želi in vztraja, da se vzpostavi stara pot oziroma služnost na stari poti. Pritožbi je treba odgovoriti, da tudi v podrednem zahtevku uveljavlja kot trditveno podlago priposestovanje pravice stvarne služnosti. Če ne bi prišlo do prestavitve služnostne poti, tedaj bi lahko celo govorili o prenehanju te pravice na stari poti, na novi poti pa priposestovanje še ne bi poteklo. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo v zadevi, vendar ni pravilno uporabilo inštituta prenehanja upiranja izvrševanju stvarne služnosti po 223. členu SPZ.

9. Pravilno pa šteje sodišče prve stopnje, da je samo dejstvo prestavitve služnostne poti na drugi del istega zemljišča, možna, kar izhaja iz 219. člena SPZ2. Služnost pomeni omejitev lastninske pravice. Zato se mora služnost izvrševati tako, da se v čim večji meri varuje služeča stvar, kot predmet lastninske pravice, na katero se služnost nanaša. Prestavitev je lahko dopustna samo, če se bistveno ne spremenijo pogoji za izvrševanje stvarne služnosti. Lastnik služečega zemljišča pa mora plačati tudi vse stroške, ki so povezani s prestavitvijo. Če pa je treba postaviti in vzdrževati napravo, potrebno za izvrševanje, pa mora to storiti lastnik gospodujoče nepremičnine. Prav tako, če je treba narediti pot, stroške tega dela nosi lastnik gospodujoče nepremičnine. Prav tako ga bremenijo tudi vsi stroški njenega vzdrževanja3. 10. Pritožbeno sodišče je torej na ugotovljeno dejansko stanje in glede na zatrjevano trditveno podlago tožeče stranke presojalo, materialno pravno tako, da se strinja s sodiščem prve stopnje, da je prišlo do prestavitve stare služnostne poti na novo. Prenehanje uporabe stare poti pa v tem primeru ni pripeljala do prenehanja služnosti nove poti, ampak je tožeča stranka prenehala fizično uporabljati staro pot in uporablja že od 2006 leta novo pot, saj stare poti niti ni več mogoče uporabljati. To je tudi sodnik ugotovil, ko je še na ogled in o tem obstajajo tudi fotografije v spisu. Ni pa pravilen materialnopravni sklep sodišče prve stopnje, da je služnost na stari poti prenehala oziroma ugasnila. Pritožba sicer meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je delno zmotno uporabilo materialno pravo, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena. Ker pa je sodišče pravilno ugotovilo in sklepalo, da je prišlo do izvrševanja pravice tožeče stranke po novi, prestavljeni služnostni poti, je v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo4. Tako se izkaže, da tožeča stranka ima prestavljeno služnostno pot in jo uporablja. Zato ne gre za absolutno bistveno kršitev določb ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ostane le odgovor na vprašanje, ali gre za ustrezno pot, da gre lahko za isto služnost. Sodišče prve stopnje se je ob ogledu neposredno prepričalo, da je teren na katerem ležijo prav vse parcele, tako gospodujoče kot služeče, precej pobrežen, z relativno velikim naklonom, a širšim kot je 2,5 m (zapisnik o ogledu in fotografije – priloga C1). Ugotovilo je, da je po novi poti mogoča vožnja z vozili. Toženca sta pot prestavila izključno v korist tožeče stranke, saj sama te poti sploh ne uporabljata. Po oceni sodišča prve stopnje zahtevana ureditev odvodnjavanja in preprečevanja podora pomeni zahtevo za izgradnjo ustreznih naprav, torej muld in škarp. Po drugem odstavku 219. člena SZP pa take stroške krije lastnik gospodujoče stvari, saj tožena stranka te poti oziroma naprav, ki so potrebne za dodatno izgradnjo, ne uporablja. Zato je sodišče prve stopnje zavrnilo del podrednega zahtevka na vzpostavitev ustrezne poti z granitnimi kockami ali asfaltom ter ureditev odvodnjevanja in na plačilo stroškov. Tožeča stranka nesporno vozi po novi poti že od 2006 dalje in tudi v pritožbi ne trdi, da ne more voziti po novi poti. Treba je tudi ugotoviti, da je predlagan dokaz z izvedencem gradbene stroke, kar je predlagala tožeča stranka, bil umaknjen in zato je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva na podlagi izvedenca geološke stroke in ogleda na kraju samem.

11. Pritožba še graja dejstvo, da je tožena stranka prestavila pot brez dogovora oziroma po tridtvi pritožbe samovoljno. Sodišče prve stopnje je na to pravilno odgovorilo, da bi v primeru, da se tožeča stranka s tem ni strinjala, lahko pravno ukrepala z vložitvijo ustreznih tožb. Tako pa z obveščanjem inšpekcijskih služb ni mogoče doseči istih učinkov oziroma očitati toženi stranki tako samovoljo, da pogoji za prestavitev poti niso bili izpolnjeni. Sodišče prve stopnje tako pravilno šteje, da je prišlo do konkludentnega izvajanja pravice služnosti po novi poti, saj tožeča stranka to pot uporablja od leta 2006 dalje. Nova pot je dovolj kvalitetna in dovolj ustrezna, da lahko izpolni pravni standard prestavitve služnostne poti. Tožeča stranka ni med pravdo nikoli trdila, da bi ji tožena stranka onemogočala izvrševanje služnostne poti, saj je bila najprej vzpostavljena nova in nato je prenehala možnost, da bi tožeča stranka vozila po stari poti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vzpostavitev muld in škarpe takšno delo, ki ga je mogoče uvrstiti v drugi odstavek 219. člena SPZ. Tožeča stranka pa je dokaz z izvedencem gradbene stroke umaknila. Zato se pritožbeno sodišče pridružuje sodišču prve stopnje in se strinja s to dokazno oceno.

12. Pritožba še graja izrek o stroških. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je pravna podlaga za odločitev o pravdnih stroških drugi odstavek 154. člena ZPP. Tožeča stranka s primarnim zahtevkom ni uspela, enega izmed podrednih zahtevkov pa je umaknila. Tudi s podrednim zahtevkom ni uspela v celoti, ampak delno. Zato je odločitev o stroških, da vsaka stranka krije svoje, pravilna. Izrek o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določbi 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena pa z navedbami ni pripomogla k rešitvi te zadeve.

1 Se sklicuje na I Cp 190/2009, kjer ne gre za podoben primer. V nadaljevanju pa se sklicuje na zadevo I Cp 190/2010. 2 Primerjaj komentar: M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 209 – 212. 3 Ibidem, stran 219. 4 Ostalo razlogovanje bi bilo lahko odveč in v škodo pritožniku (359. člen ZPP).