Jedro

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da v tožnikovem primeru zaradi pravnomočne obsodilne sodbe, izdane v zvezi s kaznivim dejanjem, ki se preganja po uradni dolžnosti, reintegracija ne pride v poštev, saj je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala veljati po samem zakonu. ZSSloV in ZObr, ki veljata za pripadnike stalne sestave Slovenske vojske, vsebujeta tudi posebne določbe o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, posebej pa urejata tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izrecno je določen razlog za odpoved in način odpovedi, in sicer odpoved z enostranskim aktom. Iz drugega odstavka 63. člena ZSSloV izhaja, da pristojna oseba za izdajo aktov odpovedi pogodbe o zaposlitvi po ZObr v takem primeru izda ugotovitveni sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. ZObr v sedmem odstavku 88. člena določa, da osebi, ki opravlja vojaško službo, če je obsojena zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, v trajanju več kot tri mesece, preneha delovno razmerje. Delavcem v tem primeru preneha delovno razmerje z vročitvijo ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe. To pomeni, da bi tožniku lahko prenehalo delovno razmerje le na podlagi sklepa, ki ga izda predstojnik. Razlogi, da je tožena stranka tožniku že predhodno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki pa je bila kasneje razveljavljena kot nezakonita, so na strani tožene stranke in zato ni mogoče prevaliti posledic neizdaje ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe na tožnika. Z razveljavitvijo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo ponovno vzpostavljeno delovno razmerje tožnika na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je tožena stranka predlagala razvezo pogodbe po 118. členu ZDR-1, je pritožbeno sodišče upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Zato je sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v odločitvi o prenehanju delovnega razmerja in tožniku priznalo delovno razmerje do odločitve sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v 2. alineji I. točke izreka: - delno spremeni tako, da glasi: „Pogodba o zaposlitvi tožnika z dne 16. 5. 2008 se razveže z dnem 12. 12. 2013, tožena stranka pa je dolžna tožniku za čas od 26. 7. 2013 do 12. 12. 2013 vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi.“ - delno razveljavi v preostalem delu ter se v tem obsegu ter glede odločitve o denarnem povračilu po 118. členu ZDR-1 zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo; da mu je tožena stranka dolžna za čas od 26. 7. 2013 dalje vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki jih je imel pri toženi stranki neposredno pred 22. 10. 2012, skupaj z obračunom plače v višini 1.834,14 EUR, odvodom prispevkov in davkov ter izplačilom neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake plače dalje do plačila in da zamudne obresti tečejo že od dneva vsakomesečnih zapadlosti v obdobju od 23. 10. 2012 do 25. 7. 2013 (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 513,74 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na št. ..., v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del (I. tč. izreka) navedene sodbe se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku tožnika po temelju ugodi ter naloži toženi stranki povrnitev stroškov pritožbe ter ponovljenega sojenja na prvi stopnji, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je višje sodišče v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 220/2014 z dne 10. 7. 2014 navedlo materialnopravno nadziranje in sicer, da delavcu v primeru storitve kaznivega dejanja preneha delovno razmerje z vročitvijo ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in ob tem nepopolno ugotovilo dejansko stanje, s tem, ko ni ugotavljalo, ali je tožena stranka na podlagi pravnomočne obsodilne sodbe tožniku vročila ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja. V ponovljenem postopku je tožena stranka potrdila, da ugotovitvenega sklepa nikoli ni izdala, ker tožnik ni bil več zaposlen pri toženi stranki. Po mnenju tožnika ti argumenti niso utemeljeni, saj je tožena stranka vedela, da je tožnik vložil tožbo zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je bil postopek v teku že devet mesecev ter je tožnik s tožbo tudi uspel. Zato bi se kot prava vešča stranka morala zavedati, da lahko tožnik v postopku uspe in da bo posledično zahteval reintegracijo. Glede na sedmi odstavek 88. člena Zakona o obrambi in 2. točko prvega odstavka 154. člena Zakona o javnih uslužbencih ni dvoma, da je konstitutiven pogoj za prenehanje delovnega razmerja vročitev ugotovitvenega sklepa. Ker tožena stranka tožniku ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe ni izdala, ni zakonskega pogoja za prenehanje delovnega razmerja in zato delovno razmerje tožnika še vedno traja. Zato je nesprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo nesmiselno od tožene stranke pričakovati, da bi po vročitvi pravnomočne obsodilne sodbe izdala sklep, kot to izhaja iz ZObr in ZJU, saj ni bila več tožnikov delodajalec. Pomen citiranih zakonskih določb je ravno v tem, da opredeljujejo dolžno ravnanje delodajalca, v kolikor meni, da je delovno razmerje z delavcem več ni možno. Tožena stranka je ves čas postopka na prvi stopnji vedela, da je tožnik na prestajanju kazni, pa ni z ničemer izkazala volje, da delovno razmerje z njim prekine. Tožena stranka ni izdala ugotovitvenega sklepa niti potem, ko je bilo že s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi, kot da nezakonite odpovedi nikoli ne bi bilo. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da delovnega razmerja med strankama v času pravnomočnosti obsodilne sodbe ni bilo več, ker je tožena stranka tožniku že odpovedala delovno razmerje ter kasnejše prenehanje ni bilo več možno ali dopustno. Ravno ugotovitev nezakonite odpovedi delovnega razmerja je povzročila, da je delovno razmerje takrat še trajalo ter da učinkovite odpovedi nikoli ni bilo. Prav tako je potrebno razlikovati med situacijama po tretjem in po sedmem odstavku 88. člena ZObr. Tretji odstavek govori o situaciji za vnaprej (kdor želi poklicno opravljati …), sedmi odstavek pa o situaciji, ko nekdo že dela v vojski in je obsojen za storitev kaznivega dejanja. Za konkreten primer je seveda bistvena in materialnopravno pravilna slednja določba, zato je nepravilen zaključek sodišča v izpodbijani sodbi, da naj bi tožniku delovno razmerje prenehalo z dnem 25. 7. 2013. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je odločalo o prenehanju delovnega razmerja tožnika.

5. V sporni zadevi je postal pravnomočen ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 713/2013 z dne 12. 12. 2013, s katero je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker tožnik ni neopravičeno izostal z dela dne 23., 24. in 25. 10. 2012. Sodišče je odločilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in mu je tožena stranka dolžna vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznosti iz delovnega razmerja skupaj s plačo oziroma nadomestilom plače za čas od 23. 10. 2012 do 25. 7. 2013. Pritožbeno sodišče pa je razveljavilo zavrnilni del sodbe z dne 12. 12. 2013 in sicer v delu, v katerem je tožnik zahteval, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in da je tožena stranka dolžna za čas od 26. 7. 2013 dalje vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznosti, ki jih je imel pri toženi stranki neposredno pred 22. 10. 2012, skupaj z obračunom plače v višini 1.834,14 EUR mesečno, odvodom prispevkov in davkov ter izplačilom neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečne plače do plačila.

6. Sodišče prve stopnje je ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika in navedlo, da ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča iz sklepa Pdp 220/2014, ker meni, da ni smiselno pozivati tožene stranke na predložitev ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja na podlagi pravnomočne kazenske obsodilne sodbe, saj tožnik pri toženi stranki v času sprejetja pravnomočne kazenske sodbe ni bil več v delovnem razmerju. Zato mu tožena stranka tudi ni bila dolžna izdati sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ker je tožniku prenehalo delovno razmerje že po samem zakonu. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da v tožnikovem primeru zaradi pravnomočne obsodilne sodbe, izdane v zvezi s kaznivim dejanjem, ki se preganja po uradni dolžnosti, v tožnikovem primeru reintegracija ne pride v poštev, saj je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala veljati po samem zakonu. Pri tem se je sodišče ponovno sklicevalo na 2. točko prvega odstavka 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) in sicer, da pogodba o zaposlitvi javnemu uslužbencu preneha veljati po zakonu, če je s pravnomočno sodbo obsojen na naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti z nepogojno kaznijo več kot šest mesecev.

7. V 2. točki prvega odstavka 154. člena ZJU je določeno, da v takem primeru javnemu uslužbencu preneha delovno razmerje s sklepom, ki ga izda predstojnik, najkasneje 15. dan po vročitvi pravnomočne sodbe delodajalcu. Sodišče prve stopnje je tudi zapisalo, da v tožnikovem primeru reintegracija zaradi razlogov na njegovi strani ne pride v poštev, zato tudi nadomestilo po 118. členu ZDR ne pride v poštev. Ne glede na to, da tožnik ni zahteval nadomestila po 118. členu ZDR, je pa tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 4. 11. 2013 predlagala, da sodišče, v kolikor bo pravnomočno ugotovljeno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku s strani tožene stranke nezakonita, skladno z določilom 118. člena ZDR ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najkasneje do odločitve sodišča prve stopnje.

8. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da v tožnikovem primeru reintegracija zaradi razlogov na njegovi strani ne pride v poštev, pri tem pa ni upoštevalo, da tudi tožena stranka iz razlogov na njeni strani (nezakonita odpoved) ni bila seznanjena s pravnomočno obsodilno sodbo in v posledici navedenega tožniku pač ni izdala sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožniku prenehalo delovno razmerje po samem zakonu in da delodajalec ni bil dolžan izdati posebnega sklepa (in s tem povezano mnenje sodišča prve stopnje o „nesmiselnosti“ napotkov pritožbenega sodišča) je v nasprotju z izrecno zakonsko določbo in z uveljavljeno sodno prakso v podobnih primerih, saj citirana 2. točka 1. odstavka ZJU jasno določa, da javnemu uslužbencu preneha delovno razmerje s sklepom, ki ga izda predstojnik, najkasneje pa 15. dan po vročitvi pravnomočne sodbe delodajalcu. Pri tem pritožbeno sodišče še pripominja, da bi tožena stranka lahko tudi kasneje, ko je pridobila pravnomočno obsodilno sodbo, tožniku izdala ustrezen sklep, saj je bila tekom sodnega postopka pred naslovnim sodiščem seznanjena s pravnomočno obsodilno sodbo, pa ni reagirala niti potem, ko je že sodišče ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita (iz razloga na strani delodajalca).

9. Po prvem odstavku 5. člena ZJU za delovno razmerje javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe, v kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. Iz 3. točke prvega odstavka 154. člena ZJU nadalje izhaja, da pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca preneha veljati (poleg načinov, ki jih določa ZDR) po samem zakonu tudi na drug način, če tako določa ta zakon oziroma področni zakon, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencih v organih. Tudi ZDR v zadnji alineji 75. člena med načini prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi določa druge primere, ki jih določa drug zakon. Posebna zakona, ki veljata za pripadnike stalne sestave Slovenske vojske, sta Zakon o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007) in Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 83/94 s spremembami). Oba zakona vsebujeta tudi posebne določbe o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, posebej pa urejata tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izrecno je določen razlog za odpoved in način odpovedi in sicer odpoved z enostranskim aktom. Iz drugega odstavka 63. člena ZSSloV izhaja, da pristojna oseba za izdajo aktov odpovedi pogodbe o zaposlitvi po ZObr v takem primeru izda ugotovitveni sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 66/2013 z dne 2. 9. 2013). Prav tako ZObr v sedmem odstavku 88. člena določa, da osebi, ki opravlja vojaško službo, če je obsojena zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, v trajanju več kot tri mesece, preneha delovno razmerje. Delavcem v tem primeru preneha delovno razmerje z vročitvijo ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe. To pomeni, da bi tožniku lahko prenehalo delovno razmerje le na podlagi sklepa, ki ga izda predstojnik. Kot pa je pritožbeno sodišče že zapisalo, so razlogi, da je tožena stranka tožniku že predhodno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki pa je bila kasneje razveljavljena kot nezakonita, na strani tožene stranke in zato ni mogoče prevaliti posledic neizdaje sklepa na tožnika. Z razveljavitvijo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo ponovno vzpostavljeno delovno razmerje tožnika na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 5. 2008. 10. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je tožniku na podlagi pravnomočne obsodilne sodbe prenehalo delovno razmerje že po samem zakonu ter zato tožnik ne more uveljavljati reintegracije. Iz tega razloga sodišče ni odločilo o predlogu tožene stranke za razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1). Glede na to, da je tožena stranka predlagala razvezo pogodbe po 118. členu ZDR-1, ni bistveno, ali se je tožnik z razvezo pogodbe strinjal. ZDR-1 v 118. členu določa, da sodišče, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar nadalje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v odločitvi o prenehanju delovnega razmerja in tožniku priznalo delovno razmerje do odločitve sodišča prve stopnje (12. 12. 2013). Pritožbeno sodišče je pri odločitvi o sodni razvezi na predlog delodajalca upoštevalo vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank in ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, razvezalo pa je pogodbo o zaposlitvi z dnem 12. 12. 2013, to je z datumom izdaje sodbe sodišča prve stopnje v prvem postopku, saj so bili že takrat izpolnjeni pogoji za sodno razvezo. Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o sodni razvezi, je bilo potrebno tudi razveljaviti odločitev o reparacijskem zahtevku po datumu 26. 7. 2013. 11. V primeru razveze pogodbe po 118. členu ZDR-1 mora sodišče odločiti tudi o denarnem povračilu in ker pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka, saj v kolikor bi okoliščine za odmero denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 in nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi strankam v postopku bila odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem druge stopnje.

12. Pritožbeno sodišče je skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

13. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v 2. alineji I. točke izreka delno spremenilo in delno razveljavilo tako kot izhaja iz izreka in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločilo je, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka (četrti odstavek 165. člena ZPP).