Jedro

Pravnomočna kazenska sodba, izrečena delavcu na obrambnem področju zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, in prestajanje daljše zaporne kazni zaradi tega kaznivega dejanja so dejstva, ki upravičujejo uporabo instituta prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1, saj so ta dejstva zakonska ovira za opravljanje del na obrambnem področju, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožnikov zahtevek za vrnitev na delo po predhodno že pravnomočno ugotovljenem nezakonitem prenehanju delovnega razmerja in pravnomočnem priznanju pravic iz delovnega razmerja od 23. 10. 2012 do 25. 7. 2013 s sodbo prvostopenjskega sodišča I Pd 173/2013 z dne 12. 12. 2013, v zvezi s sodbo višjega sodišča Pdp 220/2014 z dne 10. 7. 2014. Tako je zavrnilo zahtevek, da se tožniku od 26. 7. 2013 dalje vzpostavi delovno razmerje z vsemi pravicami. Tožnik je bil s pravnomočno kazensko sodbo dne 25. 7. 2013 obsojen na zaporno kazen, daljšo od šestih mesecev. Ko je za to izvedela tožena stranka tekom tega delovnega spora, je predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi s pravnomočnostjo kazenske sodbe. Navedla je, da po določbi tretjega odstavka 88. člena Zakona o obrambi (v nadaljevanju ZObr, Ur. l. RS, št. 84/94 in naslednji) delavec lahko opravlja delo na obrambnem področju, če ni pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti in ni nepogojno obsojen za kakšno drugo kaznivo dejanje na zaporno kazen v trajanju več kot treh mesecev. Sodišče je ta razlog sprejelo, poleg tega pa se je tudi sklicevalo na določbo 2. točke prvega odstavka 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002). Po presoji sodišča od delodajalca ni mogoče pričakovati, da bo izdal posebni sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi ugotovitve o obsodbi na kazen zapora, če je v teku še delovni spor zaradi že podane odpovedi iz drugega razloga. Tožnik ni postavil zahtevka za denarno povračilo zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, sodišče pa ni o njem odločilo, ker naj bi bil zahtevek že po temelju neutemeljen.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnika in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pogodbo o zaposlitvi razvezalo z 12. 12. 2013 (koncem glavne obravnave v prvotnem postopku) in da je tožena stranka dolžna tožniku zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja od 26. 7. 2013 do 12. 12. 2013, glede odločitve o denarnem povračilu po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) pa je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišči prve stopnje v novo sojenje. Zavrnilo pa je pritožbo glede zavrnitve zahtevka za vrnitev na delo in v tem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Obrazložilo je, da na podlagi 2. točke prvega odstavka 154. člena ZJU in sedmega odstavka 88. člena ZObr delavcu na obrambnem področju preneha delovno razmerje z vročitvijo sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi pravnomočne kazenske sodbe. Razlogi za nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi so bili na strani tožene stranke, zato se je sodišče prve stopnje napačno sklicevalo na prenehanje delovnega razmerja po zakonu. Kljub temu je sodišče druge stopnje upoštevalo vse okoliščine in interese pogodbenih strank in ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov, zakaj sodišče šteje predlog tožene stranke za sodno razvezo za utemeljenega po določbi 118. člena ZDR-1. Na enem mestu izpodbijana sodba neupoštevanje določb o izdaji in vročitvi sklepa o prenehanju delovnega razmerja upošteva kot nujen pogoj za zakonitost prenehanja delovnega razmerja, po drugi strani pa brez obrazložitve ugotavlja, da obstajajo pogoji za sodno razvezo. Sklep o prenehanju delovnega razmerja ni bil izdan, socialni položaj tožnika je slab, tožnik pa si želi nadaljevanje delovnega razmerja, zato ne bi smelo priti do sodne razveze.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča druge stopnje v povezavi z dejanskimi ugotovitvami prvostopenjske sodbe ima razloge o odločilnih dejstvih glede izpolnjenosti pogojev za uporabo instituta sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Tako iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil revident v času tega delovnega spora pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in da je bil v času prvostopenjskega sojenja na prestajanju zaporne kazni (od 19. 6. 2013 do predvideno 2. 4. 2014, pred tem pa je bil v priporu od 8. 4. 2013 dalje). To okoliščino je sodišče druge stopnje upoštevalo kot okoliščino, zaradi katere ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Pri tem se je sicer po nepotrebnem spuščalo v ozko jezikovno razlago določb 88. člena ZObr in 154. člena ZJU.

8. Pravnomočna kazenska sodba, izrečena delavcu na obrambnem področju zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, in prestajanje daljše zaporne kazni zaradi tega kaznivega dejanja so dejstva, ki upravičujejo uporabo instituta prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1, saj so ta dejstva zakonska ovira za opravljanje del na obrambnem področju, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

9. Revizija se zmotno ukvarja z ozko jezikovno razlago določb 88. člena ZObr in 154. člena ZJU. Teh se ne more razlagati tako, da bi moral delodajalec izdati sklep o prenehanju delovnega razmerja, če še teče delovni spor zaradi predhodno podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz drugega razloga. V tem pravnem položaju je tako pravno stališče nevzdržno, saj v času odločanja o delavčevem zahtevku v zvezi s predhodno podano odpovedjo ta ni več v delovnem razmerju in mu delodajalec ne more ponovno odpovedati pogodbe o zaposlitvi, saj je ta že odpovedana in v času delovnega spora odpoved pravno učinkuje. Bistveno za odločitev v obravnavani zadevi pa je, da gre pri okoliščinah in interesih stranki, ki jih lahko sodišče upošteva pri uporabi instituta sodne razveze po določbi 118. člena ZDR-1 za pravni standard, ki ga mora sodišče šele napolniti s svojo razlago. Pri tem mora med drugim upošteva tudi vsebino posebne zakonodaje o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja.

10. Člen 118 ZDR-1 v prvem odstavku omogoča sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi najkasneje do odločitve sodišča prve stopnje, zakonito pa se pogodba o zaposlitvi glede na okoliščine primera lahko razveže tudi pred tem. Sodišče druge stopnje je sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi s koncem glavne obravnave na prvi stopnji in s tem tožniku priznalo pravice iz delovnega razmerja tudi za obdobje, ko zaradi pravnomočne obsodbe na zaporno kazen ob normalnem teku stvari do njih ne bi bil upravičen. Vendar glede na to, da je revizijo vložila tožeča stranka revizijsko sodišče v odločitev glede datuma sodne razveze ne more več posegati (359. člen v zvezi s 383. členom ZPP).

11. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.