Jedro

Odškodnine Evropskega sodišča za človekove pravice, ki jo je tožnica prejela za nepremoženjsko škodo v sporu zoper Republiko Slovenijo, ni mogoče šteti za tožničin dohodek (pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za nadaljnje prejemanje javnih sredstev), torej da si sama s to odškodnino zagotavlja preživetje, temveč gre za pravično zadoščenje, kot je opredeljeno v 41. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Kot to izhaja iz 14. člena (enakost pred zakonom) in 22. člena Ustave RS je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Zato ni razumne podlage, da bi bile pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev različno obravnavane osebe, ki jim je bila na podlagi sodbe ESČP oziroma v zvezi s sodbo ESČP priznana odškodnina. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici izplačati že zapadle neizplačane zneske denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se odpravita odločbi št. ... z dne 13. 5. 2015 in št. ... z dne 31. 12. 2014. II. Tožena stranka je dolžna tožnici izplačati zapadle neizplačane zneske po odločbi št. … z dne 3. 12. 2014, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska do plačila, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 13. 5. 2015 in Centra za socialno delo A. št. ... z dne 31. 12. 2014. Nadalje je zavrglo tožbo v delu, kjer je tožnica zahtevala, da sodišče CSD naloži, da v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe s posebno odločbo določi višino trajne denarne socialne pomoči od 1. 1. 2015 dalje ter ji plača zakonske zamudne obresti od zapadlosti odmerjenih zneskov do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da spada v ranljivo skupino. Čeprav ni zaposljiva oseba, pa so ji bila vsa sredstva za preživljanje neutemeljeno odvzeta. Če jo ima država za duševno bolno, potem je nerazumljivo, da jo je izključila iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in ji odvzela denarno socialno pomoč, varstveni dodatek in pravico do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje ter do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Odškodnino od Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je prejela kot pravično zadoščenje zaradi kršitve hudih človekovih pravic po odločbi št. ... z dne 12. 6. 2014. Z odločitvijo tožene stranke pa ji je bilo naloženo, da mora prejeto odškodnino porabiti za nujno preživetje, kar pomeni, da izplačana odškodnina ne more predstavljati pravičnega zadoščenja, zaradi česar ji je bila odškodnina tudi dodeljena. Gre za diskriminatorno obravnavanje, saj odškodnina zaradi odvzema prostosti ni obdavčljiv dohodek. Poleg tega prejeta odškodnina tudi ne dosega minimuma dohodkov, kar pomeni, da gre v sporni zadevi za arbitrarno odločanje ter za povračilni ukrep Republike Slovenije, ki žrtve nezakonitih hospitalizacij odvrača od uveljavljanja pravice do odškodnine zaradi nezakonito odvzete prostosti in prisilnega zdravljenja, saj jim bodo v primeru, če bodo v postopku uspele, odvzete temeljne socialne pravice do preživljanja in do zdravstvenega zavarovanja. Taka odločitev je tudi v nasprotju z ustavnim načelom, da je Slovenija socialna in pravna država. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodno odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma, da izpodbijano sodno odločbo spremeni ter ugodi tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere, na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje glede na ugotovljena dejstva zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 13. 5. 2015, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo CSD št. ... z dne 31. 12. 2014. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ s 1. 1. 2015 razveljavil odločbo CSD št. ... z dne 3. 12. 2014 ter odločil, da tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči, do varstvenega dodatka in do pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje ter do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Pravica do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje pa preneha z dnem dokončnosti omenjene odločbe, če tožnica ni obvezno zdravstveno zavarovana iz drugega naslova, vendar ne kasneje kot 31. 3. 2015, če odločba (z dne 31. 12. 2014) postane dokončna po izteku tega datuma.

6. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je bila tožnica po odločbi št. ... z dne 3. 12. 2014 upravičena do denarne socialne pomoči v višini 269,20 EUR mesečno za čas od 1. 1. 2015 do 31. 3. 2015, nadalje do varstvenega dodatka v višini 196,52 EUR mesečno za čas od 1. 1. 2015 do 31. 3. 2015 ter do pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje za čas od 1. 1. 2015 do 31. 3. 2015 pod pogojem, da za obvezno zdravstveno zavarovanje ni zavarovana iz drugega naslova. Nadalje je bilo odločeno, da tožnica ni upravičena do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev ter da se denarni prejemki usklajujejo skladno z določili ZUTPG. Dne 19. 12. 2014 je tožnica CSD obvestila, da je prejela odškodnino v višini 10.000,00 EUR, ki ji jo prisodilo ESČP. Tako prvostopenjski kot tudi drugostopenjski organ sta se postavila na stališče, da gre v tem primeru za spremenjene okoliščine, ki vplivajo na pravice iz javnih sredstev. Ker tožničino premoženje (denarna sredstva na računu), ki po ugotovitvi drugostopenjskega organa znašajo 9.716,24 EUR presegajo njen minimalni dohodek določen za denarno socialno pomoč in varstveni dodatek, po stališču tožene stranke, ki ga je potrdilo tudi sodišče prve stopnje, tožnica do pravic iz javnih sredstev ni upravičena.

7. V zadevi je sporno, ali odškodnina, ki jo je tožnica prejela na podlagi sodbe ESČŠ št. ... z dne 12. 6. 2014 vpliva na tožničin lastni dohodek ter s tem v zvezi, ali so še izpolnjeni pogoji za nadaljnje prejemanje javnih sredstev, kot so bila tožnici priznana z že citirano odločbo z dne 3. 12. 2014. 8. V prvem odstavku 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami) je določeno, da se ne glede na določbe tega poglavja (II. poglavje) denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki se upoštevajo po tem zakonu, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Od 31. 5. 2012 do 31. 12. 2014 se denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki se upoštevajo po ZSVarPre, ki dosega ali presega 13.780,00 EUR (Ur. l. RS, št. 40/2012).

9. Odškodnina, ki jo je prejela tožnica, navedenega zneska ne presega, kar pomeni, da ni podan izključitveni razlog za nedodelitev ali za ugotovitev, da tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči. ZSVarPre sicer v prvem odstavku 31. člena omogoča, da prvostopenjski organ lahko odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli ali se dodeli v nižjem znesku, samski osebi ali družini, za katero je mogoče sklepati, da ji je dohodek v višini minimalnega dohodka v celoti ali delno zagotovljen, če so izpolnjeni pogoji, določeni v točkah 1 do 3 prvega odstavka 31. člena. Pri tem pa je bistveno, da CSD pri tem upošteva osnovni namen denarne socialne pomoči, kot to izhaja iz drugega odstavka 31. člena. Skladno s tretjim odstavkom istega člena razloge iz prvega odstavka 31. člena in način njihovega ugotavljanja ter metodologijo upoštevanja vrednosti iz 2. točke drugega odstavka podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno varstvo. Navedeni odstavek torej odkazuje na uporabo Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 8/2012 s spremembami).

10. Po stališču pritožbenega sodišča odškodnina, ki jo je prejela tožnica nikakor ne pomeni dohodka, ki bi tožnici zagotavljal preživetje. S tem v zvezi pritožbeno sodišče opozarja na določbo 6. in 7. člena ZSVarPre, ki določata, kdo je upravičenec do denarne socialne pomoči oziroma do varstvenega dodatka. Vsakdo je po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov. To pa pomeni, da si s svojim premoženjem oziroma s svojimi dohodki in pa z dohodki družinskih članov zagotovi preživetje in šele, če to preživetje na tak način ni možno, potem taki osebi s priznanjem pravic iz javnih sredstev pomaga država. Odškodnino, ki jo je tožnica prejela za nepremoženjsko škodo v sporu zoper Republiko Slovenijo pa ni mogoče šteti za tožničin dohodek, torej da si sama s to odškodnino zagotavlja preživetje, temveč gre za pravično zadoščenje, kot je opredeljeno v 41. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Gre za sredstva, ki jih po stališču pritožbenega sodišča tudi upoštevaje 2. alinejo drugega odstavka 3. člena Pravilnika, ni mogoče šteti v tožničino premoženje. S tem v zvezi pritožbeno sodišče še opozarja na primerljivo ureditev v Zakonu o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP, Ur. l. RS, št. 99/2013), kjer je v 18. členu določeno, da se denarna odškodnina, izplačana po tem zakonu, torej zaradi poprave kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ne šteje v dohodek, ki se upošteva pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Kot to izhaja iz 14. člena (enakost pred zakonom) in 22. člena Ustave RS je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Po stališču pritožbenega sodišča pa ni nobene razumne podlage, da bi bile pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev različno obravnavane osebe, ki jim je bila na podlagi sodbe ESČP oziroma v zvezi s sodbo ESČP priznana odškodnina.

11. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi tožnice ter izpodbijano sodno odločbo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 81. člena ZDSS-1. spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke z dne 31. 12. 2014 in z dne 13. 5. 2015. Tožena stranka je na podlagi odločbe št. ... z dne 3. 12. 2014 dolžna tožnici izplačati že zapadle neizplačane zneske denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka. Ker je tožena stranka z izplačilom v zamudi, na podlagi prvega odstavka 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), dolguje tožnici tudi zamudne obresti, ki tečejo od zapadlosti posameznega neizplačanega zneska do plačila.