Jedro

V materialnopravnem smislu so odločilna dejstva tista, na katera obtožba z opisom dejanja, ki se mora prilegati zakonskim znakom določenega kaznivega dejanja, opira zahtevo za posameznikovo obsodbo in kaznovanje.

Izrek

Pritožba zagovornika obd. F. B. F. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. F.B.F. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu po 50. in 51. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 10 mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in pod posebnim pogojem, po katerem mora v roku 8 mesecev od pravnomočnosti sodbe oškodovani gospodarski družbi povrniti premoženjskopravni zahtevek v znesku 12.454,74 EUR. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bilo še sklenjeno, da mora obdolženi oškodovani gospodarski družbi plačati 12.454,74 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.9.2005 do plačila, po prvem odstavku 95. člena ZKP pa stroške kazenskega postopka iz 1. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Čemu sodišče prve stopnje ni primerno obrazložilo subjektivnega elementa kaznivega dejanja oziroma kakšna je primerna obrazložitev v konkretnem primeru videti, pritožnik ni obrazložil, medtem ko je preizkus iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP pokazal, da so razlogi o krivdi kot odločilnem dejstvu ustrezno izdelani na 10. ter 11. strani sodbe in zato uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Kršitve kazenskega zakona so kot pritožbeni razlog naštete v 372. členu ZKP, vendar jih pritožnik v pritožbeni obrazložitvi ne omenja, ampak govori o zmotno uporabljenem pravu. Pri tem je iz obrazložitve razbrati, da ima v mislih pravzaprav pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga sicer posebej uveljavlja.

Po pritožniku sodišče prve stopnje ni popolnoma ugotovilo dejanskega stanja zato, ker ni jasno, kdo je podpisal posamezne izjave, kje in kdaj je bilo vozilo prevzeto, za kakšno vozilo je sploh šlo, kako je prišlo do registracije vozila, kakšne grožnje je obdolženi izrekel B. L., potem, ker niso bile predložene fotografije vozila, ki jih je ta v izpovedbi omenjal in ker ni bil ugotovljen način obročnega odplačevanja leasinga.

Kot je znano je dejansko stanje zbir dejstev, od katerih je odvisna odločitev o uporabi posamezne procesno pravne ali materialno pravne norme. Od tod izraz odločilna dejstva, ki jim ostala dejstva, glede na stopnjo povezanosti bolj ali manj sledijo. Njihov vpliv na odločitev in s tem pomen sta zato različna. V materialnopravnem smislu so odločilna dejstva tista, na katera obtožba z opisom dejanja, ki se mora prilegati zakonskim znakom določenega kaznivega dejanja, opira zahtevo za posameznikovo obsodbo in kaznovanje. Sodišče prve stopnje je nasprotno od povzete pritožbene obrazložitve ugotovilo vsa odločilna dejstva kot izhajajo iz opisa dejanja, kar se v prvi vrsti nanaša na okoliščine v zvezi s sklepanjem pogodbe o financiranju leasinga. Ugotovljena so bila tudi vsa dejstva glede prevzema vozila (katerega tehnične lastnosti so po priloženih listinah identične), ki so s sklepanjem navedene pogodbe neposredno povezana, medtem ko ostala dejstva v opisu dejanja niso zajeta in tudi sicer je njihov vpliv na odločitev zaradi šibke povezave z odločilnimi dejstvi zanemarljiv.

Ko ne ponavlja obdolženčevega zagovora, pritožnik uveljavljeno zmotno ugotovitev dejanskega stanja obrazloži z lastno dokazno oceno, ki ji sodišče prve stopnje upravičeno ni sledilo.

Če namreč drži, da do sklenitve pogodbe o financiranju leasinga s strani družbe ni prišlo, potem je najmanj nenavadno, da je ista družba kot to izhaja iz izpovedbe S. G. in posredno iz izpovedbe M. V. ter iz priloženih listin svoj del zaveze iz te pogodbe izpolnila. Nenavadno je tudi to, kar je sicer ugotovilo že sodišče prve stopnje, da se je obdolženi, ki mu je bilo po njegovem zagovoru pred tem sporočeno, da leasing ni bil odobren, na prispele obroke odzval šele po desetih mesecih, česar mimogrede niti pritožnik ne zanika oziroma šele tedaj, ko je za njim začel poizvedovati zasebni detektiv. Končno, nenavadno je, da je obdolženi, ki se po pritožniku po zavrnitvi sklenitve pogodbe naj ne bi več zanimal za predmet pogodbe, po izpovedbi M. V. vedel, kje oziroma pri komu se ta predmet nahaja. Izkustveno gledano so pričakovana obnašanja v vseh treh primerih drugačna, še zlasti, ker obdolženemu ravno zaradi preteklih izkušenj, ki jih pritožnik izpostavlja, opisana dogajanja v zvezi z navedenim leasing razmerjem niso bila tuja in je zato možnost, da je pri celotni zadevi šlo za zlorabo njegovih osebnih podatkov ter da je storilec kaznivega dejanja v resnici kdo drug, praktično izključena. Ugotovljenega ne more spremeniti niti domnevno napačni kraj storitve kaznivega dejanja in ne tako imenovana alternativno izvedensko mnenje, ki ga pritožnik ponuja v pritožbeni obrazložitvi. Kraj storitve kaznivega dejanja je namreč treba po uveljavljeni ubikvitetni teoriji v prvem odstavku 10. člena KZ presojati glede na kraj nastanka zaveze, ki je po pogodbi financiranja leasinga v ...., medtem ko ima ponujeno mnenje dve izraziti hibi. Prva je, da podpis na pogodbi in prevzemnem zapisniku nista bila deležna tako natančne in celovite analize kot je to bilo storjeno pri podpisih na polici avtomobilskega zavarovanja in pooblastilu brez datuma. Druga in usodnejša pa je pomanjkljiva podlaga, ki je služila za izdelavo tega mnenja. Za razliko od izvedenca, ki ga je postavilo sodišče prve stopnje, dr. B. R. pri primerjavi podpisov ni razpolagal s tako imenovanimi parafi in da bi bila mera polna, v analizo mu je bilo poslano nepopolno preslikano pooblastilo iz prilog pod B7, zaradi česar je v delu podal "mnenje" za napačnega podpisnika. S tako dobljenimi ugotovitvami mnenja postavljenega izvedenca ni mogoče omajati in ne povzročiti dvoma v pravilnost ključnega in ostalih odločilnih dejstev kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Z obrazložitvijo, da je posebni pogoj vezan na obsodilno sodbo in da v primeru njene razveljavitve ne bo mogel vzdržati, pritožnik po vsebini graja odločbo o kazenski sankciji. Ta pogoj je namreč lahko del izrečene pogojne obsodbe (tretji odstavek 50. člena KZ) in je pravzaprav samoumevno, da deli njeno usodo. Izbrana kazenska sankcija v odmerjenem obsegu tako tudi po presoji pritožbenega sodišča ustreza teži kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi ter je z odpravo posebnega pogoja ne gre spreminjati.

Končno, ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, čemu je oškodovani družbi dosodilo zakonite zamudne obresti od 12.9.2005, s čemer meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in ne drži, da ista družba do obresti od tega datuma ni upravičena. Postavitev in oblikovanje premoženjskopravnega zahtevka sta v domeni oškodovanca, ki mora za njegovo uveljavitev predložiti dokaze (tretji odstavek 102. člena ZKP). Na te se je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe sicer nekoliko posplošeno sklicuje, vendar po drugi strani ne sme ostati prezrto, da je glede na čas storitve kaznivega dejanja, obrestni del zahtevka, ki (konkretno) temelji na ponudbi za predčasno poplačilo pogodbe (list. št. 47) skrčen in zato posebna obrazložitev v tej smeri ni bila potrebna. In povsem na koncu, presoja zapadlosti celotne terjatve je odvisna od nastanka poslovne škode v celotnem obsegu in ne po posameznih delih, se pravi, da je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preostalem preizkusu iz 383. člena ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti je o pritožbi zagovornika F.B. F. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena istega zakona.