Jedro

Strokovno mnenje, ki ga na zahtevo stranke izdela nekdo, ki ima potrebno strokovno znanje, ni izvedensko mnenje, ki bi ga bilo mogoče kot dokaz uporabiti v kazenskem postopku. Izvedenec namreč šele z odredbo sodišča stopi v procesno razmerje s sodiščem.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti je bil B.F. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen deset mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v roku osem mesecev od pravnomočnosti sodbe oškodovanki NLB leasing d.o.o. povrne premoženjskopravni zahtevek v znesku 12.454,74 EUR. Obsojencu so bili tudi naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe in zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlagal je, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in obsojenca oprosti obtožbe ali zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo meni, da je ta neutemeljena.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, vendar nanj nista odgovorila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Splošna značilnost obširne zahteve (ki obsega 13 strani), v kateri zagovornik sam navaja, da deloma povzema pritožbene navedbe, je v naslednjem: zagovornik v njej najprej povzame bistvo obsojenčevega zagovora, in nato do potankosti razčlenjuje in analizira posamezne dokaze, njihovo presojo in ugotovitve izpodbijane sodbe ter hkrati opozarja na domnevne pomanjkljivosti pravnomočne sodbe v presoji zadeve, kot jih vidi sam. Vse to pa na dvanajsti strani zahteve strne v ugotovitev, da je dejansko stanje nerazčiščeno glede bistvenih vprašanj, ki jih na kratko tudi povzame.

7. Pri presoji tovrstnih ugovorov zahteve je Vrhovno sodišče upoštevalo, da je preizkus pravnomočne sodbe v zahtevi za varstvo zakonitosti omejen le na kršitve določb (materialnega in procesnega) zakona in da zahteve za varstvo zakonitosti po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; to pomeni, da vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, Vrhovno sodišče ne presoja in da je vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi. V predmetni zadevi je bila prvostopenjska sodba preizkušena tudi v pritožbenem postopku in v celoti potrjena. Zato utemeljenosti tistih navedb, s katerimi zagovornik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje v pravnomočni sodbi, Vrhovno sodišče ni preizkušalo.

8. Glede na ugovore obrambe, da v postopku na prvi stopnji ni bila razčiščena vrsta pomembnih vprašanj, ki naj bi bila po oceni zagovornika povezana z odločilnimi dejstvi, je že pritožbeno sodišče v svoji odločbi pravilno in utemeljeno poudarilo, da so v materialnopravnem smislu odločilna dejstva tista, na katera obtožba opira očitek o storitvi (opisanega) kaznivega dejanja. V konkretnem primeru je po ugotovitvah pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva, kot izhajajo iz opisa kaznivega dejanja in ki se nanašajo na okoliščine v zvezi s sklepanjem pogodbe o financiranju leasinga in okoliščine glede prevzema vozila, ki so s sklepanjem navedene pogodbe neposredno povezana, vsa ostala dejstva, ki v opisu dejanja niti niso zajeta, pa so po mnenju pritožbenega sodišča zaradi šibke povezave z odločilnimi dejstvi zanemarljiva. Sodiščema prve in druge stopnje vložnik zahteve zato neutemeljeno očita „kršitev materialnega prava“, ker sta določena dejstva ocenili kot nepomembna za odločitev o stvari. Če vložnik meni, da bi jih morali ugotavljati, pa jih nista, pa gre za uveljavljanje nedovoljenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz razlogov prvostopenjske in drugostopenjske sodbe je razvidno, da sta sodišči ugotovili in presodili vsa dejstva, ki so neposredna in nujna podlaga za izrek obsodilne sodbe za kaznivo dejanje goljufije, ki je predmet kazenskopravnega očitka, obe sodni odločbi pa imata o tem tudi primerne razloge.

9. V okviru doslej navedenega je Vrhovno sodišče presojalo tudi navedbe zahteve, s katerimi zagovornik izrecno ali smiselno uveljavlja posamezne kršitve zakona.

10. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe za zaslišanje prič S.P. in M.H. (v zvezi z registracijo vozila pri upravni enoti) sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe. Sodišče prve stopnje se je do teh dokaznih predlogov določno opredelilo (sodba, str. 4 in 9) in ocenilo, da okoliščine, kdo je na upravni enoti dejansko registriral vozilo, niso pomembne, torej je bilo mnenja, da obramba ni izkazala pravne relevantnosti predlaganih dokazov. Zgolj z vztrajanjem pri navedenih dokaznih predlogih vložnik v ničemer ne izkaže zatrjevane kršitve zakona, temveč izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem.

11. Nižjima sodiščema tudi ni mogoče očitati, da sta z zavrnitvijo predloga obrambe za odreditev drugega izvedenca grafološke stroke obsojenca obravnavali neenakopravno oziroma, da je bil zaradi tega postavljen v „neenakopraven položaj v odnosu na obtožbo“. Takšen očitek zahteve temelji na obširni analizi in primerjavi izvedenskega mnenja grafologa S.P. ter strokovnega mnenja dr. B.R., ki je bilo na pobudo obrambe izdelano po razglasitvi prvostopenjske sodbe in ki sta povsem nasprotni glede ugotavljane istovetnosti obsojenčevih podpisov na spornih dokumentih. S tem v zvezi vložnik navaja, da obrambi ni bil omogočen dostop do „izvirnih listin, ki se nahajajo izključno v sodnem spisu“, zaradi česar ji ni bilo omogočeno preverjanje izvedenskega mnenja.

12. Strokovno mnenje, ki ga na zahtevo stranke izdela nekdo, ki ima potrebno strokovno znanje, ni izvedensko mnenje, ki bi ga bilo mogoče kot dokaz uporabiti v kazenskem postopku. Izvedenec namreč šele z odredbo sodišča stopi v procesno razmerje s sodiščem. Sodna praksa je sprejela stališče, da ima takšno „izvedensko mnenje“ pomen zasebne listine oziroma, da predstavlja del navedb, s katerimi stranka želi izpodbiti pravilnost že izdelanega izvedenskega mnenja. V tem smislu ga je mogoče šteti kot predlog za odreditev izvedenca oziroma drugega izvedenca.

13. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za odreditev drugega izvedenca grafologa zavrnilo kot nepotreben, ker je že na podlagi izvedenskega mnenja S.P. ugotovilo, da je obsojeni podpisal prevzemni zapisnik in pogodbo o leasingu. Sodišče druge stopnje pa je s tem v zvezi ocenilo, da „alternativno izvedensko mnenje“ (dr. B.R.), ki ga ponuja pritožba v pritožbeni obrazložitvi, na presojo zadeve ne more vplivati, ker ima dve izraziti hibi, in sicer: nenatančno in necelovito analizo spornih podpisov in ker dr. B.R. pri primerjavi podpisov ni razpolagal s takoimenovanimi „parafi“. Iz obrazložitve izpodbijanih sodb torej izhaja, da obramba ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu in prepričala, da je odreditev drugega izvedenca v obravnavanem primeru nujna in v korist obsojenca. V to pa ne prepriča niti v zahtevi s smiselnim sklicevanjem na kršitev pravic obrambe, ker naj ne bi imela dostopa do „originalnega spisa“. Skladno z določbo 73. člena ZKP je bila obsojencu in zagovorniku ves čas postopka zagotovljena pravica do pregleda in prepisa spisov in ogleda dokaznih predmetov. Upravičen interes za pregled in prepis spisov (128. člen ZKP) pa je bil tudi na strani strokovnjaka, ki ga je angažirala obramba, vendar pa nihče od navedenih takšnih zahtev med postopkom ni postavil. 14. Vložnik navaja, da je zmotno ugotovljeno, da je obsojeni pogodbo o finančnem leasingu dne 17.5.2005 podpisal z družbo F.d.o.o., ker jo je dejansko podpisal pri A.d.o.o. Na tej podlagi zatrjuje, da ni podana „identiteta dejanja“, pri čemer pa ne pojasni, katero kršitev zakona na tej podlagi sploh uveljavlja. Višjemu sodišču pa očita zmoten pravni zaključek oziroma protispisnost in s tem kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko ugotavlja, da je zaveza po pogodbi o financiranju nastala v Murski Soboti, po mnenju vložnika zahteve pa naj bi nastala z dnem prevzema predmeta leasinga, do česar pa v tem primeru naj ne bi prišlo. Vsem navedenim domnevnim kršitvam zakona je skupno, da temeljijo na zatrjevanju drugačne dejstvene podlage, kot jo ugotavlja pravnomočna sodba glede kraja podpisa pogodbe, torej na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, zato so vsi ti ugovori predvsem iz tega razloga neupoštevni.

15. Iz enakih razlogov je neutemeljena tudi trditev zahteve o kršitvi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (str. 6 zahteve), ker naj bi ostalo nerazjasnjeno odločilno vprašanje, kako je lahko bil opravljen tehnični pregled karamboliranega vozila.

16. Zahteva tudi ne more uspeti z uveljavljanjem kršitev zakona, ki niso konkretizirane in obrazložene (prvi odstavek 424. člena ZKP). Med takšne, ki spričo splošnosti ne omogočajo preizkusa, sodijo navedbe: da sodišče ne obrazloži primerno subjektivnega elementa, zaradi česar naj bi bila podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (str. 10 zahteve); sklicevanje na enako kršitev s prepisom zakonskega besedila, pri čemer vložnik ne pove, na kateri del sodbe se očitki nanašajo (str. 12 zahteve); ter sklicevanje na kršitev pravic obrambe (str. 12 zahteve), ki jih vložnik utemelji z mnenjem, da dejansko stanje ni razčiščeno.

17. Kritične pripombe zahteve (na str. 12 in 13) na obrazložitev drugostopenjske sodbe, kjer sodišču druge stopnje očita, da se moti, da so njegovi zaključki neutemeljeni in da gradi svojo odločitev na „sorazmerno nejasnih okoliščinah“, vse pa v povezavi s presojo dejanskega stanja, sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja. Ob tem je treba ugotoviti, da je višje sodišče skladno s 395. členom ZKP presodilo vse tiste konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna in druga pomembna dejstva, zavzelo do njih stališče in jih tudi ustrezno obrazložilo.

18. Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

19. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Sodna taksa kot strošek tega postopka bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.