Jedro

Zamudne obresti ne predstavljajo samo nadomestila za uporabo tujega denarja, marveč predstavljajo delno tudi nadomestilo za izgubo zaradi padca vrednosti denarja. Vendar pa je določba drugega odstavka 326. člena ZOR jasna. Od dneva upnikove zamude nehajo teči obresti in ker so zamudne obresti sestavljene tudi iz revalorizacijskega dela, tožniku ne pripadajo. Drugačno stališče bi pomenilo kršitev načela monetarnega nominalizma, uzakonjenega v 394. členu ZOR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno (v točki 1 glede zneska 142,90 SIT, v točki 2 glede zneska 50,00 SIT, v točki 4 glede zneska 80,00 SIT in določenega pogoja plačila po izročitvi na davčni upravi registriranega računa) r a z v e l j a v i, delno ( v točkah 2,3, in 4) pa s p r e m e n i tako, da se glasi : "1. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke, poleg že pravnomočno ugotovljene terjatve v znesku 142,90 SIT, še v znesku 4,60 SIT.

2. Pobotni ugovor tožene stranke za znesek 15,00 SIT se z a v r ž e. 3. Terjatev tožene stranke v znesku 50,00 SIT, ki je bila pravnomočno ugotovljena s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote na Vrhniki z dne, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19.2.1992, se pobota s terjatvijo tožeče stranke v višini 50,00 SIT.

4. Toženca sta solidarno dolžna plačati tožeči stranki, poleg s sodbama, navedenima pod točko 3 tega izreka, že pravnomočno razsojenega zneska 80,00 SIT, še znesek 17,50 SIT, v 15 dneh.

5. Kar zahteva tožeča stranka več se zavrne.

6. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 15.368,00 SIT v roku 15 dni z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16. dne naprej do plačila." Toženca sta v 15 dneh nerazdelno dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v zvezi s pritožbo v znesku 1.456,25 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.12.1993 naprej do plačila.

Obrazložitev

Ob novem sojenju je prvo sodišče z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj tožnikove terjatve v znesku 147,50 SIT, terjatev tožene stranke v znesku 65,00 SIT in po medsebojnem pobotanju terjatev pravdnih stranka odločilo, da sta toženca dolžna solidarno plačati tožniku znesek 82,50 SIT v roku 15 dni potem ko bo tožnik tožencema izročil pri davčni upravi registriran račun. Obenem je odločilo, da je tožnik dolžan povrniti tožencema pravdne stroške v znesku 15.368,00 SIT.

Proti sodbi se pritožuje tožnik in uveljavlja vse tri, v prvem odstavku 353. člena ZPP naštete, pritožbene razloge. Sodišču druge stopnje predlaga, da tožnikovemu zahtevku ugodi v celoti, zahtevek tožene stranke pa v celoti zavrne, ali pa sodbo v zavrnilnem delu in glede nasprotne tožbe razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu prvemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je prvo sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je sodbo izdalo na podlagi pisnega gradiva v spisu, ki pred sodečo sodnico ni bilo obravnavano, saj je dodatno zaslišala le toženko, vse listine, izpovedi in zaslišanja pa je štelo za vpogledana. Strankam je bila vzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in kršeno je bilo načelo neposrednosti in ustnosti. Razlogi sodbe so nerazumljivi in protislovni, sodišče ni odgovorilo na pripombe in ugovore tožnika na mnenje sodnega cenilca. Prav tako ni upoštevalo, da tožena stranka ni pravočasno reklamirala nobene napake in škode, niti ni dala tožniku možnosti, da napake odpravi. Zatrjevane napake je tožena stranka dala popraviti drugim delavcem, ne da bi tožnika o tem obvestila, čeprav bi po zakonu to morala storiti. Brez dokazne podlage in brez navedbe razlogov je ugotovitev sodišča, da sta se stranki dogovorili za plačilo preko stanovanjske zadruge, sodišče pa ni hotelo izvesti dokazov o toženkini trditvi, da sta toženca drugim izvajalcem del plačevala v gotovini, veljavno pravo pa tudi registracije računa ne predpisuje. Glede značaja tožnikovega računa je sodišče uporabilo dve merili, saj računa ni priznalo in je vrednost ugotovljenih del ugotavljalo z izvedencem, po drugi strani pa zahteva registracijo neplačanega računa. Ni točna ugotovitev, da tožba odvoza ruševin v znesku 150.552 din ne obsega, saj je ta znesek upoštevan v računu v postavkah skupaj z drugimi deli. Sodišče je štelo tožnikovo terjatev delno za dospelo, v kolikor jo je pobotalo s terjatvijo tožene stranke, dospelost ostanka iste terjatve pa odložilo do dostave registriranega računa. Če bi držalo, da je za zamudo odgovoren tožnik, bi mu sodišče lahko odreklo samo prave zamudne obresti, ne pa revalorizacijskih, ki v resnici niso zamudne.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno oceno, da je prvo sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka s kršitvijo načela neposrednosti in ustnosti ter strankama odvzeto možnostjo obravnavanja pred sodiščem, je potrebno zavrniti. Ni sicer točna ugotovitev pritožbe, da je sodnica, ki je izdala sodbo, dodatno neposredno zaslišala le drugo toženko, saj podatki zapisnikov o glavnih obravnavah dne 23.11.1992 in 18.3.1993 te trditve ne potrjujejo. Res je prvo sodišče tudi v zapisniku o glavni obravnavi dne 18.3.1993 po sprejetem dokaznem sklepu na listovni številki 161 zapisalo, da se "listine štejejo za pregledane, izpovedbe prič in strank pa za prebrane"(temu pa navzoča pooblaščenca pravdnih strank nista nasprotovala). Kršitev določbe tretjega odstavka 315. člena ZPP pa predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa je v tem sporu, za katerega je glede na višino s tožbo in v pobot uveljavljane denarne terjatve (prvi odstavek 458. člena ZPP) potrebno uporabiti določbe XXX.

poglavja ZPP o postopku v sporih majhne vrednosti, glede na določbo prvega odstavka 467. člena ZPP, ni mogoče uveljavljati. V postopku zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 354. člena ZPP tudi ni podana, saj iz zapisnika o glavni obravnavi dne 18.3.1993 izhaja, da jo je sodišče opravilo v navzočnosti pooblaščencev obeh pravdnih strank.

Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, na katere je pritožbeno sodišče glede na določbo prvega odstavka 467. člena ZPP vezano (iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sodbe v postopku v sporih majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati), izhaja, da je tožena stranka zatrjevane napake tožniku grajala (prvi odstavek 614. člena ZOR) in to v mesecu avgustu 1987 (stran 6 sodbe), 14.11.1989 pa je svoj jamčevalni zahtevek uveljavljala z nasprotno tožbo oziroma pobotnim ugovorom (stran 2 sodbe). Ti dve dejanski ugotovitvi prvega sodišča pa narekujeta materialnopravno presojo, da tožena stranka svojega jamčevalnega zahtevka ni sodno uveljavljala v roku enega leta od obvestila o graji in je zato njen zahtevek ugasnil, nastopila je prekluzija (prvi odstavek 616. člena ZOR), da bi obstajale okoliščine iz 617. člena ZOR pa tožena stranka niti ne zatrjuje. Sodišče druge stopnje je zato odločitev prvega sodišča o pobotnem ugovoru tožene stranke za znesek 15,00 SIT iz naslova jamčevanja za napake spremenilo tako, da je pobotni ugovor glede tega zneska zavrglo (prvi odstavek 282. člena, 3. točka 380. člena ZPP v zvezi s 4. točko 373. člena ZPP). Zaradi takšne odločitve na vse ostale trditve pritožnika v zvezi z jamčevalnim zahtevkom tožene strankem, ker za to odločitev niso pomembne, sodišče druge stopnje ne bo odgovarjalo.

Nima pa prav pritožba, da izpodbijana sodba nima razlogov o dejanski ugotovitvi, da sta se stranki dogovorili za plačilo s kreditom po predložitvi registriranega računa. Te razloge je prvo sodišče popolno in razumljivo navednlo na strani 3 in 4 izpodbijane sodbe in tedaj sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka (smiselno zatrjevana kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP). Vse ostalo, kar v zvezi s tem navaja pritožnik, pa pomeni v tem sporu majhne vrednosti nedovoljeno uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na podlagi dejanske ugotovitve prvega sodišča o dogovoru pravdnih strank o plačilu s kreditom in po predložitvi registriranega računa (pravno relevanten je le dogovorjeni način plačila), je prvo sodišče tudi materialno pravo uporabilo pravilno in zaradi pritožnikove zamude zavrnilo njegov obrestni zahtevek (324., 325., 326., člen ZOR). Prav ima sice pritožnik, da zamudne obresti ne predstavljajo samo nadomestila za uporabo tujega denarja, marveč predstavljajo delno tudi nadomestilo za izgubo zaradi padca vrednosti denarja. Vendar pa je določba drugega odstavka 326. člena ZOR jasna.

Od dneva upnikove zamude nehajo teči obresti in ker so zamudne obresti sestavljene tudi iz revalorizacijskega dela, tožniku ne pripadajo. Drugačno stališče bi pomenilo kršitev načela monetarnega nominalizma, uzakonjenega v 394. členu ZOR.

Pritožnik v svoji pritožbi povsem pavšalno ugovarja ugotovitvi prvega sodišča, da tožba odvoza ruševin v znesku 150.552 din ne obsega, saj ne pove, v katerih postavkah računa in zneskih je to delo upoštevano.

Upoštevanje posplošenih trditev v pritožbenem postopku bi pomenilo, da bi moralo pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti paziti, ali je prvo sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, česar pa v postopku v sporih majhne vrednosti tudi sicer ne sme presojati (drugi odstavek 365. člena, prvi odstavek 467. člena ZPP). Povedano velja tudi za pritožbeno trditev, da sodišče ni odgovorilo na ugovore in pripombe na mnenje izvedenca in nejasne pritožbene trditve v zvezi s predračunom. Če pa želi pritožnik zatrjevati, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (pri čemer te trditve ne konkretizira), je potrebno takšno trditev zavrniti.

Pač pa je prvo sodišče prezrlo, da je bilo s sodbo in sklepom tega sodišča z dne 19.2.1992, opr. št. I Cp 134/92, o delu tožnikovega zahtevka in toženčevega pobotnega ugovora že pravnomočno razsojeno.

To velja tako za ugotovitev obstoja tožnikove terjatve v znesku 142,90 SIT, v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke v znesku 50,00 SIT in obveznosti tožene stranke, da plača tožniku 80,00 SIT.

To pa pomeni, da je prvo sodišče z izpodbijano sodbo ponovno odločalo o že pravnomočno razsojenem delu zahtevkov pravdnih strank (v zgoraj navedenem obsegu), zaradi česar je v tem obsegu sodišče druge stopnje zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (11. točka drugega odstavka 354. člena ZPP), sodbo razveljavilo (drugi odstavek 369. člena ZPP). Enaki razlogi so terjali razveljavitev izpodbijane sodbe tudi v tistem delu izreka izpodbijane sodbe pod točko 4, s katero je pogojevalo prvo sodišče plačilo tam navedenega zneska z izstavitvijo računa, saj se tožena stranka že proti sodbi iz razloga, ker je prvo sodišče obravnavalo zahtevek tožene stranke kot pobotni zahtevek(s čemer je svoj ugovor nedospelosti tožnikove terjatve dejansko umaknila), ni pritožila. Na pritožbeno grajo, ki se nanaša na takšno odločitev prvega sodišča, zato sodišče druge stopnje tudi ne bo odgovarjalo.

Kljub delni razveljavitvi oziroma spremembi sodbe ostaja dejanski uspeh pravdnih strank v pravdi nespremenjen, zato ostaja nespremenjena tudi stroškovna odločitev prvega sodišča. Uspeh tožeče stranke s pritožbo je bil približno 25%, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da morata toženca nerazdelno povrniti tožniku 25 % njegovih pritožbenih stroškov, ki so po specificiranem stroškovniku pritožnika v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo odmerjeni v znesku 5825,00 SIT (drugi odstavek 154. člena, 166. člen ZPP).