Jedro

Če je prišlo do uveljavitve novele ZPP in s tem zvišanja odločilne mejne vrednosti spornega predmeta do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, mora to spremembo sodišče prve stopnje upoštevati in postopek nadaljevati po določbah spremenjenega ZPP.

Če sodišče prve stopnje ni postopka v celoti izpeljalo po določbah v sporih majhne vrednosti, zatrjevane opustitve po presoji revizijskega sodišča lahko pomenijo kršitev postopka v sporih majhne vrednosti, ne morejo pa imeti za posledico, da bi se zaradi njih zadeva (ponovno) obravnavala po določbah za redni pravdni postopek.

Pritožbeno sodišče je pritožbo obravnavalo po 467. čl. ZPP.

Zato je po presoji revizijskega sodišča potrebno šteti, da gre v konkretnem primeru za spor majhne vrednosti.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku in po medsebojnem pobotanju terjatev tožnika in tožencev do zneska 65,00 SIT toženima strankama naložilo solidarno plačilo 82,50 SIT v roku 15 dni, potem ko jima bo tožnik izročil pri davčni upravi registriran račun. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo. Po delni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje (zaradi kršitve 11. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP) in delnemu zavrženju ugovora pobota (zaradi prekoračitve prekluzivnega roka iz 1. odst. 616. čl. ZOR) je toženima strankama naložilo plačilo (skupaj z že pravnomočno prisojenim zneskom 80,00 SIT) 97,50 SIT, brez sočasne obveznosti tožeče stranke, da tožencema sporoči številko registriranega žiro računa.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in sploh ne upošteva pobotnega ugovora, ali pa izpodbijani sodbi v zanjo neugodnem delu razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji med drugim trdi, da je revizija dovoljena. Svoje stališče utemeljuje z očitkom, da sodišče ni spoštovalo 18. čl. ZPP, saj je postopek vodila sodnica posameznica, ne da bi zato obstajal pravnomočni sklep senata. Poleg tega tožnik v tem postopku ni zmanjšal tožbenega zahtevka. Tudi njegova vrednost se ni znižala, le da je zaradi inflacije izražena v glavnici skupaj z "R". Redni pravdni postopek pa se nadaljuje kot postopek v sporih majhne vrednosti samo, če tožnik pred koncem glavne obravnave zmanjša tožbeni zahtevek pod določeni znesek. Zatrjuje še, da bi sodišče moralo, če bi šlo res za postopek v sporih majhne vrednosti, stranke na to v vabilu na glavno obravnavo opozoriti, česar pa ni storilo. Prav tako ni razglasilo sodbe po koncu glavne obravnave. Zato ni bilo nobene podlage, da je pritožbeno sodišče obravnavalo pritožbo, kot da je šlo za spor majhne vrednosti.

Revizija ni dovoljena.

Revidentki je potrebno najprej pojasniti, da je v konkretnem primeru prišlo do uporabe določb ZPP o postopku v sporih majhne vrednosti zaradi zvišanja mejne vrednosti spornega predmeta iz 1. odst. 458. čl. ZPP (4. čl. Zakona o spremembah zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 20/90; kakšen pomen ima to za dovoljenost revizije v konkretnem primeru, bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve). Začetek uporabe novel ZPP, tudi pravkar citirane, pa urejajo prehodne določbe le-teh in ne določbe ZPP, na katere se revidentka sklicuje v reviziji. Vse prehodne določbe novel ZPP, ki so se (med drugim) nanašale tudi na spremembo mejne vrednosti iz 1. odst. 458. čl. ZPP, ki razmejuje redni postopek od postopka v sporih majhne vrednosti, pa govorijo v prid stališču, da se postopek pred sodiščem prve stopnje z uveljavitvijo novele nadaljuje po le-tej (arg. a contrario 1. odst. 8., oz. 9., oz. 10. oz. 11. čl. novel ZPP - Ur.l. SFRJ 69/82, 74/87, 57/89, 20/90 in Ur. l. RS 55/92). Ali drugače, če je prišlo do uveljavitve novele ZPP in s tem zvišanja odločilne mejne vrednosti spornega predmeta do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, mora to spremembo sodišče prve stopnje upoštevati in postopek nadaljevati po določbah spremenjenega ZPP.

Prav za situacijo, ko je že sodišče prve stopnje upoštevalo citirano novelo ZPP iz leta 1990, pa v konkretnem primeru gre. Revidentka namreč protispisno zatrjuje, da je sodišče druge stopnje šele v pritožbenem postopku, ki je lahko predmet revizijskega preizkusa, zadevo obravnavalo po določbah o postopku v sporih majhne vrednosti. Revidentka prezre, da je pritožbeno sodišče že v svoji odločbi (sodba in sklep) z dne 19.2.1992 z opr. št. I Cp 134/92 pritožbi tožeče in tožene stranke preizkušalo po 467. čl. ZPP. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje delno razveljavljena, je sodišče prve stopnje, kot je razvidno iz podatkov spisa, v nadaljevanju postopka vsaj v začetku upoštevalo 3. odst. 465. čl. ZPP (l.št. 125 in 129). Sodba sodišča prve stopnje ima tudi pravni pouk v skladu s 467. čl. ZPP. Če to sodišče ni postopka v celoti izpeljalo po določbah v sporih majhne vrednosti, zatrjevane opustitve po presoji revizijskega sodišča lahko pomenijo kršitev postopka v sporih majhne vrednosti, ne morejo pa imeti za posledico, da bi se zaradi njih zadeva (ponovno) obravnavala po določbah za redni pravdni postopek. Zato je po presoji revizijskega sodišča potrebno šteti, da gre v konkretnem primeru za spor majhne vrednosti. Revizija tako ni dovoljena (6. odst. 467. čl. ZPP, Ur. l. SFRJ 4/77 - 27/90).

Revizijsko sodišče je o njej odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (2. odst. 389. čl. ZPP v zvezi s 392. čl. ZPP in 457. čl. ZPP).