Jedro

Kljub temu da tožniku v invalidskem postopku pravice niso bile priznane, se začasna nezmožnost za delo ugotavlja v okviru ugotovljene preostale delovne zmožnosti. Začasna nezmožnost za delo se ugotavlja za delo, za katero je bilo v invalidskem postopku ugotovljeno, da je tožnik še zmožen (z omejitvami), ne pa za delo, za katerega je bilo ugotovljeno, da ni več zmožen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje in 1. točka sklepa spremenita tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 9. 10. 2009 in št. ... z dne 18. 9. 2009 in ugotovitev, da je tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 11. 9. 2009 do 26. 1. 2010 in na povrnitev stroškov postopka, zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 9. 10. 2009 in št. ... z dne 18. 9. 2009 in ugotovilo, da je tožnik začasno nezmožen za delo za polni delovni čas zaradi bolezni od 11. 9. 2009 do 26. 1. 2010 in sklenilo, da je toženec dolžan tožniku v 8 dneh povrniti stroške postopka v višini 448,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku 8-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila, na račun Delovnega sodišča v Mariboru (1. točka izreka) ter tožbo v delu, kjer tožnik zahteva, da se mu za začasno nezmožnost za delo od 11. 9. 2009 do 26. 1. 2010 prizna pravica do nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, zavrglo.

Zoper sodbo in sklep v delu, kjer mu je bila naložena povrnitev stroškov postopka, je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, saj bi moralo glede na ugotovljeno dejansko stanje in upoštevaje ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih, zahtevek tožnika zavrniti. Sklicuje se na to, da je že v postopku pred sodiščem prve stopnje navajal, da gre v predmetnem postopku za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo (81. člen ZZVZZ), ki pa je lahko ugotovljena le do trenutka ugotovljene trajne nezmožnosti za delo. Ko je ugotovljena trajna nezmožnost za delo s strani pristojnih organov, je toženec na tako ugotovitev vezan in lahko odloča o začasni nezmožnosti za delo zgolj v okviru ugotovljene preostale delovne zmožnosti. Glede na to, da je bilo s strani invalidske komisije pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ugotovljeno, da tožnik zaradi posledic poškodbe pri delu in bolezni za delo na delovnem mestu klepar – krovec trajno ni več zmožen, zmožen pa je opravljati drugo delo v svojem poklicu z omejitvami, da gre za fizično lahko delo, psihično manj zahtevno, ne na višini, brez dela v globokem predklonu in pretežno sede, je toženec pri tožniku začasno nezmožnost za delo pravilno ugotavljal v okviru njegove ugotovljene preostale delovne zmožnosti, ne glede na to, da mu pravice iz invalidskega zavarovanja niso bile priznane. Dejstvo, da zavarovancu, pri katerem je bila ugotovljena preostala delovna zmožnost, pravice iz invalidskega zavarovanja niso bile priznane, v postopku ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo ni relevantno. Da je bil tožnik za delo v okviru ugotovljene preostale delovne zmožnosti v spornem obdobju zmožen, pa je v postopku ugotovil tudi sodni izvedenec. Glede vezanosti na predhodni invalidski invalidski postopek, je zavzelo stališče že Vrhovno sodišče Republike Slovenije pod opr. št. VIII Ips 218/2006 z dne 24. 4. 2007, v večih primerih pa tudi že Višje delovno in socialno sodišče, na primer v sodbi pod opr. št. Psp 343/2009 z dne 3. 9. 2009, na katero se je toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi skliceval. V navedeni sodbi je Višje delovno in socialno sodišče zavzelo stališče, da čeprav zavarovancu pravice iz invalidskega zavarovanja niso bile priznane, se lahko njegova začasna nezmožnost za delo ugotavlja le v okviru ugotovljene preostale delovne zmožnosti. Vendar pa prvostopno sodišče, brez neke razumne pravne obrazložitve, argumentaciji v navedeni sodbi ni sledilo. Sklicevalo se je zgolj na stališče, zavzeto v zadevi pod opr. št. Psp 353/2007 z dne 13. 7. 2007, ki pa odstopa od novejšega stališča, zavzetega v zadevi Psp 343/2009 z dne 3. 9. 2009 ter na sodbo VDSS, izdano v enem izmed predhodnih sporov med tožnikom in tožencem pod opr. št. Psp 81/2008 z dne 7 10. 2008, vendar pa takrat dejansko stanje ni bilo enako, saj pri tožniku tedaj še ni bila ugotovljena preostala delovna zmožnost s strani pristojnih organov. Odstop prvostopnega sodišča od ustaljene sodne prakse, s katero se zagotavlja enotna uporaba prava v podobnih primerih, pa je za toženca toliko bolj nenavaden tudi zaradi tega, ker je ista predsednica senata v pravnomočno končanem socialnem sporu pod opr. št. Ps 2378/2008 z dne 9. 12. 2009 sledila argumentaciji VDSS pod opr. št. Psp 343/2009 z dne 3. 9. 2009. Ker bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek tožnika zavrniti, toženec tudi ni dolžan kriti stroškov postopka tožnika.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 9. 10. 2009 in prvostopne odločbe št. … z dne 18. 9. 2009 in ugotavljalo, ali je bil tožnik zaradi bolezni od 11. 9. 2009 do 26. 1. 2010 začasno nezmožen za delo.

V ta namen je pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca prim. B.L., dr. med., specialist medicine dela, prometa in športa, ki ga je tudi neposredno zaslišalo. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje in to izhaja tudi iz izvedenskega mnenja, je izvedenec po pregledu medicinske dokumentacije, zdravstvenega kartona in po opravljenem osebnem pregledu, na vprašanje, ali je bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo (sklep VI Ps 2863/2009 z dne 7. 4. 2010) podal mnenje, da je bilo pri tožniku zdravstveno stanje v obdobju od 11. 9. 2009 do 26. 1. 2010 več ali manj stabilno in da je bil v tem času sposoben za predlagano delo z omejitvami. To je podkrepil z dejstvom, da če ne bi bilo tako, bi mu osebni zdravnik v teh štirih mesecih zagotovo odprl krajši bolniški stalež, česar pa kljub šestim obiskom v ambulanti zaradi bolezni in predpisovanja zdravil v času od 26. 9. 2009 ni storil. Razen tega je izvedenec pojasnil, da tudi nima nobenega objektivnega dokaza, niti dovolj argumentov po osebnem pregledu, da bi za nazaj ugotovil nesposobnost za delo. Izvedenec je sicer potem na zaslišanju izpovedal, da delo, ki je opisano na glavni obravnavi z dne 20. 11. 2006 v zadevi pod opr. št. Ps 2051/2006 (priloga C/1), to je pokrivanje streh, žlebov, pri delu naj bi prenašal bremena tudi do 100 kg, v spornem obdobju ni bil zmožen. Hkrati pa je poudaril, da s tem svojega mnenja ne spreminja, ampak, da je s tem le dodatno odgovoril na vprašanje oziroma na pripombe, ki jih je dal tožnik na izvedensko mnenje. Izvedenec je torej določno pojasnil, da na zaslišanju svojega mnenja, to je mnenja, da je bil tožnik v obdobju od 11. 9. 2009 do 26. 1. 2010 zmožen za delo z omejitvami, ni spremenil. To pa je odgovor na bistveno vprašanje v tem sporu, ali je bil tožnik začasno nezmožen za delo z omejitvami, kot so ugotovljene v odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 10. 8. 2009. Glede na takšno mnenje izvedenca in zaključek sodišča prve stopnje, da je svojo odločitev oprlo na mnenje in izpoved sodnega izvedenca (prvi stavek zadnjega odstavka na 5. strani sodbe) je sodišče prve stopnje napačno izhajalo iz dejstva, da tožniku pravice iz invalidskega zavarovanja niso bile priznane in da ni pridobil pravice do premestitve in štelo, da je zato potrebno njegovo začasno nezmožnost za delo presojati za njegovo dejavnost (klepar – krovec). Ne glede na to, ali so bile tožniku v invalidskem postopku priznane pravice ali ne, se začasna nezmožnost za delo lahko ugotavlja le v okviru ugotovljene preostale delovne zmožnosti. Takšno stališče je že zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi VIII Ips 218/2006 z dne 24. 4. 2007. Sodišče prve stopnje se je zmotno sklicevalo na tožnikovo izpoved v zadevi Ps 2051/2006 z dne 20. 11. 2006. V tej zadevi je tudi pritožbeno sodišče pod opr. št. Psp 81/2008 z dne 7. 10. 2008 pri reševanju tožnikove pritožbe postopalo povsem drugače, saj takrat pri tožniku še ni bila ugotovljena preostala delovna zmožnost. Kasneje je bilo v invalidskem postopku, končanem z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 10. 8. 2009 ugotovljeno, da tožnik zaradi posledic poškodbe pri delu in bolezni za delo na delovnem mestu klepar – krovec ni več zmožen, zmožen pa je opravljati drugo delo v svojem poklicu z omejitvami, da gre za fizično lahko delo, psihično manj zahtevno, ne na višini, brez dela v globokem predklonu in pretežno sede.

Glede na takšno oceno pomeni, da je bilo pri tožniku zdravljenje v smislu pričakovanega izboljšanja zaključeno. V invalidskem postopku se namreč glede na definicijo invalidnosti iz 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) delazmožnost ugotavlja šele po zaključenem zdravljenju oziroma na podlagi takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in je stanje dokončno. Za delo, za katero je bilo v invalidskem postopku ugotovljeno, da je tožnik še zmožen, se ugotavlja začasna nezmožnost za delo, ne pa za delo (klepar – krovec), za katerega je bilo ugotovljeno, da ni več zmožen.

Sodišče prve stopnje se tudi brez podlage sklicuje na zadevo Psp 353/2007 z dne 13. 7. 2007 in nato, da je potrebno pri ugotavljanju začasne nezmožnosti za delo upoštevati delo, za katero je tožnik zavarovan. Sodišče prve stopnje se sicer pri tem dodatno sklicuje na to, da je izvedenec izpovedal, da tožnik dela klepar – krovec v spornem obdobju ni bil zmožen opravljati, ne pa tudi na to, da izvedenec s tem ni spremenil svojega mnenja, da je tožnik zmožen za delo z omejitvami in da v spornem obdobju ni bil začasno nezmožen za delo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo povsem enako dejansko stanje kot pred tem toženec in ne drži nasprotna trditev. Zmotno in brez pravne podlage pa je tudi stališče, da je pri zavarovancih, ki so razvrščeni v III. kategorijo invalidnosti in niso več zmožni za opravljanje svoje dejavnosti, pa ne pridobijo pravice do premestitve na drugo ustrezno delo, potrebno presojati začasno nezmožnost za delo, upoštevajoč njihovo dejavnost in se sklicevalo na zadevo z drugim dejanskim stanjem oziroma stališčem, zavzetim v starejši zadevi.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in v skladu s 5. točko 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo, kot je razvidno v izreku, posledično pa spremenilo tudi 1. točko sklepa v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP.