Jedro

Za škodo vselej (tudi v primeru, ko poziv k zbiranju ponudb odda oseba javnega prava) odgovarja stranka, ki se je sicer pogajala z namenom skleniti pogodbo, pa je ta namen brez utemeljenega razloga opustila in tako drugi stranki povzročila škodo.

Izrek

1. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana odločitev o pravdnih stroških (točka IV izreka) spremeni tako, da mora tožeča stranka v petnajstih dneh povrniti toženi stranki 3.243,79 EUR pravdnih stroškov, stanskemu intervenientu pa 3.973,54 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

3. Tožena stranka mora v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka (v zvezi s pritožbo zoper stroškovno odločitev) v znesku 74,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne), sicer pa nosita pravdni stranki vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodno odločbo je sodišče prve stopnje odločilo: 1. da se zaradi umika tožbe glede primarnega zahtevka (sklenitev prodajne pogodbe) in glede podrednega zahtevka v delu, ki se nanaša na vračilo varščine v znesku 11.241,03 EUR, postopek v tem delu ustavi, 2. da se ugodi tožbenemu zahtevku, po katerem je dolžna tožena stranka v petnajstih dneh plačati tožeči stranki 34.244,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.1.2007 dalje in zakonite zamudne obrestmi od zneska 11.241,03 EUR za čas od 9.1.2007 do 31.8.2008, in 3. da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo zneska 315.770,00 EUR s pp in zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 34.244,09 EUR od 1.1.2007 do 8.1.2007 ter od zneska 11.241,03 EUR za čas od 26.7.2006 do 8.1.2007 in zahtevek na plačilo zneska 721,12 EUR s pp. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodno odločbo še odločilo, da mora tožeča stranka v petnajstih dneh povrniti toženi stranki 4.119,38 EUR pravdnih stroškov, stranskemu intervenientu pa 4.849,12 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

Zoper ugodilni del sodbe se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala sodišču druge stopnje, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da jo razveljavi in tožbo zavrže, oz. da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vseh stroškov postopka. V pritožbi navaja, da domnevne škode ni moč pripisati toženi stranki. Ta je namreč oseba javnega prava, za katero veljajo poleg splošnih predpisov še dodatna pravila (Zakon o lokalni samoupravi, Zakon o javnih financah in Uredba o pridobivanju, razpolaganju in upravljanju s stvarnim premoženjem države in občin). Tožena stranka je že v skladu z določbo 16. točke javnega razpisa svojo odškodninsko odgovornost izključila. Tožeča stranka je v te razpisne pogoje, ki so bili v skladu z določbo 47. člena omenjene uredbe, privolila. Odstop od pogodbe omogoča tudi 25. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Škodo gre torej pripisati tožeči stranki oz. njenemu lahkomiselnemu ravnanju. Razpisni pogoji so bili jasni, pregledni in nedvoumni. Prav tako bi morale biti v konkretnem primeru izpolnjene vse štiri predpostavke za odškodninsko odgovornost tožene stranke, ki pa očitno niso bile. Domnevna škoda tožeče stranke ni v nikakršni vzročni zvezi z razpisom oz. ravnanjem tožene stranke, pri čemer v sodbi prav tako ni dokazanega škodljivega dejstva in nedopustne škode, ki bi jo bilo mogoče pripisati toženi stranki. Navsezadnje bi moral pogodbo potrditi tudi župan občine (18. člen Odloka o proračunu občine), kar pomeni, da četudi bi stranki pogodbo sklenili, to še ne bi pomenilo zagotovila, da bo posel dejansko realiziran.

Tožeča stranka je po svoji pooblaščenki podala odgovor na pritožbo tožene stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper odločitev o stroških se je po svoji pooblaščenki pritožila tožeča stranka, ki je predlagala sodišču druge stopnje, da odločitev o stroških ustrezno spremeni, tožeči stranki pa prizna stroške pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je o dopustitvi razširitve tožbenega zahtevka odločilo šele po naroku z dne 21.5.2008, zaradi česar je postopek dotlej, vključno z navedbami na naroku, tekel za vrednost spornega predmeta v višini 45.510,00 EUR (nagrada dotlej 900 odvetniških točk, šele po dopustitvi spremembe tožbe v višini 2.700 odvetniških točk). Toženi stranki gredo zato naslednji stroški: za odgovor na tožbo 900 odvetniških točk, za zastopanje na naroku 21.5.2008 900 odvetniških točk, 100 odvetniških točk za nadaljnje dve poluri in 60 odvetniških točk za odsotnost iz pisarne ter kilometrina, za narok 25.3.2009 1.350 odvetniških točk, ena nadaljnja polura 50 odvetniških točk, za narok z dne 13.5.2009 1.350 odvetniških točk, 11 nadaljnjih polur 550 odvetniških točk, za narok z dne 18.9.2009 1.350 odvetniških točk, za dve poluri 100 odvetniških točk, za pripravljalno vlogo z dne 20.5.2008 900 odvetniških točk, za pripravljalno vlogo z dne 3.7.2008 2.025 odvetniških točk, na kar je potrebno prišteti še 2% za stroške pisarne in 20% DDV ter sodno takso in kilometrino. Zadnja vloga tožene stranke tudi ni bila potrebna. Stranskemu intervenientu pa gredo naslednji stroški: za priglasitev intervencije 900 odvetniških točk, za vlogo z dne 21.5.2009 675 odvetniških točk, za drugo pripravljalno vlogo mu ne gre nič, ker ni pripomogla k razjasnitvi stvarni, za tretjo pripravljalno vlogo 1.350 odvetniških točk ter za naroke, skupaj 8.915 odvetniških točk + 2% za stroške pisarne in 20% DDV ter stroški za kilometrino.

Pooblaščenec tožene stranke je podal odgovor na pritožbo in predlagal pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano stroškovno odločitev.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

K pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer tudi ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere mora paziti sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti. Uporaba določbe 25. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v konkretni zadevi ne pride v poštev, kot to zmotno ocenjuje tožena stranka v obravnavani pritožbi, saj tožena stranka v zvezi s prodajo nepremičnine (stari kulturni dom, ki leži na parc. št. 2201 k.o. H.) ni dala nobene ponudbe, temveč je razpisala javno zbiranje ponudb za nakup te nepremičnine, torej je potencialne ponudnike le pozvala k temu, da sami podajo ponudbe za nakup sporne nepremičnine. V tej zvezi je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo (česar pritožba ne prereka ali izpodbija), da je bila tožeča stranka s strani tožene stranke izbrana kot najboljši ponudnik (in da sledi oblikovanje in sklenitev formalne pisne pogodbe), pri čemer lahko do dokončnega podpisa pisne pogodbe kot izbrani ponudnik opravlja vsa potrebna dela v zvezi s postopki pridobivanja gradbenega dovoljenja za sanacijo nepremičnine. Nadalje je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo (čemur obravnavana pritožba prav tako ne oporeka), da tožena stranka, ki je bila kot zbiratelj ponudb dolžna pripraviti pisni predlog pogodbe v skladu z razpisnimi pogoji, tega dejanja brez upravičenega razloga ni naredila, spričo česar je neutemeljeno opustila pogajanja glede samega pisnega besedila pogodbe v skladu s pogoji razpisa. Zaradi tega med strankama ni prišilo do sklenitve pogodbe, pri čemer tožena stranka tožeči stranki odgovarja za škodo, ki ji je iz tega naslova nastala (stroški pridobivanja projektne dokumentacije ter stroški vodenja upravnih postopkov v smeri pridobitve gradbenega dovoljenja za sanacijo nepremičnine v znesku 34.244,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.5.2007 dalje).Tudi tako ugotovljene višine materialne škode obravnavana pritožba konkretno ne izpodbija, marveč zgolj na posplošen način izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali so v konkretni zadevi sploh izpolnjene vse predpostavke za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Takšne posplošene pritožbene trditve pa po oceni pritožbenega sodišča ne morejo omajati prepričljive in celovite dokazne ocene sodišča prve stopnje glede obstoja elementov civilnega delikta v predmetni zadevi (nedopustno ravnanje, nastanek škode in vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo).

Prav tako pritožbena izvajanja v obravnavani pritožbi tožene stranke ne morejo ovreči prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka odgovorna za nastalo škodo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča se tožena stranka ni uspela razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti s tem, da si je v 16. točki objave zbiranja ponudb izgovorila pravico, da lahko brez kakršnekoli odškodnine kadarkoli prekine postopek prodaje in začeti postopek do sklenitve pravnega posla brez navedbe razlogov ustavi. Takšno določilo v razpisnih pogojih (neutemeljen odstop od sklenitve pogodbe brez odškodnine) tudi po oceni pritožbenega sodišča nima nobenega pravnega učinka, saj ni le v nasprotju s splošnim načelom obligacijskega prava iz 10. člena OZ (v povezavi s 131. členom OZ), kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, marveč tudi nima pravne podlage v 46. in 47. členu Uredbe o pridobivanju, razpolaganju in upravljanju s stvarnim premoženjem države in občin (Ur. l. RS, št. 77/2002). Določba objave zbiranja ponudb, da je obveznost prodajalca, da sklene pogodbo s ponudnikom, ki ponudi najugodnejše pogoje, lahko izključena (in da se v tej zvezi ustavi začeti postopek do sklenitve pravnega posla), sama po sebi sicer ni pravno sporna, pravno neučinkovita pa je tistem delu, ko v takšno opcijsko možnost vključuje tudi absolutno izključitev odškodninske odgovornosti. V tej zvezi zato tudi ne moremo govoriti o tem, da je tožeča stranka s tem, ko se je prijavila na objavljeni razpis, pristala tudi na takšen nezakonit pogoj. Za škodo vselej (tudi v primeru, ko poziv k zbiranju ponudb odda oseba javnega prava) odgovarja stranka, ki se je sicer pogajala z namenom skleniti pogodbo, pa je ta namen brez utemeljenega razloga opustila in tako drugi stranki povzročila škodo (tretji odstavek 20. člena OZ). Tudi župan občine bi lahko odklonil sklenitev pogodbe, pri čemer pa bi bila tožena stranka razbremenjena od svoje odškodninske odgovornosti le, če bi šlo za odklonitev iz utemeljenih razlogov (smiselna uporaba tretjega odstavka 51. člena omenjene uredbe). Takšnih konkretnih razlogov pa tožena stranka v obravnavanem postopku sploh ni izpostavila.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožeče stranke: Pritožbeno sodišče na podlagi spisovnih podatkov (stroškovnika tožene stranke in stranskega intervenienta - list. št. 171 in 172 spisa) ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje konkretno opredelilo do stroškovne zahteve tožene stranke in stranskega intervenienta, kar pomeni, da je moč stroškovno odločitev preizkusiti v smeri, katere stroškovne postavke so bile priznane in v kolikšni višini, upoštevajoč ob tem veljavno pravno podlago v predpisih o taksni in odvetniški tarifi. Iz teh podatkov izhaja, da je sodišče prve stopnje pravzaprav odmerilo stroške po temelju in v višini, kot to predlaga obravnavana pritožba. V tej zvezi se pritožbeno sodišče ne more pridružiti pavšalni pritožbeni kritiki, da sodišče prve stopnje ne bi smelo toženi stranki in stranskemu intervenientu kot potrebnih stroškov (odvetniških izdatkov) priznati nagrade za sestavo pripravljalne vloge z dne 3.7.2008 (tožena stranka) oz. z dne 30.6.2008 (stranski intervenient). Po oceni pritožbenega sodišča sta bili ti dve vlogi vendarle potrebni (tudi glede na njuno vsebino), saj sta se z njima tožena stranka in stranski intervenient upravičeno odzvala na povečanje tožbenega zahtevka (sprememba tožbe, podana v v vlogi 15.5.2008), pri čemer je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo šele po zaključku naroka za glavno obravnavo z dne 21.5.2008. To pa po drugi strani pomeni, da ima pritožba prav v tistem delu, ko opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje za pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 20.5.2008 in za pripravljalno vlogo stranskega intervenienta z dne 21.5.2008 (ki sta bili vloženi v spis pred začetkom naroka za glavno obravnavo z dne 21.5.2008) glede na vrednost spora priznati nagrado zgolj v višini 900 odvetniških točk (ne pa 2.700 odvetniških točk). V tem delu je torej pritožba tožeče stranke utemeljena, zato je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je tožena stranka upravičena do nagrade za opravila po odvetniški tarifi v skupni višini 9.040 odvetniških točk, 10,4 odvetniške točke za pavšalne stroške, 20% DDV na odmerjeno odvetniško nagrado in 22,50 EUR za potne stroške, oz. skupaj v znesku 4.421,87 EUR; stranski intervenient pa v višini 10.320 odvetniških točk, 113,2 odvetniških točk za pavšalne stroške, 20% DDV in 145,00 EUR za potne stroške. Glede na dosežen uspeh v pravdi in po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov, je pritožbeno sodišče odločilo, da se izpodbijana stroškovna odločba spremeni tako, da mora tožeča stranka v petnajstih dneh plačati toženi stranki 3.243,79 EUR pravdnih stroškov, stranskemu intervenientu pa 3.973,54 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela (z deležem 20%), zato je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v tem deležu (za sestavo pritožbe ji gre 500 odvetniških točk, 2% za pavšalne stroške, 20% DDV in 69,68 EUR za sodno takso za pritožbo). Sicer pa pritožbeno sodišče pravdnima strankama ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbo nasprotnika, saj stranki v teh vlogah nista navedli nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi.