Jedro

Vložena tožba v upravnem sporu, ki jo tožnik utemeljuje na 4. člen ZUS-1, ni mogoča, ker se sodno varstvo v zvezi s preiskovalnim postopkom zagotavlja v postopku, v katerem je sodnik rednega sodišča odločil o tem, da bo opravljena preiskava.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik v tožbi navaja, da je toženka dne 19. 1. 2017 na naslovu A., v okviru upravnega postopka na podlagi Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1), posegla v pravice tožnika iz drugega poglavja Ustave RS ter pravice iz Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, konkretno, kršila pravice do zasebnosti in osebnostne pravice (35. člen Ustave), nedotakljivost stanovanja (36. člen Ustave), varstvo tajnosti pisem in drugih občil (37. člen Ustave), varstvo osebnih podatkov (38. člen Ustave) ter prvi odstavek 6., 8. in 13. člena EKČP. Toženka je pri podjetju B. opravljala preiskovalna dejanja, odrejena z odredbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Kpd 1832/2016 ter zasegla tudi delovno postajo tožnika in njegovo elektronsko pošto, čeprav je iz odredbe jasno razvidno, da se odredba in preiskovalna dejanja na tožnika ne nanašajo. Zasežen je bil tožnikov računalnik in njegov celotni elektronski poštni predal. Toženka je navedeno storila na način, da je delovno postajo - računalnik fizično zasegla in jo shranila v zapečateno omaro, vsebino elektronskega poštnega predala pa preko elektronskega sistema prenesla na zunanji nosilec elektronskih podatkov, ga vstavila v kuverto in zapečatila. Vse navedeno je v trenutku vložitve tožbe zapečateno v posebni omari in prostoru podjetja B. Glede zasega se je pooblaščenec - odvetnik C.C. večkrat izrecno skliceval na okoliščino, da tožnik predstavlja podjetje - s.p., ki je poslovni partner podjetij, ki so stranke v postopku in s preiskavo ni v nobeni povezavi. Namreč odredba sodišča tožnika ne navaja kot subjekta preiskave ali kakorkoli drugače. Citirana odredba tudi ni odredba iz 33. člena ZPOmK-1. Da ni obstajala nikakršna zakonita pravna podlaga za poseg, jasno izhaja tudi iz zapisnikov o preiskavi z dne 20. 1. 2017, ko je pooblaščena oseba toženke to celo izrecno priznala. Dejanje toženke je akt, zoper katerega lahko stranka v skladu z določbami Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zahteva sodno varstvo, saj se je z njim odločalo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih tožnika. Ker iz sodne odredbe o preiskavi ne izhaja, da naj bi se preiskava ali preiskovalna dejanja kakorkoli nanašala na tožnika, je prišlo do protipravnega posega v njegove pravice. Tožnik ni stranka postopka št. 3062-1/2017, v tem postopku nima nobenih procesnih pravic ali kakršnih koli upravičenj, da bi svoje pravice lahko uveljavljal v tem upravnem postopku zoper vsebino predmetne odredbe o preiskavi. Ne ZPOmK-1 ne katerikoli drugi zakon ne omogoča tožniku, da bi uveljavil svoje pravice do prepovedi posega v zasebnost in zaupnost razmerja odvetnika in njegovih strank, zaradi česar je upravni spor na podlagi določbe 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) edina pravna podlaga za zavarovanje z Ustavo zagotovljenih pravic (35. člen Ustave, prvi odstavek 36. člena Ustave, prvi odstavek 37. člena Ustave, prvi odstavek 38. člena Ustave). V navedene ustavne pravice je mogoče posegati zgolj ob spoštovanju strogih pogojev iz navedenih določb Ustave in ob upoštevanju načela sorazmernosti, ki izhajajo iz načela pravne države 2. člena Ustave. Predlaga, da sodišče ugotovi, da je toženka, s tem, ko je dne 19. 1. 2017 na naslovu A., brez pravne podlage zasegla delovno postajo, ki ima inv. št. B. 115586, ter preko sistema na zunanji disk prekopirala celotni poštni predal za uporabnika ..., nezakonito posegla v človekove pravice ali temeljne svoboščine tožeče stranke (1. točka izreka), toženki prepove nadaljnje poseganje v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika (2. točka izreka), da je toženka dolžna nemudoma izročiti tožniku zaseženo delovno postajo, ki ima inv. št. B. 115586 oziroma podatkovni elektronski nosilec, in sicer na način, da iz delovne postaje odstrani nosilce podatkov in jih vrne tožniku, ter uniči prekopirano vsebino poštnega predala za uporabnika ..., o tem napravi zapisnik ter ga v roku 3 dni po opravi dejanja posreduje tožniku in stori ostalo, kar je treba, da se odpravi poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ter vzpostavi zakonito stanje (3. točka izreka) ter povrne pravdne stroške (4. točka izreka).

2. Skupaj s tožbo je tožnik vložil tudi zahtevo za začasno odredbo. Izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da mu zaradi protipravnega stanja nastaja težko popravljiva škoda. Na zaseženi delovni postaji ima shranjene vse podatke in dokumente, ki so mu nujno potrebni za poslovanje. Toženka ni prekopirala nosilcev podatkov, ki se nahajajo v delovni postaji, temveč je zasegla celotno delovno postajo. Tožnik tako nima možnosti, da bi svojo poslovno dejavnost opravljal iz kakšnega drugega računalnika, in na ta način nadomestil izpad dohodka. Je samostojni podjetnik in od uspešnega poslovanja je odvisno njegovo preživetje. Predlaga, da sodišče z začasno odredbo naloži toženki, da v roku 24 ur po prejemu tega sklepa izroči tožniku zaseženo delovno postajo, ki ima inv. št. B. 115586, na način, da iz delovne postaje odstrani nosilce podatkov in jih vrne tožniku ter uniči prekopirano vsebino poštnega predala za uporabnika ... Začasna odredba velja do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu.

3. Tožnik v vlogi, ki jo imenuje urgenca in dostava dokazov, še navaja, da se trenutno vzdržuje med strankama nezakonito stanje. Iz zapisnika o preiskavi št. 3062-1/2017 z dne 20. 1. 2017, neposredno izhaja stališče toženke do spornega razmerja in sicer (stran 2): "C.C. pove, da je na podlagi včerajšnjih dejstev izkazano, da sta tožeča stranka in D.D. naloge za podjetje B. izvajala v svojstvu lastnih podjetij in je zato potrebno sklep za preiskavo in odredbo v tem smislu dopolniti." S takšno navedbo uradne osebe je podano nedvomno in nesporno stališče toženke, da se odredba Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Kpd 1832/2017 ne nanaša na tožečo stranko, ter so bila vsa preiskovalna dejanja zoper ta subjekt izvršena v nasprotju z odredbo ter zunaj meja predmeta odredbe za preiskavo. Preiskava je bila torej opravljena brez zakonite podlage. Kot dokaz prilaga še zapisnika o preiskavi z dne 23. in 24. 1. 2017, iz katerih izhaja, da so bile upravne osebe toženke tekom nadaljevanja preiskave večkrat pozvane na vračilo nezakonito zaseženih predmetov. Uradne osebe se do zahteve tožnika niso opredelile. Opozarja, da preiskava toženke na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Kpd 1832/2017 z dne 13. 1. 2017 pri podjetjih B. d.o.o., E. d.o.o. in F. d.o.o. še vedno ni končana, preiskovalna dejanja so v teku in se bo preiskava nadaljevala neznano dolgo. Na dan urgence se preiskovalna dejanja ne izvršujejo, ampak so zaseženi predmeti zapečateni v posebnem prostoru. Glede na razpoložljive informacije tožnika naj bi se preiskovalna dejanja nadaljevala šele 27. 1. 2017. Kdaj pa bo preiskava zaključena in kdaj bodo uradne osebe pregledale tudi zasežene predmete tožnika, ni mogoče napovedati. Iz navedenih razlogov je nujno, da naslovno sodišče čim prej odloči o predlogu tožnika in s tem prepreči nadaljevanje nezakonitega stanja v zvezi z zaseženimi predmeti tožnika. V primeru, da bi uradne osebe toženke želele pogledati v zasežene predmete tožnika, pa se z izdajo začasne odredbe prepreči nezakonito nadaljevanje preiskave zoper tožnika. Na naslovnem sodišču je naloga in pristojnost, da učinkovito zaščiti temeljne človekove pravice do zasebnosti in osebne pravice tožnika.

4. Toženka v odgovoru na tožbo meni, da tožba ni utemeljena. Ravnala je v skladu s sodno odredbo opr. št. IV Kpd 1832/2016, s katero je Okrožno sodišče odobrilo toženki, da izvede preiskavo pri osumljenem podjetju, v okviru katere naj se preiščejo poslovni in pripadajoči prostori družbe B., F. in E. 5. Toženka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe izdaji začasne odredbe nasprotuje. Meni, da razlog nastanka težko popravljive škode ni izkazan.

6. V dopolnitvi odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe in tožbo toženka še navaja, da je prejela odredbo opr. št. IV Kpd 1832/2017 z dne 25. 1. 2017, s katero je Okrožno sodišče v Ljubljani dovolilo toženki, da opravi še preiskavo pri tretjem, to je tožeči stranki, ki je sodelavec podjetja B., ter je pri tem sodišče izrecno navedlo, da je imela toženka za zaseg računalnika in izvoz poštnega predala, ki ga uporablja tožeča stranka, pravno podlago že v odredbi sodišča IV Kpd 1832/2017 z dne 13. 1. 2017, ki se nanaša na preiskavo poslovnih knjig in druge dokumentacije podjetja PRO PLUS (glej točko 4.1. in naslednje, odredbe IV Kpd 1832/2017 z dne 25. 1. 2017).

K točki I izreka:

7. Tožba ni dovoljena.

8. Tožnik vlaga tožbo zaradi varstva ustavnih pravic, ki je urejena v 4. členu ZUS-1. V skladu s prvim odstavkom 4. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po tej določbi lahko stranke v upravnem sporu izpodbijajo tudi tiste akte, ki niso upravni akti, če je bilo z njimi poseženo v človekovo pravico, kolikor stranki ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

9. V obravnavani zadevi je, glede na navedeno določbo, sodišče uvodoma presojalo ali obstaja procesna predpostavka za obravnavanje tožbe po 4. členu ZUS-1, torej ali je predvideno drugo sodno varstvo, v katerem bi tožnik lahko zavaroval svoje pravice.

10. Tožnik zatrjuje, da je prišlo do posega v njegove z Ustavo varovane pravice pri opravi preiskovalnih dejanj, ki jih je toženka opravljala na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Kpd 1832/2017 dne 13. 1. 2017, na naslovu A., pri osumljenem podjetju B. ter zasegla med drugim tudi delovno postajo tožnika in njegovo elektronsko pošto, čeprav iz odredbe ne izhaja, da se odredba in preiskovalna dejanja na tožnika nanašajo.

11. Ni sporno v zadevi, da je tekom preiskave pri podjetju B. na podlagi odredbe Okrožnega sodišča prišlo tudi do zasega delovne postaje – računalnika, z inv. št. B. 115586, za katerega tožnik trdi, da je njegov. Ni sporno tudi, da je toženka opravljala preiskavo na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Kpd 1832/2016, ki je bila izdana na podlagi določil ZPOmK-1. 12. V prvem odstavku 28. člena ZPOmK-1 je določeno, da agencija opravlja preiskavo v podjetju, proti kateremu se vodi postopek, na podlagi: - privolitve podjetja in kadar je potrebno tudi osebe, katere podatki se pregledujejo, ali - obrazložene pisne odredbe pristojnega sodišča ob navzočnosti dveh polnoletnih prič.

V drugem odstavku, da se odredbo za preiskavo agencije vroči osebno podjetju, zoper katero naj se izvede preiskava, na začetku opravljanja preiskave. Sklep o uvedbi postopka se lahko vroči hkrati z odredbo za preiskavo. V tretjem odstavku, da sodišče izda odredbo za preiskavo na predlog agencije, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je stranka kršila ali krši določbe 6. ali 9. člena tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske Unije in je verjetno, da se bodo s preiskavo odkrili dokazi, ki so pomembni za postopek. V primeru preiskave elektronskih naprav in z njo povezanih naprav ter nosilcev elektronskih podatkov, kot so telefon, telefaks, računalnik, optični mediji, spominske kartice, drugi nosilci elektronskih podatkov in tudi podatki na elektronskih napravah, ki jih podjetje hrani pri ponudniku storitev informacijske tehnologije, kakor so zlasti storitev najema strežnika in storitve v oblaku, mora agencija izkazati tudi verjetnost, da elektronska naprava vsebuje elektronske podatke, ki so pomembni za postopek. Po četrtem odstavku odredbo za preiskavo izda sodnik pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, najpozneje v 48 urah od prejema popolnega predloga agencije. Predlog agencije mora vsebovati: - opredelitev prostorov, dokumentacije, elektronskih naprav, ki jih je treba pregledati; - utemeljitev razlogov za preiskavo; - dokaze oziroma vsebine podatkov, ki se iščejo; - navedbo okoliščin za uporabo preiskovalnega dejanja in način njegove izvršitve; - rok za izvedbo preiskave.

Peti odstavek pa, da so zadeve v postopku izdaje odredbe o preiskavi po tem členu nujne in sodišče o njih odloča prednostno.

13. V citiranem besedilu velja določba 28. člena ZPOmK-1 od 10. 5. 2014 in je bila spremenjena na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-40/2012 z dne 11. 4. 2013. Pred uveljavitvijo spremembe je sklepe o preiskavi izdajala agencija sama. Iz ustavne odločbe U-I-40/2012 izhaja očitek ureditvi, po kateri je toženka sama izdajala sklepe o preiskavi in posegla v prostorsko in komunikacijsko zasebnost pravne osebe, ne da bi imela za take posege, ki bi se odvili proti volji pravne osebe, vnaprejšnje dovoljenje sodne oblasti. Zakonodajalca opozarja, da se v primerih, ko se s preiskavo posega v prostorsko in komunikacijsko zasebnost pravnih oseb proti njihovi volji, ne bi smelo opustiti zahteve po vnaprejšnji sodni odločbi (točka 41). Ugotovilo je, da so s presojano ureditvijo toženki dana pooblastila, ki so državnemu organu dana za izvedbo kaznovalnega postopka, glede na mogočo uporabo pridobljenih dokazov v kazenskem postopku pred pristojnim sodiščem, tudi za izvedbo kazenskega postopka. Učinkovita izvedba postopka nadzora po ZPOmK-1 v fazi preiskave je namreč tudi nujni pogoj za uspešno sankcioniranje zaradi prekrška, s katerim je pravna oseba kršila pravila konkurence, morebiti celo zaradi kaznivega dejanja (37. točka). Pri presoji vsebine preiskave, kot je bila urejena pred spremembo 28. člena ZPOmK-1, pa je navedlo, da takšna preiskava pomeni invaziven poseg v pravico podjetij, proti katerim se vodi postopek iz prvega odstavka 36. člena Ustave. Glede na intenzivnost preiskave se z njo posega v najožje polje pravice do prostorske zasebnosti. Zato mora za njeno omejevanje veljati ustavna zahteva po vnaprejšnji sodni odločbi iz drugega odstavka 36. člena Ustave.

14. Na podlagi spremenjene ureditve, po določbi 28. člena ZPOmK-1, je faza preiskave v zadevah po ZPOmK-1 zaupana sodišču, toženka jo le izvaja v okviru, kot ji je dovoljeno v odredbi o preiskavi, ki jo izda Okrožno sodišče v Ljubljani.

15. Sodišče meni, da vložena tožba v upravnem sporu, ki jo tožnik utemeljuje na 4. člen ZUS, ni mogoča, ker se sodno varstvo v zvezi s preiskovalnim postopkom zagotavlja v postopku, v katerem je sodnik rednega sodišča odločil o tem, da bo opravljena preiskava. Konkretna odredba se nanaša na preiskavo poslovnih knjig in druge dokumentacije podjetja B. kot to opredeljuje 29. člen ZPOmK-1, kar vključuje preiskavo elektronskih naprav, ki jih uporablja podjetje B., zaradi česar je v postopku preiskave treba uporabiti v kazenskem postopku predvidena pravna sredstva. S spremembo 28. člena ZPOmK-1 je preiskava, začenši z izdajo odredbe o preiskavi zaupana preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča, zato je neutemeljen ugovor tožnika, da jo je toženka izvajala v okviru upravnega postopka na podlagi ZPOmK-1. Toženka bo namreč nadaljevala s postopkom po pravilih upravnega postopka šele po končani preiskavi. Obstaja torej drugo primarno sodno varstvo. Subsidiarni upravni spor iz 4. člena ZUS-1 ni sodno varstvo pred odločitvami drugega sodišča. Preiskovalni sodnik je z odredbo določil cilje in okvir opravljanja preiskave, s tem pa tudi zamejil, kateri predmeti naj se zasežejo (kot to opredeljuje 29. člen ZPOmK-1), kar pomeni, da je o zasegi predmetov odločal preiskovalni sodnik v okviru svojih pristojnosti izvrševanja sodne funkcije. Okrožna sodišča so na podlagi 101. člena Zakona o sodiščih v kazenskih zadevah pristojna za opravljanje preiskave oziroma preiskovalnih dejanj glede kaznivih dejanj, za katera niso pristojna Okrajna sodišča (točka I/2) in za odločanje o dovolitvi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine (točka I/6). Odločitev o preiskavi in predmetih, ki se zasežejo, je bila torej sprejeta v postopku sodnega varstva.

16. V obravnavani zadevi je pri opravljanju preiskave prišlo do situacije, da je bila tretji osebi – tožniku (glede na njegove trditve v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe) zasežena njegova stvar. Na podlagi sodne odredbe je toženka pri podjetju B. na naslovu njegovega sedeža izvajala hišno preiskavo in zaseg predmetov. ZKP ureja hišno preiskavo v členih 214 do 219. Zaseg listin in drugih predmetov je urejen v členih 220 do 224 ZKP. ZPOmK-1 v določbah 29. do 36. člena vsebuje nekatere specialne določbe glede izvršitve preiskave, glede na določbe o hišni preiskavi iz členov 214 do 219 ZKP ter o zasegu listin in drugih predmetov, kot to urejajo členi 220 do 224 ZKP. Specialna določba je tudi določba pete alineje drugega odstavka 29. člena ZPOmK-1 – pooblaščene osebe toženke lahko zasežejo predmete ter poslovne knjige in drugo dokumentacijo za največ 20 delovnih dni. S to določbo je urejeno trajanje zasega predmetov, ki je vedno začasen ukrep, tudi po določbah ZKP. Vendar sodišče meni, da se določba ne nanaša na primer, kot zatrjuje zase tožnik, da je tretja oseba, ki s preiskavo, kot je bila odrejena, nima nobene navezne okoliščine, pač pa omejuje trajanje zasega predmetov preiskovanega podjetja. Tudi take dejanske situacije, kot je primer tožnika, pa ureja ZKP kot krovni zakon, ki ureja kazensko preiskavo. Urejene so ali v 110. ali 217. členu (tretji stavek) ZKP. Na podlagi določb ZKP se stvari lahko vrnejo oškodovancu v vsaki fazi kazenskega postopka, če je hramba zaseženih stvari nesmiselna in niso potrebne kot dokazi v kazenskem postopku, pri tem pa gre za stvari, ki nedvomno pripadajo oškodovancu. Tudi v komentarju k 110. členu ZKP (Zakon o kazenskem postopku s komentarjem - mag. Štefan Horvat) je navedeno, da zaseženo stvar vrne oškodovancu policija oziroma državni tožilec, med potekom kazenskega postopka pa sodišče. Glede na navedeno zgodovinsko razlago in razlogov Ustavnega sodišča za spremembo določbe 28. člena ZPOmK-1, je po mnenju sodišča preiskava, ki se uvede na podlagi sodne odredbe, ki jo izda sodnik Okrožnega sodišča, v njegovi pristojnosti. Tako je tudi za obravnavanje zahteve udeleženih tretjih v času preiskave pristojno redno sodišče, ki je izdalo odredbo o preiskavi in presoji njihove zahteve za vrnitev zasežene stvari, pod pogoji iz ZKP. Da pristojnost sodnika ni izčrpana z izdajo odredbe za preiskavo, temveč da preiskovalni sodnik vodi celoten postopek preiskave do izteka izvršitve, izhaja tudi iz četrte točke odredbe IV Kpd 1832/2016 z dne 13. 1. 2017, ki opredeljuje trajanje veljavnosti izdane odredbe o preiskavi do 12. 2. 2017. 17. V zvezi s postavljenim tožbenim zahtevkom sodišče ugotavlja, da je ta postavljen skladno s prvim odstavkom 66. člena ZUS-1 (glede na zatrjevano podlago iz 4. člena ZUS-1). Tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti posega v njegove človekove pravice ali temeljne svoboščine, ker naj bi bil zaseg delovne postaje izvršen izven okvirov izdane odredbe o preiskavi. Zahteva prepoved nadaljnjega poseganja in izročitev zasežene delovne postaje. Zahteva torej odločanje o zakonitosti preiskovalnih dejanj in v tem okviru naloženem zasegu predmeta.

18. Vendar pa upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo pri izvrševanju svojih ustavnih pristojnosti (3. člen ZUS-1). Upravni spor je postopek sodnega varstva, vendar ne zoper odločitve, ki jih sprejemajo sodniki v okviru izvrševanja sodne funkcije (125. člen Ustave). V takih primerih je sodno varstvo zagotovljeno v postopku odločanja za to pristojnega sodišča, presoja zakonitosti njegovih odločitev pa v postopkih z vloženimi pravnimi sredstvi. Kot je že sodišče razložilo zgoraj, ima tožnik v okviru preiskovalnega postopka, ki se je izvajal in v katerem mu je bil zasežen predmet na podlagi sodne odredbe, pravico le tega zahtevati nazaj po postopku predvidenem v ZKP, o utemeljenosti pa bo odločal preiskovalni sodnik. Po določbah ZKP je vzpostavljen sistem, ki pripelje do vsebinske obravnave tožnikovega zahtevka – izročitev računalnika. Kolikor bi se v zvezi s tožnikovim tožbenim zahtevkom (primerjalno) postavilo vprašanje možnosti uporabe učinkovitega pravnega sredstva, se sporno več ne nanaša na vprašanje obstoja sodnega varstva. Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 je mogoče odreči, kolikor sodišče ugotovi, da je, čeprav ob drugačnih značilnostih drugega sodnega postopka ter pooblastilih sodišča v tem drugem postopku, sodno varstvo ustavnih pravic prav tako učinkovito (drugi odstavek 157. člena Ustave). Sistem, ki ga vzpostavlja kazenski postopek, pa omogoča izročitev predmetov, pa tudi izločitev dokumentacije, v primeru zavrnitve zahteve odločitev s sklepom (399. člen ZKP), zoper katerega je predvidena pritožba, torej v okviru obravnavanja teh zahtevkov tudi uveljavljanje kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Sodišče torej meni, da je drugo sodno varstvo tudi učinkovito zaradi pravnih sredstev predvidenih v ZKP. Iz odredbe o preiskavi IV Kpd 1832/2017 z dne 25.1.2017 (tč.4.2.) izhaja, da je tožnik zahtevo za izročitev računalnika tudi naslovil na Okrožno sodišče, torej je zahteval isto pravno varstvo po dveh vzporednih sistemih (čeprav Upravno sodišče glede na povzetek navedbe v odredbi o preiskavi ugotavlja, da so zatrjevanja glede lastništva zaseženega računalnika v bistvenem različna kot v tožbi).

19. Ker torej izpodbijani akti oziroma dejanja, katerih ugotovitev nezakonitosti tožnik zahteva, niso akti oziroma dejanja, ki bi se lahko izpodbijala s tožbo v upravnem sporu, je sodišče iz razloga po četrti točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

K točki II izreka:

20. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker ni dovoljena.

21. Sodišče je ugotovilo k I točki obrazložitve, da vložena tožba po 4. členu ZUS-1 ne vsebuje procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo. Sodišče je zato tožbo zavrglo. Posledično tudi ni vsebinsko odločalo o vloženi začasni odredbi, ker procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje začasne odredbe, dopustnost tožbe, ni podana.

22. V zvezi z urgenco, ko tožnik v vlogi, ki jo je sodišče prejelo 26. 1. 2017, navaja, da je od vložitve predloga poteklo že 5 dni, sodišče tožniku pojasnjuje, da je tožbo s predlogom za izdajo začasne odredbe vložil dne 23. 1. 2017, torej je sedemdnevni rok za odločitev o začasni odredbi (instrukcijski rok) potekel 30. januarja 2017, torej na dan odločanja.

K točki III izreka:

23. Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1.