Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča preiskave v okviru nadzornega postopka pred Agencijo ni mogoče razdeliti na fazo „odreditve preiskave“ in fazo „izvedbe preiskave“ na način, ki bi sodišču, ki odredi preiskavo, jemal vse pristojnosti med izvedbo preiskave. Prav tako ni mogoče sodišču, ki je odredilo preiskavo, odvzeti pristojnosti za presojo spornih vprašanj oziroma dejanj, ki nastanejo v zvezi z (domnevno nepravilnim) izvrševanjem odredbe. Vnaprejšnja sodna dovolitev preiskave je jamstvo pred samovoljnim poseganjem države v delovanje posameznih subjektov, vsaj do konca izvedbe preiskave pa mora biti sodišče, ki izda odredbo o preiskavi, tudi garant pravilnosti in zakonitosti njene izvedbe ter pravic strank in tretjih oseb med njeno izvedbo.

Tudi ni bistveno, da v obravnavani zadevi tožnik zatrjuje, da je bilo v njegove pravice poseženo brez sodne odredbe. Iz okoliščin dejanskega stanja namreč izhaja, da je do spornih dejanj prišlo prav med izvedbo sodno odrejene preiskave, zato je zagotovo v pristojnosti sodišča, ki je preiskavo odredilo, da odloči, ali so sporna dejanja spadajo v okvir te preiskave ali ne. Ne gre torej za situacijo, ko bi toženka preiskavo izvedla brez kakršne koli sodne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo, ki jo je tožnik vložil na podlagi 4. člena ZUS-1 zaradi dejanj, s katerimi naj bi toženka posegla v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine (I. točka izreka), zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopke (III. točka izreka).

2. Tožnik je v tožbi predlagal, (1) da se ugotovi, da je toženka 19. 1. 2017 na naslovu ..., z zasegom delovne postaje, inv. št. B. B. 15, in prekopiranjem celotnega elektronskega poštnega predala za uporabnika „...“ brez pravne podlage in nezakonito posegla v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine; (2) da se toženki prepove nadaljnje poseganje v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika; (3) da se toženki naloži takojšnja izročitev delovne postaje, uničenje prekopirane vsebine poštnega predala ter vse ostalo, kar je potrebno za odpravo posega v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika in za vzpostavitev zakonitega stanja ter (4) povračilo stroškov postopka. Predlagal je tudi izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženki naložilo, da v roku 24 ur po prejemu začasne odredbe tožniku izroči zaseženo delovno postajo ter da uniči prekopirano vsebino poštnega predala. Skliceval se je na poseg v pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS), nedotakljivost stanovanja (36. člen Ustave RS), varstva tajnosti pisem in občil (37. člen Ustave RS) ter varstva osebnih podatkov (38. člen Ustave RS) ter na 6., 8. in 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

3. Zavrženje tožbe (in posledično tudi predloga za izdajo začasne odredbe) je sodišče prve stopnje utemeljilo na argumentu, da tožniku ni na voljo subsidiarno varstvo po 4. členu ZUS-1, saj mu je zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sporna dejanja je namreč toženka izvršila v okviru preiskave v prostorih podjetja B., ki je bila na podlagi 28. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1) odrejena z odredbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Kpd 1832/2016 z dne 13. 1. 2017. Odredba je bila torej izdana v postopku sodnega varstva, sporno pa je izvrševanje preiskave, opravljene na njeni podlagi. Po presoji sodišča prve stopnje se za fazo preiskave, vključno z zahtevki tretjih oseb, ki (glede na tožbene trditve) niso naslovniki odredbe o preiskavi, v zvezi s preiskavo (v konkretnem primeru za vrnitev zaseženih stvari), uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Za njihovo obravnavanje je pristojno isto sodišče, ki je izdalo odredbo o preiskavi, saj pristojnost sodnika z izdajo odredbe o preiskavi ni izčrpana. To naj bi implicitno priznaval celo tožnik sam, saj iz kasneje izdane odredbe o preiskavi Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Kpd 1832/2016 z dne 25. 1. 2017 izhaja, da je prav na to sodišče (vzporedno) naslovil ugovor, da naj bi se prej izdana odredba z dne 13. 1. 2017 nanj ne nanašala.

4. Pritožnik sklep sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 75. člena ZUS-1 ter priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da izpodbijana dejanja niso bila storjena v okviru preiskave, izvedene na podlagi sodne odredbe, saj se navedena odredba ni nanašala nanj. Zato je zahteval presojo samostojnega dejanja toženke, s katerim je ta brez pravne podlage posegla v njegove ustavno zavarovane pravice. Meni, da kasneje izdana sodna odredba istega sodišča o preiskavi zoper tretjega (tožnika) ni odpravila navedenih kršitev, izdana pa je bila na povsem drugi podlagi (33. členu ZPOmK-1). S tem naj bi sodišče, ki je izdalo odredbo, priznalo, da so bila prvotno opravljena preiskovalna dejanja izvedena brez pravne podlage. Očitno napačno in v nasprotju s sodno prakso Ustavnega sodišča RS naj bi bilo tudi stališče, da je postopek, ki ga toženka po ZPOmK-1 vodi pri omejevalnih ravnanjih, kazenske narave in da se uporabljajo določbe ZKP. Gre namreč za upravni postopek, v katerem se uporabljajo pravila ZPOmK-1 in Zakona o upravnem postopku. Ta dva pa ne urejata situacije nedopustnega zasega predmetov in kopiranja podatkov. Nesprejemljivo naj bi bilo stališče, da vprašanje (ne)učinkovitosti pravnega sredstva po ZKP ni odločilno. Njegova neučinkovitost namreč predstavlja kršitev 23. in 25. člena Ustave RS ter 6. in 13. člena EKČP. Napačna naj bi bila tudi odločitev o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe, saj odredba o preiskavi velja do 12. 2. 2017 in tako še vedno obstoji nevarnost ponovnega posega v tožnikove zavarovane pravice.

5. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Meni, da se preiskava po ZPOmK-1 sicer ne opravlja po določbah ZKP, da pa ima tožnik na voljo učinkovito sodno varstvo pred pravdnim sodiščem.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Po 4. členu ZUS-1 se zagotavlja subsidiarno sodno varstvo v upravnem sporu v primerih, ko organi posegajo s svojimi posamičnimi akti in dejanji v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če za presojo zakonitosti teh aktov in dejanj ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Treba je torej presoditi, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo ter ali je tako varstvo učinkovito, pri čemer ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, ampak zadostuje, da lahko v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.(1)

8. Tožbeni predlog je tožnik podal v smeri ugotovitve in prepovedi nadaljnje kršitve njegovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pri čemer v njem ni izrecno navedel konkretnih kršenih pravic, ter na vračilo zaseženih predmetov. V tožbi se je skliceval na kršitve pravic do zasebnosti, varstva osebnih podatkov, varstva tajnosti pisem in občil ter nedotakljivosti stanovanja. V zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe je navajal tudi to, da mu nastaja težko popravljiva škoda, saj se na zaseženi delovni postaji nahajajo vsi podatki in dokumenti, ki jih potrebuje za opravljanje svoje poslovne dejavnosti samostojnega podjetnika. Ni sporno, da sta se delovna postaja in vsebina poštnega predala nahajala v prostorih preiskovanega podjetja in da sta bila tam zasežena med preiskavo v preiskovanem podjetju, ki je bila odrejena s sodno odredbo. V tožbi pa je tožnik problematiziral, ali je bil zaseg opravljen v okviru s sodno odredbo začrtane preiskave ali brez pravne podlage, ker naj bi se odredba o preiskavi ne nanašala nanj.

9. Čeprav ZPOmK-1 izrecno ne ureja položaja tretjih oseb, ki niso stranke nadzornega postopka pred Agencijo in katerih pravice bi bile kršene med izvedbo preiskave v podjetju, zoper katero Agencija vodi nadzorni postopek (torej z morebitno prekoračitvijo s sodno odredbo dovoljenega okvira preiskave), je pravilno stališče sodišče prve stopnje, da bi tožnik morebitne ugovore in zahtevke v zvezi z opravljenimi preiskovalnimi dejanji Agencije, ki so jih uradne osebe Agencije opravile med sodno odrejeno preiskavo, moral uveljavljati pred sodiščem, ki je izdalo odredbo o preiskavi. Po presoji Vrhovnega sodišča namreč preiskave v okviru nadzornega postopka pred Agencijo ni mogoče razdeliti na fazo „odreditve preiskave“ in fazo „izvedbe preiskave“ na način, ki bi sodišču, ki odredi preiskavo, jemal vse pristojnosti med izvedbo preiskave. Prav tako ni mogoče sodišču, ki je odredilo preiskavo, odvzeti pristojnosti za presojo spornih vprašanj oziroma dejanj, ki nastanejo v zvezi z (domnevno nepravilnim) izvrševanjem odredbe. Vnaprejšnja sodna dovolitev preiskave je jamstvo pred samovoljnim poseganjem države v delovanje posameznih subjektov, vsaj do konca izvedbe preiskave pa mora biti sodišče, ki izda odredbo o preiskavi, tudi garant pravilnosti in zakonitosti njene izvedbe ter pravic strank in tretjih oseb med njeno izvedbo. Kot že poudarjeno, to zagotavlja učinkovito sodno varstvo tudi v primeru, ko so njihovi zahtevki pred tem sodiščem omejeni (na primer na vrnitveni zahtevek). Ni namreč treba, da bi pred tem sodiščem lahko uveljavljali povsem enake zahtevke kot v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, ampak zadostuje, da lahko v njihovem okviru uveljavljajo tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Varstvo slednjih je zagotovljeno tudi v okviru odločitve o vrnitvi stvari in za to nista potrebna še posebna ugotovitveni in prepovedni zahtevek.

10. Tudi ni bistveno, da v obravnavani zadevi tožnik zatrjuje, da je bilo v njegove pravice poseženo brez sodne odredbe. Iz okoliščin dejanskega stanja namreč izhaja, da je do spornih dejanj prišlo prav med izvedbo sodno odrejene preiskave, zato je zagotovo v pristojnosti sodišča, ki je preiskavo odredilo, da odloči, ali so sporna dejanja spadajo v okvir te preiskave ali ne. Ne gre torej za situacijo, ko bi toženka preiskavo izvedla brez kakršne koli sodne odredbe. Na dejstvo, da je (drugo) sodno varstvo zagotovljeno (in da je posledično izključeno subsidiarno varstvo v upravnem sporu), pa prav tako ne vplivajo morebitne dileme v zvezi z domnevno pomanjkljivostjo ureditve takega sodnega varstva v ZPOmK-1. 11. V zvezi s spornim zasegom delovne postaje in vsebine poštnega predala sta se tako tožnik(2) kot tudi toženka dejansko že obrnila na Okrožno sodišče v Ljubljani, ki je izdalo odredbo o preiskavi z dne 13. 1. 2017. To sodišče je nato 25. 1. 2017 izdalo še drugo odredbo o preiskavi pri tretjem (na podlagi 33. člena ZPOmK-1), pri tem pa je pojasnilo, da je imela Agencija za zaseg delovne postaje in vsebine poštnega predala, ki ga je izvršila 19. 1. 2017, pravno podlago že v odredbi o preiskavi IV Kpd 1832/2016 z dne 13. 1. 2017 ter da so bila že opravljena dejanja torej s to odredbo zajeta in tudi v skladu z njenim namenom.(3) Nadalje je pojasnilo, da se novo izdana odredba z dne 25. 1. 2017 tako nanaša na še neopravljena nadaljnja preiskovalna dejanja v zvezi s preiskavo v odredbi konkretiziranih elektronskih naprav in druge dokumentacije.(4)

12. Iz navedenega izhaja, da je bilo torej tožniku že zagotovljeno sodno varstvo pred rednim sodiščem, ki je izdalo odredbo o preiskavi. Prav to sodišče je že zavzelo stališče, da je bil zaseg opravljen v skladu s prvotno odredbo o preiskavi, nadaljnja preiskovalna dejanja (kot izhaja iz zapisnikov o preiskavi, sta bila zasežena delovna postaja in nosilec z vsebino prekopiranega poštnega predala sta bila do takrat zapečatena) pa je še dodatno odredilo z novo odredbo o preiskavi. Ker tožnik v upravnem sporu zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin utemeljuje prav na domnevi, da zaseg ni bil opravljen v skladu z odredbo o preiskavi, temveč brez pravne podlage, mu je že sodišče, ki je izdalo odredbo o preiskavi, torej implicitno odgovorilo tudi na očitke o kršitvah teh pravic. Upravno sodišče pa ne more in ne sme presojati odločitev rednih sodišč.

13. Ravno tako subsidiarnega sodnega varstva v upravnem sporu ne utemeljuje trditev o nastajanju težko popravljive škode, ker tožnik zaradi zasega ne more opravljati svoje poslovne dejavnosti samostojnega podjetnika. S to trditvijo tožnik namreč ne uveljavlja posega v človekove pravice ali svoboščine, temveč smiselno kvečjemu potencialno oškodovanje. Za tovrstne spore (to je za spore iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb) pa je zagotovljeno sodno varstvo pred rednim sodiščem v pravdnem postopku (1. člen ZPP).

14. Nenazadnje pa Vrhovno sodišče ugotavlja tudi to, da pritožnik v VI. točki pritožbe navaja, da „[...] kljub vračilu prenosnega računalnika, še vedno obstoji nevarnost, da bi tožena stranka ponovno posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke.“ Če je do vračila zaseženih predmetov že prišlo, tožnik niti nima več pravnega interesa za uveljavljanje vrnitvenega zahtevka. Če je do vračila prišlo tudi brez vpogleda v njegove podatke, pa sporna dejanja očitno tudi niso imela nobenih posledic za tožnika oziroma so bile te posledice zanemarljive; v takem primeru sodišče tožbo zavrže (5. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Pri kršitvah pravic zasebnosti, varstva osebnih podatkov ter tajnosti pisem in občil gre namreč že po naravi stvari za kršitve, ki jih je moč storiti le z vpogledom v zaščitene podatke, ne pa že samo z njihovim zasegom. Sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 pa tudi ni namenjeno varstvu pred bodočimi ravnanji nosilcev oblasti, ki bi morda šele lahko posegla v pravni položaj posameznika, temveč je skladno z ustavo in zakonom mogoče uveljavljati sodno varstvo samo zoper tiste kršitve, ki so jih organi v okviru svojega oblastvenega delovanja že povzročili.(5)

15. Ker je odločitev o zavrženju tožbe pravilna (čeprav iz nekoliko drugačnih razlogov, kot jih je v obrazložitvi sodbe navedlo sodišče prve stopnje), je pravilna tudi odločitev o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe.

16. Ker ostale pritožbene navedbe ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi, podani pa niso niti razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

17. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Glej, na primer, odločbo Ustavnega sodišča Up-360/09 z dne 3. 12. 2009 ter sklepa Up-2962/08 z dne 23. 6. 2009 in Up-438/09 z dne 24. 3. 2010. (2) V točki

4.2 obrazložitve odredbe o preiskavi IV Kpd 1832/2016 z dne 25. 1. 2017 (priloga B2) Okrožno sodišče v Ljubljani navaja: „ S

miselno enak dopis je A. A. dne 23. 1. 2017 poslal tudi tukajšnjemu sodišču (list. št. 246-249). V njem je med drugim navedel, da je AVK podjetju A. A., s. p., zasegla računalnik, na katerem je opravljal poslovno dejavnost za partnerja B., d. o. o., in e-poštni predal, ki ga je uporabljal pri istem poslovnem partnerju. Izpostavil je, da kot fizična oseba ni zaposlen pri družbah B., d. o. o., D., d. o. o. in C., d. o. o., temveč preko svojega podjetja sodeluje pri določenih podjetjih B., d. o. o., na delovnih sredstvih, ki mu jih ta družba zagotavlja, pa se nahajajo tudi podatki o njegovem poslovanju.

“

(3) Glej točko 4.3 obrazložitve odredbe o preiskavi IV Kpd 1832/2016 z dne 25. 1. 2017. (4) Glej točko 4.4 obrazložitve navedene odredbe.

(5) Enako, na primer, sklepa Vrhovnega sodišča I Up 320/2015 in I Up 7/2016, oba z dne 5. 7. 2016.