Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ugotovitev ZPIZ-a o preostali delovni zmožnosti tožnik ob dejstvu, da tožnik sebi primernega dela ne najde, ob upoštevanju splošnih načel odškodninskega prava ne sme iti tožniku v škodo.
Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožnika ugodi tudi glede višine mesečne rente in se sodba sodišča prve stopnje v drugem odstavku izreka spremeni tako, da se znesek mesečne rente v višini 222,00 EUR nadomesti z zneskom 600,00 EUR.
Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 3.221,00 EUR stroškov prvostopenjskega postopka ter 1.285,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16. dan po vročitvi te sodbe toženi stranki, v 15 dneh pod izvršbo.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v višini 1.600,80 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16. dan po vročitvi te sodbe toženi stranki, v 15 dneh pod izvršbo.
1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 44.517,57 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačevati mesečno rento v znesku 222,00 EUR od 1. 2. 2008 dalje, vsakega petnajstega v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.
2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v obrestnem delu, sicer pa pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Navedbe revidenta
3. Zoper pravnomočno odločitev glede višine mesečne rente je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 326/2011 z dne 20. 10. 2011 revizijo dopustilo v smeri preizkusa pravilnosti uporabljene metode izračuna višine mesečne rente. V tako dopuščeni reviziji tožnik navaja, da bi morali sodišči pri izračunu višine mesečne denarne rente upoštevati celoten znesek, ki ga je prejemal tožnik pred nezgodo in od tega zneska odšteti delno invalidsko pokojnino, saj tožnik zaradi škodnega dogodka ne more biti oškodovan. Sodišči pri odločanju o višini denarne rente ne bi smeli upoštevati zgolj odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ), saj bi morali upoštevati vse, kar je bilo tekom izvedenega dokaznega postopka ugotovljeno, torej izvedensko mnenje ter vse ostale izvedene dokaze. Obrazloži, da nima ne subjektivnih, ne objektivnih možnosti, da bi bil kakorkoli še pridobitno sposoben. Trenutno prejema znesek, ki je manjši od zakonsko določene minimalne plače v Sloveniji. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da njegovemu rentnemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v nov postopek.
4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.
5. Revizija je utemeljena.
6. Na podlagi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena, v konkretnem primeru v smeri preizkusa pravilnosti uporabljene metode izračuna višine mesečne rente.
7. Glede povrnitve premoženjske škode 164. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS št. 83/2001, 32/2004, 28/2006 - Odl. US, 40/2007; v nadaljevanju OZ) določa, da mora odgovorna oseba vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala, za preostanek ali pa kadar ni mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja, pa plačati denarno odškodnino. Denarno rento sodišče prisodi v primeru smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja (167. člen OZ).
8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka (ki je prestal tudi pritožbeni preizkus) ugotovilo, da je tožnik pred škodnim dogodkom s svojim delom preživljal sebe in družino. Kot voznik tovornega vozila je bil zaposlen za določen čas, vendar bi delo lahko opravljal še naprej, če ne bi bilo škodnega dogodka. Tožnikov materialni položaj se je občutno poslabšal le zaradi posledic škodnega dogodka in njegove nezmožnosti opravljanja dotedanjega dela. Zaradi posledic prometne nesreče ima tožnik številne fizične omejitve pri delu (njegova življenjska aktivnost je zmanjšana za 38-40%), prav tako pa tudi psihične težave, predvsem težave s koncentracijo in spominom, tako da je njegova možnost za kakršnokoli zaposlitev na sedanjem trgu delovne sile minimalna. V postopku pred ZPIZ je bilo ugotovljeno, da je tožnik sposoben za delo s krajšim delovnim časom od polnega, ter mu je bila priznana delna invalidska pokojnina v višini 192,48 EUR. Tožnikov ocenjeni mesečni dohodek pred škodnim dogodkom je znašal 828,38 EUR.
9. Sodišče prve stopnje je kot izhodišče za odmero mesečne rente upoštevalo tožnikove mesečne dohodke pred škodnim dogodkom (828,38 EUR), ta znesek je delilo z dva (ker je tožnik še vedno zmožen za delo s polovičnim delovnim časom), odštelo invalidsko pokojnino (192,48 EUR), in zaključilo, da mora toženka tožniku plačevati 222,00 EUR mesečne rente.
10. Izgubo zaslužka v bodoče je obravnavati kot izgubljeni dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena OZ). Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že v odločbi II Ips 100/2011 z dne 24. 5. 2012, mora enako merilo kot pri oškodovancih, ki so bili pred škodnim dogodkom zaposleni za nedoločen čas, za napolnitev pravnega standarda »normalnega teka stvari« veljati tudi za oškodovance, ki pred škodnim dogodkom sicer niso imeli stalne zaposlitve, a so vendarle z delom (pogodbenim, priložnostnim…) redno pridobivali zaslužek. V konkretnem primeru tožnikova pogodba za določen čas ni bila podaljšana izključno iz razloga, ker tožnik zaradi posledic škodnega dogodka ni bil več sposoben opravljati dotedanjega dela.
11. Zmotno pa je materialnopravno naziranje sodišč druge in prve stopnje, da zaradi delno ohranjene delovne zmožnosti tožnika le-ta ni upravičen do popolne odškodnine, kot jo določa 169. člen OZ. Odločilnega pomena je namreč, ali bi tožnik z delom v okviru preostale delovne zmožnosti lahko pridobival zaslužek in tako zmanjšal škodo, ki je posledica obravnavanega škodnega dogodka. Dejanske ugotovitve takšnemu zaključku ne pritrjujejo. Tožnik je nezaposlen, kar glede na trenutno gospodarsko stanje v državi ter njegove preostale delovne zmožnosti ni presenetljivo. Ugotovitev ZPIZ-a o preostali delovni zmožnosti tožnika ob dejstvu, da tožnik sebi primernega dela ne najde, ob upoštevanju splošnih načel odškodninskega prava ne sme iti tožniku v škodo. Primarna funkcija odškodninskega prava je predvsem v odstranitvi nepravičnega položaja, v katerem se je znašel oškodovanec, to je v odpravi njegovega prikrajšanja (izravnalna funkcija). Zaradi prisoje odškodnine v obliki denarne rente je v tem primeru odločilno, kakšno delo je tožnik opravljal tedaj, ko mu je škodni dogodek povzročil invalidnost, kakšno delo bi po normalnem teku stvari opravljal tudi v bodoče in kolikšna je razlika med prejemki, ki bi jih ob opravljanju navedenega dela prejemal, in invalidsko pokojnino. Ta razlika znaša 635,90 EUR na mesec. Ker je tožnik vtoževal denarno rento mesečno v višini 600,00 EUR, je Vrhovno sodišče v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz I. točke izreka.
12. Sprememba odločitve v zvezi z višino denarne rente je imela za posledico tudi spremembo odločitve o stroških. Ker je tožnik v pravdi uspel v višini 64%(1) [od zahtevanih 125.904,52 EUR (za plačilo odškodnine za nematerialno in materialno škodo 89.904,52 EUR ter rento 36.000,00 EUR), mu je bilo prisojeno 80.517,57 EUR], mu je tožena stranka dolžna povrniti 5.549,70 EUR. Tožena stranka pa je uspela v višini 36%, zato ji je tožnik dolžan povrniti 2.328,70 EUR. Po pobotanju medsebojnih pravdnih stroškov je tožena stranka tožeči stranki na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP dolžna plačati še 3.221,00 EUR stroškov prvostopenjskega postopka.
13. Glede na delno spremembo pravnomočne sodbe je moralo Vrhovno sodišče odločiti še o nadaljnjih (pritožbenih in revizijskih) stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). V skladu z načelom uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) mora te stroške tožena stranka povrniti tožniku. Tožnik je s pritožbo uspel v 33% (od pritožbeno spornih 68.066,95 EUR mu je sodišče prisodilo 22.680,00 EUR), zato mu mora tožena stranka povrniti 33% njegovih pritožbenih stroškov v višini 966,00 EUR (sestava pritožbe 1750 točk, materialni stroški 35 točk ter DDV), kar znaša 318,78 EUR. Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, je pa zato treba tožniku priznati stroške njegovega odgovora na pritožbo tožene stranke v višini 966,00 EUR (sestava odgovora na pritožbo tožene stranke 1750 točk, materialni stroški 35 točk ter DDV). Prav tako pa mora toženka tožniku povrniti tudi njegove revizijske stroške (sestava predloga za revizijo in revizije, stroške poštnine in DDV; podrobnejša odmera je razvidna iz priglasitve stroškov). Pri tem je Vrhovno sodišče v skladu z določilom 41. člena sedaj veljavnega Zakona o odvetniški tarifi uporabilo prej veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Ker pa ta tarifa plačila za sestavo predloga za dopustitev revizije ni predvidevala (storitev je namreč postala aktualna šele z novelo ZPP-D), je v skladu s šestim odstavkom 4. člena OT delo odvetnika ovrednotilo po 3. točki tarifne številke 19, saj v njej ovrednoteno storitev po merilih iz 3. člena OT ocenjuje za podobno storitev.
Op. št. (1): Glej izračun potrebnih pravdnih stroškov strank v odločbi sodišča prve stopnje na str. 11.