Jedro

179. člen OZ za določanje pravične denarne odškodnine ponuja dve vodili: načelo objektivne pogojenosti in načelo individualizacije višine odškodnine. Prvo načelo določa, da mora biti odškodnina določena objektivno, ob upoštevanju razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in ob primerjavi z odškodninami za primerljivo škodo. Po načelu individualizacije višine odškodnine je pri določanju višine odškodnine potrebno vsakega oškodovanca obravnavati kot neponovljivo celoto in upoštevati vse njegove specifične okoliščine. Prisojena odškodnina je po objektivni plati primerljiva z odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih, sodišče prve stopnje pa je pravilno ocenilo in upoštevalo tudi vse tožnikove osebne okoliščine, ki vplivajo na odmero odškodnine, in sicer njegovo starost, prejšnje življenje (predvsem športno aktivnost) in delo, udejstvovanje in pridobivanje zaslužka, ter posledice, ki jih tožnik trpi zaradi obravnavanega dogodka.

Ne drži, da se pojem zaslužek nanaša izključno na plačo, ki jo je tožniku izplačeval delodajalec. Kot zaslužek je mogoče razumeti vse prejemke, ki jih je tožnik prejemal na podlagi delovnega razmerja. Po izvedenem dokaznem postopku se je izkazalo, da je tožnikov zaslužek bil sestavljen iz plače in iz dnevnic, ki so bile delno namenjene kritju stroškov, delno pa plačilu za delo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik kljub določenim omejitvam še vedno sposoben za delo s polovičnim delovnim časom in da mu mu zato pripada mesečna renta v znesku polovice njegovega mesečnega dohodka.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku izreka spremeni tako, da se besedilo 'od zneska 24.229,36 EUR od 08. 12. 2010 dalje do plačila' nadomesti z besedilom 'od zneska 22.000,00 EUR od 12. 08. 2007 dalje do plačila in od zneska 2.229,36 EUR od 28. 01. 2008 dalje do plačila'.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti, zavrne in se v izpodbijanem, pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka tožniku plačati 44.517,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 20.288,21 EUR od dne 12. 08. 2007 dalje do plačila, od zneska 24.229,36 EUR od dne 08. 12. 2010 dalje do plačila in od zneska 26.000,00 EUR od 12. 08. 2007 do 21. 11. 2007. Od 01. 02. 2008 dalje mora do 15. dne v mesecu za tekoči mesec plačevati tožniku mesečno rento v znesku 222,00 EUR. Tožniku mora plačati 495,79 EUR pravdnih stroškov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

3. Tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti tako glede glavnega zahtevka kot tudi glede zahtevka za povračilo pravdnih stroškov, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in jo v izpodbijanem – zavrnilnem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti in duševnih bolečin zaradi skaženosti prenizka. Sodišče bi tožniku moralo prisoditi ves vtoževani znesek iz naslova izgubljenega zaslužka, zamudne obresti od tega zneska pa bi morale teči od 12. 08. 2007 dalje in ne šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Prisojena mesečna renta je prenizka. Sodišče bi zahtevku v tem delu moralo ugoditi v celoti. Ni se držalo navodil pritožbenega sodišča, ki so se nanašala samo na to, da se mora upoštevati bruto in ne neto znesek, navodil v smeri, da bi se morala upoštevati samo polovica zaslužka, pa ni bilo. Sodišče je nepravilno štelo, da je tožena stranka tožniku dne 21. 11. 2007 nakazala 27.000,00 EUR, od tega 26.000,00 EUR kot odškodnino za nepremoženjsko škodo in 1.000,00 EUR kot odškodnino za premoženjsko škodo. Tožniku bi moralo kot potrebne priznati vse prijavljene stroške. Tožnikov uspeh v pravdi znaša več kot 46%. Toženi stranki sodišče ne bi smelo priznati stroškov, ki so nastali zaradi tega, ker si je najela pooblaščenca iz Ljubljane, saj bi si lahko najela pooblaščenca z območja Okrožnega sodišča v Krškem.

4. Tožena stranka vlaga pritožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, naj se izpodbijano sodbo spremeni tako, da se zahtevek v izpodbijanem delu zavrne, podrejeno pa, da se sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožniku pa naj se naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je glede na splošno recesijo in hudo gospodarsko krizo denar relativno več vreden kot je bil ob izdaji prve sodbe v obravnavani zadevi, zato bi bilo potrebno prisojeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin znižati za 2.500,00 EUR, iz naslova strahu za 400,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa, ob upoštevanju tega, da utrpljena škoda ni bila katastrofalna, za 15.000,00 EUR. Tožena stranka je zatrjevala, da tožnik prejema invalidnino, tožnik tega ni prerekal, zato bi sodišče tožnikove prejemke iz naslova invalidnine moralo upoštevati pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zahtevek glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti je že bil pravnomočno zavrnjen, zato sodišče prve stopnje o njem ne bi smelo odločati. Tožeča stranka ni pravočasno predložila medicinske dokumentacije, zato sodišče te dokumentacije ne bi smelo upoštevati niti pri odločanju o odškodnini za nematerialno škodo niti pri odločanju o potnih stroških.

5. Tožnik ni podal zadostne trditvene podlage za odločanje o izgubljenem dobičku. Edina pravočasna trditev tožnika v zvezi z izgubljenim zaslužkom je, da je mesečno zaslužil do 800,00 EUR čistega zaslužka, kar pa se nanaša le na plačo in ne tudi na morebitne dnevnice. Dnevnice niso prejemek, temveč nadomestilo za stroške poti. Vsi podatki glede dnevnic so približni in temeljijo na špekuliranju. Zatrjevano in dokazano je samo, da je tožnik pred nezgodo prejemal 328,38 EUR neto plače in bi v 45 mesecih zaslužil 14.777,10 EUR. Ker je prejel 13.047,74 prejemkov iz drugih naslovov, bi mu zaradi izgubljenega dobička šlo še največ 1.729,36 EUR. Tožnik je zatrjeval, da je prejemal mesečni zaslužek v znesku 800,00 EUR, sodišče pa je ugotovilo, da je prejemal 828,38 EUR. Sodišče je vezano na trditve pravdnih strank, zato ne bi smelo ugotoviti višjega mesečnega zaslužka, kot ga je zatrjeval tožnik. Glede mesečne rente veljajo iste ugotovitve kot glede izgubljenega zaslužka – tožnik je dokazal le, da je prejemal mesečno neto plačo v višini 328,38 EUR. Polovica tega zneska znaša 164,19 EUR. Tožnik torej sedaj od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) prejema višji znesek, kot predstavlja njegovo prikrajšanje, zato tožbeni zahtevek iz naslova rente ni utemeljen. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, kako je sodišče izračunalo uspeh v pravdi. Sodišče ne bi smelo priznati stroškov odgovora na pritožbo, toženi stranki pa bi moralo priznati strošek čakanja na obravnavo, saj se je le-ta začela z zamudo.

6. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke in predlagal njeno zavrnitev, tožena stranka pa na pritožbo tožnika ni odgovorila.

7. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

8. V predmetnem postopku tožnik vtožuje odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v zvezi s prometno nesrečo, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke.

O kršitvah določb pravdnega postopka:

9. Tožena stranka navaja, da je tožnik prekludiran s predložitvijo medicinske dokumentacije. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v tožbi predlagal vpogled v medicinsko dokumentacijo, te dokumentacije pa tožbi ni priložil. Na naroku dne 27. 03. 2008 se je zavezal, da bo v roku 8 dni predložil vso medicinsko dokumentacijo, s katero razpolaga. Dokumentacije ni predložil, je pa na poziv sodišča z dne 16. 04. 2008 dne 24. 04. 2008 sodišču sporočil, da ne razpolaga z nobeno zdravstveno dokumentacijo, ker je bilo vse posredovano na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani v zvezi s tamkajšnjim postopkom. Iz tega izhaja, da je tožniku dne 27. 03. 2008 bilo naloženo le, naj predloži medicinsko dokumentacijo, s katero razpolaga, takrat pa ni razpolagal z nobeno dokumentacijo, saj se je le-ta nahajala na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, kar je tožnik tudi pojasnil. Sodišče prve stopnje je zato tožniku na naroku dne 27. 02. 2009 naložilo, naj v 15 dneh predloži dva izvoda listin, na katere se sklicuje v tožbi in pripravljalnih vlogah. Tožnik je to tudi storil in z vlogo z dne 02. 03. 2009 sodišču posredoval medicinsko dokumentacijo. Tožnik s predložitvijo te dokumentacije torej ni bil prekludiran, saj mu je na prvem naroku za glavno obravnavo bilo naloženo le, naj predloži dokumentacijo, s katero razpolaga, on pa takrat ni razpolagal z nobeno dokumentacijo. Odločitev sodišča prve stopnje, da se predloženo medicinsko dokumentacijo lahko upošteva, se tako izkaže za pravilno. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerjalo tudi (oziroma predvsem) na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke. Tožnik je postavitev izvedenca predlagal pravočasno, izvedenec pa je v okviru svojih nalog vpogledal tudi v tožnikov osebni zdravstveni karton, zato je sodišče prve stopnje nedvomno imelo dovolj podlage za odločanje o tožbenem zahtevku tako v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo, kot tudi v delu, ki se nanaša na potne stroške.

10. Ne držijo pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik ni prerekal njenih trditev o tem, da prejema invalidnino. Nasprotno, tožnik je v tožbi navedel, da prejema nadomestilo oziroma denarno pomoč, v pripravljalni vlogi z dne 20. 03. 2008 pa, da prejema pokojnino. Narava tožnikovih prejemkov je torej bila sporna, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je za ugotovitev tega dejstva izvedlo dokazni postopek. Po izvedenem dokaznem postopku je pravilno zaključilo, da tožnikovi prejemki predstavljajo invalidsko pokojnino, ki se upošteva ob določanju rente, in ne invalidnine, ki bi se upoštevala pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti.

11. Ne drži, da je del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti, že bil pravnomočno zavrnjen. Sodišče prve stopnje je v prvi sodbi v predmetnem postopku res samo omenilo odškodnino iz tega naslova in iz sodbe ni razvidno, ali je prisodilo skupno odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti in zmanjšanih življenjskih aktivnosti ali pa je prisodilo le odškodnino iz slednjega naslova, vendar je tožnik to uveljavljal v pritožbi zoper prvo sodbo, višje sodišče pa je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo. O tožbenem zahtevku glede odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti torej še ni bil pravnomočno odločeno, sodišče prve stopnje pa je ravnalo pravilno, ko je odločalo tudi o tem delu zahtevka.

O višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo:

12. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 81.000,00 EUR, kar ustreza 82 povprečnim neto plačam v državi. 179. člen Obligacijskega zakonika (1) (OZ) za določanje pravične denarne odškodnine ponuja dve vodili: načelo objektivne pogojenosti in načelo individualizacije višine odškodnine. Prvo načelo določa, da mora biti odškodnina določena objektivno, ob upoštevanju razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in ob primerjavi z odškodninami za primerljivo škodo. Pritožbeno sodišče je opravilo primerjavo med obravnavano zadevo in sorodnimi primeri iz sodne prakse (2). Zadeva pod zap. št. 412 je nekoliko težja od obravnavane, prisojena pa je bila odškodnina v višini 87 povprečnih plač. V primerih pod zap. št. 413 in 414, ki sta nekoliko lažja od obravnavanega, je bila prisojena odškodnina v višini 84 povprečnih plač. V zadevi pod zap. št. 415, ki je glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti nekoliko lažja, glede telesnih bolečin pa težja od obravnavane, je bila prisojena odškodnina v višini 82 povprečnih plač. V zadevi pod zap. št. 417, ki je primerljiva z obravnavano, je bila prisojena odškodnina v višini 80 povprečnih plač, v zadevi pod zap. št. 420 pa 74 povprečnih plač. Prisojena odškodnina (82 povprečnih plač) je torej po objektivni plati primerljiva z odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih.

13. Po načelu individualizacije višine odškodnine je pri določanju višine odškodnine potrebno vsakega oškodovanca obravnavati kot neponovljivo celoto in upoštevati vse njegove specifične okoliščine. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo in upoštevalo vse tožnikove osebne okoliščine, ki vplivajo na odmero odškodnine, in sicer njegovo starost, prejšnje življenje (predvsem športno aktivnost) in delo, udejstvovanje in pridobivanje zaslužka, ter posledice, ki jih tožnik trpi zaradi obravnavanega dogodka. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo tudi načelo individualizacije višine odškodnine in kriterije iz 179. člena OZ ter tožniku prisodilo pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel. 14. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam tožene stranke, da je zaradi splošne recesije in hude gospodarske krize denar več vreden in da bi zaradi tega prisojena odškodnina iz naslova nepremoženjske škode morala biti nižja. Višino odškodnine se določi po cenah ob izdaji sodne odločbe, trenutnim gospodarskim in družbenim razmeram pa se jo prilagodi tako, da se primerja, koliko povprečnih mesečnih neto plač znaša prisojena odškodnina in koliko povprečnih mesečnih neto plač znašajo prisojene odškodnine v primerljivih primerih. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da znaša prisojena odškodnina 82 povprečnih mesečnih neto plač, kar je primerljivo s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih in zato predstavlja pravično denarno odškodnino za tožnika.

15. Glede tožnikovih pritožbenih navedb, da je sodišče narobe upoštevalo delno plačilo tožene stranke v znesku 26.000,00 EUR, ker ni upoštevalo, da je od tega 25.000,00 EUR namenjenih plačilu odškodnine za nepremoženjsko škodo, 1.000,00 EUR pa plačilu potnih stroškov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje to upoštevalo pravilno, saj je od skupne prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo odštelo revaloriziran znesek 25.000,00 EUR in ne 26.000,00 EUR (stran 9 sodbe).

O denarni odškodnini za materialno škodo (izgubljeni dobiček):

16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi tožnik, če ne bi prišlo do škodnega dogodka, zaslužil 828,38 EUR mesečno, kar v obdobju 45 mesecev znese 37.277,10 EUR. Njegovi prejemki so v tem obdobju znašali 13.047,74 EUR. Razlika, tožnikov izgubljeni dobiček, znaša 24.229,36 EUR, kar mu je tožena stranka dolžna plačati.

17. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je tožnik izkazal le dohodek v višini 328,38 EUR mesečno, saj v zvezi z dnevnicami, ki naj bi jih prejemal, ni podal zadostne trditvene podlage. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik že v tožbi navedel, da je mesečno zaslužil najmanj okoli 800,00 EUR, v pripravljalni vlogi z dne 20. 03. 2008 pa, da je prejemal okoli 800,00 EUR čistega zaslužka. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da se pojem zaslužek nanaša izključno na plačo, ki jo je tožniku izplačeval delodajalec. Nasprotno, kot zaslužek je po mnenju pritožbenega sodišča mogoče razumeti vse prejemke, ki jih je tožnik prejemal na podlagi delovnega razmerja. Ta zaslužek je, kot se je izkazalo po izvedenem dokaznem postopku, bil sestavljen iz plače in iz dnevnic, ki so bile delno namenjene kritju stroškov, delno pa plačilu za delo. Tožnik je svojo trditev, da je mesečno zaslužil najmanj 800,00 EUR, dokazoval (in dokazal) z obračunom plač in s svojim zaslišanjem, kjer je pojasnil, da je mesečno prejel od 1.500,00 do 1.800,00 EUR, po plačilu vseh stroškov na poti pa mu je ostalo od 800,00 do 1.000,00 EUR. Višino dnevnic in skupnih mesečnih prejemkov je dokazoval tudi z dopisom svojega takratnega delodajalca (l. št. 91), iz katerega izhaja, da so dnevnice za vzhodni del Balkana, kamor je vozil tožnik, znašale med 45,00 in 50,00 EUR ter da je tožnik mesečno prejel okrog 1.500,00 EUR. Tožnik je torej podal zadostno trditveno podlago o svojih dohodkih pred škodnim dogodkom, svoje trditve pa je tudi dokazal. Sodišče prve stopnje je na podlagi obračuna plač ugotovilo, da je tožnikova plača pred škodnim dogodkom znašala 328,38 EUR, na podlagi zaslišanja tožnika in dopisa delodajalca pa, da mu je od izplačanih dnevnic po plačilu vseh stroškov ostalo še 500,00 EUR, ki so tudi predstavljali plačilo za opravljeno delo. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zaključilo, da so tožnikovi mesečni dohodki znašali 828,38 EUR. S tem, da je ugotovilo mesečne dohodke, višje od 800,00 EUR, tudi ni prekoračilo trditvene podlage, saj iz tožnikovih trditev ne izhaja, da je prejemal natančno 800,00 EUR, temveč, da je prejemal najmanj oziroma okrog 800,00 EUR mesečno, kar lahko pomeni tudi več kot 800,00 EUR. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so tožnikovi mesečni dohodki znašali 828,38 EUR, je pravilna, zato so pravilni tudi nadaljnji zaključki in to, da znaša tožnikov izgubljeni dobiček 24.229,36 EUR. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika, da bi bilo potrebno temu delu tožbenega zahtevka ugoditi v celoti, to je v znesku 24.750,00 EUR, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tožnikove mesečne dohodke, njegove potencialne in dejanske prejemke ter razliko med njimi. Pritožba ne ponuja razlogov, ki bi utemeljevali prisojo celotnega vtoževanega zneska, zato jo je bilo potrebno v tem delu zavrniti.

18. Utemeljena pa je pritožba tožnika v delu, ki se nanaša na obresti od prisojene odškodnine za izgubljeni dobiček. Sodišče prve stopnje je glede izgubljenega zaslužka štelo, da je bilo potrebno izvesti dokazni postopek, in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska od izdaje sodne odločbe dalje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik z dokončnim odškodninskim zahtevkom z dne 24. 07. 2007 (priloga A7) od tožene stranke zahteval plačilo 22.000,00 EUR iz naslova izgubljenega zaslužka. V zahtevku je specificiral svoje prejšnje in tedanje dohodke ter zahteval izplačilo razlike. Tožena stranka je pravico tožnika do povračila izgubljenega zaslužka kategorično zavračala in odškodnine iz tega naslova ni izplačala. Tožnik je toženi stranki torej posredoval vse podatke, potrebne za ugotovitev temelja in višine njene odškodninske odgovornosti, tožena stranka pa je njegov zahtevek neutemeljeno zavrnila. Tožena stranka je zato prišla v zamudo s plačilom zneska 22.000,00 EUR že 14 dni po prejemu obvestila, da je nastal zavarovalni primer, to je 12. 08. 2007 (943. člen OZ), zato mora od takrat dalje plačati tudi zakonske zamudne obresti. Višji znesek odškodnine za izgubljeni dobiček je tožnik prvič uveljavljal šele s tožbo v predmetnem postopku. Obresti od zneska 2.229,36 EUR zato tečejo od vložitve tožbe, to je od 28. 01. 2008, dalje do plačila.

19. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, sodbo sodišča prve stopnje pa je na podlagi 5. točke 1. odstavka 358. člena Zakona o pravdnem postopku (3) (ZPP) bilo potrebno spremeniti tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 22.000,00 EUR tečejo od 12. 08. 2007 dalje do plačila, od zneska 2.229,36 EUR pa od 28. 01. 2008 dalje do plačila.

O mesečni renti:

20. Sodišče prve stopnje je kot izhodišče za odmero mesečne rente upoštevalo tožnikove mesečne dohodke pred škodnim dogodkom (828,38 EUR), ta znesek je delilo z dva (ker je tožnik še vedno zmožen za delo s polovičnim delovnim časom), odštelo invalidsko pokojnino (192,48 EUR), in zaključilo, da mora tožena stranka tožniku plačevati 222,00 EUR mesečne rente.

21. Tožena stranka navaja, da tožnikovi dohodki niso pravilno ugotovljeni. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, je tožnik podal zadostno trditveno podlago glede svojih dohodkov, sodišče prve stopnje pa je po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da so njegovi dohodki znašali 828,38 EUR.

22. Tožnik v pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje kot izhodišče moralo upoštevati celoten tožnikov mesečni dohodek in ne samo polovico, saj tožnik dejansko sploh ni več sposoben za kakršno koli delo. Tožena stranka, nasprotno, v pritožbi navaja, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do vprašanja, kako k tožnikovi nezaposlenosti oziroma nezmožnosti za delo prispeva to, da se tožnik ne želi nadalje izobraževati. Sodišče prve stopnje je skrbno pretehtalo vse okoliščine, ki vplivajo na tožnikovo zaposljivost in zmožnost za delo. Pri tem se je oprlo na odločbo ZPIZ, s katero je bil tožnik opredeljen kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, to je za štiri ure dnevno. Ugotovilo je, da tožnik z ali brez poklicne rehabilitacije, torej ne glede na to, ali se je pripravljen dodatno izobraževati, in celo kljub morebitnemu dodatnemu izobraževanju, ni in ne bo več zmožen za delo s polnim delovnim časom. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik kljub določenim omejitvam še vedno sposoben za delo s polovičnim delovnim časom. Zaključek, da tožniku pripada mesečna renta v znesku polovice njegovega mesečnega dohodka, je zato pravilna, in to ne glede na to, da v prvi sodbi v predmetnem postopku sodišče prve stopnje ob določanju rente tožnikovih dohodkov ni delilo na polovico. S tem vprašanjem se sicer višje sodišče ob razveljavljanju prve sodbe ni ukvarjalo, je pa razveljavilo sodbo v celoti, torej tudi v delu, ki se nanaša na mesečno rento. Sodišče prve stopnje na svojo prejšnjo sodbo, ki je bila v celoti razveljavljena, ni vezano in v novem postopku odloča ne glede na stališča, ki jih je zavzelo v prvi sodbi.

O stroških postopka:

23. Sodišče prve stopnje je ustrezno ocenilo uspeh pravdnih strank in to, kateri od prijavljenih stroškov so bili potrebni za pravdo. Ob upoštevanju vseh okoliščin in določbe 2. odstavka 154. člena ZPP je pravilno odločilo, da mora tožena stranka tožniku plačati 495,79 EUR pravdnih stroškov. Tožnik bo glede na svoj uspeh v pravdi dobil povrnjen ustrezen del svojih potrebnih stroškov.

24. Sodišče prve stopnje ni prekršilo nobene določbe pravdnega postopka. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje. Materialno pravo je zmotno uporabilo samo v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneska 24.229,36 EUR, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 22.000,00 EUR tečejo od 12. 08. 2007 dalje do plačila, od zneska 2.229,36 EUR pa od 28. 01. 2008 dalje do plačila. V preostalem je pritožba tožnika, pritožba tožene stranke pa v celoti, neutemeljena, zato ju je bilo potrebno zavrniti ter v izpodbijanem, pa nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

25. Tožnik je s pritožbo uspel le v majhnem delu, tožena stranka pa s svojo pritožbo ni uspela, zato morata po 2. odstavku 154. člena pravdni stranki sami nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Ur. l. RS št. 97/2007 – UPB1. (2) Primeri so vzeti iz zbirke Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, Ljubljana, 2001. (3) Ur. l. RS 73/2007 – UPB3 in 45/2008.