Jedro

Tožnica v zahtevi niti ni navedla ali opredelila, kakšna škoda bi ji pretila zaradi izvršitve izpodbijanega akta in zato ni izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe. Tožnica je šele v pritožbi navedla, da bi ji zaradi njenih nizkih dohodkov oziroma nizke pokojnine s plačilom nadomestila grozilo pomanjkanje oziroma bi bila osebno ogrožena. Vendar pa pomanjkljivosti zahteve za izdajo začasne odredbe glede verjetnega obstoja težko popravljive škode tožnica ne more nadomestiti z navajanjem in dokazovanjem svoje ogroženosti šele v pritožbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006 in 107/2009-odl. US) zavrnilo tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe. Z njo je tožnica hkrati s tožbo zahtevala odložitev izvršitve izpodbijane odločbe Upravne enote Brežice z dne 13. 1. 2010, s katero je ta tožnici odmerila nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora za nelegalno gradnjo objekta na parceli št. ... v skupnem znesku 1.341 EUR. Tožničino pritožbo zoper navedeno odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor RS zavrnilo z odločbo z dne 25. 3. 2010. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče navaja, da tožnica v svoji zahtevi ni obrazložila, na kakšen način bi ji plačilo nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora povzročilo težko popravljivo škodo. Sklicuje se tudi na ustaljeno sodno prakso, po kateri materialna škoda sama po sebi še ne pomeni težko popravljive škode.

3. Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da njeni zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi ter odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta do izdaje pravnomočne odločbe, ali podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Uveljavlja tudi stroške pritožbenega postopka. Glede plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora navaja, da za tako plačilo ni nikakršnih razlogov, saj je objekt kupil že njen oče. Glede pogojev za izdajo začasne odredbe pa navaja, da bi ji s plačilom 1.341 EUR nastala težko popravljiva škoda, saj bi bila zelo ogrožena, ker prejema skromno pokojnino v višini 445 EUR mesečno, od skromnega premoženja, ki ga ima, pa nima nobenih dohodkov. Zato prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporen obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere bi se odložila izvršitev izpodbijanega akta, to je odločbe prvostopnega upravnega organa, ki je naložil tožnici plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora v višini 1.341 EUR, torej obstoj pogojev iz zahteve za izdajo začasne odredbe po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. 7. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje lahko sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 do izdaje pravnomočne odločbe, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji, med drugim tudi, da bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Takšno škodo mora tisti, ki zahteva izdajo začasne odredbe, izkazati kot verjetno obstoječo že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe.

8. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnica v zahtevi niti ni navedla ali opredelila, kakšna škoda bi ji pretila zaradi izvršitve izpodbijanega akta in zato ni izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe. Tožnica je šele v pritožbi navedla, da bi ji zaradi njenih nizkih dohodkov oziroma nizke pokojnine s plačilom nadomestila grozilo pomanjkanje oziroma bi bila osebno ogrožena. Vendar pa pomanjkljivosti zahteve za izdajo začasne odredbe glede verjetnega obstoja težko popravljive škode tožnica ne more nadomestiti z navajanjem in dokazovanjem svoje ogroženosti šele v pritožbi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe. Za zavrnitev zahteve je zato sodišče prve stopnje po presoji Vrhovnega sodišča pravilno uporabilo materialno pravo.

9. Vrhovno sodišče je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi določbe 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1. 10. Tožnica je bila s sklepom sodišča prve stopnje z dne 4. 5. 2010 oproščena plačila sodnih taks, ta oprostitev pa učinkuje za vse vloge in dejanja v tem postopku (13. člen Zakona o sodnih taksah), zato novo odločanje o tem zahtevku, ki ga uveljavlja v pritožbi, ni potrebno.

K II. točki izreka:

11. Tožnica s pritožbo ni uspela in mora zato na podlagi določbe prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 sama trpeti svoje stroške pritožbenega postopka.