Jedro

Izpodbijana odločba o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora je bila izdana na podlagi odločbe o inšpekcijskih ukrepih, izrečenih na podlagi 152. člena ZGO-1. Z ugovori, ki se nanašajo na ugotovitve navedene inšpekcijske odločbe, ni mogoče utemeljiti nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijane odločbe o odmeri nadomestila.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe je pojasnjeno, da je stopnja degradacije in uzurpacije prostora izračunana po formuli, ki jo določata 22. in 23. člen Uredbe. Gre za matematične operacije seštevanja in množenja določenih vrednosti. Da bi bili rezultati teh matematičnih izračunov napačni, tožeča stranka ne trdi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je inšpekcijski organ prve stopnje tožeči stranki odmeril nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora za nelegalno gradnjo objekta – vinske kleti, na zemljiščih parc. št. *27/1, 331 in 328 k. o. ..., v znesku 1.341,00 EUR (1. točka izreka), ki ga je tožeča stranka dolžna poravnati v 15 dneh po dokončnosti te odločbe (2. točka izreka), za neplačane obveznosti nadomestila pa od njihove zapadlosti dalje tečejo zamudne obresti (3. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski upravni organ navaja, da je tožeča stranka kot investitorka zgradila navedeni objekt brez izdanega gradbenega dovoljenja in da je zato zavezanka za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora po prvem odstavku 157. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 - uradno prečiščeno besedilo, 14/05 - popr. in 126/07 – v nadaljevanju ZGO-1). V zemljiški knjigi je sicer navedeno, da je nepremičnina v solastnini več oseb, vendar se je postopek odmere nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora začel 25. 3. 2008, ko je upravni organ prejel inšpekcijsko odločbo št. 06122-1212/2007/13 z dne 21. 3. 2008, iz katere izhaja, da je tožeča stranka lastnica obravnavanega nelegalnega objekta. Upravni organ navaja, da je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da je bil investitor sporne gradnje pokojni oče tožeče stranke, ki ji je zemljišče in objekt tudi zapustil, tožeča stranka pa lastninsko pravico na tej nepremičnini tudi sodno uveljavlja. Zato upravni organ meni, da je tudi zavezanka za plačilo navedenega nadomestila.

Upravni organ je pridobil podatke o varovanjih, vpogledal v izsek iz prostorskega plana za navedena zemljišča, vpogledal v prostorsko informacijski sistem Občine Brežice, iz katerega naj bi bilo razvidno, da se obravnavani objekt nahaja na stavbnem zemljišču ter na območju Kozjanskega parka. Osnova za izračun so bili podatki iz inšpekcijske odločbe z dne 21. 3. 2008. Višino nadomestila je izračunal na podlagi točkovanja objekta po kriterijih, ki jih določa Uredba o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (Uradni list RS, št. 33/03 – v nadaljevanju Uredba), kot je to navedeno na 2. in 3. strani obrazložitve izpodbijane odločbe. Upravni organ navaja, da tožeča stranka na ustni obravnavi, na kateri je bila seznanjena z ugotovitvami v postopku, na izračun nadomestila ni imela pripomb.

Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. Glede na pritožbene navedbe je pojasnil, da je nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora po določbah 157. člena ZGO-1 dolžan plačati vsakdo, ki je bil na dan uveljavitve ZGO-1 (1. 1. 2003) investitor ali lastnik nedovoljene gradnje in da navedena inšpekcijska odločba dokazuje, da je tožeča stranka lastnica nedovoljene gradnje. Zato se po mnenju pritožbenega organa tožeča stranka ne more utemeljeno sklicevati na to, da spornega objekta (vinske kleti) ni gradila sama, temveč njen sedaj že pokojni oče. Kot neutemeljeno je zavrnil tudi pritožbeno navedbo o zastaranju obveznosti plačila nadomestila.

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper navedeno odmero nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, ker naj bi bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, zaradi česar naj bi bilo tudi materialno pravo nepravilno uporabljeno. Tožeča stranka meni, da navedenega nadomestila ni dolžna plačati, ker tega objekta ni zgradila ona, temveč njen sedaj že pokojni oče, ki naj bi po nakupu nepremičnin pričel obnavljati takrat rušeči se objekt – vinsko klet. Kot je tožeči stranki znano, takrat ni bilo treba pridobivati dokumentacije za takšne posege. Navaja, da tudi oblastveni organi niso imeli nikoli pripomb in zahtev, ki bi se nanašale na vinsko klet. Tožeča stranka poudarja, da je gradbeni inšpektor tožeči stranki naložil, da mora ustaviti gradnjo objekta, zato naj bi bila navedena inšpekcijska odločba v vsebinskem pogledu nerazumljiva in „čudna“. Tožeča stranka je prepričana, da ni dolžna odstraniti pred desetletji zgrajenega objekta, saj naj bi taka zahteva zastarala. Poleg tega naj tožeča stranka ne bi bila ne investitorka ne lastnica nedovoljene gradnje, saj naj bi še tekel sodni postopek glede lastninske pravice.

Tožeča stranka odločitev izpodbija tudi v delu, ki se nanaša na izračun višine nadomestila, saj je upravni organ navedel številne faktorje in vse skupaj tako zapletel, da naj izračun ne bi bil razumljiv. Sodišču predlaga, naj odpravi odločbo prvostopenjskega upravnega organa, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, nanjo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora je v 157. členu ZGO-1 določena kot druga sankcija nedovoljene gradnje, ki jo je dolžan plačati inšpekcijski zavezanec, kadar se v postopku za izdajo ali spremembo gradbenega dovoljenja ugotovi, da se ta nanaša na določeno vrsto nedovoljene gradnje, ali ko gradbeni inšpektor organu za gradbene zadeve pošlje odločbo, izdano na podlagi določb od 152. do vključno 155. člena ZGO-1 (peti odstavek 157. člena ZGO-1).

V obravnavani zadevi je bila izpodbijana odločba o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora izdana na podlagi odločbe o inšpekcijskih ukrepih, izrečenih na podlagi 152. člena ZGO-1. Z ugovori, ki se nanašajo na ugotovitve navedene inšpekcijske odločbe, ni mogoče utemeljiti nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijane odločbe o odmeri nadomestila. To pomeni, da je te ugovore tožeča stranka lahko uveljavljala v postopku izdaje inšpekcijske odločbe. Če jih ni, ali če z njimi v inšpekcijskem postopku ni uspela, pa to ne omogoča njihovega uveljavljanja v postopku odmere nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, ki je zgolj posledica inšpekcijske odločbe. Zato so ugovori tako glede (ne)dovoljenosti gradnje kot ugovori, da tožeča stranka ni zavezanka za plačilo tega nadomestila, neupoštevni.

Tožbeni očitek o nerazumljivosti izračuna višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora pa je neutemeljen. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je pojasnjeno, da je stopnja degradacije in uzurpacije prostora izračunana po formuli, ki jo določata 22. in 23. člen Uredbe. Gre za matematične operacije seštevanja in množenja določenih vrednosti. Da bi bili rezultati teh matematičnih izračunov napačni, tožeča stranka ne trdi. Tako prvostopenjski kot drugostopenjski upravni organ pa sta pojasnila, na podlagi katerih določb Uredbe ter kako in zakaj je bil objekt točkovan, kateri faktorji, na podlagi katerega člena Uredbe in zakaj so bili upoštevani.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.