Jedro

Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožena stranka izpolnila svojo obveznost iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1, da pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznani z očitanimi kršitvami in mu omogoči zagovor. Drugi odstavek 85. člena ZDR-1 izrecno določa, da se pisna seznanitev lahko opravi tudi po elektronski pošti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec. Pisna seznanitev je bila tožniku poslana 16. 3. 2016, to je naslednjega dne po tistem, ko tožnik ni izvedel zadnjega predavanja pri izbirnem predmetu A. in šest dni pred nastopom bolniškega staleža, ki je bil tožniku (za nazaj) odobren za čas od 22. 3. 2016 do 27. 4. 2016. Pisna seznanitev z očitanimi kršitvami, ki je vsebovala tudi vabilo na zagovor, je bila tožniku tako poslana v času, ko je bil dolžan uporabljati službeno elektronsko pošto in ga pri tem ni moglo ovirati zdravstveno stanje, zaradi katerega mu je bil odobren bolniški stalež.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožnik prejel 5. 4. 2016, zavrnilo pa je, kar je tožnik iz tega naslova zahteval več. Zavrnilo je zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 3. 2016 in za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, temveč traja še naprej, za poziv tožnika nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz naslova odpovedane pogodbe o zaposlitvi ter za obračun plač in ostalih prejemkov za čas do ponovne reintegracije, za plačilo davkov in prispevkov ter izplačilo netto zneska tožniku. Presodilo je, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita, ker tožena stranka v njej ni navedla konkretnih razlogov, zaradi katerih je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zato odpovedi ni mogoče preizkusiti. Zavrnitev zahtevkov v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pa temelji na ugotovitvi, da je tožena stranka tožniku omogočila zagovor pred odpovedjo tako, da mu je pisno seznanitev z vabilom poslala po elektronski pošti na službeni elektronski naslov ter da je dokazala, da je tožnik huje kršil obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, ker 15. 3. 2016 na dodiplomskem študiju ni izvedel zadnjega predavanja pri izbirnem predmetu A. Presodilo je, da je bil izpolnjen tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v sodbah sodišč prve in druge stopnje niso navedeni razlogi za zaključek, da je tožena stranka izpolnila obveznost, da tožniku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogoči zagovor. Tožena stranka ni uspela izkazati vročitve odpovedi (pravilno vabila na zagovor), kar je pogoj za odpoved. Tožena stranka sicer trdi, da je tožniku 16. 3. 2016 na službeni elektronski naslov poslala vabilo na zagovor, vendar tožnik tega vabila ni prejel. Tožnik je že pred tem datumom imel težave z dostopom do elektronske pošte, kar je bilo toženi stranki znano, pa ga je kljub temu vabila na službeni elektronski naslov. Razen tega je bil tožnik na podlagi odločbe ZZZS z dne 25. 5. 2016 v času od 22. 3. 2016 do 27. 4. 2016 v bolniškem staležu in v tem obdobju ni bil dolžan preverjati elektronske pošte. Tudi če bi tožnik vedel za datum zagovora (24. 3. 2016), se ga zaradi zdravstvenega stanja ne bi bil sposoben udeležiti. Tožniku uporaba službenega elektronskega naslova ni bila naložena, prav tako pa mu ni bilo naloženo, da ga je dolžan uporabljati tudi doma. Zakonita zastopnica tožene stranke je izpovedala, da sploh ni preverila, ali je tožnik prejel vabilo poslano po elektronski pošti. Določba drugega odstavka 85. člena Zakona o o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. št. 21/2013) o tem, da delodajalec pisno seznanitev delavca s kršitvijo lahko opravi po elektronski pošti, ne spreminja pravil vročanja. Tudi elektronska pošta omogoča povratnico, torej informacijo pošiljatelju, ali je prejemnik elektronsko pošto sploh prejel. Tudi v primeru, če bi delodajalec vabilo na zagovor res poslal preko elektronske pošte na tožnikov službeni elektronski naslov, s tem še vedno ne bi bilo izkazano, da je tožnik vabilo prejel, saj službene elektronske pošte ni bil dolžan uporabljati zunaj delovnega mesta, torej doma. Doma pa je bil tožnik zaradi tega, ker je zbolel, kot to izhaja iz odločbe ZZZS. Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Navedeno izhaja iz izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke, da je bila s tožnikom pripravljena nadaljevati sodelovanje na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi in njenega elektronskega sporočila z dne 24. 3. 2016. 4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo v mejah razlogov, ki so v njen navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnik uvodoma sicer navaja, da revizijo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar v nadaljevanju teh kršitev ne konkretizira. Izjema je le navedba, da v sodbah sodišč prve in druge stopnje niso navedeni razlogi za zaključek, da je tožena stranka pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku omogočila zagovor, kar je možno razumeti kot smiselno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar je očitek neutemeljen, saj obe sodbi obširno navajata, na podlagi katerih dejstev štejeta, da tožniku ni bila kršena pravica do zagovora. Dejansko so ti razlogi najobsežnejši del obeh sodb, obenem pa je vsebinsko izpodbijanje teh razlogov tudi osrednji del revizije. Izpodbijana sodba tako ima razloge o tem odločilnem dejstvu. Ti razlogi niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju, predvsem pa niso takšni, da zaradi njih sodbe sploh ne bi bilo možno preizkusiti, kar je bistvo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitno je, da tožnik z razlogi izpodbijane sodbe ne soglaša, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

8. Revizija ne navaja, s katerimi nezakonitimi ravnanji sodišča tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, zato zgolj formalno navrženega očitka o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sploh ni možno preizkusiti. Enako velja glede zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj revizija ne navaja, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bila v nasprotju med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

9. Obsežne revizijske navedbe o tem, da tožnik ni imel dostopa do svojega službenega elektronskega naslova in da mu tožena stranka uporabe tega naslova ni naložila, pomenijo predvsem izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog.

10. Ob dejanskih ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, da je tožena stranka 16. 3. 2016 poslala tožniku vabilo na zagovor na njegov službeni elektronski naslov, ki mu je bil dodeljen in ga je bil tožnik dolžan uporabljati in do katerega je v spornem obdobju imel dostop, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožena stranka s tem izpolnila svojo obveznost iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1, da pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznani z očitanimi kršitvami in mu omogoči zagovor. Drugi odstavek 85. člena ZDR-1 namreč izrecno določa, da se pisna seznanitev lahko opravi tudi po elektronski pošti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec. Pisna seznanitev je bila tožniku poslana 16. 3. 2016, to je naslednjega dne po tistem, ko tožnik ni izvedel zadnjega predavanja pri izbirnem predmetu A. in šest dni pred nastopom bolniškega staleža, ki je bil tožniku (za nazaj) odobren za čas od 22. 3. 2016 do 27. 4. 2016. Pisna seznanitev z očitanimi kršitvami, ki je vsebovala tudi vabilo na zagovor, je bila tožniku tako poslana v času, ko je bil dolžan uporabljati službeno elektronsko pošto in ga pri tem ni moglo ovirati zdravstveno stanje, zaradi katerega mu je bil odobren bolniški stalež.

11. Sicer pa gre pri tožnikovem zatrjevanju, da ni bil seznanjen za datumom zagovora za sprenevedanje, kar je razvidno celo iz elektronske pošte, ki jo je v spis vložil tožnik. Tožnik je namreč 23. 3. 2016 direktorici tožene stranke odgovoril na njeno elektronsko sporočilo z dne 21. 3. 2016, v katerem je ta izrecno navedla, da tečeta dva postopka (odpovedi) - redni in izredni, da je tega dne tožniku že poslala redno odpoved in da ima v četrtek (to je 24. 3. 2016) zagovor in da se glede (elektronskega sporočila tožnika z dne 22. 3. 2016) lahko pogovorita po zagovoru. Tožnik z datumom zagovora tako ni bil seznanjen le na podlagi vabila, ki mu je bilo poslano na službeni elektronski naslov, temveč tudi na podlagi navedenega elektronskega sporočila z dne 21. 3. 2016. 12. Tožnik podredno uveljavlja, da se zagovora (če bi mu bilo vabilo vročeno) ne bi mogel udeležiti, ker je bil v tistem času bolan. Tožnik je v elektronskih sporočilih z dne 22. 3. 2016 in 23. 3. 2016, torej neposredno pred datumom zagovora, toženi stranki sicer sporočal, da je zbolel oziroma, da bo predvidoma še nekaj dni v bolniškem staležu. Vendar pa zgolj takšno sporočilo in kasneje odobreni bolniški stalež ne izkazujeta, da se zagovora iz zdravstvenih razlogov ni mogel udeležiti. Višje sodišče se utemeljeno sklicuje na ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča, da ne zadošča zgolj golo opravičilo oziroma obvestilo delavca, temveč je treba konkretno pojasniti zdravstvene težave in predložiti ustrezno medicinsko dokumentacijo. Zgolj dejstvo bolniškega staleža samo po sebi še ne pomeni, da se delavec ne more udeležiti zagovora pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno opozorilo, da tudi iz elektronske korespondence tožnika s študentko S. L. in direktorico tožene stranke v spornem času ne izhaja, da je bil tožnik tako resno bolan, da se ne bi mogel udeležiti zagovora, oziroma da bi tožnik nenazadnje lahko podal tudi pisni zagovor. Pravilno je tudi stališče sodišča druge stopnje, da glede na vsebino tožnikovega predloga (dejansko gre za navedbe v obeh elektronskih sporočilih z dne 22. 3. 2016 in 23. 3. 2016) ter glede na kratek rok, ki ga je imela tožena stranka na voljo za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, od nje ni bilo mogoče pričakovati, da datum zagovora prestavi ali tožnika pozove na dopolnitev predloga.

13. Pravilna je presoja sodišča, da je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da ni opravil zaključnega predavanja pri predmetu A., temveč je študente obvestil, da s toženo stranko ne sodeluje več in da naj si sami predstavijo seminarske naloge, zaradi česar je tožena stranka njegovo predavanje kasneje nadomestila s predavanjem drugega profesorja, ki je nato tudi izvedel izpite, ki bi jih sicer moral tožnik. Pri tem je pravilno presodilo, da gre za kršitev obveznosti vestnega, strokovnega in pravočasnega opravljenega dela po 6. členu Pogodbe o zaposlitvi oziroma 33. členu ZDR-1, kršitev obveznosti upoštevanja navodil delodajalca v zvezi z izpolnjevanem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 34. členu ZDR-1 in za kršitev obveznosti vzdržati se vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno in moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca (37. člen ZDR-1).

14. Pravilno je tudi stališče sodišča druge stopnje, da pripravljenost direktorice tožene stranke, da nadaljuje sodelovanje s tožnikom na raziskovalnem področju kljub izkazanemu razlogu za odpoved ne pomeni, da ni bil izpolnjen osnovni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da delovnega razmerja glede na vse okoliščine in interesa obeh strank ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Sodišče pravilno opozarja, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za delovno mesto visokošolskega učitelja, katerega delo je bilo predvsem opravljanje pedagoške delovne dolžnosti; tudi očitana kršitev pogodbenih obveznosti se je nanašala na kršitev obveznosti, da izvede predavanje študentom na dodiplomskem študiju. Razmišljanje direktorice o nadaljnjem sodelovanju pa se je nanašalo na raziskovalno delo oziroma na knjigo, ki naj bi jo tožnik napisal, tožena stranka pa bi mu to plačala, oziroma bi tožnik od tega dobil avtorske pravice. Ob upoštevanju narave, teže in posledic ugotovljene kršitve ter narave dela visokošolskega učitelja je sodišče pravilno presodilo, da je bila izguba zaupanja tožene stranke do tožnika v zvezi z opravljanjem dela visokošolskega učitelja tako velika, da delovnega razmerja z njim ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

15. Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Tožnik z revizijo ni uspel, kljub temu pa tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo. V tej zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) določa, da delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka.