Jedro

Iz drugega odstavka 4. člena Pravilnika dejansko izhaja, da se poklicna bolezen ugotavlja in dokazuje z zdravstvenim nadzorom delavcev preko preventivnih zdravstvenih pregledov, vendar ta določba ne predstavlja ovire, da se poklicna bolezen ne ugotovi oziroma ne more ugotoviti tudi na drug način.

Iz opredelitve poklicne bolezni (65. člen ZPIZ-1 oziroma 2. člen Pravilnika), pogojev za določanje delovnih mest, kjer se pojavljajo poklicne bolezni (3. člen Pravilnika) in postopka ugotavljanja in priznavanja poklicnih bolezni (4. člen Pravilnika) ne izhaja, da je poklicna bolezen izključena v primerih, če oboli le eden od več delavcev, ki so dalj časa delali na istem delovnem mestu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za spremembo odločb tožene stranke z dne 3. 1. 2007 in 13. 9. 2007 tako, da se tekst „zaradi posledic poklicne bolezni“ nadomesti s tekstom „zaradi posledic bolezni“ ter zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka tožeče stranke.

2. Pri odločanju se je oprlo na določbe Zakona o pokojninskem in in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 106/99 in nadalj.), Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni (v nadaljevanju Pravilnik, Uradni list RS, št. 85/2003) in Pravilnik o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Pravilnik o organizaciji, Uradni list RS, št. 118/2005 in 17/2007). Pri ugotavljanju tega, ali je invalidnost tretje kategorije stranskega intervenienta posledica poklicne bolezni ali bolezni (za kar se zavzema tožeča stranka) se je oprlo predvsem na zdravstveno dokumentacijo stranskega intervenienta, ugotovitve invalidske komisije prve in druge stopnje z dne 17. 10. 2006 in 27. 6. 2007 ter Ekspertizo Kliničnega centra Ljubljana, Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, Centra za poklicne bolezni in ocenjevanje delazmožnosti (v nadaljevanju Ekspertiza) z dne 19. 7. 2006. Na podlagi tega je ugotovilo obstoj vzročne zveze med delom stranskega intervenienta na delovnem mestu varilca – ključavničarja v trajanju 28 let in njegovo invalidnostjo. Presodilo je tudi, da je bil postopek ugotavljanja in dokazovanja zavarovančeve poklicne bolezni v skladu z določbami Pravilnika in da tožeči stranki v postopku niso bile kršene njene pravice.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Izrecno se je opredelilo do tega, da izvedba ostalih predlaganih dokazov s strani tožeče stranke ni bila potrebna, saj se mnenja invalidskih komisij ne razhajajo z ostalimi medicinskimi izvidi oziroma Ekspertizo. Poudarilo je tudi, da za odločitev ni pomembno, če iz poročila o preizkusu (poročila o periodičnih preiskavah delovnega okolja) Inštituta za varstvo pri delu in varstvo okolja Maribor iz leta 2006 izhaja, da koncentracije prahu, plinov in ostalih škodljivih snovi niso presegle dopustnih vrednosti (1). V zvezi s tem se je oprlo na določbe Pravilnika in 65. člena ZPIZ-1. 4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Poudarja, da iz nobenega specialističnega izvida ne izhaja z gotovostjo, da gre pri stranskem invervenientu za poklicno bolezen. Iz medicinske dokumentacije je razvidno, da se niti specialisti niso mogli enoznačno odločiti, za katero bolezen gre. Argumentacija sodišču o prepričljivosti ocene poklicne bolezni sideroze nima tehtne in logične osnove, sodišči pa sta odločili preuranjeno (brez izvedbe ostalih dokazov). Sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, saj se ne opredelita do ugovorov tožeče stranke in njenih argumentov. Opozarja na dejstvo, da je tožena stranka predhodno že odločila, da je invalidnost stranskega intervenienta posledica bolezni (z odločbo z dne 3. 6. 2006), kasneje pa je na pritožbo stranskega intervenienta odločila (z odločbo z dne 28. 8. 2006), da se njegova zahteva zavrne, ker zdravljenje še ni bilo končano. Mnenji invalidskih komisij prve in druge stopnje ji nista bili vročeni, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka, ti mnenji pa ji nista bili vročeni niti v sodnem postopku, kar predstavlja kršitev načela kontradiktornosti oziroma kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.). Uveljavlja zmotno uporabo 65. člena ZPIZ-1, zlasti ker poklicna bolezen ni bila ugotovljena z nadzorom zdravstvenih delavcev preko preventivnih zdravstvenih pregledov, ker stranski intervenient ni bil edini delavec - varilec, pri drugih delavcih pa doslej ni bila ugotovljena poklicna bolezen sideroza, ker ni bila ugotovljena izpostavljenost obremenitvam na spornem delovnem mestu z delovno anamnezo in oceno tveganja obremenitev, in ker je v kratkem času prišlo do spremembe ugotovitev vzroka invalidnosti, čeprav v vmesnem času niso mogli biti izvedeni ustrezni postopki. Poklicne bolezni samo na podlagi Ekspertize tudi ni mogoče priznati na primeru enega zavarovanca. V zvezi s tem navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do relevantnih materialnopravnih določb. Sodbi sodišč druge in prve stopnje nimata razlogov o vprašanju vzročne zveze. Pri manjših koncentracijah od dovoljenih namreč ne morejo nastati škodljive posledice oziroma v takšnem primeru ni mogoče govoriti o škodljivem vplivu za zdravje, tožeča stranka pa je z dokaznimi predlogi za postavitev izvedencev in zaslišanjem prič ugovarjala obstoju vzročne zveze. Po njenem razumevanju v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti teorije adekvatne vzročnosti niti ratio legis vzročnosti. Revizijo zaključuje s tem, da je bilo pri sojenju kršeno načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP, s tem storjena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, obenem pa so bile tožeči stranki kršene ustavno zajamčene pravice.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Protispisne so revizijske navedbe, da iz specialističnih izvidov ne izhaja z gotovostjo, da gre pri stranskem intervenientu za poklicno bolezen, da niti specialisti niso mogli enoznačno odločiti, za katero bolezen gre, in da sodbi sodišč druge in prve stopnje o tem nimata tehtne logične osnove oziroma razlogov o odločilnih dejstvih. Iz medicinske dokumentacije stranskega intervenienta od leta 2005 namreč izhaja tudi diagnoza sideroza pljuč (ki je na seznamu poklicnih bolezni pod točko 56.), vzročna povezava med „izpostavljenostjo poklicnemu dejavniku tveganja in reaktivnostjo“ delavca pa je objektivizirana v Ekspertizi, s katero sta očitno soglašali tudi invalidski komisiji prve in druge stopnje. Te podatke sta sodišči nižje stopnje ustrezno in dovolj jasno povzeli, torej je očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

8. Neutemeljen je tudi očitek kršitve načela kontradiktornosti oziroma bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (v povezavi s tem pa tudi kršitev temeljnih ustavnih načel oziroma ustavno zajamčenih pravic), ker v postopku pred sodiščema nižje stopnje niso bili izvedeni vsi, s strani tožeče stranke predlagani dokazi. Sodišče druge stopnje je pravilno obrazložilo, da predlagano zaslišanje avtorjev poročila o preizkusu Inštituta za varstvo pri delu in varstvu okolja Maribor za leto 2006 ne bi moglo spremeniti dejanskih ugotovitev o vzročni zvezi med opravljanjem tožnikovega dela in poklicno boleznijo, ki so tudi pravno pomembne. Že Ekspertiza izhaja iz ugotovitev poročil o preiskavah, ki jih pravilno povzema in vrednoti. Pri tem je treba poudariti, da iz poročila za leto 2005 niso razvidne meritve koncentracije železovega prahu in ostalih aerosolov, da podatkov o meritvah v letih pred tem ni in da nastanek poklicne bolezni pri stranskem intervenientu ni posledica kratkotrajnega, niti le nekaj let trajajočega opravljanja dela varilca pri tožeči stranki, saj so se njegove težave z dihanjem začele že leta 1991, na delovnem mestu varilca ključavničarja pa je imel kar 28 let delovne dobe. Iz definicije poklicne bolezni izhaja, da gre za bolezen, ki je povzročena z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev (65. člen ZPIZ-1 oziroma 2. člen Pravilnika) (2).

9. Sodišče druge stopnje je tudi pravilno obrazložilo zavrnitev predlaganih dokazov z izvedencem medicinske stroke in pulmologom, saj v medicinski in drugi dokumentaciji za stranskega intervenienta pred izpodbijanima odločbama tožene stranke ni razhajanj, prav tako ni razhajanj med mnenji invalidskih komisij prve in druge stopnje ter navedeno Ekspertizo, zaradi česar je sodišče prve stopnje ostale predlagane dokaze kot nepomembne za odločitev utemeljeno zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Takšno postopanje ne predstavlja kršitve načela kontradiktornosti oziroma bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Isto bistveno kršitev določb postopka revident uveljavlja tudi v zvezi s tem, da mu v sodnem postopku nista bili vročeni izvedenski mnenji invalidskih komisij prve in druge stopnje, vendar neutemeljeno. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje sama predlagala le vpogled v kompleten upravni spis (ki ga naj predloži tožena stranka) in kasneje, ko je bil ta upravni spis pridobljen, ni zahtevala oziroma predlagala tudi kopije izvedenskih mnenj invalidskih komisij prve in druge stopnje. Ta mnenja je sicer lahko pregledala ves čas postopka. Kakršnekoli kršitve določb postopka v zvezi s tem tudi ni uveljavljala v pritožbi. Zato tega ne more uspešno uveljavljati šele v reviziji; pri tem neutemeljeno izhaja že iz tega, da naj bi sicer šlo za bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Nepredložitev izvedenskih mnenj invalidskih komisij prve in druge stopnje v postopku pri toženi stranki (na kar se tožeča stranka prav tako sklicuje v reviziji) ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, saj se v sodnem postopku o zakonitosti odločb tožene stranke to vprašanje lahko postavi le kot vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Tudi ta očitek ni utemeljen. Revizijsko sodišče se pridružuje obrazložitvi sodišč druge in prve stopnje, saj iz Pravilnika o organizaciji jasno izhaja, komu se pošlje izvedensko mnenje invalidskih komisij prve in druge stopnje (48. in 60. člen), pa tudi izrecno, da je zaradi varovanja osebnih podatkov delodajalec lahko seznanjen z izvedenskimi mnenji samo v obsegu, ki je povzet v odločbi o priznanju ali zavrnitvi pravice iz invalidskega zavarovanja. Tožeča stranka je v postopku ocene invalidnosti stranskega intervenienta sodelovala (že v prejšnjem postopku), njen predstavnik pa je podpisal tudi izjavo o seznanjenosti s postopkom podaje izvedenskega mnenja in upoštevanjem Ekspertize, ki jo je tožeča stranka prejela.

12. Tudi ostali materialnopravni ugovori niso utemeljeni. Iz drugega odstavka 4. člena Pravilnika dejansko izhaja, da se poklicna bolezen ugotavlja in dokazuje z zdravstvenim nadzorom delavcev preko preventivnih zdravstvenih pregledov, vendar ta določba ne predstavlja ovire, da se poklicna bolezen ne ugotovi oziroma ne more ugotoviti tudi na drug način. Izpostavljenost obremenitvam z delovno anamnezo in ocena tveganja obremenitev je bila narejena in izhaja iz Ekspertize.

13. Neutemeljen je očitek, da je tožena stranka v nekaj mesecih brez izvedenega postopka spremenila ugotovitve v smislu, da gre pri stranskem intervenientu za poklicno bolezen, saj se je postopek za oceno invalidnosti stranskega intervenienta v letu 2006 končal na podlagi ugotovitve invalidske komisije, da vzrok obolenja še ni povsem razjasnjen, da še vedno poteka postopek verifikacije poklicne bolezni za stranskega intervenienta (ki se je končal šele kasneje) in da njegovo zdravljenje oziroma diagnostična obdelava še ni zaključena.

14. Iz opredelitve poklicne bolezni (65. člen ZPIZ-1 oziroma 2. člen Pravilnika), pogojev za določanje delovnih mest, kjer se pojavljajo poklicne bolezni (3. člen Pravilnika) in postopka ugotavljanja in priznavanja poklicnih bolezni (4. člen Pravilnika) ne izhaja, da je poklicna bolezen izključena v primerih, če oboli le eden od več delavcev, ki so dalj časa delali na istem delovnem mestu (3).

15. Tožeča stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na teoriji o adekvatni in ratio legis vzročnosti, ki sta se razvile predvsem v okviru odškodninskega prava. Gre namreč za vprašanje vzročne zveze, katere pravna opredelitev izhaja že iz opredelitve poklicne bolezni – kot bolezni, ki je povzročena z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposreden okvir dejavnosti na podlagi katere je oboleli zavarovan (prvi odstavek 65. člena ZPIZ-1 in prvi odstavek 2. člena Pravilnika).

16. Glede na navedeno v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Obrobna preiskava delovnega okolja v prejšnjem letu, letu 2005, ni vsebovala opravljenih meritev koncentracije železovega prahu, ostalih aerosolov in plinov varjenja na tožnikovem delovnem mestu.

Op. št. (2): Ekspertiza ne izključuje možnih višjih koncentracij, ki jim je bil stranski intervenient izpostavljen v 28 letih.

Op. št. (3): Tožeča stranka tudi ni opredelila konkretno, koliko delavcev pri njej je delalo na istem delovnem mestu kot tožnik, in sicer enako ali daljše obdobje.