Jedro

Ali so pri tožeči stranki (delodajalcu zavarovanca) škodljive snovi presegale dopustne vrednosti, za odločitev o vzroku zavarovančeve bolezni ni bistveno. Bistveno je le, da je bolezen - sideroza pljuč - posledica izpostavljenosti varjenju, tako da se šteje za poklicno bolezen. Doseganje ali preseganje koncentracije škodljivih snovi in zagotavljanje delovnega okolja pa je lahko pomembno za ugotavljanja delodajalčeve odgovornosti za nastanek poklicne bolezni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločbi tožene stranke št. ... z dne 3. 1. 2007 in št. ... z dne 13. 9. 2007 spremenita tako, da se kot vzrok za nastanek invalidnosti III. kategorije zavarovanca M.B. navede bolezen in ne poklicna bolezen ter da je tožena stranka tožeči dolžna povrniti stroške postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08) pritožila tožeča stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podredno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da iz nobenega izvida zdravnikov specialistov ne izhaja zanesljivo, da je vzrok zavarovančevim zdravstvenim težavam in v posledici invalidnosti, poklicna bolezen. Vzrok bi lahko bilo tudi kajenje oz. posledice tobačnega dima. Koncentracija škodljivih in zdravje ogrožajočih snovi ob pregledih in meritvah, ki jih je opravljala tožeča stranka, ni presegla dopustnih ravni, zato ni utemeljeno sklicevanje, da je 28 let dela v določenih pogojih dovolj dolga doba za nastanek poklicne bolezni sideroze. S slikovno diagnostiko ni mogoče določiti vzročne zveze med izpostavljenostjo škodljivim snovem na delu oz. vplivi okolja ter posledicami za zdravje. Dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, ker sodišče ni dopustilo oz. izvedlo predlaganih dokazov z izvedenci in pričami. Prav tako se sodišče ni opredelilo do ugovorov tožeče stranke, s katerimi je v tožbi izpodbijala sporni odločbi, to pomeni bistveno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V prvotnem postopku, zaključenem z ugotovitvijo, da pri zavarovancu zdravljenje ni zaključeno, je bila na prvi stopnji kot vzrok invalidnosti določena bolezen. Mnenji invalidskih komisij tožeči stranki nista bili vročeni, takšno opustitev je kot zakonito štelo sodišče prve stopnje, zato se tožeča stranka ni mogla opredeliti do njunih ugotovitev. Odločitev, da delodajalec ne sme biti seznanjen z izvedenskimi mnenji pomeni bistveno kršitev postopka z vidika enakopravne udeležbe v postopku. Iz izpodbijanih odločb ni bilo mogoče ugotoviti, za kakšno poklicno bolezen naj bi šlo pri zavarovancu. Poklicna bolezen tudi ni bila ugotovljena z rednimi zdravstvenimi pregledi. Pri varjenju je delalo veliko delavcev, tudi daljše obdobje, vendar se poklicna bolezen sideroza ni pojavila pri nobenem. Poklicne bolezni ni mogoče ugotoviti le na podlagi mnenja Inštituta za ..., saj je takšen sklep, v primeru ko med več 100 delavci zboli le eden, nedopusten. Neobrazložen je razloček med ugotovitvijo v prvostopenjski odločbi, da zavarovanec ne sme biti izpostavljen plinom, v odločbi druge stopnje pa je besedilo spremenjeno v snovem, ki se sproščajo v procesu varjenja. Tožeča stranka se je sklicevala na Poročilo o preizkusu ... Inštituta za ... Maribor, iz katerega izhaja, da vrednosti škodljivih snovi niso presegale mejnih vrednosti, določenih v normativih. Ne soglaša s stališčem, da nepreseganje dovoljene mejne vrednosti pri škodljivih snoveh ne vpliva na ugotovitev poklicne bolezni. Brez upravičenega razloga je sodišče zavrnilo vse dokazne predloge tožeče stranke, kar pomeni, da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti in načelo enakega obravnavanja in s tem kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Našteva več določb Ustave, ki naj bi jih sodišče kršilo, enako pa tudi določbi 6. člena in 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, ki bi vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe, niti bistvenih kršitev, ki jih zatrjuje pritožba in na katere je sodišče druge stopnje na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

V obravnavanem socialnem sporu je tožeča stranka, ki je delodajalec zavarovanca M.B. in je aktivno legitimirana na podlagi 1. odstavka 58. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) kot nosilec pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti zahtevala, da se pri zavarovancu, ki je od 19. 7. 2006 nesporno invalid III. kategorije invalidnosti, ki s preostalo delovno zmožnostjo lahko s polnim delovnim časom dela na drugem delovnem mestu, kot vzrok invalidnosti določi bolezen in ne poklicna bolezen, kot izhaja iz dokončne odločbe tožene stranke. Vzroki za nastanek invalidnosti so opredeljeni v 62. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) in so med ostalimi tudi poklicna bolezen ter bolezen. Da se invalidnost določi kot posledica poklicne bolezni morajo biti izpolnjeni pogoji, kot jih določa 65. člen ZPIZ-1. Bolezen mora biti povzročena z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Po komentarju Mirana Kalčiča k 65. členu ZPIZ-1 v publikaciji Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem, Gospodarski vestnik, Inštitut za delovna razmerja, Ljubljana 2000, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji, da se obolenje zavarovanca šteje kot poklicna bolezen: - da je zavarovanec delal na delovnem mestu, za katerega je v posebnem seznamu določeno, da se na tem delovnem mestu pojavlja takšna bolezen kot poklicna bolezen; - da je zavarovanec obolel za takšno boleznijo oz., da izpolnjuje pogoje, da se pri njem šteje takšno obolenje za poklicno bolezen; - da je kot taka izkazovana v navedenem seznamu poklicnih bolezni in - da obstaja vzročna zveza med daljšim neposrednim vplivom škodljivih agensov na določenem delovnem mestu in boleznijo zavarovanca. Med ostalim lahko poklicne bolezni povzročajo strupene snovi, alergogene snovi oz. kemični ali fizikalni agensi.

Zbrana medicinska dokumentacija v upravnem spisu, vsebina in utemeljitev izdanih odločb tožene stranke ter izpoved intervenienta oz. zavarovanca na naroku 9. 10. 2009 prepričujejo sodišče druge stopnje, da je odločba tožene stranke, s katero je kot vzrok invalidnosti določena poklicna bolezen, pravilna. V delovni dokumentaciji, ki jo po 28. členu Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Ur. l. RS, št. 118/2005 s spremembami, v nadaljevanju: Pravilnik) pripravi delodajalec v sodelovanju s strokovnimi delavci Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je ugotovitev, da zavarovanec od 16. 3. 1984 dela kot varilec ključavničar. Podrobneje v opisu in poteku dela delodajalec navaja, da je zavarovanec varil vse vrste legiranih jekel, sive litine in vse vrste barvnih kovin, pri čemer je delo varjenja trajalo vsaj 7 ur na izmeno. Osebni zdravnik zavarovanca je že v predlogu za uvedbo postopka za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja, ki ga je tožena stranka prejela 24. 1. 2006 navedel, da zavarovanec boluje za siderozo pljuč, kar je posledica izpostavljenosti varjenju. Predlog je utemeljen z izvidom specialista internista z dne 15. 12. 2005, v katerem se ugotavlja, da je bila pri zavarovancu na podlagi preiskav ugotovljena sideroza pljuč, ki je po vsej verjetnosti posledica izpostavljenosti škodljivim snovem. Enako mnenje, da je pri zavarovancu poleg arterijske hipertenzije izkazana bolezen sideroza pljuč, je specialistka internistka podala 16. 6. 2006 in nato v novem predlogu z dne 12. 9. 2006 tudi osebna zdravnica.

Trditve tožeče stranke, da delodajalec ni bil seznanjen s postopkom ugotavljanja invalidnosti pri toženi stranki niso resnične, saj iz izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 17. 10. 2006 izhaja, da je bila prisotna predstavnica delodajalca, ki je bila tudi seznanjena s postopkom podaje izvedenskega mnenja, upoštevajoč ekspertno mnenje Inštituta za ... v Ljubljani, s katerim je bil delodajalec v pisni obliki tudi posebej seznanjen. V mnenjih invalidskih komisij, ki sta bili ustrezno strokovno sestavljeni, pri delu obeh sta sodelovala specialista pulmologa, je skladna ugotovitev, da zavarovančeva glavna bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost - sideroza pljuč, pridružena ji je še arterijska hipertenzija, pomeni poklicno bolezen dihal, ki jo povzroča vdihavanje določenih snovi in je v seznamu poklicnih bolezni kot prilogi Pravilnika o seznamu poklicnih bolezni (Ur. l. RS, št. 85/2003) navedena pod zaporedno številko 56. Gre za bolezen, ki je v smislu definicije iz 1. odstavka 2. člena Pravilnika povzročena z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti.

Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da mnenja invalidskih komisij, čeprav ne gre za mnenja sodnih izvedencev, niso brez dokazne vrednosti, izvidi in mnenja predstavljajo listinske dokaze, izdali so jih izvedenski organi pri izvrševanju javnega pooblastila, ki jim je poverjeno z zakonom, konkretno z 261. členom ZPIZ-1. V smislu 1. odstavka 224. člena ZPP gre za javne listine. Za dejstva, ugotovljena z javno listino se domneva, da so resnična, če ni dokazano nasprotno. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listna nepravilno sestavljena (3. odstavek 224. člena ZPP) (na primer sodbe opr. št. VIII Ips 246/2005 z dne 12. 9. 2006, VIII Ips 194/2007 z dne 17. 11. 2008 in opr. št. VIII Ips 307/2008 z dne 16. 11. 2009). Ker se mnenja članov invalidskih komisij ne razhajajo z ostalimi medicinskimi izvidi, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 213. člena ZPP in ni dopustilo dodatnih dokazov, saj so bila odločilna dejstva ugotovljena, s pridobitvijo dopolnilnega izvedenskega mnenja specialista pulmologa oz. specialista medicine dela tudi po prepričanju sodišča druge stopnje ugotovitve ne bi bile drugačne, kot jih je v ekspertizi št. ... z dne 19. 7. 2006 podal Inštitut za ..., ki je tudi po pregledu vseh meritev, medicinske dokumentacije in osebnem pregledu zavarovanca podal mnenje, da M.B. boluje za siderozo pljuč, kar je poklicno obolenje, saj že od leta 1991 občuti težave pri dihanju.

Tudi predlagano zaslišanje avtorjev Poročila o preizkusu Inštituta za... Maribor, dejanskih ugotovitev glede vzročne zveze med opravljanjem dela in pojavom poklicne bolezni, ne bi spremenilo. Mnenje omenjenega Inštituta namreč na straneh 7 in 8 ocenjuje poročilo o obdobnih preiskavah delovnega okolja, ki jih je tožeča stranka opravila dne 22. 2. 2005 v različnih kabinah za varjenje. Inštitut je ugotovil, da tožeča stranka tedaj ni opravila meritev koncentracij železovega prahu in ostalih aerosolov, niti plinov varjenja. V Poročilu o preizkusu ... so res ugotovitve, da koncentracije prahu, plinov, par in ostalih škodljivih snovi niso presegala dopustnih vrednosti na dan meritve 16. 6. 2006. To bi nedvomno potrdili tudi predlagani priči. Vendar to za ugotovitev poklicne bolezni, kot vzroka invalidnosti, ni odločilno. Doseganje ali preseganje koncentracije škodljivih snovi in zagotavljanje varnega delovnega okolja s pomočjo skupinskih in osebnih varstvenih naprav je lahko pomembno za ugotavljanje delodajalčeve odgovornosti za nastanek poklicne bolezni, ne pa za uveljavljanje zavarovančevih pravic iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Niti ZPIZ-1 v 65. členu, kjer opredeljuje poklicno bolezen in tudi ne omenjeni Pravilnik kot pogoj za ugotovitev poklicne bolezni ne določata nedopustno visokih koncentracij škodljivih snovi niti opustitve delodajalčevih obveznosti glede zagotavljanja varstva pri delu.

Sodišče prve stopnje je imelo že v zbranih dokazih dovolj podlage za presojo zakonitosti dokončne odločbe. Tožnikove trditve o kršitvah pravic so zato brez podlage. Predstavnica delodajalca je bila seznanjena s postopkom podaje izvedenskega mnenja, znane so ji bile tudi ugotovitve Inštituta za ..., ni pa predložila nobenega strokovnega medicinskega mnenja, s katerim bi dokazovala, da ni vzročne zveze med pogoji dela v delodajalčevih poslovnih prostorih in ugotovljeno poklicno boleznijo.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo. Posledica zavrnitve pritožbe je sklep, sprejet na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP, da tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe.