Jedro

Država toženi stranki s podzakonskim aktom ne more naložiti plačila kot obvladujoči družbi koncesionarja. Četudi je tožena stranka večinski družbenik koncesionarja, je z zavezo za plačilo nadomestila iz 12.c člena Uredbe o koncesiji za rabo reke Drave za proizvodnjo električne energije uveljavljen nedopusten spregled pravne osebnosti (da mora sporno nadomestilo plačati večinski družbenik koncesionarja). Edini, ki bi bil morda lahko zavezan za plačilo spornega nadomestila, je koncesionar sam in ne njegov večinski družbenik.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v višini 1.259,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 140.491,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 81/2012-7 z dne 12. 2. 2013 dopustilo revizijo glede vprašanj: - Ali ima določeno enkratno nadomestilo za omejeno rabo prostora v 12.c členu Uredbe o koncesiji za rabo reke Drave za proizvodnjo električne energije pravno naravo koncesnine iz 164. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), ki bi jo moral koncesionar plačevati poleg koncesije za rabo vode po določilih 136. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1)? - Ali je zavezanec za plačilo koncesnine za posebno rabo vodnega zemljišča iz 164. člena ZVO-1 lahko na podlagi paternalističnega modela in drugega odstavka 529. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) tožena stranka glede na namen njene organiziranosti kot gospodarske javne službe? - Ali uporaba Zakona o upravljanju kapitalskih naložb Republike Slovenije (v nadaljevanju ZUKN) v sodbi sodišča druge stopnje predstavlja kršitev načela prepovedi retroaktivnosti in s tem predstavlja kršitev 155. člena Ustave Republike Slovenije ter zmotno uporabo materialnega prava glede na dejstvo, da sporni zakon v času uveljavitve 12.c člena Uredbe o koncesiji za rabo reke Drave za proizvodnjo električne energije še ni veljal?

3. Na podlagi navedenega sklepa vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da pritožbi tožeče stranke ugodi; podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja, da ima družba A. d. o. o. koncesijo za proizvodnjo električne energije v hidroelektrarni, ki se nahaja na območju tožeče stranke. Tožena stranka je večinski družbenik koncesionarja, Republika Slovenija pa edini lastnik tožene stranke.

7. Tožeča stranka je na podlagi Uredbe o koncesiji za rabo reke Drave za proizvodnjo električne energije (v nadaljevanju Uredba) zahtevala plačilo nadomestila za leto 2007 za omejeno rabo prostora, na katerem stoji hidroelektrarna.

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da določbe 136. in 137. člena ZV-1 ter 164. člena ZVO-1, na podlagi katerih je bila izdana Uredba, ne dajejo podlage za določitev spornega plačila za omejeno rabo prostora. Presodilo je, da je način določanja plačila za koncesijo celovito urejen s koncesijskim aktom ter koncesijsko pogodbo. Zavzelo je stališče, da večinski lastnik koncesionarja v nobenem primeru ne more biti zavezan za plačilo dajatev, ki izvirajo iz koncesijskega razmerja. S sklicevanjem na exceptio illegalis je plačilo na podlagi Uredbe zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da bi sporna dajatev lahko imela zakonito podlago, če bi imela pravno naravo plačila za koncesijo. Kljub temu je potrdilo zavrnitev tožbenega zahtevka na podlagi presoje, da je zavezanec za plačilo lahko le koncesionar in ne njegov večinski družbenik.

9. Trditve tožene stranke v odgovoru na revizijo, da ni podana sodna pristojnost, saj naj bi šlo za upravno zadevo, niso utemeljene. Plačila od tožene stranke ne zahteva Agencija Republike Slovenije za okolje kot upravni organ (kot trdi tožena stranka), temveč je tožeča stranka občina, na območju katere se nahajajo hidroelektrarne. Prav tako ne drži, da je bila toženi stranki sporna obveznost naložena s strani oblastvenega organa, saj tožena stranka sama trdi, da ji v zvezi z njeno obveznostjo plačila nadomestila ni bila izdana upravna odločba. Sodna pristojnost je tako podana (prvi odstavek 18. člena ZPP).

10. ZV-1 v 3. točki prvega odstavka 136. člena določa, da je treba pridobiti koncesijo za rabo vode za proizvodnjo električne energije v hidroelektrarni z instalirano močjo, enako ali večjo od 10MW. Pogoji za izdajo koncesijskega akta so predpisani v 137. členu ZV-1, ki med drugim določa, da se koncesijski akt lahko izda na podlagi določb zakona, ki ureja koncesijo na naravnih dobrinah, če iz načrta upravljanja z vodami izhaja, da količina in kakovost vodnega ali morskega dobra ali naplavin dovoljujeta nameravano rabo, ta pa je skladna z načelom trajnostne uporabe voda. Smiselna uporaba določb zakona, ki ureja koncesijo na naravnih dobrinah, je določena tudi v 149. členu ZV-1. Zakon, ki ureja koncesijo na naravnih dobrinah, je ZVO-1 (164. - 166. člen). Država ali občina kot koncedent lahko proti plačilu koncesionarju podelita koncesijo za upravljanje, rabo ali izkoriščanje naravne dobrine (prvi odstavek 164. člena ZVO-1). Sporna Uredba določa pogoje za izvajanje koncesije za rabo reke Drave za proizvodnjo električne energije, čas trajanja koncesije ter višino plačila za koncesijo (1. člen Uredbe). Poleg plačila za koncesijo 12.c člen Uredbe predvideva tudi vtoževano dodatno enkratno nadomestilo za rabo prostora zaradi hidroelektrarn, ki ga mora plačati večinski lastnik koncesionarja.

11. Kot bistveno za potrditev zavrnitve zahtevka je sodišče druge stopnje štelo, da zavezanec za plačilo sporne dajatve ne more biti tožena stranka kot večinski lastnik (oziroma družbenik) koncesionarja. Vrhovno sodišče je zato najprej obravnavalo drugo dopuščeno vprašanje.

12. Tožena stranka dejavnost opravlja kot gospodarsko javno službo, ki jo izvaja na podlagi koncesije. Organizirana je kot družba z omejeno odgovornostjo. Tudi koncesionar je organiziran kot družba z omejeno odgovornostjo. Družba z omejeno odgovornostjo za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem (7. člen ZGD-1), družbeniki pa za njene obveznosti niso odgovorni (472. člen ZGD-1). Držijo sicer trditve revidentke, da je bil razlog za ustanovitev tožene stranke zagotavljanje javnih dobrin s področja energetike, vendar niti določbe Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS) niti določbe ZVO-1 in ZV-1 ne dajejo podlage za drugačno razumevanje razmerja med odvisno (koncesionar) in obvladujočo družbo (toženo stranko). Država toženi stranki s podzakonskim aktom ne more naložiti plačila kot obvladujoči družbi koncesionarja. Četudi je tožena stranka večinski družbenik koncesionarja, je z zavezo za plačilo nadomestila iz 12.c člena Uredbe uveljavljen nedopusten spregled pravne osebnosti (da mora sporno nadomestilo plačati večinski družbenik koncesionarja), kot je pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje. Edini, ki bi bil morda lahko zavezan za plačilo spornega nadomestila, je koncesionar sam in ne njegov večinski družbenik.

13. Drži, da je ZUKN začel veljati po sprejetju Uredbe in njene novele, ki je vanjo vnesla 12.c člen, vendar pa so se načela korporativnega upravljanja družb v državni lasti, na katera se je sklicevalo sodišče druge stopnje, pri razlagi pravnih aktov uporabljala že pred sprejetjem ZUKN. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), katere članica je tudi Republika Slovenija, jih je sprejela leta 1999. Na podlagi načel korporativnega upravljanja je država dolžna družbe, ki so v njeni lasti, upravljati na način, kot ga predvideva pravna ureditev posamezne družbe. Uredba je oblastni pravni akt in kot tak ni primerno (korporativnopravno) sredstvo za upravljanje družb z omejeno odgovornostjo v državni lasti. Kršitev materialnega prava in prepovedi retroaktivnosti tako ni podana. Poleg tega je pritožbeno sodišče sklicevanje na ZUKN navedlo le kot dodaten argument za utemeljitev, zakaj za plačilo spornega nadomestila ne more biti zavezan večinski družbenik koncesionarja, saj je enak zaključek naredilo že na podlagi stališča, da ne obstaja zakonska podlaga, ki bi mu omogočala naložitev te obveznosti, če ni udeleženec koncesijskega razmerja.(1)

14. Odgovora na drugo in tretje dopuščeno vprašanje sta tako negativna. Ker je zavrnitev zahtevka utemeljena že na tej podlagi (saj tožena stranka kot večinski družbenik koncesionarja ne more biti zavezana za plačilo nadomestila), se Vrhovno sodišče do prvega dopuščenega vprašanja ni opredeljevalo. Ne glede na to, kakšen bi bil odgovor nanj, namreč tožeča stranka z revizijo ne bi mogla uspeti.

15. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Toženi stranki pa je dolžna povrniti 1.032,80 EUR stroškov odgovora na revizijo z 20 % DDV v višini 206,56 EUR in 20,00 EUR materialnih stroškov, skupaj torej 1.259,36 EUR. Višjih stroškov Vrhovno sodišče toženi stranki ni priznalo, saj za njih ni podlage v Odvetniški tarifi, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi.

Op. št. (1): Glej začetek 8. točke obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.