Jedro

Ljudje, ki živijo v krajevno povezani skupnosti, morajo nujno trpeti tudi nekatere neprijetnosti, ki so neogibno potrebne zaradi življenja v taki skupnosti. Zato gre za poseg v pravni položaj lastnika nepremičnine lahko le, če so omejitve lastninske pravice zaradi predvidene gradnje prekomerne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorju A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) izdala gradbeno dovoljenje za novogradnjo enostavnovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 115/1 k. o. ... in cestnega priključka z dostopno potjo na zemljiščih s parc. št. 115/2 in 121/5, obe k. o. ..., pod v izreku navedenimi pogoji.

Iz obrazložitve med drugim izhaja, da se zemljišči, na katerih je predviden poseg, nahajata v območju, ki ga ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje planske celote Bled (v nadaljevanju PUP) in sicer v morfološki enoti B. Podrobna namenska raba za navedeno morfološko enoto je določena v 51. členu izvedbenega akta, in sicer SEj, SKj, s kulturno dediščino (EŠD) 466/00: ... Upravni organ je ugotovil, da je predvidena gradnja skladna z določbami prostorskega akta. Tožnici je bil položaj stranske udeleženke v postopku priznan kot lastnici sosednje parcele št. 120/3 k. o. ...

Drugostopenjski upravni organ je odločbo upravnega organa prve stopnje v 3. točki izreka popravil glede odpiranja strešine na Z strani, ki se odpira s frčado in s strešnim oknom in ne le s frčado, tožničino pritožbo pa je zavrnil. Tako je zavrnil pritožbene navedbe, da investitor ni izkazal služnosti za gradnjo kanalizacijskega voda za parc. št. 115/2 in 121/10, da gradnja ni skladna z določbami PUP glede na oblikovalna določila prostorskega akta in glede na predpisano etažnost. Strinja se z ugotovitvami prvostopenjskega organa, da je predvidena gradnja v skladu z določbami PUP. Glede na pritožbene ugovore, da upravni organ ni vabil vseh oseb pa pojasnjuje, da je tožnici status stranske udeleženke priznan na podlagi 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) z namenom, da varuje svoje pravne koristi in ne za varovanje dejanskega interesa, javne koristi ali pravne koristi tretjih oseb.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da gradbeno dovoljenje izpodbija, ker predvidena gradnja meji na njeno zemljišče, tožnica pa naj bi imela pravno korist, da se gradbeno dovoljenje ne izda. V obširni tožbi najprej navaja, da ni dobila vabila na ustno obravnavo dne 14. 10. 2011 oziroma dne 24. 10. 2011, zato meni, da ji ni bilo omogočeno, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, tako da naj bi toženka storila bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

V nadaljevanju zatrjuje, da je 12. člen v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 10. člena v zvezi s prvo alinejo drugega odstavka 9. člena Odloka o prostorskih sestavinah dolgoročnega in družbenega plana Občine Bled (Uradni list RS, št. 95/02, v nadaljevanju Odlok) neustaven in nezakonit. Odlok, s katerim je bila spremenjena namembnost zemljišča s parc. št. 115/2 iz kmetijskega zemljišča v stavbno, naj ne bi bil sprejet v skladu s takrat veljavno zakonodajo. S sprejetjem Odloka naj bi bilo kršeno načelo pravne države (2. člen Ustave), načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in 153. člen Ustave. Opisuje postopek, po katerem bi moral biti Odlok sprejet in navaja, da je bila leta 2000 opravljena prva razgrnitev Odloka, med katero je A.A. dal pripombo, ki je bila obravnavana, vendar pa ni bila opravljena druga javna razgrnitev predlaganega prostorskega akta, čeprav bi po tožničinem mnenju morala biti. Ker te druge obravnave ni bilo, tožnica ni imela možnosti izraziti svojih pripomb oziroma nasprotovanja spremembi namembnosti parc. št. 115/1. Zato meni, da ji je bila kršena pravica do enakosti pred zakonom in da je sprejem Odloka v nasprotju z zakonom. Drugi razlog za nezakonitost Odloka naj bi izhajal iz dopisa Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine v Kranju z dne 10. 10. 2001, saj naj se Zavod ne bi opredelil do predloga št. 225, zato meni, da Zavod ni dal soglasja k predlagani spremembi namembnosti. Tožnica zato trdi, da so za spremembo namembnosti parc. št. 115/1 veljali lažji pogoji kot za ostale parcele.

V tožbi vztraja pri stališču, da ni izkazana služnostna pravica izgradnje, vzdrževanja in obratovanja kanalizacije na parc. št. 115/2 in 121/10, obe k. o. ... Predvidena gradnja naj tudi ne bi bila skladna s 1.2.3. točko 13. člena PUP in naj ne bi ustrezala urbanističnemu vzorcu. Predvideni objekt naj ne bi ustrezal predpisanemu razmerju stranic, plastnice naj ne bi bile jasno označene, objekt pa naj bi bil napačno orientiran. Upravnima organoma očita, da nista utemeljila odstopanj od pravila, da mora biti objekt praviloma vzporeden. Upravni organ naj bi napačno ugotovil tudi skladnost objekta glede oblikovanja mansarde, saj bi ta morala biti brez kolenčnega zidu. Oblikovane rešitve oken in barv predlaganega objekta naj ne bi ustrezale zahtevam stavbne dediščine. Drugostopenjskemu organu očita, da se ni opredelil do očitka, da v izreku niso opredeljeni odmiki objekta cestnega priključka z dostopno potjo od zemljišč, po katerih poteka. Zato meni, da v izreku manjka bistvena sestavina po peti alineji prvega odstavka 68. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Trdi, da zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, prizadeta stranka pa v odgovoru na tožbo navaja, da je projektna dokumentacija izdelana v skladu s predpisi in da tožbene navedbe ne držijo. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je v postopku pred njeno izdajo kot stranska udeleženka sodelovala tudi tožnica, in sicer kot lastnica zemljišča s parc. št. 120/3 k. o. ... V zvezi s tem zemljiščem je v izreku izpodbijane odločbe naveden tudi odmik najbolj izpostavljenega dela objekta in sicer 7,83 m do 9,24 m. To pomeni, da je najmanjši odmik načrtovane gradnje od tožničinega zemljišča 7,83 m. V obrazložitvi pa organ v zvezi s tem navaja, da je dostopna pot po celi dolžini odmaknjena od parcelnih mej sosednjih zemljišč. Tožbeni ugovor, da se odločbe v tem delu ne da preizkusiti, je torej neutemeljen.

Neutemeljen je tudi očitek, da se tožnica ni imela možnost izjaviti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Ta očitek namreč utemeljuje z ustno obravnavo, ki je bila dne 24. 10. 2011, torej po tem, ko je bila izdana odločba, ki jo izpodbija v tem upravnem sporu. Zato morebitna dejstva in okoliščine, ki bi bila predmet te ustne obravnave, niso mogla vplivati na izpodbijano odločbo. Poleg tega je iz zapisnika te obravnave, s katerim se je tožnica tudi seznanila pred vložitvijo tožbe z vpogledom v spis, razvidno, da je bil na obravnavo poleg investitorja vabljen le C.C., ki ni sodeloval v postopku do izdaje gradbenega dovoljenja, in da se je po vročitvi gradbenega dovoljenja odpovedal pravici do pritožbe. Neutemeljen je tudi tožničin ugovor, da bi morali biti stranski udeleženci na obravnavo vabljeni enako kot A.A., ki je stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Morebitni ugovori stranskega udeleženca zoper gradbeno dovoljenje se namreč nanašajo na njegov pravni položaj in ne na pravni položaj drugih stranskih udeležencev.

Neupoštevne pa so trditve o nezakonitosti in neustavnosti Odloka, s katerim je bila spremenjena namembnost zemljišča predvidene gradnje. Pravica, da se gradbeno dovoljenje na sosednjem zemljišču ne izda, namreč sama po sebi ni pravno priznana. Tožnica lahko v upravnem postopku in posledično tudi v upravnem sporu ščiti svoj pravni položaj z ugovori, ki so vezani na nepremičnino, zaradi katere je dosegla položaj stranske udeleženke, in so z njo povezane koristi, določene v katerem od predpisov ter kot take pravno priznane. Le v tem okviru bi lahko uveljavljala tudi nezakonitost in neustavnost Odloka. To pomeni, da stranski udeleženec v postopku lahko le omejeno varuje svoje interese - zgolj tiste, ki so pravno varovani, ne pa vsakršnih interesov, za katere sicer sam ocenjuje, da vanje ne bi smelo biti poseženo. Ljudje, ki živijo v krajevno povezani skupnosti, morajo namreč nujno trpeti tudi nekatere neprijetnosti, ki so neogibno potrebne zaradi življenja v taki skupnosti. Zato gre za poseg v pravni položaj lastnika nepremičnine lahko le, če so omejitve lastninske pravice zaradi predvidene gradnje prekomerne. Nenazadnje vsebina lastninske pravice zagotavlja uživanje lastninske pravice ob upoštevanju njene gospodarske, socialne in ekološke funkcije (67. člen Ustave). To pomeni, da vsak vpliv še ne pomeni prekomernega posega v pravni položaj lastnika. Zato je treba presoditi, ali so bile pri izdaji gradbenega dovoljenja upoštevane določbe predpisov, ki zagotavljajo, da vpliv gradnje na sosednja zemljišča ne bo prekomeren.

Gre na primer za ugovore glede morebitnih nedovoljenih vplivov sporne gradnje nanjo oziroma na tožničino nepremičnino, to je vplivov preko mere, ki jih za posamezna območja določajo predpisi (na primer Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju), za ugovore glede premajhnih odmikov načrtovanih objektov glede na predpisane od njihovih parcelnih mej in podobno. Le s tovrstnimi ugovori, iz katerih izhaja, da načrtovana gradnja posega v njen pravno zavarovani položaj lastnice omenjene nepremičnine, lahko tožnica prepreči izdajo gradbenega dovoljenja (enako stališče tudi v sodbi tega sodišča I U 2171/2009). Če te vzročne zveze ni, tudi morebiti ugotovljena kršitev materialnega prava ne more biti zadostna podlaga za ugoditev tožbi stranske udeleženke, saj bi bil na ta način presežen obseg pravnega varstva, do katerega je upravičena po določbah ZUP in zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Slednji namreč v prvem odstavku 2. člena določa, da sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika.

Vse navedeno v obravnavani zadevi pomeni tudi, da tožnica ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na pogoje za gradnjo, katerih izpolnjevanje se ugotavlja v okviru zaščite javne koristi. Javno korist v upravnem postopku je dolžan v prvi vrsti varovati upravni organ, ki je pristojen za odločanje, kar vključuje tudi odločanje na drugi stopnji (7. člen ZUP), ter državni tožilec in državni pravobranilec (prvi odstavek 45. člena ZUP, četrti odstavek 929. člena ZUP). Če torej oseba meni, da v upravnem postopku javna korist ni bila varovana, mora dati pobudo državnemu pravobranilcu za njegovo aktivno udeležbo v upravnem postopku oziroma upravnem sporu. Po tretjem odstavku 17. člena ZUS-1 lahko namreč vloži tožbo v upravnem sporu tudi zastopnik javnega interesa, in sicer na podlagi pooblastila Vlade, kadar ta ugotovi, da je bil z upravnim aktom kršen zakon v škodo javnega interesa (drugi odstavek 18. člena ZUS-1). Kot zastopnik javnega interesa v upravnem sporu je predviden tudi državni pravobranilec (tretji odstavek istega člena).

Med pogoje, ki sodijo v okvir zagotavljanja zaščite javne koristi, med drugim spadajo umestitev gradnje v prostor, arhitektonsko oblikovanje in skladnost projekta z drugimi pogoji prostorskih aktov. Pri tem ni mogoče izključiti, da lahko ti pogoji obenem pomenijo tudi pravice stranskih udeležencev, vendar pa mora kaj takega iz predpisa nedvomno izhajati, kot to v obravnavanem primeru velja za lego objektov, ki mora biti v skladu z zahtevo 31. člena PUP po odmiku objekta od sosednjih nepremičnin. Le v takih primerih lahko stranski udeleženec z varovanjem svoje pravne koristi obenem ščiti tudi javno korist. Da bi bil odmik nameravane gradnje od meje tožničine parcele premajhen, tožnica ne trdi. Neutemeljene pa so tožbene navedbe v zvezi z lokacijo objekta na parceli, saj tožnica z njimi ne uveljavlja nedovoljenega posega na svoje zemljišče, upravni organ prve stopnje pa je pojasnil, da se morebitna problematika ponikanja meteorne vode na tožničino zemljišče ne more nanašati že zato, ker je njeno zemljišče višje ležeče od zemljišča predvidene gradnje in zato voda na njeno zemljišče ne more odtekati.

Zgoraj povzeti tožničini očitki o nepravilni uporabi PUP in o neskladnosti gradnje s prostorskim aktom, tako tistim, ki je veljal v času vložitve vloge za izdajo gradbenega dovoljenja, kot tudi tistim, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, glede na povedano, spadajo izključno na področje zaščite javnih koristi. Tožnica torej z njimi ne uveljavlja posega v svoje osebne, pravno priznane koristi in tega v tožbi niti ne zatrjuje. Te tožbene navedbe torej ne morejo vplivati na odločitev v zadevi. Enako velja tudi za tožbene navedbe v zvezi varstvom stavbne dediščine. Kulturna dediščina se namreč varuje v javnem interesu, tožnica pa niti ne navaja, da bi iz predpisov s tega področja izhajale kakšne njene individualne pravne koristi.

Ker tožnica tudi z ostalimi tožbenimi navedbami ne zatrjuje, da izpodbijani upravni akt posega v njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.