Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Pravno vprašanje je revidentka zastavila na tako splošni (abstraktni) ravni, da konkreten odgovor, ki bi pripomogel k zagotovitvi pravne varnosti, enotne uporabe prava ali k razvoju prava preko sodne prakse, niti ni možen, zato pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Upravne enote Radovljica, št. 351-45/2010-71 z dne 7. 9. 2011, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 35108-270/2010/NiK-9 z dne 11. 1. 2012, s katero je bila revidentkina pritožba zoper prvostopenjski akt zavrnjena. Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo (gradbenim dovoljenjem) investitorju ..., dovolil gradnjo enostanovanjske hiše in cestnega priključka z dostopno potjo na tam navedenih zemljiščih pod tam navedenimi pogoji.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbi prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z določbami četrtega in petega odstavka 367. b člena ZPP mora revident v reviziji natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Revidentka navaja, da gre v tej zadevi za pomembno pravno vprašanje, in sicer: „ali sodna praksa, po kateri ugotavljanje skladnosti predvidene gradnje s prostorskimi akti, ki so njena podlaga, praviloma spada izključno samo na področje zaščite javne koristi, izjemoma pa lahko sovpada tudi z zaščito zasebne pravne koristi, pojem varovanja zasebne pravne koristi razlaga preozko ter, ali je lastninska pravica stranskih udeležencev v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja zadostno varovana?“ Navaja še, da je podan odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ker sodišče prve stopnje o upravnem sporu ni obvestilo zastopnika javnega interesa.

8. Vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja, po presoji Vrhovnega sodišča ni konkretizirano, kot je to opisano v 6. točki te obrazložitve, zato uveljavljeni pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

9. Revidentka bi morala vprašanje konkretizirati glede na vsebino te zadeve tako, da bi jasno in določno navedla: konkretno neskladnost s prostorskim aktom, ki posega v njene pravice in pravne koristi, in tudi konkretno, v katere njene pravice ali pravne koristi naj bi ta neskladnost posegla. Tega ni storila. Vprašanje je zastavila na tako splošni ravni, da konkreten odgovor, ki bi pripomogel k zagotovitvi pravne varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava preko sodne prakse, niti ni možen. Taka nekonkretizirana pravna vprašanja tudi po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča niso pravna vprašanja, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo (npr. X Ips 315/2009, X Ips 428/2009, X Ips 88/2010, X Ips 185/2010, X Ips 442/2010, X Ips 262/2011, X Ips 159/2012).

10. Revidentka tudi ni izkazala, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, kar prav tako uveljavlja, kot pogoj za dovoljenost revizije v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj ni navedla opravilnih številk odločb Vrhovnega sodišča, od katerih naj bi izpodbijana sodba odstopala.

11. Ker revidentka ni izkazala uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.