94.Iz upravnega spisa izhaja, da je tožeča stranka v upravnem postopku predlagala tudi dokaz z ogledom, ki ga sicer ni substancirala, upravni organ pa dokaza ni izvedel in se v gradbenem dovoljenju do tega dokaza ni opredelil. Opustitev obrazložitve zavrnitve dokaznega predloga pomeni relativno kršitev postopka, pri kateri pa za utemeljenost tožbe ne zadošča že sam obstoj kršitve, temveč mora sodišče ugotoviti, da je kršitev vplivala ali bi lahko vplivala na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Le v primeru takšne kršitve ta preraste v bistveno. Tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi, vloženi v upravnem sporu, potrebo po ogledu utemeljuje s tem, da bi se upravni organ ob ogledu lahko prepričal, da so meritve investitorja, ki izhajajo iz dokumentacije, nepravilne. Sodišče pojasnjuje, da se ogled opravi, kadar je za ugotovitev kakšnega dejstva ali za razjasnitev bistvenih okoliščin treba, da si stvar ogleda uradna oseba, ki vodi postopek (199. člen ZUP). Sodišče ugotavlja, da ogled nepremičnine ni primeren dokaz za trditve, da so meritve nepravilne (poleg tega, da so te bile predmet presoje vplivov na okolje in ne gradbenega dovoljenja), saj se meritve ne izvajajo z ogledom, temveč s posebnimi napravami glede na vrsto meritev, pri čemer meritve običajno opravljajo za to usposobljeni strokovnjaki. Nadalje je tožeča stranka navajala, da bi se lahko upravni organ z ogledom kraja prepričal o legi mejnikov in njihovi oddaljenosti od objektov tožeče stranke. Poleg tega, da gre za dejstva, ki jih kot nespornih ni treba dokazovati, so ta dejstva, kot je sodišče že pojasnilo, ko je samo zavrnilo izvedbo istega dokaza, nepomembna pri presoji pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. Nadalje ogled ni primeren dokaz za dokazovanje trditev, da bo tožeči stranki med gradnjo onemogočen dostop do njene nepremičnine, saj se v času izdaje gradbenega dovoljenja gradnja še ni izvajala, upravni organ pa tudi ni strokovnjak, ki bi lahko presojal možnosti širitve ceste oziroma zagotovitve drugega dostopa v primeru prekinitve obstoječe dostopne poti, kar nenazadnje tudi ni predmet gradbenega dovoljenja. Predmet gradbenega dovoljenja (45. člen GZ) ni presoja primernosti in ustreznosti posameznih gradbenotehničnih rešitev, povezanih s projektom; to je namreč odgovornost projektanta (12. člen GZ). Predmet gradbenega dovoljenja so lahko le pogoji gradnje, ne pa konkretna realizacija projekta, zato je ogled iz tega vidika tudi nepotreben.

25.Državna cesta, za katero je izdano izpodbijano gradbeno dovoljenje, poteka po nepremičnini tožeče stranke parcela 1. Parcela 1 je še vedno predmet razlastitvenega postopka, ki še ni pravnomočno končan. Tožena stranka bo na podlagi izpodbijanega gradbenega dovoljenja dejansko gradila neposredno po tuji nepremičnini, s čemer tožeča stranka ne soglaša. Tožeča stranka se je sklicevala na četrti odstavek 210. člena ZUreP-3, v skladu s katerim brez soglasja razlastitvenega upravičenca ni dopusten promet z nepremičnino, niti njeno spreminjanje, dokler razlastitveni postopek ni pravnomočno končan.

Jedro

Ker je bila zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja vložena 11. 12. 2020, je upravni organ v skladu z določbo prvega odstavka 128. člena GZ-1 pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja pravilno ugotavljal po prvem odstavku 43. člena GZ. V skladu z navedenim določilom GZ pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda gradbeno dovoljenje, če:

9.Iz obrazložitve gradbenega dovoljenja izhaja, da mora investitor v zvezi s preprečevanjem, zmanjšanjem ali odpravo škodljivih vplivov onesnaženosti zraka z delci PM10 v času gradnje upoštevati pogoje, ki so navedeni v VI/2. točki dovoljenja in so za investitorja obvezujoči. Nadalje je v Celostnem monitoringu navedeno, da je treba monitoring onesnaženosti zraka z delci PM10 izvesti v neposredni bližini gradbišča. V primeru prekoračitev mejnih vrednosti je izvajalec dolžan zagotoviti dodatne omilitvene ukrepe (postavitev dodatnih gradbiščnih ponjav, rednejše vlaženje in čiščenje voznih površin...) in z delom nadaljevati po preveritvi njihove učinkovitosti. Po navedbi investitorja bo lahko v času povečanega ozadja delcev PM10, do katerega lahko pride ob neugodnih vremenskih razmerah ali v kurilni sezoni, skupna koncentracija delcev med gradnjo pri najbolj izpostavljenih stavbah občasno presegala mejno dnevno koncentracijo, zato bo treba redno in učinkovito izvajanje protiprašnih ukrepov, na območju levo od viadukta pa je predvidena tudi izvedba začasnega protiprašnega zaslona dolžine 65 m in višine 3 m, ki bo dodatno omejeval širjenje s prašnimi delci onesnaženega zraka z območja gradbišča in transportnih poti.

53.Tožeča stranka je bila že v postopku priprave DPN ter po samem sprejemu DPN seznanjena z njegovo vsebino in je bila torej dolžna računati z razlastitvijo in je bila zanjo razlastitev predvidljiva. Po 203. členu ZUreP-3 se nepremičnina lahko razlasti med drugim za gradnjo in prevzem objektov in omrežij gospodarske javne infrastrukture. Po prvem odstavku 204. člena ZUreP-3 se šteje, da je javna korist za predhodno navedene nepremičnine izkazana, če so te nepremičnine vključene v DPN in če je ta akt pripravljen tako natančno, da je te nepremičnine mogoče grafično prikazati v katastru nepremičnin. Nepremičnina tožeče stranke parcela 1, iz katere sta s parcelacijo nastali nepremičnini parcela 1 in parcela 2, je v DPN izrecno navedena. Tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi pavšalno navaja, da bi trasa, ki je bila z Uredbo o DPN določena leta 2013, lahko potekala južneje. Tožeča stranka lahko svoje interese uveljavlja v ločenem razlastitvenem postopku, ki še vedno poteka pred Upravno enoto Velenje.

95.Upravni organ res ne pojasni razlogov za neizvedbo dokaza z ogledom, a na podlagi tožbenih navedb sodišče ugotavlja, da ga iz vsebinskega vidika ni bil dolžan izvesti, ker tožeča stranka z njim ni dokazovala za odločitev pravno pomembnih dejstev. Da gre za pravno nepomembna dejstva, izhaja iz obrazložitve upravnega organa, ko zavzema stališča do navedb tožeče stranke v upravnem postopku. Tožeča stranka tako dokaznega predloga za ogled kraja ne utemeljuje z razlogi, ki bi lahko vplivali na pravilnost in zakonitost odločitve upravnega organa, zato ne gre za bistveno kršitev določb postopka po 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1.

Tožeča stranka bi tako morala, če bi hotela vzbuditi dvom v predloženo dokumentacijo za izdajo gradbenega dovoljenja, za katero je upravni organ ugotovil, da izpolnjuje vse zahteve, za svoje trditve predložiti strokovno podkrepljene dokaze. Šele v takem primeru bi prišla v poštev morebitna izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca, če bi bilo to potrebno za ugotovitev ali presojo dejstva, pomembnega za rešitev zadeve. Takega dokaza pa tožeča stranka ni predložila, pri čemer je bilo dokazno breme na njej. Tožena stranka je tako ravnala pravilno, ko tej zahtevi ni ugodila, ob upoštevanju dejstva, da je bila za nameravani poseg izvedena presoja vplivov na okolje in izdano Okoljevarstveno soglasje. Enako velja tudi za dokazni predlog tožeče stranke o pridobitvi spisa št. 352-3/2021 Upravne enote Velenje, glede katerega je tožena stranka pravilno pojasnila, da predmet tega postopka ni razlastitveni postopek. Glede dokaznega predloga ogleda na kraju samem pa tožeča stranka ni pojasnila, katero dejstvo s tem dokazom dokazuje in kako bi izvedba takega dokaza lahko doprinesla k pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja. Pri tem je prizadeta stranka opozorila, da je bila za nameravano gradnjo opravljena presoja vplivov na okolje in izdano pravnomočno Okoljevarstveno soglasje.

85.Tožeča stranka trdi, da je izpodbijana odločba v neskladju s 33. členom Ustave, v katerem je varovana lastninska svoboda posameznika. A prizadeta stranka pravilno opozarja na 69. člen Ustave, ki omogoča zakonske omejitve ali celo odvzem lastninske pravice. Lastninska pravica ni absolutna, temveč se jo lahko zaradi javne koristi omeji ali odvzame, vendar le pod pogoji, določenimi v Ustavi. Iz omenjene odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da je pri razlastitvi presoja ustavne dopustnosti posega v lastninsko pravico vsebovana že v 69. členu Ustave. Ustava v 69. členu določa, da je razlastitev nepremičnine mogoča le proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini in pod pogoji, ki jih določa zakon.

76.Tožeča stranka ne pojasni, zakaj kljub takim določbami splošnega (Uredba o DPN) in posamičnega akta (izpodbijano gradbeno dovoljenje) v upravnem sporu vztraja pri navedbah, da ji bo dostop onemogočen. Navedbe o tem, da bi naj postavitev podpornega stebra viadukta prekinila obstoječo povezavo, stanje v naravi pa onemogočalo širitev ceste, ostajajo na pavšalni ravni in ne vzdržijo resne presoje. Zagotavljanje dostopnih poti ni prepuščeno svobodni volji nosilca gradbenega posega, temveč je njegova obveznost, ki izhaja iz navedenih aktov.

V postopku gradbenega dovoljenja se pravilno niso presojali vplivi na okolje. Dejstvo izdanega Okoljevarstvenega soglasja pred vložitvijo zahteve investitorja za izdajo (sedaj izpodbijanega) gradbenega dovoljenja in vodenje postopka izdaje gradbenega dovoljenja po II. poglavju četrtega dela GZ ima za posledico, da sestavni del postopka izdaje gradbenega dovoljenja ni postopek presoje vplivov na okolje po predpisih, ki urejajo varstvo okolja. V tem se ta postopek razlikuje od integralnega postopka izdaje gradbenega dovoljenja iz IV. poglavja četrtega dela GZ, v katerem se, ko gre za objekt z vplivi na okolje, postopek izdaje gradbenega dovoljenja in postopek presoje vplivov na okolje iz zakona, ki ureja varstvo okolja, združita.

1. je gradnja skladna z določbami prostorskega izvedbenega akta v delu, ki se nanaša na graditev objektov, in z določbami predpisov o urejanju prostora, 2. sta dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja podpisala projektant in vodja projekta, ki je bil v času izdelave dokumentacije vpisan v imenik pristojne poklicne zbornice, ter je njen sestavni del njuna podpisana izjava, da so na ravni obdelave dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja izpolnjene zahteve iz 15. člena tega zakona; podpis projektanta in vodje projekta ter izjava niso potrebni pri nezahtevnih objektih in spremembi namembnosti, 3. je nameravana gradnja skladna s predpisi, ki so podlaga za izdajo mnenj, 4. iz dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja izhaja, da bo zagotovljena minimalna komunalna oskrba, 5. nameravana gradnja ne bo škodljivo vplivala na varstvene cilje varovanih območij, njihovo celovitost in povezanost, če je za objekt, za katerega se zahteva gradbeno dovoljenje, treba izvesti presojo sprejemljivosti v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave, 6. je investitor v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik ali imetnik stvarne pravice, ki mu daje pravico graditi na tuji nepremičnini, na kateri je predvidena gradnja, ali pa to pravico izkazuje z dokazili iz 3. točke drugega odstavka, tretjega ali četrtega odstavka 35. člena tega zakona, pri čemer je v zemljiški knjigi označena plomba za vpis te pravice v zemljiško knjigo, 7. je plačano nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo, če je to predpisano v 92. členu tega zakona, ali je plačan prvi obrok nadomestila za degradacijo in uzurpacijo, če je odobreno njegovo obročno odplačevanje in odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča v skladu z zakonom, ki ureja kmetijska zemljišča in 8. je plačan komunalni prispevek oziroma so na drug zakonit način izpolnjene investitorjeve obveznosti v zvezi s plačilom komunalnega prispevka.

26.Tožeča stranka je predlagala razveljavitev izpodbijanega gradbenega dovoljenja in vrnitev zadeve v novo odločanje.

96.Tožeča stranka s tožbo ni uspela omajati razlogov, na katerih upravni organ utemeljuje odločitev o izdaji gradbenega dovoljenja. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijano gradbeno dovoljenje pravilno in zakonito ter da je bil postopek pred njegovo izdajo pravilen, sodišče pa ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Dokazni sklep

10.Glede očitkov stranskih udeležencev, da bodo vibracije med gradnjo tako intenzivne, da lahko vplivajo na solidnost stavbe ... in povzročijo razpoke ter vplivajo na zdravje stanovalcev, je upravni organ navajal, da so ukrepi za zaščito pred vibracijami predpisani v VI/4. točki izreka dovoljenja. Na očitke stranskih udeležencev, da investitor nima konkretnih navedb glede obremenitev na objektih stranskih udeležencev, je upravni organ odgovarjal, da mora investitor v skladu z določili Uredbe o DPN pred začetkom gradnje evidentirati stanje obstoječih objektov, ki bodo prizadeti v času gradnje. Poškodbe na infrastrukturnih objektih in napravah ter drugih objektih, nastale kot posledica gradnje, mora investitor obnoviti ali sanirati, k čemur je upravni organ investitorja zavezal v VII. izreka tega dovoljenja. Nadalje je iz Celostnega monitoringa razvidno, da je največji vpliv vibracije pričakovan med gradnjo viadukta Konovo, kjer so stanovanjske stavbe od meje gradbišča oddaljene med 10 in 21 m, od območja pilotiranja pa med 11 in 31 m. Vplivno območje vibracij je ocenjeno na 10 m pas ob gradbišču viadukta Konovo. Po oceni med samim pilotiranjem zaradi ugodne geološke podlage ne bo prišlo do fizičnih poškodb pri najbližjih stanovanjskih stavbah, večji vpliv je pričakovan pri stavbah B. ulica 2 in ... 7a, ki ležita neposredno ob viaduktu. Po podatkih Celostnega monitoringa se objekt B. ulica 1 ne nahaja v vplivnem območju (oddaljen je 16 m), je pa ta objekt predviden za spremljanje vplivov z vibracijami.

K II. točki izreka

43.Glede očitane nepravilne uporabe materialnega prava je prizadeta stranka navajala, da je za predmetni postopek pomembno zgolj to, da je bil za nepremičnino s parcelo 1 s sklepom uveden razlastitveni postopek, ki skladno s 4. alinejo tretjega odstavka 35. člena GZ v povezavi z enajstim odstavkom 109. člena ZUreP-3 predstavlja dokazilo pravice graditi. Materialni predpis je bil pravilno uporabljen. Nepravilno se tožeča stranka sklicuje na četrti odstavek 210. člena ZUreP-3, saj ta dejansko tožeči stranki onemogoča odsvojitev nepremičnine, vse dokler razlastitveni postopek ni pravnomočno končan, ne onemogoča pa izdaje gradbenega dovoljenja ali pa gradnje na tej nepremičnini s strani razlastitvenega upravičenca.

27.Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala, da tožeča stranka v tožbi navaja, da bo tožena stranka na podlagi izpodbijanega gradbenega dovoljenja gradila na tuji nepremičnini. Pojasnila je, da je v predmetni zadevi le upravni organ, pristojen za izdajo gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega bo gradil investitor. Prav tako upravni organ ni pristojen za odkup nepremičnin, pač pa je to v sferi investitorja. Upravni organ nima pravne podlage, da bi investitorja zavezal k odkupu nepremičnin.

Tožeča stranka v postopku izdaje obravnavanega gradbenega dovoljenja, za katerega je že predhodno izdano pravnomočno Okoljevarstveno soglasje, (za razliko od integralnega postopka) ne more več navajati ugovorov, ki se nanašajo na vplive načrtovanega posega med samo gradnjo in njenim obratovanjem nanjo in na njene nepremičnine.

68.Sodišče ugotavlja, da se pomemben del tožbenih očitkov nanaša na presojo vplivov gradnje in obratovanja državne ceste oziroma navezovalne ceste N1 Konovo z vidika obremenitev s hrupom in vibracijami ter onesnaženosti z delci PM10. Sodišče na podlagi spisovne dokumentacije in izvedenih dokazov nadalje ugotavlja, da je bil pred sprejemom Uredbe o DPN najprej izveden postopek celovite presoje vplivov na okolje v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolje.

54.Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je v dokazne namene pogledalo in prebralo listine upravnega spisa in listinske dokaze, ki sta jih predložili tožeča stranka (priloge A1-A8) in prizadeta stranka (C1, C2, C5, C6, C9, C10).

11.Upravni organ je stranskim udeležencem, ki so zatrjevali, da se dokumentacija in pridobljena mnenja nanašajo na celotno traso H - Konovo, nikjer v gradivu pa niso konkretno pojasnjeni vplivi gradnje in obratovanja ceste na nepremičnino udeležencev, znova pojasnil, da se v konkretnem primeru vodi postopek izdaje gradbenega dovoljenja po II. poglavju četrtega dela GZ, ker je za poseg že pridobljeno okoljevarstveno soglasje. Skladno z določilom 35. člena GZ je investitor k vlogi predložil DGD. Vplivi predvidenega objekta niso predmet izdelane DGD, saj so se ti ugotavljali v postopku presoje vplivov na okolje, na podlagi tam predloženega poročila o vplivih na okolje.

97.Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev stroškov upravnega spora, zato je sodišče v skladu s citiranim določim odločilo, da jih trpi sama.

86.Iz odločbe št. U-I-133/134-24 U-I-134/22 z dne 11. 2. 2016 izhaja, da Ustavno sodišče ni presojalo zakonskih določb, ki urejajo razlastitev, temveč zakonske določbe, ki urejajo posebnosti pri pridobitvi gradbenega dovoljenja, ki se izpodbijajo tudi v konkretni zadevi. Ugotavljalo je, da gradnja energetske infrastrukture na tuji nepremičnini povzroči omejitve lastninske pravice, ni pa neposredna zakonska podlaga za razlastitev. Izpodbijano določbo je presojalo z vidika 33. člena Ustave, na katero se sklicuje tožeča stranka v konkretni zadevi. Ustavno sodišče je ugotavljalo, da je tedanji Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) v 100. členu določal, da dokler razlastitveni postopek ni pravnomočno končan, ni dopusten promet z nepremičnino ali njeno bistveno spreminjanje, razen prodaje razlastitvenemu upravičencu oziroma prodaje tretji osebi, če se razlastitven upravičenec strinja. Vsebinsko primerljivo določbo vsebuje četrti odstavek 210. člena ZUreP-3. Določa, da dokler razlastitveni postopek ni pravnomočno končan, brez soglasja razlastitvenega upravičenca ni dopusten promet z nepremičnino, ki je predmet razlastitve, niti njeno bistveno spreminjanje. Sodišče na tem mestu dodaja, da si tožeča stranka pomen določbe razlaga napačno; določba prepoveduje bistveno spreminjanje nepremičnine razlastitvenemu zavezancu in ne razlastitvenemu upravičencu, kar pomeni, da v konkretnih okoliščinah spreminjanje nepremičnine prepoveduje tožeči stranki. Ravno zaradi navedenega Ustavno sodišče v obravnavni odločbi ugotavlja, da je lastninska pravica do razpolaganja z nepremičnino na podlagi samega zakona bistveno omejena že z izdajo sklepa upravnega organa o začetku razlastitvenega postopka. Ustavno sodišče ugotavlja, da je bil lastnik dolžan trpeti rabo svoje nepremičnine s strani nelastnika (investitorja), obveznost lastnika dopustiti takšno rabo pa ni več v mejah določitve načina uživanja lastnine, temveč že pomeni poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

77.Tožeča stranka na naroku 10. 6. 2024 glede dostopnih poti navaja še, da gradbena dokumentacija za izdajo gradbenega dovoljenja ne ureja poteka dostopnih poti med gradnjo in po njej ter da se je tožeča stranka sestala s predstavniki glavnega izvajalca gradbenih del in z osebami, zadolženimi za projektiranje in nadzor gradnje. Nihče od njih ni imel odgovora na vprašanje, kje bodo potekale dostopne poti. Sodišče sicer pritrjuje tožeči stranki, da je že v upravnem postopku podala trditve o pomanjkljivi dokumentaciji za izdajo gradbenega dovoljenja, a le glede vplivov na okolje (hrup, onesnaženost zraka, vibracije), ne pa glede dostopnih poti. Sodišče ugotavlja, da gre v tem delu za tožbene novote, navajanja katerih šele v fazi upravnega spora tožeča stranka ni uspela upravičiti. Tožeča stranka je vprašanje dostopa nedvomno izpostavila že pred izdajo gradbenega dovoljenja, a ta okoliščina ne upravičuje širjenja dejstev, ki se nanašajo na dostop do njene nepremičnine. K navedbam tožeče stranke, da je prava neuka stranka, sodišče dodaja, da je tožečo stranko že v upravnem postopku zastopal kvalificiran pooblaščenec, zato sodišče ne vidi ovir, ki bi stranki preprečevale pravočasno navajanje vseh dejstev, za katere meni, da so pomembna pri presoji pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. Sodišče zato šteje, da so obravnavane tožbene novote nedovoljene (tretji odstavek 20. člena ZUS-1 in 52. člen ZUS-1) in zato ne zahtevajo sodne presoje. Sodišče opozarja le, da se v sodnem postopku presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega upravnega akta. Zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja mora biti priložena dokumentacija za pridobitev gradbenega dovoljenja - DGD (1. točka drugega odstavka 35. člena GZ), upravni organ pa presodi le, ali sta dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja podpisala projektant in vodja projekta ter ali je sestavni del njuna podpisana izjava o izpolnjevanju določenih zahtev (2. točka prvega odstavka 43. člena GZ). Tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve upravnega organa, da je navedeni pogoj izpolnjen. Kot je že pojasnjeno, upravni organ določi pogoje gradnje, kar v konkretni zadevi stori tudi glede dostopnih poti, posameznih tehničnih rešitev, ki so predmet projektne in druge dokumentacije (ne nujno DGD), pa upravni organ ob izdaji gradbenega dovoljenja ne preverja in ne presoja.

Navedeno izhaja iz tretjega odstavka 2. člena Uredbe o DPN. Nadalje je bilo s strani ARSO k nameravani gradnji, ki je predmet gradbenega dovoljenja, izdano Okoljevarstveno soglasje, iz katerega izhaja, da je bila glede nameravane gradnje pred izdajo omenjenega soglasja izvedena presoja vplivov na okolje.

Eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja je izkazana pravica graditi. Končan razlastitveni postopek ni zakonski pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, temveč zadostuje predložitev odločbe oziroma sklepa o uvedbi postopka o razlastitvi in ustrezen vpis v zemljiški knjigi.

28.Trditev, da bi morali biti v DGD konkretno pojasnjeni vplivi gradnje in obratovanja ceste na nepremičnino tožeče stranke, ni točna, saj to ni stvar DGD. Kot je upravni organ pojasnil v dovoljenju, je bilo k predmetnemu posegu pridobljeno pravnomočno Okoljevarstveno soglasje. Iz navedenega soglasja izhaja, da je bila za predmetni poseg izvedena presoja vplivov na okolje, kjer je bilo ugotovljeno, da nameravana gradnja nima pomembnih škodljivih vplivov na okolje. Investitor mora z namenom preprečitve, zmanjšanja ali odprave škodljivih vplivov na okolje pred pričetkom del, pri gradnji in uporabi objekta poleg zakonsko predpisanih upoštevati tudi pogoje, ki so določeni že z Okoljevarstvenim soglasjem in so navedeni tudi v VI. točki gradbenega dovoljenja ter so kot taki za investitorja obvezujoči. Konkretni vplivi so se torej obravnavali v predhodno izvedeni presoji vplivov na okolje. Upravni organ je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pridobil sklep ARSO št. 35401-1/2021-7 z dne 5. 2. 2021, iz katerega izhaja, da DGD ustreza projektnim pogojem za nameravani poseg v okolje, za katerega je bilo izdano Okoljevarstvenko soglasje.

K III. točki izreka

12.Upravni organ je zavrnil dokazni predlog za postavitev izvedenca, ki bi ocenil bodoči vpliv emisij, ki jih bo povzročila gradnja in obratovanje navezovalne ceste. Navajal je, da je bila za predmetni poseg predhodno opravljena presoja vplivov na okolje, ki jo je v skladu s predpisi izvedla ARSO. Predmet te presoje je tudi ugotavljanje predvidenega vpliva obravnavanega posega v času obratovanja. Postopek je bil zaključen z izdajo Okoljevarstvenega soglasja, ki je pravnomočno.

55.Dokazni predlog tožeče stranke za zaslišanje tožečih strank je sodišče zavrnilo. Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka pravico, da jo sodišče zasliši, opira na 6. člen EKČP. Pri tem se tožeča stranka sklicuje na primer Letonja vs. Slovenija št. 10397/20, za katerega sodišča ugotavlja, da se nanaša na situacijo, ko je prekrškovno sodišče odločilo brez ustne obravnave in je zavrnilo pritožnikov predlog za zaslišanje prič. Sodišče je neskladnost z jamstvi prvega odstavka 6. člena EKČP ugotovilo zaradi neopravljene ustne obravnave, saj bi zaradi zagotovitve poštenega sojenja moralo na ustni obravnavi obravnavati predlagane dokaze. V konkretni zadevi je ustna obravnava opravljena in na njej je sodišče dokaze obravnavalo. Zadevi zato nista primerljivi.

44.Prizadeta stranka je tožeči stranki očitala zlorabo procesnih pravic. Navajala je, da se tožeča stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in v tožbi ves čas sklicuje na svoje trditve, ki jih je podala v razlastitvenem postopku, ki se vodi pred Upravno enoto Velenje, pa čeprav je ta s postopkom izdaje gradbenega dovoljenja povezan zgolj in samo s sklepom o uvedbi razlastitvenega postopka št. 352-3/2021-12 z dne 22. 4. 2021. Nedopustno je, da skuša tožeča stranka svoje interese, ki jih izkazuje v razlastitvenem postopku, uveljaviti s pritiskom - vložitvijo tožbe v upravnem sporu zoper gradbeno dovoljenje. Da je predmetna tožba zgolj oblika pritiska na državo, da odkupi vse tri navedene nepremičnine, izhaja iz dejstva, da je tožba tožeče stranke vsebinsko prazna. V njej ne navaja niti enega konkretnega relevantnega razloga, zakaj naj bi bilo gradbeno dovoljenje nezakonito, njene trditve v celoti ostajajo na ravni pavšalnega (delno pa so tudi neresnične), za te svoje trditve pa tudi ne ponudi niti enega dokaza. Prizadeta stranka je zatrjevala, da je vložitev tožbe v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in predstavlja zlorabo procesnih pravic. Predlagala je, da sodišče tožečo stranko zaradi zlorabe procesnih pravic kaznuje z denarno kaznijo.

98.Odločitev o stroških prizadete stranke je sodišče sprejelo na podlagi določb ZPP, ki urejajo povrnitev stroškov stranskemu intervenientu in se v upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 smiselno uporabljajo za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1. ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe (načelo uspeha), povrniti nasprotni stranki in njenemu intervenientu stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Povrnejo se samo potrebni stroški, o čemer odloči sodišče po presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP). Sodišče je tako na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo, da je tožeča stranka dolžna prizadeti stranki povrniti njene stroške postopka.

Iz drugega odstavka obrazložitve Okoljevarstvenega soglasja je namreč razvidno, da je bilo vlogi priloženo Poročilo o vplivih na okolje, pri čemer je iz nadaljnje obrazložitve razvidno, da je bilo navedeno poročilo še večkrat dopolnjeno.

Izrek

29.Tožena stranka je nasprotovala navedbi, da se ni opredelila do navedb in zahtev tožeče stranke. Obrazložitev izpodbijanega gradbenega dovoljenja ustreza določbam 214. člena ZUP, saj je obrazložen celoten potek postopka in izpolnjevanje pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. Tožena stranka se je v izpodbijanem gradbenem dovoljenju na straneh 18, 19 in 20 obrazložitve opredelila do predlaganih dokazov in do vseh navedb, ki jih je tožeča stranka predstavila na ustni obravnavi in v svojih vlogah in bi lahko vplivale na odločitev. Prav tako se je izrekla o tem, zakaj posamezno dejstvo in dokaz, na katerega se je sklicevala tožeča stranka, ne more vplivati na odločitev v zadevi. Pojasnila je, zakaj ni sledila dokaznim predlogom, ki jih je podala tožeča stranka. Tožena stranka je navajala, da tožeča stranka ni konkretizirala, katere ugotovitve v izvedeni presoji vplivov naj bi bile napačne in kaj naj bi izvedenec konkretno ugotovil. Enako velja za ogled na kraju samem, saj tožeča stranka konkretno ni navajala, katera dejstva naj bi tožena stranka na kraju samem ugotovila oziroma preverila. Tudi glede zahteve za vpogled v spis št. 352-3/2021 Upravne enote Velenje se je tožena stranka opredelila. Tožena stranka je namreč glede navedenega razlastitvenega postopka razpolagala z listino, ki je relevantna za postopek izdaje gradbenega dovoljenja, in sicer s sklepom št. 352-3/2021-12 z dne 22. 4. 2021.

56.Iz sodne prakse izhaja, da je pravica do glavne obravnave pred sodnikom samostojna človekova pravica, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave. Ta pravica je varovana tudi s 6. členom EKČP, saj Evropsko sodišče za človekove pravice pravico do javne obravnave razlaga kot upravičenost do ustne obravnave. Izvedba glavne obravnave v upravnem sporu nima pomena le kot sredstvo za izvedbo dokazov, temveč tudi v tem, da omogoči, da se organ in stranka srečata v procesno enakopravnem razmerju z namenom, da se na podlagi neposrednega ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo, potrebno za presojo, ki jo mora opraviti sodišče. Pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, ki je eden od elementov pravice do izjave v postopku, vsebovane v 22. členu Ustave, torej ne pomeni le, da ima pravico predlagati dokaze in se izreči o dokaznih predlogih nasprotne stranke, ampak ima v zgoraj opisanem obsegu tudi pravico do izvedbe dokazov. Ta pravica pa ni absolutna. Sodišče lahko dokazni predlog obrazloženo zavrne, če za to obstajajo utemeljeni in ustavno sprejemljivi razlogi; med drugim to lahko stori, če je predlagani dokaz pavšalen oziroma nesubstanciran.

13.Upravni organ se je izrekel tudi o navedbah stranskih udeležencev, da je bila v okviru pripravljalnih del s strani Geodetske uprave Republike Slovenije izdana odločba o parcelaciji, s katero je bila prejšnja enotna parcela 01 razdeljena na dve parceli in da stranki v postopku ni bila dana možnost pritožbe ter da je lastninska pravica na parceli 1 izgubila svoj pomen. Pojasnil je, da ta odločba ni predmet tega postopka in se ugovori zoper odločbo o parcelaciji v tem postopku ne morejo uveljavljati. Prav tako predmet obravnavanja v postopku gradbenega dovoljenja niso zakoličenje in postavljanje mejnikov, zato je upravni organ kot nerelevantne štel navedbe, da je zgolj 6 metrov od vhodnih vrat hiše stranskih udeležencev postavljen mejnik.

99.Priglašene stroške prizadete stranke je sodišče preverilo v skladu z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) ter ji priznalo 500 točk (in ne priglašenih 3000 točk) kot nagrado za sestavo odgovora na tožbo (2. alineja 1. točke tar. št. 34 OT, saj gre za neocenljivo zadevo), 500 točk (in ne priglašenih 3000 točk) kot nagrado za sestavo prve pripravljalne vloge z dne 24. 1. 2024 (1. alineja 2. točke tar. št. 34 OT), 500 točk (in ne priglašenih 3000 točk) kot nagrado za zastopanje na naroku 10. 6. 2024 (1. alineja 3. točke tar. št. 34 OT), skupaj tako 1500 točk, in še nadaljnjih 25 točk za materialne stroške (20 točk + 5 točk, tretji odstavek 11. člena OT), kar vse (1525 točk) ob vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znaša 915,00 EUR. Prizadeti stranki je sodišče priznalo tudi potne stroške za prihod njene pooblaščenke na narok 10. 6. 2024 na relaciji Ljubljana Celje - Ljubljana v znesku 51,60 EUR (120 km x 0,43 EUR). Od skupnega zneska 966,60 EUR je prizadeta stranka upravičena do 22 % davka na dodano vrednost, ki znese 212,65 EUR. Prizadeta stranka je tako upravičena do povrnitve potrebnih stroškov v skupnem znesku 1.179,25 EUR. Prisojeni znesek stroškov mora prizadeti stranki povrniti tožeča stranka v roku 15 dni, šteto od dne, ko ji je vročena ta sodba (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

87.Ustavno sodišče je ustavno dopustnost izpodbijane določbe, ki tako posega v lastninsko pravico, presojalo v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave. Ugotavljalo je, ali je zakonodajalec sledil ustavno dopustnemu cilju in ali je omejitev skladna z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed načel, ki prepoveduje prekomerne posege države. Ugotavljalo je, da (tako kot v konkretni zadevi) izpodbijana zakonska ureditev omogoča vzporeden postopek odločanja o izdaji gradbenega dovoljenja in postopek razlastitve in je primeren ukrep za zagotovitev hitrosti ter učinkovitosti gradnje energetske infrastrukture, ki je učinkovita le, če je zgrajena od začetne do končne točke. Navajalo je, da mora biti pridobitev pravice gradnje odvisno od aktivnosti investitorja in pristojnega državnega organa in ne od ravnanja vsakega posameznika. Menilo je, da je izpodbijana ureditev nujna za dosego ustavno dopustnega cilja. Iz navedenega izhaja, da je takšna tudi zakonska ureditev pravice gradnje, ki jo izpodbija tožeča stranka v konkretni zadevi.

78.Odločitev sodišča, da gre pri navedbah o pomanjkljivi gradbeni dokumentaciji glede dostopnih poti in opozarjanju vpletenih v gradnjo na vprašanje poteka dostopne poti za nedovoljeno novoto v upravnem sporu, ima za posledico zavrnitev dokaza za postavitev izvedenca (ki bi preveril vsebino gradbene dokumentacije z vidika urejanja dostopnih poti) in za vpogled v listine, zlasti ugovor zoper sklep o uvedbi razlastitvenega postopka (ki bi naj dokazovale opozorila tožeče stranke, da potek dostopnih poti ni predviden).

45.V pripravljalnih vlogah z dne 24. 10. 2023 in 16. 2. 2024 je tožeča stranka vztrajala pri navedbah v tožbi. Navajala je, da tožena stranka ni celostno in zadostno ugotovila dejanskega stanja, ker v DGD, mnenjih pristojnih organov in organizacij, izvedenih monitoringih in analizah ter ostali spisovni dokumentaciji niso konkretno pojasnjeni vplivi gradnje in obratovanja ceste na nepremičnino tožeče stranke. Na dejstva iz pomanjkljive dokumentacije se tožena stranka ne bi smela opreti in bi glede na opozorila tožeče stranke morala zadevo dodatno raziskati. Tožeča stranka je opozarjala na svoje dokazne predloge v upravnem postopku, ki niso bili izvedeni. Navajala je, da bi tožena stranka lahko izvedla vsaj dokaz z ogledom na kraju samem, da bi se prepričala, da meritve, ki so podane v dokumentaciji DARS-a, niso pravilne. Prav tako bi se lahko prepričala o lokaciji, kjer so vkopani mejniki, s postavitvijo katerih je bilo neupravičeno poseženo v zasebno lastnino tožeče stranke. Tožeča stranka je trdila, da je tožena stranka le pavšalno navajala, da se je do navedb tožeče stranke opredelila in da so bili dokazni predlogi ustrezno upoštevani, a to ne drži. Tožena stranka se je sklicevala na to, da je Okoljevarstveno soglasje že pravnomočno in je tako očitno, da v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni presojala dejanskega stanja in se ni ukvarjala z navedbami in predlogi tožnikov. Tožeča stranka je vztrajala, da so ugotovitve tožene stranke napačne in brez razumne pravne obrazložitve. Zaradi navedenega je bila tožeča stranka primorana v tožbo. Očitki prizadete stranke o zlorabi procesnih pravic so zato neprimerni.

69.Za odločitev o utemeljenosti tožbe v tem delu je pomembno, da GZ v četrtem delu ureja tri različne postopke izdaje gradbenega dovoljenja, in sicer postopek izdaje gradbenega dovoljenja (II. poglavje), skrajšani ugotovitveni postopek izdaje gradbenega dovoljenja (III. poglavje) in integralni postopek izdaje gradbenega dovoljenja za objekte z vplivi na okolje (IV. poglavje). Med strankami ni sporno, kar je izpostavljeno v obrazložitvi izpodbijanega gradbenega dovoljenja in v navedbah tožene stranke ter prizadete stranke, da je bilo izpodbijano gradbeno dovoljenje izdano po postopkovnih določbah II. poglavja četrtega dela GZ, ki obsega člene od 35 do 48. Odločitev upravnega organa, da vlogo investitorja obravnava po navedenih postopkovnih določbah, je pravilna in temelji na neizpodbijanem dejstvu, da je investitor pred vložitvijo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja za poseg pridobil pravnomočno Okoljevarstveno soglasje, izdano 9. 6. 2015.

30.Tožena stranka je še navajala, da tudi v predmetni tožbi tožeča stranka ne navaja nobenega dejstva, ki bi lahko vplivalo na pravilnost izpodbijane odločitve in bi ga bilo potrebno dokazovati z navedenimi dokaznimi predlogi, zato tožena stranka še vedno vztraja, da izvedba teh dokazov ni potrebna. Predlagala je zavrnitev teh dokazov v upravnem sporu.

I. Tožba se zavrne.

-------------------------------

57.V sodni praksi ni sporno, da mora biti zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena dokazni predlog substanciran, kar pomeni, da mora stranka v njem natančno opredeliti, katera relevantna dejanska trditev naj se s predlaganim dokazom ugotovi. Substanciranje je sestavni del dokazne ponudbe in obveznost stranke na podlagi 212. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Drugače sodišče dokaznega sklepa ne more sprejeti in postopka ne more voditi ekonomično. V obravnavani tožbi, v kateri je ta dokazni predlog ponujen, dokaz z zaslišanjem tožečih strank ni substanciran. Sodišče je zato opravilo pisno materialno procesno vodstvo in z dopisom z dne 29. 4. 2024 tožečo stranko pozvalo, da v določenem roku pojasni, katero sporno dejstvo z zaslišanjem posamezne tožeče stranke dokazuje oziroma o čem bo posamezna tožeča stranka vedela izpovedati. V vlogi z dne 27. 5. 2024 tožeča stranka navaja, da se bodo tožeče stranke opredelile v zvezi z navedbami, ki so jih podale v tožbi in prvi ter drugi pripravljalni vlogi. Sodišče ugotavlja, kar je razvidno tudi iz povzetka navedb strank, da tožeča stranka v tožbi in nadaljnjih vlogah naniza številna dejstva. S sklicevanjem na to, da se bodo stranke v okviru zaslišanja opredelile do svojih navedb v upravnem sporu, obravnavani dokazni predlog tudi po pozivu sodišča na njegovo substanciranje ostaja na pavšalni ravni. Dokazni predlog z zaslišanjem tožečih strank je zato sodišče kot pomanjkljiv (nesubstanciran) zavrnilo.

14.Upravni organ je poudaril, da predmet postopka prav tako ni razlastitev, ki je predmet posebnega postopka, ki je v teku pri Upravni enoti Velenje pod št. 352-3/2021. Iz tega razloga je upravni organ tudi zavrnil predlog stranke, naj pri obravnavi vloge vpogleda in pridobi predmetni spis. Glede navedbe stranskih udeležencev, da postopek razlastitve parcel 1 in 3 še ni zaključen in da zato zanju ni mogoče izdati gradbenega dovoljenja, je upravni organ navajal, da je investitor glede teh zemljišč predložil listine, ki jih je upravni organ skladno s 4. alinejo 3. točke drugega odstavka 35. člena GZ v povezavi z določilom enajstega odstavka 109. člena ZUreP-3 štel kot dokaz o pravici graditi na navedenih zemljiščih. Glede zahteve, da se odkupijo vsa zemljišča stranskih udeležencev s parcelami 1, 2 in 3, je upravni organ obrazložil, da odkupi zemljišč niso stvar postopka za izdajo gradbenega dovoljenja.

Vse nepremičnine, obravnavane v predmetni sodbi, se nahajajo v katastrski občini 964 Velenje. V nadaljevanju te sodbe zato sodišče v izogib ponavljanju ob navedbi posamezne parcele ne bo navajalo katastrske občine.

31.Tožena stranka je nadalje zavrnila očitek, da je bil materialni predpis napačno uporabljen. Glede parcele 1 je investitor predložil sklep o uvedbi razlastitvenega postopka št. 352-3/2021-12 z dne 22. 4. 2021. Tožena stranka je pravilno uporabila določbo šestega odstavka 109. člena ZUreP-3, ki ureja druge listine, ki omogočajo gradnjo. Po enajstem odstavku 109. člena ZUreP-3 se to določilo uporablja tudi pri izdaji gradbenega dovoljenja, ki se izda na podlagi državnega prostorskega načrta ali gradbenega dovoljenja, za izdajo katerega je v skladu s predpisi, ki urejajo graditev, pristojno ministrstvo in se nanaša na gradnjo objektov iz drugega odstavka 53. člena tega zakona, razen za gradnjo objektov iz 1. do 3. in 6. do 9. alineje 2. točke drugega odstavka 53. člena ZUreP-3. Ker gre v konkretnem primeru za gradbeno dovoljenje, ki se izdaja na podlagi državnega prostorskega načrta po Uredbi o DPN oziroma je za izdajo gradbenega dovoljenja pristojno ministrstvo in gre za objekt iz 1. alineje 1. točke drugega odstavka 53. člena ZUreP-3, je tožena stranka navedeno listino štela kot dokaz o pravici graditi na zemljišču.

II. Tožeča stranka in prizadeta stranka trpita vsaka svoje stroške postopka.

Pravna podlaga za vodenje postopka po II. poglavju četrtega dela GZ je peti odstavek 106. člen GZ, ki določa, da če je okoljevarstveno soglasje izdano pred začetkom uporabe tega zakona ali če se v skladu s prejšnjim odstavkom izda po začetku uporabe tega zakona, se postopek izdaje gradbenega dovoljenja, začet po začetku uporabe tega zakona, vodi po določbah II. poglavja četrtega dela tega zakona, pri čemer se v teh primerih ob spremembi okoljevarstvenega soglasja uporabljata 61.a in 62. člen ZVO-1.

46.Oporekala je navedbam tožene stranke in prizadete stranke, da postopek parcelacije in postopek izdaje gradbenega dovoljenja nista povezana. DARS mora namreč izkazati pravico graditi na nepremičninah in to ob ustrezni podlagi celovitega dovoljenja.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

58.Nadalje sodišče ni sledilo dokaznim predlogom tožeče stranke za opravo ogleda, postavitev izvedenca ustrezne stroke in pribavo spisa Upravne enote Velenje št. 352-3/2021 oziroma listin iz tega spisa. Sodišče izhaja iz temeljnega pravila, da se dokazujejo le dejstva, ki so sporna in ki so hkrati pomembna za odločbo (214. in 213. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Prav tako so pomembna postopkovna pravila, ki v upravnem sporu omogočajo le omejeno navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov. Upravni postopek je oprt na ureditev, v skladu s katero lahko upravni organ odloča le tako, da upošteva tista dejstva, ki obstajajo in so mu znana ob obravnavanju zadeve na ustni obravnavi oziroma vsaj ob izdaji odločbe ter zato zavezuje stranke, da pri ugotavljanju dejanskega stanja aktivno sodelujejo. Sankcije za opustitev teh določb v upravnem sporu določa tretji odstavek 20. člena ZUS-1, po katerem stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Nadalje 52. člen ZUS-1 določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Dejstva, ki jih tožeča stranka z naštetimi dokazi dokazuje, pa bodisi niso sporna bodisi niso pravno relevantna pri izdaji gradbenega dovoljenja bodisi so v upravnem sporu nedovoljena, kar bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju.

GZ je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije št. 61/17. Z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami je veljal od 17. 11. 2017 do 30. 12. 2021, uporabljal pa se je od 1. 6. 2018 do 31. 5. 2022.

88.Sodišče ne prezre, da je Ustavno sodišče kljub temu ugotovilo neustavnost 8. alineje prvega odstavka 59.a člena EZ. Kot izhaja iz obravnavane odločbe Ustavnega sodišča, je razlog v omejitvah lastninske pravice, ki izhajajo iz tretjega odstavka 100. člena ZUreP-1 (sedaj četrti odstavek 210. člena ZUreP-3). Ustavno sodišče meni, da je izpodbijani poseg v lastninsko pravico take narave, da bi morala biti zaradi spoštovanja načela sorazmernosti lastnikom zemljišča zagotovljena posebna denarna odmena za uporabo zemljišča za čas od začetka dejanske gradnje (infrastrukture) in do izdaje odločbe o razlastitvi ali ustanovitvi služnosti v javno korist ali pridobitve pravice do posesti v skladu s petim odstavkom 59. člena EZ. Ker zakonodajalec ni izrecno predvidel ustrezne denarne odmene za čas od dejanske uporabe nepremičnine zaradi gradnje do izdaje ustrezne odločbe o razlastitvi, pridobitvi služnosti ali pridobitvi posesti po petem odstavku 59. člena EZ, je Ustavno sodišče ugotovilo nezakonitost takšne zakonske ureditve zaradi prekomernega posega v lastninsko pravico.

79.Eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja je izkazana pravica graditi. Po 6. točki prvega odstavka 43. člena GZ je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, da je investitor v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik ali imetnik stvarne pravice, ki mu daje pravico graditi na tuji nepremičnini, na kateri je predvidena gradnja, ali pa to pravico izkazuje z dokazili iz 3. točke drugega odstavka, tretjega ali četrtega odstavka 35. člena tega zakona, pri čemer je v zemljiški knjigi označena plomba za vpis te pravice v zemljiško knjigo. Po 4. alineji 3. točke drugega odstavka 35. člena GZ je dokazilo druga listina, ki v skladu z zakonom omogoča gradnjo oziroma izvajanje del. Sodišče soglaša z upravnim organom, da takšno dokazno listino na podlagi 7. alineje šestega odstavka 109. člena ZUreP-3 v zvezi z enajstim odstavkom 109. člena ZUreP-3 predstavlja odločba ali sklep pristojnega upravnega organa o uvedbi postopka razlastitve. Tožeča stranka ne oporeka temu, da je investitor v konkretni zadevi glede nepremičnin parcela 3 in parcela 1 predložil sklep o uvedbi razlastitvenega postopka Upravne enote Velenje št. 352-3/2021-12 z dne 22. 4. 2021 in zemljiškoknjižna izpiska, iz katerih je razvidno, da je pri navedenih nepremičninah vpisana zaznamba razlastitvenega postopka.

70.Za postopke izdaje gradbenega dovoljenja, za katere je bilo okoljevarstveno soglasje že pridobljeno (in se ne vodijo kot integralni postopek), GZ v četrtem odstavku 125. člena še vedno določa uporabo 62. člena ZVO-1. To pomeni, da mora organ, pristojen za izdajo gradbenega dovoljenja, za tiste posege v okolje, za katere je bilo izdano okoljevarstveno soglasje, pred izdajo gradbenega dovoljenja zaprositi ministrstvo (oziroma ARSO, ki opravlja te naloge za ministrstvo), da potrdi skladnost DGD s projektnimi pogoji za nameravani poseg v okolje, za katerega je bilo izdano okoljevarstveno soglasje, o čemer ministrstvo (oziroma ARSO) izda ustrezen sklep. Temu je v konkretni zadevi zadoščeno.

III. Tožeča stranka je dolžna nerazdelno povrniti prizadeti stranki 1.179,25 EUR stroškov postopka v 15 dneh od izdaje te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

32.Tožena stranka je predlagala zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

ZVO-1 je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije št. 41/05. Z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami je veljal od 7. 5. 2004 do 12. 4. 2022, uporabljal pa se je od 7. 5. 2004 do 31. 12. 2022.

59.Sodišče je zavrnilo tudi listinske dokaze prizadete stranke v prilogah C3 (kopija spisa Geodetske uprave Republike Slovenije št. 02112-380/2019), C4 (sklep in odločba Geodetske uprave Republike Slovenije, Območna geodetska uprava Velenje, št. 02112-380/2019-2 z dne 6. 5. 2019), C11 in C12 (sklep Upravne enote Velenje št. 352-3/2021-11 z dne 24. 3. 2021 s spremnim dopisom z dne 23. 4. 2021). Sodišče prav tako ni sledilo dokaznemu predlogu za pribavo Poročila o vplivih na okolje. Sodišče odločitev opira na dva razloga. Prvi temelji na že citirani določbi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. Prizadeta stranka se na zgoraj naštete listine v upravnem postopku ni sklicevala (in jih tudi ni predložila v dokazne namene), čeprav je tožeča stranka v upravnem postopku nizala vsebinsko enake ugovore kot v tožbi. Na podlagi pojasnil prizadete stranke na naroku 10. 6. 2024 sodišče ugotavlja, da je njena pasivnost posledica neskrbnega ravnanja, zato gre za nedovoljene dokaze v smislu citiranih določb ZUS-1, kar odkazuje na njihovo zavrnitev. Poleg tega za naštete dokaze velja, da prizadeta stranka z njimi dokazuje dejstva, ki niso relevantna v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, temveč v drugih postopkih, ki so sicer povezani z gradnjo tretje razvojne osi, zato ni treba njihove izvedbe za odločitev o utemeljenosti tožbe, do česar se bo sodišče natančneje opredelilo v nadaljnji obrazložitvi sodbe.

15.Tožeča stranka je v tožbi navajala, da sta v njenem solastništvu parcela 2, na kateri je družinska stanovanjska hiša, kjer stranke prebivajo, in parcela 1, ki predstavlja dvorišče k hiši. Parceli 1 in 2 sta nastali iz parcele 01 na podlagi parcelacije v geodetskem postopku. Tožeča stranka je trdila, da bo državna cesta potekala po nepremičnini 1 in v neposredni bližini parcele 2, kjer se nahaja stanovanjska hiša tožeče stranke. Delni odkup parcele predstavlja oviro za uporabo stanovanjske hiše. Predviden cestni viadukt bo potekal nad hišo. Podporni steber viadukta bo od vhoda v hišo oddaljen zgolj 11 m. Zgolj 6 m od vhodnih vrat hiše je že postavljen mejnik (zabit količek). S tako postavitvijo mejnika je neupravičeno poseženo v njeno nepremičnino. Tožeči stranki v postopku parcelacije v nasprotju s predpisi ni bila dana možnost pritožbe.

47.Tožeča stranka je trdila, da določba 11. odstavka 109. člena ZUreP-3 posega v ustavno zagotovljene pravice tožeče stranke do zasebne lastnine po 33. členu Ustave. Z gradnjo državne ceste oziroma avtocestnega priključka bo neposredno in bistveno spremenjena nepremičnina, ki je trenutno še predmet razlastitvenega postopka. S takšno spremembo in posegom v nepremičnino v lasti tožeče stranke slednja ne soglaša. Tožena stranka bi morala tožeči stranki v odkup ponuditi tudi ostali dve nepremičnini tožeče stranke, saj neposredno mejijo druga na drugo in kot take predstavljajo funkcionalno celoto. Državni organi so po drugem odstavku 14. člena Ustave zavezani k spoštovanju določb enakosti pred zakonom. Prav tako se je sklicevala na tretji odstavek 15. člena Ustave in navajala, da se človekove pravice in temeljne svoboščine lahko omejijo zaradi pravic drugih oziroma zaradi javne koristi. Ob tem, da lahko poseg v človekove pravice temelji le na ustavno dopustnem, stvarno upravičenem cilju, je treba po ustaljeni ustavnosodni presoji vselej oceniti še, ali je izpodbijana ureditev v skladu s splošnim načelom sorazmernosti (2. člen Ustave). Oceno, ali ne gre morda za prekomeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo. Razlaga zakonske norme v izpodbijani odločbi pa testa sorazmernosti ne prestane, saj v konkretnem primeru ni podana že prva predpostavka tega testa, kar je nujna potrebnost. Pot bi lahko potekala tudi južneje od nepremičnine tožeče stranke, nikakor pa ne neposredno mimo dvorišča tožnikov. Navedena interpretacija pa dalje posega tudi v načelo zaupanja v pravo kot eno izmed načel pravne države (2. člen Ustave). To načelo namreč posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu.

Prizadeta stranka se je sklicevala na odločbe I Up 928/2006 Vrhovnega sodišča RS ter I U 626/2013, I U 826/2013, I U 574/2015 Upravnega sodišča RS.

Obrazložitev

Ni sporno, da je upravni organ je v skladu z 62. členom ZVO-1 zaprosil ARSO za potrditev skladnosti DGD s projektnimi pogoji za nameravani poseg v okolje. ARSO je izdala sklep št. 35401-1/2021-7 z dne 5. 2. 2021, iz katerega izhaja, da DGD ustreza projektnim pogojem za nameravani poseg v okolje, za katerega je bilo izdano Okoljevarstveno soglasje.

33.Prizadeta stranka je v odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev tožbe kot neutemeljene in je zahtevala povrnitev stroškov postopka s pripadajočimi obrestmi. Navajala je, da v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni prišlo do kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava, dejansko stanje pa je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, kar bo v nadaljevanju vse podrobneje pojasnjeno.

EZ je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije št. 79/1999. S spremembami in dopolnitvami je veljal od 15. 10. 1999 do 21. 3. 2014.

80.Kljub temu, da investitor tudi iz vidika pravice graditi izpolnjuje predpisane pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja, tožeča stranka v tožbi investitorju to pravico oporeka. Tožbene razloge gradi na nedokončanem razlastitvenem postopku, ki je v teku pri Upravni enoti Velenje. Sodišče v tem delu soglaša s stališčem tožene stranke in prizadete stranke, ki je tožeči stranki predočeno že v gradbenem dovoljenju, da dejstvo, da postopek razlastitve še ni zaključen, ne vpliva na izdajo gradbenega dovoljenja. Končan razlastitveni postopek (s posledično vpisano lastninsko pravico Republike Slovenije na razlaščenih nepremičninah) namreč ni zakonski pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. Glede na zgoraj citirane določbe GZ in ZUreP-3 za izdajo gradbenega dovoljenja (poleg drugih izpolnjenih pogojev) zadostuje predložitev odločbe oziroma sklepa o uvedbi postopka o razlastitvi in ustrezen vpis v zemljiški knjigi.

89.V konkretnem primeru prizadeta stranka pravilno opozarja, da je zakonodajalec takšno denarno odmeno predvidel. Osmi odstavek 109. člena ZUreP-3 določa, da če investitor pridobi pravico, ki mu omogoča gradnjo na podlagi dokazil iz 3. do 8. alineje šestega odstavka tega člena, pripada lastniku nepremičnine denarno nadomestilo zaradi omejitev uporabe nepremičnine za čas od njene dejanske uporabe za gradnjo do takrat, ko investitor pridobi lastninsko, drugo stvarno ali obligacijsko pravico na zadevnih nepremičninah. Denarno nadomestilo lahko predstavlja uporabnino za čas od dejanskega posega do določitve odškodnine za razlaščeno nepremičnino ali zamudne obresti za to obdobje, pri čemer se v obeh primerih upošteva, da to nadomestilo ne more presegati višine odškodnine za razlaščeno nepremičnino. V skladu z devetim odstavkom istega člena se denarno nadomestilo iz prejšnjega odstavka dogovori s pogodbo za odkup ali ustanovitev služnosti, če se nepremičnina pridobi ali obremeni sporazumno, ali kot del odškodnine iz 216. člena tega zakona, če se nepremičnina razlasti ali obremeni s služnostjo v javno korist. Iz navedenega izhaja, da je v obravnavani zadevi načelo sorazmernosti zaradi posega v lastninsko pravico upoštevano z zagotovitvijo denarnega nadomestila in da posledično ni prekomerno poseženo v ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine. Ker sodišče ocenjuje, da zakonska določba, ki jo je sodišče uporabilo, ni v neskladju s 33. členom Ustave, ni sledilo predlogu tožeče stranke za prekinitev postopka in vložitev zahteve za oceno njene ustavnosti.

16.Tožeča stranka je trdila, da je bilo pri izdaji izpodbijanega gradbenega dovoljenja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Dokumentacija zajema le splošne podatke o načrtu izgradnje nove trase, potek trase in navodila, ki bodo morala biti upoštevana pri izgradnji cestne povezave. Nikjer v dokumentaciji niso izpostavljeni vplivi gradnje, kaj šele vplivi obratovanja ceste po izgradnji na nepremičnine v okolici, še manj na njeno nepremičnino. V priloženi dokumentaciji niso podane konkretne meritve ali izračuni, vezani na dejanske zunanje vplive na okolje, ki jih bo imela izgradnja avtoceste.

60.Ker je vložitev tožbe v predmetni zadevi predpisana oblika pravnega varstva (prvi odstavek 47. člena GZ), sama vložitev te ne more pomeniti zlorabe procesnih pravic. Sodišče je zato kot pravno nerelevantna zavrnilo dokaza v prilogah C7 (vloga tožeče stranke z dne 8. 3. 2021 s prilogami, vložena v zadevi Upravne enote Velenje št. 352-3/2021) in C8 (spletni članek z dne 19. 5. 2023), na katera je prizadeta stranka opirala svoje trditve, da tožeča stranka z vložitvijo tožbe zlorablja pravico do sodnega varstva.

34.Prizadeta stranka je opozarjala, da sam postopek razlastitve in zahteve tožeče stranke v zvezi s tem niso povezane z izdajo gradbenega dovoljenja. Skladno s 43. členom GZ je tožena stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja morala preveriti, ali DARS izkazuje pravico graditi na nepremičninah, na katerih je predvidena nameravana gradnja. V zvezi z nepremičnino s parcelo 1 je tako ugotovila, da je DARS kot dokazilo o pravici graditi predložil sklep o uvedbi razlastitvenega postopka št. 352-3/2021-12 z dne 22. 4. 2021, pri čemer je zaznamba razlastitvenega postopka zaznamovana tudi v zemljiški knjigi. Prizadeta stranka se je sklicevala na izpolnjevanje pogojev za gradnjo v povezavi z določbami 109. člena ZUreP-3. V okviru 43. člena GZ je bila tožena stranka dolžna preveriti zgolj, ali DARS izkazuje pravico graditi na nepremičninah, ki bodo predmet gradbenega dovoljenja.

Glede poteka upravnega postopka

71.Ugotovitev tožeče stranke, da se v postopku gradbenega dovoljenja niso presojali vplivi na okolje, je pravilna, pravilna pa je tudi odločitev upravnega organa, da tega ni storil. Dejstvo izdanega Okoljevarstvenega soglasja pred vložitvijo zahteve investitorja za izdajo (sedaj izpodbijanega) gradbenega dovoljenja in vodenje postopka izdaje gradbenega dovoljenja po II. poglavju četrtega dela GZ ima za posledico, da sestavni del postopka izdaje gradbenega dovoljenja ni postopek presoje vplivov na okolje po predpisih, ki urejajo varstvo okolja.

Ta določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena s sojenja deloma ali v celoti v interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, pa tudi tedaj, kadar bi po mnenju sodišča zaradi posebnih okoliščin javnost sojenja škodovala interesom pravičnosti.

48.S tem v zvezi je tožeča stranka sodišču predlagala, da naj pred Ustavnim sodiščem sproži postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti določbe 11. odstavka 109. člena ZUreP-3 v povezavi z gradnjo objektov iz drugega odstavka 53. člena tega zakona ter postopek v tem delu prekine do odprave protiustavnosti.

17.Tožeča stranka je opozarjala na nevarnosti, ki jim bo izpostavljena med gradnjo in po njej, ter na vplive na kvaliteto življenja, ki ne bo enaka kot doslej. Bivanje ob avtocesti, toliko bolj pod viaduktom, na katerega se morajo vozila vzpenjati in s tem rabijo več goriva in tvorijo več izpustov, povzroča večjo izpostavljenost onesnaženemu zraku in zlasti zdravju izredno škodljivim vplivom delcev PM2, PM5 in PM10 in škodljivim plinom. Ob gradnji bo povečana onesnaženost zraka z delci PM10, ki bo zaradi obratovanja gradbišč in gradbiščnih poti na območju B. ulice 1 do 24 μg/m3. Opisovala je, kako delci PM10 vplivajo na zdravje in kakšne okvare zdravja povzročajo.

Sodišče dodaja, da že Ustava v 120. in 157. členu zagotavlja sodno varstvo zoper odločitve in dejanja državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, upravni spor pa predstavlja konkretizacijo omenjenih ustavnih jamstev, ki jih natančneje urejajo posamezni zakoni. Pravna podlaga za tožbo zoper gradbeno dovoljenje je prvi odstavek 47. člena GZ. Zgolj zato, ker stranka uporabi predpisano sodno varstvo zoper upravni akt, stranki ni moč pripisati zlorabe procesnih pravic, četudi se tožba v upravnem sporu izkaže za neutemeljeno. Sodišče zato šteje, da vložitev tožbe ne pomeni zlorabe procesnih pravic, zato ni razlogov za izrek denarne kazni tožeči stranki, kakor je predlagala prizadeta stranka.

Tako izhaja tudi iz 6. člena EKČP.

1.Ministrstvo za naravne vire in prostor (v nadaljevanju upravni organ ali tožena stranka) je investitorju Družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji d. d. Celje (v nadaljevanju DARS ali investitor ali prizadeta stranka) izdalo izpodbijano gradbeno dovoljenje za novogradnjo cestnih ureditev in objektov ter pripadajoče komunalne infrastrukture na območju od priključka Velenje jug do priključka Slovenj Gradec jug (2. odsek), pododsek 2, ki obsega del sklopa H na območju navezovalne ceste N1 Konovo od km 0+000,00 do km 0+300,00 pod klasifikacijsko št. CSI 21111 - Avtoceste, hitre ceste in glavne ceste, ki se med drugim nanaša na nepremičnini s parcelama 3 in 1, obe katastrska občina 964 Velenje (I. točka izreka). V II. točki izreka je upravni organ navedel, kaj obsega gradnja. V III. točki izreka je upravni organ odločil, da so podrobnejši mikrolokacijski, ekološki, tehnični, oblikovalski in okoljevarstveni pogoji obravnavanega posega določeni v projektni dokumentaciji za pridobitev mnenj in gradbenega dovoljenja, št. projekta 1493BH, oktober 2020, dopolnitev 1, maj 2021, T., d. o. o. + R., d. o. o. in S., d. o. o. (v nadaljevanju S.), ki je sestavni del gradbenega dovoljenja. Upravni organ je nadalje v IV. točki navedel organe in organizacije, ki so podali mnenja h gradnji, med drugim okoljevarstveno soglasje št. 35402-24/2014-34 z dne 9. 6. 2015, ki je postalo pravnomočno 30. 6. 2015, (v nadaljevanju Okoljevarstveno soglasje), ki ga je izdala Agencija Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju ARSO). Upravni organ je v V. točki izreka odločil, da so pogoji posega, ki izhajajo iz DGD, obvezujoči za investitorja. Nadalje mora investitor med gradnjo, po končani gradnji in pri uporabi objekta upoštevati tudi pogoje, ki imajo ustrezno pravno podlago in so jih k izvedbi gradnje in uporabi objekta iz vidika njihove pristojnosti podali mnenjedajalci, navedeni v izreku gradbenega dovoljenja. Določil je še dodatne pogoje, ki jih mora investitor upoštevati v času izvajanja gradnje in po končani gradnji.

35.Ker tožena stranka ne vodi razlastitvenega postopka in ta tudi ni del postopka izdaje gradbenega dovoljenja, so za predmetni postopek nerelevantne trditve tožeče stranke, ki se nanašajo na postopek razlastitve, odkup parcele 2 in navedbe, ki se nanašajo na postopek parcelacije. Ta ločen upravni postopek razlastitve v ničemer ne vpliva na izdajo gradbenega dovoljenja, je pa DARS kot investitor skladno s sedmim odstavkom 109. člena ZUreP-3 dolžan na nepremičninah, na katerih je izkazoval pravico graditi, po zaključku razlastitvenega postopka za Republiko Slovenijo pridobiti lastninsko ali drugo stvarno pravico. Skladno z osmim odstavkom 109. člena ZUreP-3 tožeči stranki pripada denarno nadomestilo zaradi omejitev uporabe nepremičnine za čas od njene dejanske uporabe za gradnjo do takrat, ko investitor pridobi lastninsko, drugo stvarno ali obligacijsko pravico na zadevnih nepremičninah. Navedeno pa ni v nobeni zvezi s samo izdajo gradbenega dovoljenja. Prizadeta stranka je še navajala, da se je tožena stranka v gradbenem dovoljenju celovito in pravilno opredelila do trditev tožeče stranke glede postopka razlastitve, zato toženi stranki nikakor ni mogoče očitati kršitve pravice do izjave, dejansko stanje pa je bilo ugotovljeno popolno in pravilno.

V tem se ta postopek razlikuje od integralnega postopka izdaje gradbenega dovoljenja iz IV. poglavja četrtega dela GZ, v katerem se, ko gre za objekt z vplivi na okolje, postopek izdaje gradbenega dovoljenja in postopek presoje vplivov na okolje iz zakona, ki ureja varstvo okolja, združita (prvi odstavek 50. člena GZ). Presoja vplivov na okolje z opredelitvijo območja, na katerem nameravani poseg povzroča obremenitve okolja, pregled alternativ, podatki, potrebni za ugotovitev in oceno vplivov nameravanega posega na okolje in njihovo ovrednotenje, opis ukrepov za preprečitev, zmanjšanje in morebitno odpravo pomembnejših škodljivih vplivov na okolje je stvar okoljevarstvenega soglasja (četrti odstavek 61. člena ZVO-1 v zvezi z drugim odstavkom 54. člena ZVO-1).

81.Sodišče ne spregleda, da tožeča stranka v predmetnem upravnem sporu pravici graditi nasprotuje z uveljavljanjem neustavnosti določbe enajstega odstavka 109. člena ZUreP-3 s trditvijo, da navedena določba posega v ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Predlaga, da sodišče pred Ustavnim sodiščem začne postopek za oceno ustavnosti. Sklicuje se na gradnjo kljub nedokončanemu razlastitvenemu postopku, s čimer se ne strinja, ker bo bistveno spremenjena njena nepremičnina. Enajsti odstavek 109. člena ZUreP-3 določa, da se peti do osmi odstavek tega člena uporabljajo tudi pri izdaji gradbenega dovoljenja, ki se izda na podlagi DPN, ali gradbenega dovoljenja, za izdajo katerega je v skladu s predpisi, ki urejajo graditev, pristojno ministrstvo in ki se nanaša na gradnjo objektov iz drugega odstavka 53. člena tega zakona, razen za gradnjo objektov iz 1. do 3. ter 6. do 9. alineje 2. točke drugega odstavka 53. člena tega zakona. Sodišče ugotavlja, da navedena določba sama po sebi ne posega v pravico do zasebne lastnine, temveč vanjo lahko poseže šele skupaj z določbo šestega odstavka 109. člena ZUreP-3, ki določa druge listine, ki omogočajo gradnjo poleg dokazil v skladu s predpisi, ki urejajo graditev, za gradnjo objektov iz drugega odstavka 53. člena tega zakona, razen za gradnjo objektov iz 1. do 3. ter 6. do 9. alineje 2. točke drugega odstavka 53. člena tega zakona. Enajsti odstavek 109. člena ZUreP-3 tako ni samostojna podlaga za pridobitev gradbenega dovoljenja, še preden je investitor v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik nepremičnine, temveč tako podlago tvori šele skupaj s šestim odstavkom 109. člena ZUreP-3. Ni dvoma, da v predmetnem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja (ki je izdano na podlagi DPN, prav tako pa je zanj pristojno ministrstvo in se nanaša na gradnjo objekta iz 1. alineje 1. točke drugega odstavka 53. člena ZUreP-3) odločitev o izpolnjevanju pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja temelji tudi na spornem enajstem odstavku 109. člena ZUreP-3, ki predstavlja pravno podlago za uporabo šestega odstavka istega člena. Tudi če sodišče glede na napotilo v enajstem dostavku 109. člena ZUreP-3 šteje, da tožeča stranka s tem izpodbija tudi šesti odstavek istega določila, pa ocenjuje, da ni podlage, da bi sodišče sledilo predlogu tožeče stranke po ustavni presoji navedenih določb.

90.Sodišče nadalje ugotavlja, da se del tožbenih navedb nanaša na razlastitveni postopek. Ker razlastitev ni del postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, kar je upravni organ tožeči stranki v izpodbijanem gradbenem dovoljenju pravilno pojasnil, so neutemeljeni tožbeni razlogi, ki se nanašajo na to materijo, zlasti izpostavljen obseg razlastitve tožeče stranke, ki si očitno prizadeva za razlastitev v večjem obsegu, kot je predlagala država. Sodišče zato tožbenih navedb v tem delu ne presoja in se ne opredeljuje do njih, ker ne gre za pravno relevantna dejstva v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Enako stališče sodišče zavzema glede tožbenih navedb, s katerimi tožeča stranka graja postopek parcelacije, v katerem je (poleg parcele 2) nastala parcela 1, ki je predmet gradbenega dovoljenja. Četudi je parcelacija izvedena v zvezi z obravnavano gradnjo, sodišče soglaša s stališčem upravnega organa, da gre tudi v tem delu za samostojni postopek, katerega vsebina (vključno z mejami novo nastalih parcel, lego mejnikov in oddaljenostjo novo postavljenih mejnikov od objektov v lasti tožeče stranke in morebitnimi kršitvami, storjenimi v postopku) v ločenem postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni pomembna. Posledično sodišče ni vsebinsko obravnavalo tožbenih navedb tožeče stranke, ki se nanašajo na parcelacijo.

Glej npr. VSRS sklep II Ips 104/2021 z dne 9. 2. 2022.

K I. točki izreka

18.Nadalje je navajala, da je ocenjena povišana obremenitev z vibracijami v času gradnje do te mere, da obstaja možnost nastanka poškodb na objektih. Opozarjala je na vsebino Okoljevarstvenega soglasja, iz katere izhaja, da se na območju vpliva z vibracijami, kjer lahko nastanejo poškodbe na objektih, poleg objektov na naslovih .., Velenje, .., Velenje, ..., ..., nahaja tudi objekt B. ulica 1, tako hiša kot gospodarsko poslopje. Iz ocene izhaja, da nobenega objekta na trasi ni potrebno odstraniti zaradi vibracij, je pa odstranitev na zgoraj navedenih naslovih priporočljiva zaradi drugih razlogov, in sicer presežene mejne vrednosti hrupa na mestih objekta, čezmerne koncentracije PM10 v zraku in drugih prostorskih razlogov.

49.Prizadeta stranka se je v pripravljalni vlogi z dne 24. 1. 2024 opredelila do po njenem mnenju nejasnih trditev tožeče stranke glede četrtega odstavka 210. člena ZUreP-3. S to določbo je zakonodajalec preprečil morebiten pravni promet z nepremičnino ali pa njeno bistveno spreminjanje s strani razlastitvenega zavezanca, tj. samovoljno razpolaganje razlastitvenega zavezanca z nepremičnino, glede katere je v teku razlastitveni postopek v korist razlastitvenega upravičenca. Tožeča stranka je nepravilno interpretirala to določbo v svojo korist, saj tožeča stranka ni razlastitveni upravičenec, ampak razlastitveni zavezanec.

2.V obrazložitvi gradbenega dovoljenja je upravni organ med drugim navajal, da gre v zadevi za objekt z vplivi na okolje. Postopek se glede na to, da je za poseg že pridobljeno Okoljevarstveno soglasje, v skladu s petim odstavkom 106. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) vodi po določbah II. poglavja četrtega dela (od 35. do 48. člena) GZ. Upravni organ je v skladu z 62. členom Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) ARSO zaprosil za potrditev skladnosti DGD s projektnimi pogoji za nameravani poseg v okolje. ARSO je 5. 2. 2021 izdala sklep št. 35401-1/2021-7, iz katerega izhaja, da DGD ustreza projektnim pogojem za nameravani poseg v okolje, za katerega je bilo izdano Okoljevarstveno soglasje.

36.Tudi postavitev mejnikov ni v prav nobeni zvezi s predmetnim postopkom izdaje gradbenega dovoljenja, zato se prizadeta stranka do trditev tožeče stranke glede tega ni podrobneje opredelila.

Po navedenem sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da tožeča stranka v postopku izdaje obravnavanega gradbenega dovoljenja, za katerega je že predhodno izdano pravnomočno Okoljevarstveno soglasje, (za razliko od integralnega postopka) ne more več navajati ugovorov, ki se nanašajo na vplive načrtovanega posega med samo gradnjo in njenim obratovanjem nanjo in na njene nepremičnine.

GZ-1 je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije št. 199/21 in velja od 31. 12. 2021, uporablja pa se od 1. 6. 2022.

19.Nadalje je tožeča stranka trdila, da veliko tveganje za njeno zdravje predstavlja tudi hrup. Ocena obremenitve s hrupom v času gradnje je razvidna iz Celostnega monitoringa. Razvidno je, da bo obremenitev s hrupom v času gradnje pri stavbi na naslovu B. ulica 1 povečana. Tožena stranka sama navaja, da bo obremenitev s hrupom lahko dosegla celo 69 dB(A), kar je absolutno prekomerna obremenitev s hrupom. To izhaja že iz predvidenih ukrepov, ko je v fazi intenzivne gradnje kot dodaten ukrep predvidena začasna preselitev tožeče stranke. Tako je očitno, da bo v času gradnje prihajalo do občutno prekomerne emisije.

62.Tožba ni utemeljena.

40. člen v času izdaje Uredbe o DPN veljavnega ZVO-1.

37.Glede zatrjevane zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je prizadeta stranka navajala, da gradbeno gradbeno dovoljenje temelji na državnem prostorskem načrtu. V okviru postopka njegove priprave je bila izvedena celovita presoja vplivov na okolje, kar je razvidno iz tretjega odstavka 2. člena Uredbe o DPN. Nadalje je bilo s strani ARSO k nameravani gradnji, ki je predmet gradbenega dovoljenja, izdano Okoljevarstvenko soglasje, iz katerega izhaja, da je bila glede nameravane gradnje izvedena presoja vplivov na okolje. Pripravljeno je bilo poročilo o vplivih na okolje za državno cesto od priključka Velenje jug do priključka Slovenj Gradec jug z marca 2014 in dopolnitvami iz julija 2014, marca 2015, aprila 2015 in junija 2015, ki ga je izdelal V., d. o. o. (v nadaljevanju Poročilo o vplivih na okolje). Rezultat presoje vplivov na okolje je pokazal, da nameravana gradnja nima pomembnih škodljivih vplivov na okolje. Postopek presoje vplivov na okolje se je zaključil z Okoljevarstvenim soglasjem, ki je postalo pravnomočno 30. 6. 2015.

3.V okviru obrazložitve se je upravni organ izrekel o obstoju zakonskih pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. Med drugim je ugotavljal, ali je investitor izkazal pravico graditi. Glede zemljišč parcela 3 in parcela 1 je investitor predložil sklep o uvedbi razlastitvenega postopka Upravne enote Velenje št. 352-3/2021-12 z dne 22. 4. 2021 in zemljiškoknjižna izpiska, iz katerih je razvidno, da je pri navedenih nepremičninah vpisana zaznamba razlastitvenega postopka. Navedene listine je upravni organ skladno s 4. alinejo 3. točke drugega odstavka 35. člena GZ v povezavi z določilom enajstega odstavka 109. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-3) štel kot dokaz o pravici graditi na navedenih nepremičninah.

Sodišče ugotavlja, da upravni organ v obrazložitvi gradbenega dovoljenja, ko zavzema stališča do navedb tožeče stranke v upravnem postopku, na več mestih izpostavi, da so se vplivi predvidene gradnje ugotavljali v postopku izdaje Okoljevarstvenega soglasja in da je bilo ugotovljeno, da gradnja ne bo imela pomembnih vplivov na okolje. Navaja še, da vplivi načrtovane gradnje niso predmet DGD, saj so se ugotavljali v postopku presoje vplivov na okolje, na podlagi predloženega Poročila o vplivih na okolje. Na to ključno dejstvo tožečo stranko preostali stranki opozarjata tudi v predmetnem upravnem sporu, a ga tožeča stranka preprosto prezre.

50.Glede trditev tožeče stranke, da je enajsti odstavek 109. člena ZUreP-3 v nasprotju z Ustavo, je poudarila, da iz 69. člena Ustave izhaja, da lastninska pravica ni absolutna. Navajala je, da je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-133/13-24 in U-I-134/13-22 z dne 11. 2. 2016 v primerljivi zadevi že odločalo o vprašanju, ki ga v predmetni zadevi postavlja tožeča stranka, in sicer je odločalo o zakonski določbi, ki je urejala posebnosti pri pridobitvi gradbenega dovoljenja za gradnjo energetske infrastrukture. Odločalo je o skladnosti 8. alineje prvega odstavka 59.a člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ).

91.Stališče sodišča, da navedbe, ki se po vsebini nanašajo na postopka razlastitve in parcelacije, niso pravno pomembne pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega gradbenega dovoljenja, narekuje zavrnitev dokaznega predloga tožeče stranke, s katerimi dejstva v tem delu dokazuje. Gre za dokazni predlog za pribavo spisa Upravne enote Velenje št. 352-3/2021, ki se nanaša na razlastitveni postopek, in za ogled, s katerim bi se ogledale meje parcel 1 in 2 po postopku parcelacije in lega mejnikov. Navedeno stališče sodišča je nadalje (poleg tega, da so predloženi prepozno - 59. točka obrazložitve te sodbe) razlog, da je sodišče zavrnilo dokaze prizadete stranke v prilogah C3, C4, C11 in C12, s katerimi je prizadeta stranka dokazovala svoje trditve, ki se nanašajo na postopka razlastitve in parcelacije.

82.Če sodišče pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora na podlagi 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču prekiniti postopek in z zahtevo začeti postopek za oceno njegove ustavnosti. A to ustavno pooblastilo sodiščem je treba razlagati skupaj s 125. členom Ustave, po katerem so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani ne samo na zakon, temveč tudi na Ustavo. Vezanost sodnika na Ustavo najprej zahteva, da sodnik pri sprejemanju konkretnih odločitev zakone razlaga tako, da je njihova uporaba v okoliščinah konkretnega primera skladna z Ustavo. Pri iskanju ustavnoskladne razlage upoštevnih zakonskih določb se lahko sodišče opre na vse splošno sprejete metode pravne razlage. Med več mogočimi razlagami pa mora nato pri odločanju uporabiti tisto, ki je skladna z Ustavo. Šele če sodišče z metodami pravne razlage ne more razlagati zakona na ustavnoskladen način, mora, če meni, da je v neskladju z Ustavo, na podlagi 156. člena Ustave začeti postopek za oceno ustavnosti takega zakona. Sodišče ocenjuje, da konkretna zadeva ni taka, saj je po mnenju sodišča sporno določbo mogoče razlagati ustavnoskladno brez (ponovne) intervencije Ustavnega sodišča.

50., 54 in 61. člen v času izdaje Okoljevarstvenega soglasja veljavnega ZVO-1.

20.Tožeča stranka je izpostavljala še možnost dostopa do svoje nepremičnine. Trdila je, da se bi naj podporni steber viadukta nadaljeval preko dostopne ceste, dolge okoli 300 m, po kateri tožeča stranka dostopa do svojega doma. Edini dostop do doma bo tako zaradi gradnje povsem onemogočen.

63.V obravnavani zadevi gre za presojo pravilnosti in zakonitosti izdanega gradbenega dovoljenja investitorju družbi DARS za novogradnjo cestnih ureditev in objektov ter pripadajoče komunalne infrastrukture na območju od priključka Velenje jug do priključka Slovenj Gradec jug (2. odsek), pododsek 2, ki obsega del sklopa H na območju navezovalne ceste N1 Konovo od km 0+000,00 do km 0+300,00 pod klasifikacijsko št. CSI 21111 - Avtoceste, hitre ceste in glavne ceste, ki se med drugim nanaša na nepremičnini s parcelama 3 in 1.

4.Iz obrazložitve gradbenega dovoljenja izhaja tudi, da je v postopku udeležbo prijavilo pet stranskih udeležencev, ki jih je upravni organ povabil na ustno obravnavo 21. 3. 2023. Na obravnavi so bili stranski udeleženci seznanjeni z zahtevkom investitorja, celotna spisovna dokumentacija je bila na obravnavi razgrnjena in dana na vpogled vsem prisotnim. Pripombe v postopku so vložili stranski udeleženci, ki so lastniki nepremičnin s parcelami 1, 2 in 3. Upravni organ je v obrazložitvi gradbenega dovoljenja nanje odgovoril, kot sledi v nadaljevanju.

38.Konkretno pojasnjevanje vplivov gradnje in obratovanja ceste na nepremičnino tožeče stranke ni stvar DGD, ampak je bilo stvar presoje vplivov na okolje, za kar se je vodil ločen upravni postopek in je že pravnomočno zaključen. Postopek izdaje obravnavanega gradbenega dovoljenja se je pravilno vodil v skladu z določbami II. poglavja četrtega dela GZ. Tako ni šlo za integralni gradbeni postopek, kjer se presoja vplivov na okolje izvaja znotraj postopka izdaje integralnega gradbenega dovoljenja.

Sodišče po navedenem ugotavlja, da tožeča stranka, četudi ni sodelovala v postopku izdaje Okoljevarstvenega soglasja (to možnost je po določbi 64. člena ZVO-1 imela, a se ne izjavi, ali jo je uveljavila), ugovorov, ki se nanašajo na presojo vplivov na okolje, ne more uveljavljati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in posledično tudi ne v predmetnem upravnem sporu. Glede na navedeno sodišče v tem upravnem sporu ne bo vsebinsko obravnavalo navedb tožeče stranke, ki se nanašajo na okoljske vplive gradnje, ker je bila presoja sprejemljivosti vplivov na okolje opravljena v pravnomočno končanem postopku, ki je potekal pred ARSO kot pristojnim organom po določbah ZVO-1. Tovrstni ugovori v postopku izdaje gradbenega dovoljenja niso (več) pravno upoštevni.

Glej Pravilnik o projektni in drugi dokumentaciji ter obrazcih pri graditvi objektov.

51.Ta določba je smiselno enako kot določba enajstega odstavka 109. člena ZUreP-3 (in pred tem določba 5. alineje tretjega odstavka 105. člena Zakona o urejanju prostora, v nadaljevanju ZUreP-2) določala, da se kot dokazilo pravice graditi elektroenergetske vode šteje izjava investitorja, da je vročil lastnikom zemljišča ponudbo za sklenitev pogodbe o pridobitvi služnosti oziroma ponudbo za sklenitev pogodbe o pridobitvi lastninske ali stavbne pravice v javno korist v skladu s tretjim oziroma četrtim odstavkom 59. člena tega zakona in odločbo pristojnega upravnega organa o uvedbi postopka razlastitve oziroma potrdilo, da je začet postopek za pridobitev služnosti v javno korist. Ustavno sodišče je v tej odločbi zaključilo, da je taka ureditev dopustna pod pogojem, da zakonodajalec predvidi plačilo ustrezne denarne odmene za čas od dejanske uporabe nepremičnine do izdaje odločbe o razlastitvi. ZUreP-3 tako odškodnino določa v osmem odstavku 109. člena. Zakonodajalec je plačilo tovrstne denarne odmene (denarnega nadomestila) vpeljal že s sprejemom ZUreP-2 (peti odstavek 105. člena).

21.Tožeča stranka je v upravnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja vztrajala pri postavitvi izvedenca. Prav tako je predlagala ogled na kraju samem. Tožena stranka teh dokazov ni želela izvesti, zaradi česar dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno oziroma je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju.

64.Med strankami je nesporno, da je imela tožeča stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja status stranskega udeleženca in jo je tožena stranka kot stranskega udeleženca tudi obravnavala. Tožeča stranka je torej oseba, ki ima aktivno legitimacijo v upravnem sporu (prvi odstavek 17. člena ZUS-1).

Po prvem odstavku 4. člena GZ je pogoj za začetek izvajanja gradnje pravnomočno gradbeno dovoljenje in prijava začetka gradnje.

39.Prizadeta stranka je navajala, da pravica do zdravega življenjskega okolja sama po sebi ne prepoveduje posegov v prostor, temveč so posegi v prostor dopustni, če so upoštevane mejne vrednosti obremenitev okolja. Pri določitvi vplivnega območja na lokaciji gradnje ter pri pripravi Poročila o vplivih na okolje je bila v primeru tožeče stranke upoštevana pričakovana obremenitev okolja kot posledica vplivov posega na okolje v času pripravljalnih del in gradnje kot tudi med obratovanjem. Pričakovane obremenitve so znotraj zakonskih dopustnih mejnih vrednosti, ob upoštevanju vseh potrebnih zaščitnih ukrepov.

5.Upravni organ je ugotavljal, da je glede na izjavo investitorja dostop med gradnjo zagotovljen po gradbišču in obstoječi dostopni cesti pod viaduktom Konovo. V času obratovanja ceste pa bo dostop zagotovljen pod viaduktom Konovo. Stranski udeleženci so očitali investitorju, da so njegove navedbe, da jim bo med gradnjo zagotovljen neomejen dostop po gradbišču in pod viaduktom Konovo, pavšalne. Upravni organ je navajal, da je investitor v skladu z določili Uredbe o državnem prostorskem načrtu za državno cesto od priključka Velenje jug do priključka Slovenj Gradec jug (v nadaljevanju Uredba o DPN) dolžan zagotoviti ukrepe na obstoječem cestnem omrežju v takšnem obsegu, da se prometna varnost zaradi graditve posegov ne poslabša, in zagotoviti dostope, ki so zaradi gradnje posegov prekinjeni. Investitor mora urediti tudi dostope, ki nadomeščajo prekinjene obstoječe poti. K temu ga je upravni organ zavezal v V. točki izreka dovoljenja. Nadalje upravni organ navaja, da je pred začetkom gradnje investitor dolžan izdelati posnetek stanja o kakovosti obstoječih vozišč na vseh cestah in poteh, po katerih poteka gradbiščni promet ali po katerih se izvajajo preusmeritve prometa v času gradnje. Pred začetkom del jih je treba ustrezno urediti, po končanih delih pa sanirati morebitne poškodbe. V VII. točki izreka dovoljenja je upravni organ investitorja zavezal k izpolnjevanju obveznosti sanacije poškodb na prometnih poteh.

72.Tožeča stranka v tožbi vztraja pri dokaznem predlogu s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke, ki naj izdela izvid o tem, ali se bo zaradi predvidene gradnje avtoceste in njenih vplivov povečala izpostavljenost hrupu in povečala izpostavljenost onesnaženosti zraka na njeni nepremičnini. Ker se po povedanem vplivi obravnavane gradnje na okolje v fazi izdaje gradbenega dovoljenja ne obravnavajo, gre za dejstva, ki niso predmet odločanja o gradbenem dovoljenju in posledično ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost gradbenega dovoljenja. Dokazni predlog je zato sodišče zavrnilo, saj stranka z njim dokazuje pravno nepomembna dejstva v tem postopku.

92.Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da je izpodbijano gradbeno dovoljenje obremenjeno z bistvenimi kršitvami določb postopka iz 2. točke prvega odstavka in iz tretjega odstavka 27. člena ZUS-1. Tožeča stranka v tožbi trdi, da se tožena stranka v gradbenem dovoljenju ne opredeli do njenih navedb, ki se nanašajo na negativne vplive gradnje. Sodišče ugotavlja, da opredelitev upravnega organa do navedb stranke ni povezana le z zahtevo po obrazloženosti odločbe, temveč tudi s pravico stranke do izjave. Splošno pravilo upravnega postopka je, da mora upravni organ pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP). Eno od temeljnih načel, ki je varovano z navedeno določbo, je tudi načelo zaslišanje stranke iz 9. člena ZUP, ki uzakonja pravico do izjave. Pravica do izjave pa ni izčrpana z dano možnostjo stranki, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Načelo zaslišanja stranke je namenjeno aktivni udeležbi stranke v postopku, ta pa je zagotovljena le tedaj, če upravni organ navedbe stranke upošteva in jih obravnava ter se do njih opredeli. Šele s tako obravnavo izjave stranke organ stranki omogoči, da je v postopku dejansko slišana. Ne glede na navedeno pa sodišče ugotavlja, da v konkretni zadevi do kršitve pravice do izjave ni prišlo. Trditve o tem, da se upravni organ v gradbenem dovoljenju ni izjavil o trditvah tožeče stranke, ki jih je podala v upravnem postopku, so protispisne. Upravni organ namreč na 18., 20. in 21. strani obrazložitve gradbenega dovoljenja opravi presojo pripomb tožeče stranke in se do le-teh obrazloženo opredeli kljub temu, da večina pripomb (tudi po ugotovitvah upravnega organa) obsega dejstva, ki presegajo odločanje upravnega organa oziroma spadajo na področje drugih (zaključenih ali še odprtih) upravnih postopkov in gre zato za navedbe, ki v konkretni zadevi ne predstavljajo pravno pomembnih navedb. Pravici stranke do izjave je tako v celoti zadoščeno, hkrati pa je izpodbijano gradbeno dovoljenje z vidika obravnave izjav tožeče stranke zadosti obrazloženo oziroma je z njim zagotovljena pravica do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. Sodišče dodaja, da je tožbeni očitek, da upravni organ protispisno in samovoljno povzema trditve tožeče stranke, pavšalen. Tožeča stranka ne konkretizira teh trditev, da bi jih sodišče lahko obravnavalo in se do njih opredelilo.

83.Ustavno sodišče je namreč v odločbi št. U-I-133/134-24 U-I-134/22 z dne 11. 2. 2016 obravnavalo primerljivo problematiko. Odločalo je v zadevi izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo daljnovoda, presojalo pa je ustavnost 8. alineje prvega odstavka 59.a člena EZ. Iz navedene odločbe izhaja, da je 59.a člen EZ poleg dokazil pravice graditi, ki jih določa prvi odstavek 56. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), določal še dodatna dokazila, s katerimi je investitor lahko izkazoval pravico graditi. Na podlagi prvega odstavka 59.a člena EZ je lahko investitor izkazal pravico graditi tudi z listinami, ki niso dokazovale, da je investitor že pridobil lastninsko ali drugo stvarno pravico ali katero drugo pravico, na podlagi katere bi lahko na določenem zemljišču ali objektu izvajal gradnjo, temveč so dokazovale obstoj drugih dejstev. V zadevi pred Ustavnim sodiščem je investitor na podlagi izpodbijane določbe pravico graditi dokazoval z listinami, ki sta dokazovali, da je lastniku nepremičnine ponudil sporazumno sklenitev pogodbe in da je bil uveden razlastitveni postopek. Ustavno sodišče je ugotavljalo, da EZ ni določal, da bi gradbeno dovoljenje, ki je bilo izdano na podlagi dokazila iz 8. alineje prvega odstavka 59.a člena EZ, imelo kakšne drugačne učinke kot gradbeno dovoljenje, izdano na podlagi dokazil iz prvega odstavka 56. člena ZGO-1 in da je investitor na podlagi izvršljivega gradbenega dovoljenja lahko začel graditi energetsko infrastrukturo ne glede na potek razlastitvenega postopka, ki je samostojni upravni postopek. Ustavno sodišče je ugotavljalo, da gre za presojo položaja uporabe tuje nepremičnine za gradnjo energetske infrastrukture na podlagi gradbenega dovoljenja v obdobju od dejanskega začetka uporabe nepremičnine za gradnjo energetske infrastrukture do izdaje odločbe v razlastitvenem postopku.

ZUreP-1 je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije št. 110/2002. Z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami je veljal od 1. 1. 2003 do 16. 11. 2017, uporabljal pa se je od 1. 1. 2003 do 31. 5. 2018.

65.Ena izmed procesnih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za vsebinsko obravnavo tožbe, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka, je obstoj pravnega interesa (6. točka prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1). Iz navedb strank in zemljiškoknjižnih izpiskov v prilogah A3-A5 izhaja, da so vse tožeče stranke solastnice nepremičnin parcela 1 in parcela 2, vsaka v deležu 1/4, kar med strankami ni sporno. Prav tako ni sporno, da je druga tožeča stranka izključna lastnica parcele 3. Sodišče ugotavlja, da izpodbijano gradbeno dovoljenje med drugim dovoljuje gradnjo na nepremičninah s parcelama 3 in 1, nadalje pa iz neizpodbijanih navedb tožeče stranke izhaja, da parcela 2 meji na navedeni parceli.

22.Trdila je, da je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja podala izčrpne navedbe in dokazila zanje. Upravni organ je napačno, samovoljno in protispisno povzemal trditve tožeče stranke. Upravni organ se do slednjih sploh ni opredelil ali pa je z navedbami podal pavšalen odgovor s sklicevanjem na smernice iz Uredbe o DPN, ki sploh niso relevantne. Tožeča stranka je v upravnem postopku opozarjala na negativne eksternalije, katerim bo njen dom izpostavljen zaradi gradnje državne ceste. Upravičenost skrbi izhaja iz izvedenih monitoringov in analiz, ki so jih opravile strokovne službe, to pa potrjuje tudi dejstvo, da tožena stranka sama navaja, da bo investitor tekom gradnje in tudi kasneje dolžan izvajati monitoringe, ker obstoji večja nevarnost izpostavljenosti hrupu, onesnaženju, prav tako obstoji nevarnost nestabilnosti stavbe tožeče stranke. Tožena stranka se sploh ni opredelila do konkretne problematike, predstavljene na ustni obravnavi in v vlogah tožeče stranke. Tožeča stranka je zato uveljavljala kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Zahteva po razumni, izčrpni in prepričljivi argumentaciji pravnih stališč izhaja tudi iz odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče). Tožeča stranka se je sklicevala na razloge odločb Ustavnega sodišča št. Up-1273/09, Up-147/09 in Up-2/94. Sklicevala se je tudi na kršitev 6. in 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

40.Iz Poročila o vplivih na okolje izhaja, da je bila v presojo vplivov na okolje vključena tudi nepremičnina tožeče stranke na naslovu B., 1, Velenje. Podlaga za izvedbo del je Uredba o DPN, Okoljevarstvenko soglasje, gradbeno dovoljenje in izdelana DGD. Skladno z navedenimi listinami je investitor dolžan izvesti vse ukrepe za preprečevanje in omilitev vplivov na okolje, naravo in zdravje ljudi, tako v času gradnje kot v času obratovanja. V VI. točko izreka gradbenega dovoljenja so tako izrecno vključeni pogoji in ukrepi, ki se nanašajo na preprečevanje, zmanjšanje in odpravo morebitnih škodljivih vplivov na okolje, katerih izpolnitev se nato preverja in je pogoj za izdajo uporabnega dovoljenja.

6.V zvezi z navedbami stranskih udeležencev, da bo njihov dom močno izpostavljen vplivom zaradi gradnje in tudi med samim obratovanjem ceste, in sicer zaradi hrupa, tresljajev in morda padajočih predmetov, je upravni organ ugotavljal, da je bilo k predmetnemu posegu pridobljeno pravnomočno Okoljevarstveno soglasje. Iz soglasja izhaja, da je bila za predmetni poseg izvedena presoja vplivov na okolje, v okviru katere je bilo ugotovljeno, da nameravana gradnja nima pomembnih škodljivih vplivov na okolje. Investitor mora z namenom preprečitve, zmanjšanja ali odprave škodljivih vplivov na okolje pred pričetkom del, pri gradnji in uporabi objekta poleg zakonsko predpisanih upoštevati tudi pogoje, ki so navedeni v VI. točki gradbenega dovoljenja in so za investitorja obvezujoči. V VI/3. točki so predpisani pogoji za varstvo pred hrupom, v VI/4. točki pa so predpisani pogoji za varstvo pred vibracijami. Investitor mora nadalje skladno s VII. točko izreka gradbenega dovoljenja zagotoviti celostno izvajanje monitoringa, tako med gradnjo kot med obratovanjem ceste. V primeru prekoračitve zakonsko predpisanih mejnih vrednosti se morajo izvajati dodatni zaščitni ukrepi. Glede morebitnega padanja predmetov z viadukta med obratovanjem hitre ceste je upravni organ pojasnjeval, da je na viaduktu predvidena jeklena varnostna ograja in protihrupna ograja, ki bo potekala tako po desnem robu v dolžini 156,5 m in višini 2,0 m do 2,5 m, kot po levem robu viadukta v dolžini 151,5 m in višini 2,0 do 2,5 m.

73.Sodišče dodaja, da izpodbijano gradbeno dovoljenje v VI. točki vsebuje pogoje, ki jih mora investitor upoštevati z namenom preprečitve, zmanjšanja ali odprave škodljivih vplivov na okolje pred pričetkom del v času gradnje, med uporabo (obratovanjem) in v primeru odstranitve objekta. Vendar pa tožeča stranka zatrjuje škodljive vplive gradnje, ne oporeka pa pogojem, ki jih upravni organ v gradbenem dovoljenju naloži nosilcu nameravanega posega za preprečevanje oziroma omejevanje emisij. Gradbeno dovoljenje v tem delu tako ni izpodbijano.

52.Prizadeta stranka je navajala, da v predmetni zadevi gradbeno dovoljenje temelji na DPN. Skladno s 1. alinejo prvega odstavka 203. člena ZUreP-3 se, če so izpolnjeni pogoji iz 202. člena ZUreP-3, nepremičnina lahko razlasti za med drugim gradnjo in prevzem objektov in omrežij gospodarske javne infrastrukture. Po prvem odstavku 204. člena ZUreP-3 se šteje, da je javna korist za take nepremičnine izkazana, če so te nepremičnine vključene v DPN.

Razlastitveni upravičenec je država ali občina (prvi odstavek 205. člena ZUreP-3), razlastitveni zavezanec pa je fizična ali pravna oseba, ki ima v lasti nepremičnino, ki je predmet razlastitve (drugi odstavek 205. člena ZUreP-3).

66.Splošna določba, ki ureja stransko udeležbo v upravnem postopku, je 43. člen ZUP. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja je pravna norma, ki je podlaga za udeležbo v postopku, drugi odstavek 36. člena GZ. Ta določa, da so stranski udeleženci v postopku izdaje gradbenega dovoljenja lahko med drugim: (-) lastnik nepremičnine, ki je predmet izdaje gradbenega dovoljenja, (-) lastnik zemljišča, ki meji na nepremičnine, na katerih je nameravana gradnja, razen če pristojni upravni organ za gradbene zadeve ugotovi, da gradnja nanj ne vpliva. Poleg tega, da sta v solasti tožeče stranke nepremičnini, ki sta predmet gradbenega dovoljenja, iz tožbenih ugovorov izhaja, da načrtovana gradnja zaradi predvidenih vplivov (emisij) posega v pravno zavarovan položaj tožeče stranke in vpliva na njeno sosednjo nepremičnino parcela 2, zato sodišče ocenjuje, da je pravni interes tožeče stranke za tožbo podan.

23.V konkretnem postopku je bilo po trditvah tožeče stranke poseženo tudi v njeno pravico do izjave v postopku, saj se upravni organ ni opredelil prav do nobenega od predlaganih dokazov, kar po 3. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) prav tako predstavlja bistveno kršitev postopka. Tožena stranka bi se morala obrazloženo opredeliti do njenih navedb. Za popolno ugotovitev dejanskega stanja bi predvsem morala izvesti dokaze, ki jih je predlagala tožeča stranka, to je postavitev izvedenca ali vsaj ogled kraja. Tožeča stranka se je sklicevala na sklep VSRS X Ips 220/2016.

Pridobitev pravice do posesti po izdaji odločbe o razlastitvi in pred njeno pravnomočnostjo je vsebinsko primerljivo urejena v 215. členu ZUreP-3.

7.Upravni organ je obravnaval navedbe stranskih udeležencev o tem, da bo pri stavbi na naslovu B. ulica 1, Velenje, povečana obremenitev s hrupom v času gradnje in da bo obremenitev lahko dosegla celo 69 dB (A), kar je občutno povečana obremenitev s hrupom. Ugotavljal je, da so se vplivi predvidene gradnje ugotavljali v postopku izdaje Okoljevarstvenega soglasja in da je bilo ugotovljeno, da gradnja ne bo imela pomembnih škodljivih vplivov na okolje. Nadalje je investitor izdelal celostni monitoring v času gradnje in v času obratovanja Nove cestne povezave od priključka Velenje jug do priključka Slovenj Gradec (2. odsek), PZI, št. načrta 2018-031skH/MONI, januar 2020, datum izdelave po recenziji dokumenta 31. 1. 2022 (v nadaljevanju Celostni monitoring). Iz Celostnega monitoringa izhaja, da je največji vpliv na obremenitev hrupa pričakovan med gradnjo viadukta Konovo, predvsem pri pilotiranju za temelje viadukta. Objekt B. ulica 1 ni naveden med objekti, pri katerih bo lahko zaradi lege neposredno ob meji gradbišča mejna vrednost konične ravni hrupa LOI za dnevno obdobje občasno presežena. Je pa pri objektu B. ulica 1 predvideno merilno mesto hrupa med gradnjo. Med gradbenimi deli mora izvajalec v primeru prekomernih obremenitev zagotoviti dodatne zaščitne ukrepe, kar v primeru prekomernega hrupa pomeni postavitev dodatnih začasnih protihrupnih ograj. Upravni organ se je skliceval na pojasnila investitorja, da je v primeru ugotovljenih povečanih vplivov v fazi intenzivne gradnje kot dodatni ukrep za preprečitev vplivov na ljudi možna začasna preselitev prebivalcev v primeru njihovega soglasja.

74.Tožeča stranka tožbeno izpostavlja tudi vprašanje dostopa do svoje nepremičnine. Navaja, da bi se naj podporni steber viadukta nadaljeval preko dostopne ceste, dolge okoli 300 m, ki predstavlja edini dostop tožeče stranke do njenega doma. Trdi, da stanje v naravi ne dopušča možnosti širitve ceste oziroma izgradnje obvoza, zato ji bo s tem dostop do hiše povsem onemogočen. Sodišče ugotavlja, da je vsebinsko enak ugovor tožeča stranka uveljavljala že v upravnem postopku, v katerem ji investitor pojasni, da bo v času gradnje dostop do nepremičnin tožeče stranke zagotovljen po gradbišču in obstoječi dostopni cesti pod viaduktom Konovo, kjer bo zaradi zagotavljanja dostopa prilagojena višina opaža pri gradnji viadukta, v času obratovanja pa bo dostop zagotovljen pod viaduktom Konovo. Investitor kot sestavni del svojih pojasnil vključi tudi grafični prikaz ureditve dostopa do nepremičnin tožeče stranke.

41.Prizadeta stranka je v nadaljevanju odgovora na tožbo na podlagi zgoraj naštetih listin odgovarjala na navedbe tožeče stranke o vplivih državne ceste med gradnjo in njenim obratovanjem na obremenitev okolja pri stavbi B. ulica 1. Izrekla se je o ocenjenih obremenitvah s hrupom, o ocenjenih vplivih na povečano onesnaženost zraka z delci PM10 v času gradnje, ocenjenih obremenitvah z vibracijami v času gradnje in o ocenjenih vplivih na obremenitev okolja v času obratovanja. Iz razlogov, razvidnih iz nadaljnje obrazložitve, sodišče v tem delu navedb prizadete stranke ne bo natančneje povzemalo.

93.Sodišče ugotavlja, da so tožbene navedbe o tem, da se upravni organ ne opredeli do nobenega od predlaganih dokazov, le delno resnične. Upravni organ v tretjem in četrtem odstavku na 20. strani gradbenega dovoljenja zavzame stališče do predlaganih dokazov z izvedencem in vpogledom v upravni spis Upravne enote Velenje št. 352-3/2021 in razloge za neizvedbo predlaganih dokazov prepričljivo pojasni. Nenazadnje je z vsebinsko enakimi razlogi izvedbo istih dokazov zavrnilo sodišče v predmetnem upravnem sporu. Sodišče le še dodaja, da prizadeta stranka utemeljeno opozarja na peti odstavek 39. člena GZ, po katerem mora stranka, ki med postopkom poda izjavo, iz katere izhaja, da nasprotuje nameravani gradnji, za trditve v izjavi predložiti dokaze. V sodni praksi je že sprejeto stališče, da lahko tožeča stranka doseže preizkus strokovnih vprašanj, o katerih je na podlagi strokovnih podlag za to usposobljenih izvajalcev odločal upravni organ le, če predloži nasprotne strokovne študije in vzbudi dvom v tiste strokovne rešitve, na katerih temelji izpodbijana odločba. Šele v takem primeru bi prišla v poštev postavitev izvedenca. V konkretni zadevi tožeča stranka tovrstnih dokazov ni predložila.

84.Za primerljivo ureditev gre po presoji sodišča v konkretni zadevi. Šesti odstavek 109. člena ZUreP-3 v povezavi z enajstim odstavkom 109. člena ZUreP-3 poleg dokazil o pravici graditi, ki jih določa 3. točka drugega odstavka 35. člena GZ, določa dodatna dokazila, s katerimi lahko investitor izkaže pravico graditi. Tako dokazilo je tudi odločba oziroma sklep o uvedbi razlastitvenega postopka, ki je podlaga za izdajo izpodbijanega dovoljenja. Gre za listine, ki ne dokazujejo pridobitve lastninske ali druge stvarne pravice, na podlagi katere bi se lahko izvajala gradnja na nepremičnini, temveč dokazujejo obstoj drugih dejstev. Tudi v taki zadevi lahko pride do situacije, ko so pogoji za začetek izvajanja gradnje izpolnjeni pred zaključkom razlastitvenega postopka in pridobitvijo lastninske pravice v korist investitorja (države).

Prizadeta stranka je zatrjevala, da je namen osmega odstavka 109. člena ZUreP-3 preprečiti, da bi zaradi nedokončanih postopkov razlastitve prišlo do večletnih zamud pri gradnji projektov, ki so v javno korist. Ureditev, ki bi določala, da lahko investitor pridobi gradbeno dovoljenje šele po vseh končanih postopkih za pridobitev lastninske pravice, bi onemogočala hitro gradnjo gospodarske javne infrastrukture od začetne do končne točke. Pridobitev pravice graditi je tako odvisna od aktivnosti investitorja in pristojnega državnega organa in ne more biti odvisna od ravnanja vsakega posameznega lastnika ter njegovih individualnih interesov. Le tako je mogoče zagotoviti začetek gradnje državne ceste, drugega načina, ki bi dosegel isti cilj, pa ni, kot je obrazložilo Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-133/13-24 in U-I-134/13-22 z dne 11. 2. 2016. V njej je Ustavno sodišče ugotovilo, da če omejitve lastninskih upravičenj bistveno spreminjajo način uživanja lastnine, zmanjšajo njeno vrednost, posebej prizadenejo le določenega lastnika oziroma ožji krog lastnikov ali niso predvidljive za lastnika, mora biti zaradi načela sorazmernosti lastnikom nepremičnin, čeprav ne gre za posege v lastninska upravičenja, ki bi pomenila razlastitev ali omejitve lastninske pravice iz 69. člena Ustave, zagotovljena ustrezna denarna odmena za takšen poseg. ZUreP-3 takšno denarno odmeno izrecno določa, zato ni dvoma v ustavnost in zakonitost takšne ureditve.

Kot je sodišče že pojasnilo, se dokazujejo le dejstva, ki so sporna in ki so hkrati pomembna za odločbo (214. in 213. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

24.V nadaljevanju je tožeča stranka grajala odločitev tožene stranke in investitorja, ki se nanaša na razlastitev nepremičnin v njeni lasti. Navajala je, da so lastniki določenih nepremičnin z njune strani prejeli ponudbe za odkup nepremičnin. Nerazumljivo je, da na eni strani objektov sosednjih nepremičnin ne bo mogoče v zadostni meri zaščititi pred emisijami, ki bodo nastale zaradi gradbenih del, tožeča stranka pa brez kakršnekoli utemeljitve takšne ponudbe ni dobila. Tožeča stranka je trdila, da institut razlastitve posega v temeljno in osrednjo pravico, zato mora biti ultima ratio.

67.Izpodbijano gradbeno dovoljenje je izdano v času veljavnosti Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ-1).

42.Prizadeta stranka je opozorila na peti odstavek 39. člena GZ, po katerem mora stranka, ki med postopkom poda izjavo, iz katere izhaja, da nasprotuje nameravani gradnji, za trditve v izjavi predložiti dokaze. Tožeča stranka za te svoje trditve ni predložila nobenega dokaza. V sodni praksi je že sprejeto stališče, da lahko tožeča stranka doseže preizkus strokovnih vprašanj, o katerih je na podlagi strokovnih podlag za to usposobljenih izvajalcev odločal upravni organ le, če predloži nasprotne strokovne študije in vzbudi dvom v tiste strokovne rešitve, na katerih temelji izpodbijana odločba.

8.Glede obremenitve s hrupom v času obratovanja je upravni organ ugotavljal, da je iz predloženih listin razvidno, da je obremenitev s hrupom v času obratovanja ocenjena na podlagi podatkov o pričakovani prometni obremenitvi državne ceste v letu 2045, ko bi naj bilo obravnavano območje obremenjeno s 11.330 vozili na dan. Izhodiščni ukrep za zmanjšanje emisije hrupa na celotni potezi državne ceste je vgradnja delno absorpcijske prevleke SMA 8 na vozliščni konstrukciji, ki zmanjša emisijo hrupa na viru med 2 in 3 dB(A), medtem ko je skladno z Uredbo o DPN na tem območju predvidena izvedba protihrupne ograje na obeh straneh viadukta, absorpcijska obloga portalnega območja predora Konovo ter uporaba akustično tihih dilatacij na viaduktu.

Sodišče ocenjuje, da so tožbene navedbe tožeče stranke glede dostopa neutemeljene iz razlogov, ki jih upravni organ obrazloži na 18. strani gradbenega dovoljenja. Dostopne poti so namreč kot eden izmed pogojev gradnje normirane že v Uredbi o DPN, na kar upravni organ tožečo stranko pravilno pouči v obrazložitvi izpodbijanega gradbenega dovoljenja. 17. člen Uredbe o DPN določa, da se izvedejo deviacije poljski poti, gozdnih cest, kolesarskih poti in dostopi do zemljišč, ki so z izgradnjo načrtovanih ureditev prekinjeni. Investitorju nadalje 48. člen Uredbe o DPN nalaga, da mora zagotoviti ukrepe na obstoječem cestnem omrežju v takšnem obsegu, da se prometna varnost zaradi graditve posegov ne poslabša, pri čemer mora zagotoviti dostope, ki so zaradi gradnje posegov prekinjeni in urediti dostope, ki nadomeščajo prekinjene poti. Gre za splošen akt, ki zavezuje investitorja, poleg tega pa investitorja zavezuje tudi gradbeno dovoljenje, v katerem upravni organ investitorju v skladu s 5. točko prvega odstavka 45. člena GZ določi pogoje, ki jih mora izpolnjevati. Med drugim mu naloži, da mora: (-) pred začetkom gradnje izdelati elaborat s posnetkom stanja o kakovosti obstoječih vozišč na vseh cestah in poteh, po katerih poteka gradbiščni promet ali po katerih se izvajajo preusmeritve prometa v času gradnje, pri čemer mora vozišča pred začetkom del ustrezno urediti, po končanih delih pa sanirati morebitne poškodbe; (-) zagotoviti ukrepe na obstoječem cestnem omrežju v takšnem obsegu, da se prometna varnost zaradi graditve posegov ne poslabša; (-) zagotoviti dostope, ki so zaradi gradnje posegov prekinjeni, urediti tudi dostope, ki nadomeščajo prekinjene obstoječe poti (9., 10. in 11. alineja V. točke izreka gradbenega dovoljenja).

Primerjaj VSRS sklep I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013.