Jedro

Če zavarovalec ob sklepanju pogodbe na vprašanje zavarovalnice ne odgovori resnicoljubno, ta kršitev utemeljuje zanj neugodno sankcijo le, če vprašanje resnično zadeva nevarnostno okoliščino. Če se v postopku z izvedencem izkaže, da ne gre za relevantno okoliščino, sankcija, predvidena v splošnih pogojih pogodbe, ni utemeljena.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 988,20 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh po prejemu te sodbe, od tedaj naprej z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Ozadje spora in bistvena dejstva primera:**

1. V tej pravdi tožnik od toženke zahteva plačilo 55.000,00 EUR zavarovalnine po pogodbi o življenjskem zavarovanju. Tožnik je utrpel disekcijo aorte, kar je zavarovalni primer. Toženka se brani, da zavarovalnine ni dolžna plačati, ker je tožnik podal netočno izjavo glede okoliščin, ki pomenijo nevarnost za nastanek hujše bolezni.

2. Opredelilna dejstva tega primera so: ‒ pravdni stranki sta sklenili polico za življenjsko zavarovanje z zavarovanjem rizika za hujšo bolezen z zavarovalno vsoto 55.000,00 EUR in z začetkom zavarovanja z dnem 1. 3. 2016; ‒ tožnik je ob sklepanju zavarovanja na ponudbi za sklenitev življenjskega zavarovanja izpolnil zdravstveni vprašalnik o zdravstvenem stanju. Med drugim je moral odgovoriti na vprašanja, ali je pod zdravniškim nadzorom, ali ima bolezni srca, ali ima povišan krvni tlak ali bolezni ožilja. Na vsa navedena vprašanja je odgovoril nikalno; ‒ ti odgovori niso bili resnicoljubni, kajti tožnik je bil tri mesece pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe na kardiološkem specialističnem pregledu. Tam je bila ugotovljena začetna hipertrofija levega prekata in so mu bila predpisana zdravila za zniževanje krvnega tlaka. Ukinjena so mu bila aprila 2016. Pred in po sklenitvi zavarovalne pogodbe je imel tožnik občasno povišan krvni tlak in povišane vrednosti feritina. Podan je bil sum na hemokromatozo, to je presnovna bolezen kopičenja železa v organih; ‒ 9. 1. 2018 se je zgodil zavarovalni primer, saj je imel tožnik urgentno operacijo zaradi disekcije ascedentalne aorte; ‒ med tožnikovim predhodnim zdravstvenim stanjem in nastalim zavarovalnim primerom ni vzročne zveze; ‒ tožena stranka je 12. 4. 2018 prejela tožnikovo prijavo hujše bolezni, podano na podlagi sklenjenega zavarovanja po zavarovalni polici; ‒ tožena stranka je 23. 7. 2019 z dopisom zavrnila tožnikov zahtevek.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

3. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu zahtevku za plačilo zavarovalnine v bistvenem delu ugodilo. Sodišče je sicer ugotovilo, da je tožnik z napačnimi odgovori na vprašanja zavarovalnice pred sklepanjem zavarovalne pogodbe ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Vendar je v nadaljevanju zavrnilo tako ugovor toženke, da je pogodba nična, kakor tudi ugovor, da je plačilo zavarovalnine upravičena odkloniti z argumentom, da pogodbe, upoštevaje resnično zdravstveno stanje tožnika ob njenem sklepanju, ne bi sklenila. Ugovor ničnosti je zavrnilo, ker je s pomočjo izvedenca ugotovilo, da tožnikovo predhodno zdravstveno stanje ni v vzročni zvezi z nastalim zavarovalnim primerom. Zavarovalni primer torej, v nasprotju s tezo toženke, je predstavljal bodoče negotovo dejstvo in v času sklepanja pogodbe še ni nastal in tudi ni bil v nastajanju. Tudi nadaljnji ugovor toženke je zavrnilo tako, da se je oprlo na ugotovitve izvedenca, ki izključuje vzročno zvezo med tožnikovim predhodnim zdravstvenim stanjem in zavarovalnim primerom. Sodišče je ocenilo, da bi tožena stranka zavarovalno pogodbo s tožnikom sklenila tudi, če bi v času sklepanja vedela za takrat znane zdravstvene podatke tožnika. Sodišče je še zapisalo (29. točka sodbe sodišča prve stopnje), da tožnikove zdravstvene težave v trenutku sklepanja zavarovalne pogodbe niso predstavljale rizika za nastanek hujše bolezni, zaradi katerega zavarovalnica, če bi zanj vedela, zavarovalne pogodbe s tožnikom ne bi sklenila.

**Odločitev pritožbenega sodišča**

4. Pritožbeno sodišče je pritožbo toženke v bistvenem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v bistvenem delu potrdilo. Pritrdilo je razlogom sodišča prve stopnje, ki gradijo na osrednji dejanski ugotovitvi, da tožnikovo zdravstveno stanje ob sklenitvi pogodbe ni pomembno vplivalo na disekcijo aorte kot nastanek zavarovalnega primera. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča glede na ugotovljene okoliščine ob sklenitvi pogodbe, s katerimi toženka ni bila seznanjena, niso pomenile utemeljenega razloga, da pogodba ne bi bila sklenjena. Pritožbeno sodišče je zavrnilo, da se primer prilega predhodni zadevi Vrhovnega sodišča II Ips 221/2008 z dne 16. 12. 2010. Navedlo je, da se razlogovanje Vrhovnega sodišča v predhodni zadevi ne nanaša na presojo predpostavke, ali bi toženka sklenila zavarovalno pogodbo, če tožnik okoliščin o svojem zdravstvenem stanju ne bi zamolčal oziroma na vprašanje ne bi odgovoril napačno.

**Sklep o dopustitvi revizije**

5. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 188/2023 z dne 19. 7. 2023 dopustilo revizijo toženke glede naslednjih dveh vprašanj: - Ali sta nižji sodišči v predmetni pravdni zadevi pravilno uporabili materialno pravo glede obveznosti tožene stranke za izplačilo zavarovalnine tožeči stranki, ki je ob sklepanju zavarovalne pogodbe zavarovalnici zamolčala svoje zdravstveno stanje in ni ravnala v skladu z načelom vestnosti in poštenja, saj je toženo stranko spravila v zmoto, tako da ni mogla pravilno in dejansko oceniti rizikov in sprejeti pravilne poslovne odločitve glede pričakovane nevarnosti? - Ali sta nižji sodišči v predmetni pravdni zadevi pravilno uporabili materialno pravo s tem, ko sta z izvedencem medicinske stroke ugotavljali, ali je dejansko zdravstveno stanje tožnika ob sklepanju zavarovalne pogodbe imelo pomemben vpliv na nastanek zavarovalnega primera? **Navedbe strank v revizijskem postopku** _Navedbe toženke v reviziji_

6. Toženka meni, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta z izvedencem presojali vzročno zvezo med zamolčanim zdravstvenim stanjem in nastopom zavarovalnega primera. Stališče nižjih sodišč je po mnenju revidentke tudi v opreki z razlogi sklepa II Ips 221/2008, v katerem je Vrhovno sodišče obravnavalo praktično identično dejansko stanje kot v predmetni zadevi. Bistvo razlogov je, da ima zavarovalnica na podlagi pogodbe pravico odkloniti plačilo zavarovalnine, če po nastanku zavarovalnega primera ugotovi, da je šlo za namerno netočno prijavo take okoliščine, da bi v primeru, če bi vedela za resnično stanje stvari, odklonila sklenitev pogodbe. Nosilno stališče Vrhovnega sodišča v predhodni zadevi je, da je bilo tudi v tisti zadevi zmotno materialnopravno stališče nižjih sodišč, po katerem ima zavarovalnica pravico odkloniti plačilo zavarovalnine le v primeru, če so neresnično prijavljene okoliščine v vzročni zvezi z nastankom zavarovalnega primera. Tožena stranka se zato v celoti sklicuje na argumentacijo v predhodni zadevi.

7. Toženka nižjima sodiščema očita tudi zmotno uporabo 5., 7., 8. in 9. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Navedba neresničnih podatkov o zdravstvenem stanju nasprotuje načelu vestnosti in poštenja. Dalje ima zavarovalnica pravico, da izve za dejansko zdravstveno stanje, saj le tako lahko oceni, kakšen riziko predstavlja zavarovana oseba in določi ustrezno premijo. Šele tedaj je pogodba skladna z 8. členom OZ, ki ureja načelo enake vrednosti dajatev.

8. Namerno prikrivanje zdravstvenega stanja nasprotuje tudi 931. in 932. členu OZ, enako upravičenje (razveljavitev pogodbe oziroma odklonitev plačila zavarovalnine) pa je določeno tudi v 2. točki 7. člena Splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje Z. V citiranem členu je določeno, da v primeru namerne neresnične prijave oziroma zamolčanja zavarovalnica lahko odkloni plačilo zavarovalnine. Revidentka meni, da je bila nedvomno upravičena podati odklonitev že na podlagi golega dejstva neresnične prijave oziroma zamolčanja zdravstvenega stanja.

9. Revidentka je že v pritožbi opozorila na odstop odločitve od sodne prakse, zlasti judikata II Ips 221/2008. Trdi, da gre za neobrazložen in s tem ustavnopravno nedopusten odstop od sodne prakse.

_Navedbe tožnika v odgovoru na revizijo_

10. Tožnik trdi, da njegova zdravniška obravnava pred samo sklenitvijo zavarovalne pogodbe ni trajala dalj časa. Tožnik ni imel prisotnih zdravstvenih težav in se ni počutil bolnega, prav tako ni imel prisotnih ali evidentiranih pomembnih bolezenskih stanj ali hujših bolezni. Riziko za nastop hujših bolezni je bil običajen glede na tožnikovo relativno dobro zdravstveno stanje in njegovo starost. Dalje trdi, da nižji sodišči nista ugotovili obstoja okoliščin takšne narave, da zavarovalnica ne bi sklenila pogodbe, če bi za zamolčano okoliščino vedela. Zato po stališču tožnika zadeva ni primerljiva z zadevo II Ips 221/2008. Nadaljuje, da torej zavarovalnici ni zamolčal nobene okoliščine, ki bi bila pomembna za ocenitev nevarnosti.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

11. Revizija ni utemeljena.

_Pomen načela vestnosti in poštenja_

12. Načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ne zajema le sklenitvene in izpolnitvene faze, marveč sega tudi v predsklenitveno pogodbeno dobo. Od udeleženca obligacijskega razmerja terja, da si ne prizadeva le za lastne interese, marveč tudi za interese nasprotne stranke.1 Udeleženci morajo biti drug do drugega lojalni ter si zaupati. Ta zahteva jim narekuje konsistentno obnašanje, sodelovanje ter obveščanje.2 Ravnanje udeležencev obligacijskih razmerij mora biti takšno, da bo dosežen skupen cilj udeležencev tega razmerja3 ali, še drugače, da se bo uresničila pogodbena kavza.

13. Ni dvoma, da tožnik toženke o svojem zdravstvenem stanju ni obveščal po resnici. Splošno sprejeto je, da je kršitev resnicoljubnosti načeloma v opreki s pojmom poštenosti ter zato ne uresničuje načela iz 5. člena OZ. Vendar to še ne pomeni, da je posel zato neveljaven. Lastnost načel je, da imajo "razsežnost teže ali pomembnosti"4 ter da se med seboj lahko tudi križajo. Gre torej za prvine postavljenega prava, ki jih je treba, tako kot vse ostale besedilne prvine, med seboj uravnotežiti glede na zahteve konkretnega primera. To velja tudi za odločanje o sankciji za kršitev načela. Ta, drugače kot pri (striktnem) pravnem pravilu, ni neizbežna, apriorna in splošno predpisana posledica kršitve dolžnega ravnanja.

_Dolžnost obveščanja in zavarovalna pogodba_

14. Obligacijsko razmerje, ki se navezuje na zavarovalno pogodbo, po svoji naravi terja igro z odprtimi kartami. Od tod tudi posebna in izrecna zakonska ureditev, ki zadeva dolžnost obveščanja ob sklepanju zavarovalne pogodbe ter predvideva sankcije za kršitev te obveznosti. Te so glede na različne položaje različne vrste in intenzitete.

15. Dolžnost obveščanja izvira iz kavze, ki jo morata pogodbenika stkati na pošten način. Kavzo zavarovalne pogodbe namreč preveva aleatornost (naključnost, slučajnost nastanka zavarovalnega primera). Zavarovalni primer (dogodek, glede na katerega se sklene zavarovanje) je zato tudi po izrecni zakonski ubeseditvi bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov (prvi odstavek 922. člena OZ). Zavarovalni primer mora biti torej zavit v tančico skrivnosti. Statistično gledano je stopnja verjetnosti znana; a za konkreten primer ne vemo, kako se bodo reči izšle. Razkorak med splošnim zavedanjem, da lahko nastane zavarovalni primer, ter nevednostjo glede scenarija, kaj se bo in concreto pripetilo, opisuje prav pojem nevarnost, da se škodni oz. zavarovalni primer udejanji. "Izrek o nevarnosti je torej subjektivna sodba človeka, ki si ni na jasnem glede kavzalnosti nekega stanja, ker ne pozna vseh njegovih elementov."5 Če bi te nevarnosti ne bilo, zavarovalec ne bi imel interesa stopati v takšno pogodbeno razmerje in, na drugi strani, če bi bilo gotovo, da se bo zavarovalni primer uresničil, zavarovalnica ne bi imela interesa, da ga zavaruje. To potem ne bi bilo več zavarovanje, marveč neodplačna obljuba odškodnine.

16. Pošten položaj v predsklenitveni in sklenitveni fazi zavarovalne pogodbe zato terja, da so nevarnostne prvine obema pogodbenikoma znane v enaki meri. To pomeni, da je obema pogodbenikoma enako znano vsaj to, ali je rizik nastopa zavarovalnega primera (a) splošen, povprečen ali (b) poseben, nadpovprečen in slednjič, (c) ali sploh več ne gre za riziko, ker je zavarovalni primer skrivoma tu že ob sklenitvi pogodbe ali pa, nasprotno, sploh ni nevarnosti, da bi nastal. 17. Vse to so razlogi, ki teleološko podpirajo dolžnost obveščanja, zakonsko ubesedeno v 931. členu OZ, ter bodo kasneje v pomoč pri opredelitvi ustrezne sankcije: Zavarovalec je dolžan ob sklenitvi pogodbe prijaviti zavarovalnici vse okoliščine, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti in so mu znane ali mu niso mogle ostati neznane.

18. Nevarnostne okoliščine so praviloma v zaznavni sferi zavarovanca, zavarovalnica pa je tista, ki določene življenjske okoliščine kot strokovnjak lažje prepozna in kvalificira kot nevarnostne. Oboje je narekovalo zavarovalniško prakso, po kateri zavarovalnica o tipičnih okoliščinah, ki so pomembne za oceno nevarnosti, poizveduje ustno, še bolj pogosto pa pisno prek ustaljenih vprašalnikov. Obe stranki pri tem zavezuje načelo vestnosti in poštenja. Zavarovalnico zlasti prvina vestnosti, da zavarovalca za vsak slučaj ne zasuje s kopico vprašanj, zbranih z vseh zavarovalniških vetrov in produktov, marveč se osredotoči le na tista, ki so resnično bistvena za oceno zavarovane (!) nevarnosti. Zavarovalca pa, da na bistvena vprašanja pošteno odgovori.

_Sankcije zaradi kršitve dolžnosti obveščanja_

19. Skrajni položaj, ko rizika sploh ni, ter nepoštena stranka to drugi prikriva, je obenem tudi najbolj enoznačen. Ureja ga drugi odstavek 922. člena OZ: Zavarovalna pogodba je nična, če je tedaj, ko je bila sklenjena, zavarovalni primer že nastal, če je bil že v nastajanju ali je bilo gotovo, da bo nastal, ali če je tedaj že prenehala možnost, da bi nastal. 20. Izrecna ureditev je le ubeseditev tega, kar izhaja že iz splošnih pravil. Če ni rizika, potem tudi o kavzi oz. podlagi (39. člen OZ) zavarovalne pogodbe ne moremo govoriti. Za tak primer v obravnavani zadevi glede na ugotovitve nižjih sodišč ne gre. Tožena stranka je s svojo primarno ugovorno tezo, na kateri je gradila odgovor na tožbo,6 namreč propadla.

21. Manj enoznačni in težji so tisti primeri, kjer sta negotovost in riziko podana, in torej subjektivno stanje obeh pogodbenikov še vedno zaznamuje pojem nevarnosti, vendar glede poznavanja nevarnostnih okoliščin stranki nista v enakovrednem položaju, običajno zato, ker zavarovalec zavarovalnici prikriva nevarnostne okoliščine iz svoje sfere.

22. Ti posli torej, drugače kot prej opisani nični posli, vsebujejo kavzo zavarovalne pogodbe ter niso absolutno neveljavni. Kavza zavarovalne pogodbe je tu zgolj popačena. Sankcije, ki jih za te primere ponuja zakon, je zakonodajalec zato črpal iz množice relativno neveljavnih poslov, prizadeti stranki pa so na voljo tudi prilagoditvena (pogojno: oblikovalna) upravičenja. Če gre za namerno neresnično prijavo ali zamolčanje, lahko zavarovalnica pogodbo razveljavi. Če v treh mesecih, odkar je za to izvedela, razveljavitve vsaj ne oznani, potem pogodba ostane v veljavi (932. člen OZ).

23. Širši spekter pravnih možnosti je na voljo v primerih, ko je napačna prijava nenamerna (933. člen OZ). Tedaj zavarovalnica od pogodbe lahko po svoji volji bodisi odstopi bodisi ponudi zavarovalcu takšno prilagoditev, ki zajema tudi sedaj znano ji nevarnostno okoliščino. Način prilagoditve je logičen: zvišanje premije v sorazmerju z večjo nevarnostjo.

24. Razlikovanje med namerno in nenamerno napačno prijavo, pa ni edino razlikovanje. Pomembno je tudi, kdaj se izkaže, da je bila prijavna dolžnost opuščena. Pomen razlikovanja izhaja iz narave stvari in je očiten. Do zavarovalnega primera še vedno preti nevarnost njegovega nastanka: obema, zavarovalnici in zavarovancu pogled v prihodnost zastira tančica skrivnosti; le da zavarovalnica sedaj ve, da jo bremeni večje tveganje, kot je lahko predvidevala ob sklenitvi pogodbe ter zanj po statističnih izračunih oblikovala višino premije. Zato mora imeti možnost, da svoj položaj zmote ustrezno zavaruje pred naknadno razodeto povečano škodno nevarnostjo.

25. Ko pa zavarovalni primer enkrat napoči, so stvari - kar se uresničenja nevarnosti tiče - razjasnjene. Nobenega tveganja več ni. Znano je, da se je zavarovalni primer zgodil. Tedaj v primerih zavarovalčeve nenamerne kršitve nastopi pravna posledica iz četrtega odstavka 933. člena OZ: zavarovalnina se zmanjša v sorazmerju med stopnjo plačanih premij in stopnjo premij, ki bi morale biti plačane glede na resnično nevarnost. To velja pri nenamerni napačni prijavi.

26. Položaj, ko gre za prijavo, ki je namerno napačna in se to razkrije šele po nastopu zavarovalnega primera, pa v zakonu ni izrecno urejen. Prav tak je tudi obravnavan primer. Ker v zakonu ni izrecno urejen, ga v praksi zavarovalnice urejajo v svojih splošnih pogojih, in tako je bilo tudi v tem primeru. Drugi odstavek 7. člena Splošnih pogojev krije vse položaje namerno netočne prijave, zavarovalnici pa ponuja, da zahteva "razveljavitev pogodbe oz. odkloni izplačilo zavarovalne vsote." Po naravi svari se odklonitev nanaša na položaje, ko je zavarovalni primer nastal, preden je zavarovalnica izvedela, da je bila prijava zavarovalca napačna.7 Pogoj za to je, da gre za "okoliščino takšne narave, da zavarovalnica ne bi sklenila pogodbe, če bi vedela za resnično stanje stvari".

27. V razmerju med obema strankama se glede na besedilo splošnih pogojev lahko začne predvidljivo preigravanje vprašanja, ali bi zavarovalnica pri polnem poznavanju "resničnega stanja stvari" pogodbo sklenila ali ne. Zavarovalnica bo, varujoč svoj interes trdila, da je ne bi, zavarovalec pa nasprotno, da bi vseeno jo. Sodišče, ki mora presoditi o nasprotujočih si hipotezah, se mora torej opreti na neke objektivne in pogodbeno logične oporne točke. V zadevi II Ips 221/2008 z dne 16. 12. 2010 je Vrhovno sodišče že pojasnilo, da to ne pomeni preprostega (avtomatičnega) ugotavljanja, ali je zavarovalni primer v vzročni zvezi z zamolčano okoliščino ali ne.

_Primerjava z zadevo II Ips 221/2008 z dne 16. 12. 2010_

28. Obravnavana in predhodna zadeva se ujemata glede tega, da zavarovalec ob sklenitvi ni resnicoljubno predočil nevarnostnih okoliščin, dalje, da se je to izkazalo šele po nastopu zavarovalnega primera, ter, slednjič, da zamolčana okoliščina ni bila v vzročni zvezi z zavarovalnim primerom.

29. Osrednja razlikovalna okoliščina med predhodno in obravnavano zadevo je v nosilnem stališču nižjih sodišč. V zadevi, ki jo je Vrhovno sodišče presojalo v sklepu II Ips 221/2008, sta nižji sodišči odločitev namreč oprli izključno na dejstvo, da med zamolčano okoliščino in zavarovalnim primerom ni bilo vzročne zveze, "ugotovitev sodbe sodišča prve stopnje, da bi zavarovalnica v primeru, če bi vedela za resnično stanje svari, odklonila sklenitev pogodbe," pa je štelo za nepomembno (19. točka obrazložitve). V obravnavani zadevi takšnega izrecnega stališča nižji sodišči nista sprejeli. Nasprotno, pritožbeno sodišče je v izpodbijani sodbi sprejelo ugotovitev sodišča prve stopnje, "da je tožnik svoje zdravstveno stanje nedvomno poznal in se ga je zavedal in na podlagi izvedenskega mnenja dr. A. A. zaključilo, da bi zavarovalnica s tožnikom zavarovalno pogodbo sklenila, četudi bi zdravstveno stanje tožnik v celoti razkril" (9. točka izpodbijane sodbe).

30. Revizijska teza, da sta nižji sodišči v obravnavani zadevi ponovili materialnopravno napako nižjih sodišč v predhodni zadevi in s tem odstopili od odločitve Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 221/2008, ki je njuno napako sanirala z razveljavitvijo, zato ni točna. Toda pravni problemi, ki so na mizi, s tem še niso rešeni.

_O razlagi splošnih pogojev_

31. Nižji sodišči sta torej uporabili pravilo iz 2. točke 7. člena Splošnih pogojev, ki zavarovalnico upravičuje, da zahteva "razveljavitev pogodbe oz. odkloni izplačilo zavarovalne vsote", če gre za zamolčano "okoliščino takšne narave, da zavarovalnica ne bi sklenila pogodbe, če bi vedela za resnično stanje stvari". To, da ga nista ignorirali ali v bistvenem predrugačili, še vseeno ne pomeni nujno, da sta ga uporabili pravilno. Na prvi pogled ne bi smelo biti težav. Nižji sodišči sta ugotovili, da bi zavarovalnica pogodbo sklenila v vsakem primeru. Ker se okoliščina v abstraktnem opisu splošnih pogojev na eni in dejanska okoliščina, ki jo je in concreto ugotovilo sodišče na drugi strani, ne ujemata, ni pogojev za pravni sklep (_conclusio_), ki bi zavarovalnici omogočal odklonitev plačila zavarovalnine. A ko se nadalje vprašamo, o kakšnem ključnem dejstvu, ki naj bo predmet silogističnega ujemanja, je tu govor, stvari niso več tako jasne.

32. Ko gre za "okoliščino takšne narave, da zavarovalnica ne bi sklenila pogodbe, če bi vedela za resnično stanje stvari", je po naravi stvari govor o hipotetičnem dejstvu. Navedena okoliščina je hipotetična tako v abstraktnem dejanskem stanu (ta je vsebovan v splošnih pogojih), kakor tudi v konkretnem dejanskem stanu (tega je v svojih ugotovitvah poustvarilo sodišče).

33. Tako se izkaže, da osrednji problem tiči v ustrezni razlagi splošnih pogodbenih pogojev, kako v konkretnem primeru sploh razlagati (ugotavljati) zgoraj opisano hipotetično dejstvo. Ta problem je deloma zajet v obeh dopuščenih revizijskih vprašanjih. Najprej v prvem, in sicer v delu, ki govori o "pravilni in dejanski ocenitvi rizikov in sprejetju pravilne poslovne odločitve glede pričakovane nevarnosti". Nato pa tudi v drugem, ki sprašuje, "ali sta nižji sodišči v predmetni pravdni zadevi pravilno uporabili materialno pravo s tem, ko sta z izvedencem medicinske stroke ugotavljali, ali je dejansko zdravstveno stanje tožnika ob sklepanju zavarovalne pogodbe imelo pomemben vpliv na nastanek zavarovalnega primera?"

34. Okoliščina, da gre za razlago splošnih pogodbenih pogojev, ter okoliščina, da gre za ugotavljanje hipotetičnega dejstva, v konkretnem razlogovalnem procesu tehtnico nagibata v prid objektivistični razlagi.

35. Zavarovalnica je gospodarski subjekt. Treba je izhajati z izhodišča, da je njeno ravnanje v sklenitveni fazi strogo racionalno. Z moralnega vidika zato zanjo ni pomembno, ali so zavarovalci resnicoljubni ali ne, marveč zgolj to, ali je seznanjena z resničnimi nevarnostnimi okoliščinami. Ni torej pomembno le to, ali je zavarovalec na vprašalnik odgovoril po resnici, marveč tudi to, ali so vprašanja relevantna. Zgolj to, da se neko vprašanje znajde v zavarovalničinem vprašalniku, še ne pomeni, da je z vidika rizika tudi relevantno. To, da zavarovalnica zavarovalcu zastavlja vprašanja o zdravstvenem stanju, je lahko indic, da gre za relevantno vprašanje, in najmanj, kar je, je to, da takšno izhodišče razporeja trditveno in dokazno breme v prid zavarovalnici.

36. Vprašanje o relevantnosti konkretnega vprašanja z vidika nevarnostnega rizika je strokovno medicinsko vprašanje. Pravilno je, da se takšno vprašanje, kadar je sporno, rešuje s pomočjo ustreznega izvedenca. Drugo vprašanje je, kako konkretno izvesti dokaz z izvedencem, zlasti, na kakšna vprašanja naj odgovori. V konkretnem primeru je izvedenec sicer odgovarjal na vprašanja glede vzročne zveze med zamolčanimi okoliščinami in nastopom zavarovalnega primera. A ne le to.

37. Prav zaradi širšega raziskovanja spornega vprašanja je po napotilu pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa I Cp 675/2021 z dne 16. 11. 2021 sodišče prve stopnje dokaz z izvedencem dopolnilo, "da oceni, kakšen riziko za nastop hujše bolezni (ki je širši pojem, kot le disekcija aorte, ki se je pri tožniku uresničila) so predstavljale pri tožniku v času sklenitve sporne zavarovalne pogodbe dejansko prisotne zdravstvene težave."

38. Sodišče prve stopnje je nato ugotovilo, "da tožnikove zdravstvene težave v trenutku sklepanja zavarovalne pogodbe niso predstavljale rizika za nastanek hujše bolezni, zaradi katerega zavarovalnica, če bi zanj vedela, zavarovalne pogodbe s tožnikom ne bi sklenila" (točka 29 obrazložitve). Z vidika strokovnih vprašanj je to vse, s čimer Vrhovno sodišče razpolaga ob odločanju. Revidentka, izhajajoč z molčeče predpostavke, da so vsa vprašanja v njenem vprašalniku relevantna, očitno gradi na tezi, da že sama kršitev resnicoljubnosti zadošča za sankcijo odklonitve plačila zavarovalnice. To pa, kot je bilo obrazloženo, ne drži. **Odgovor na revizijski vprašanji**

39. Ob vsem doslej povedanem se izkaže, da sta dopuščeni revizijski vprašanji v resnici zavajajoči. Pravilno je, da sta nižji sodišči z izvedencem ugotavljali zdravstveno stanje tožnika. A napačna je predpostavka v drugem vprašanju, da sta tako storili zgolj zato, da bi se ugotovilo, ali je imelo njegovo zdravstveno stanje pomemben vpliv na nastanek zavarovalnega primera. Predmet spoznavanja je bil namreč širši, in sicer, ali je njegovo (zamolčano) zdravstveno stanje predstavljalo povečano tveganje za nastanek hujše bolezni nasploh. Ker je bilo ugotovljeno, da povečanega tveganja ni bilo, torej (sicer neresnicoljubni) odgovori v vprašalniku zavarovalnice po objektivistični razlagi splošnih pogojev niso mogli vplivati na poslovno odločitev zavarovalnice, ali naj s tožnikom sklene zavarovalno pogodbo ali ne. Zaključek nižjih sodišč, da bi zavarovalnica sklenila pogodbo tudi tedaj, ko bi vedela za resnično stanje stvari, je tako oprta na objektivne in pogodbeno logične oporne točke.

**Odločitev o reviziji**

40. Razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija (zmotna uporaba materialnega prav), tako niso podani. Vrhovno sodišče je revizijo zato na podlagi pooblastila iz 378. člena ZPP zavrnilo.

**Odločitev o stroških**

41. Materialnopravna podlaga za razporeditev stroškovnega bremena je merilo uspeha, uzakonjeno v prvem odstavku 154. člena ZPP. V skladu z njim toženka, ki je z revizijo propadla, sama krije stroške v zvezi z revizijo. Zrcalno je dolžna tožnici, ki je bila v revizijskem postopku uspešna, povrniti njene stroške za odgovor na revizijo. Te je sodišče odmerilo po tar. št. 22/3 Odvetniške tarife ter skupaj s pripadajočim DDV znašajo 988,20 EUR. Ker tožnica ni navedla zneska materialnih stroškov, katerih povrnitev zahteva, ji jih Vrhovno sodišče ni priznalo.

**Sestava senata in glasovanje**

42. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Prim. V. Kranjc v: Juhart, Plavšak (ur.) Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 97. 2 O dolžnosti obveščanja glej podrobno: A. Fakin, Merila za vzpostavitev predpogodbenih dolžnosti informiranja, Pravni letopis 2017, str. 9-24 ter L. Varanelli, Pogodbeno pravo I., IUS Software, GV založba, Ljubljana 2014, str. 46-52. 3 Prim. D. Stojanović, v: S. Perović in D. Stojanović (ur.), Komentar zakona o obligacionim odnosima, Kulturni centar Gornji Milanovac i Pravni fakultet Kragujevac 1980, 1. knjiga, str. 114. 4 R. Dworkin, Izbrane razprave (prev. V. Lamut), GV založba, Ljubljana 2011, str. 111. 5 B. Furlan: Filozofske osnove pojma nevarnosti v kazenskem pravu, v: Problem realnosti prava, Ljubljana 2002, str. 169. 6 Na hipotetično tezo, da pogodbe ne bi sklenila, če bi tožnik resnicoljubno odgovoril na vprašalnik, se je oprla (sicer procesno pravočasno) šele kasneje. 7 Ali pa, teoretično, da je zavarovalnica za skrito okoliščino izvedela sicer pred nastopom zavarovalnega primera, a tako tesno pred tem, da bi imela sicer še možnost ujeti rok in zahtevati razveljavitev pogodbe po 932. členu OZ. Po preteku treh mesecev namreč zavarovalnica izgubi pravico zahtevati razveljavitev pogodbe (tretji odstavek 932. člena OZ). Iz tega logično sledi, da tedaj tudi ne more več odkloniti plačila zavarovalnine.