Jedro

Kdaj so predlagatelji izvedeli za izdano gradbeno dovoljenje, je dejansko vprašanje, pri čemer je dokazno breme, da je predlog vložen pravočasno, na strani predlagatelja postopka. Napačno je torej stališče tožnikov, da bi moral upravni organ predložiti dokaze oziroma ugotoviti dejstva, s katerimi bi trditve tožnikov ovrgel.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski upravni organ zavrgel predlog za obnovo postopka, končanega z gradbenim dovoljenjem št. 351-125/2010-31 z dne 8. 5. 2010, ki je bilo izdano Javnemu zavodu ... lekarne (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) za gradnjo lekarne in drugih pisarniških in poslovnih prostorov za storitvene dejavnosti s podzemno garažo na tam navedenih zemljiščih k.o. … Iz obrazložitve je razvidno, da so tožniki lastniki dveh sosednjih parcel in da so med postopkom izdaje navedenega gradbenega dovoljenja upravnik apartmajskega objekta (ki stoji na eni izmed teh parcel), katerega solastniki so tudi predlagatelji obnove postopka, ter več drugih solastnikov te nepremičnine vložili zahtevo za priznanje statusa stranke. Organ v obrazložitvi povzema določila pogodbe o solastništvu in upravljanju omenjenega apartmajskega objekta ter pogodbe o upravljanju tega objekta, ki se nanašajo na pooblastila upravniku. Ugotavlja, da je bila osebam, ki bi morale biti stranke v postopku, dana možnost udeležbe, da so bile o gradnji objekta obveščene in da so za izdajo gradbenega dovoljenja vedele že leta 2010. Zato po mnenju organa prve stopnje niso izpolnjeni pogoji za obnovo postopka, zaradi česar je predlog zavrgel na podlagi drugega odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil, ker tudi po njegovem mnenju ni izkazano, da je predlog tožnikov z dne 28. 11. 2001 vložen pravočasno. Med drugim je pojasnil, da tožniki glede na dokazno breme zgolj s pavšalno trditvijo, da jih je ga. A.A. pred kratkim, po 17. 11. 2011, seznanila z izdanim gradbenim dovoljenjem, niso z gotovostjo izkazali pravočasnosti vloženega predloga za obnovo postopka.

Tožniki se z navedeno odločitvijo ne strinjajo in v tožbi navajajo razloge, s katerimi utemeljujejo, zakaj bi morali biti udeleženi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Menijo, da kljub temu, da je pritožbeni organ delno odpravil pomanjkljivo obrazložitev odločitve organa prve stopnje, še vedno ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, da so bili o izdanem gradbenem dovoljenju dejansko obveščeni. Nasprotujejo stališčem glede pomena pooblastil upravniku apartmajskega objekta, katerega solastniki so, pravno zmotno naj bi bilo tudi stališče, da so bili z izdanim gradbenim dovoljenjem seznanjeni, ker je bil z njim seznanjen upravnik. Menijo, da jim okoliščina, da so upravnik in nekaj solastnikov sodelovali v postopku, ne more odvzeti statusa stranskega udeleženca v obnovitvenem postopku. Z vpogledom v njihova stalna prebivališča oziroma sedeže pravnih oseb naj bi bilo mogoče ugotoviti, da nihče ne prebiva oz. nima sedeža na naslovu objekta na parc. št. 431/1 k. o. ..., zato so bili z izdanim gradbenim dovoljenjem seznanjeni šele pred vložitvijo predloga za obnovo postopka. Ne strinjajo se s stališčem organa druge stopnje o dokaznem bremenu. Navajajo, da so zatrjevali, da jih je ga. A.A. šele pred vložitvijo predloga seznanila z izdanim gradbenim dovoljenjem, in menijo, da bi moral investitor oz. upravni organ predložiti dokaze oz. ugotoviti dejstva, s katerimi bi ovrgel njihove trditve. Sodišču predlagajo, naj spremeni izpodbijani sklep in dovoli obnovo postopka v obsegu, da se tožniki vključijo v postopek kot stranski udeleženci, podrejeno pa, naj zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, njim pa prizna povračilo pritožbenega in tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo razlaga, zakaj meni, da odločba Ustavnega sodišča o razveljavitvi prvega in drugega odstavka 62. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) v obravnavanem primeru ne pride v poštev, navaja, da je izdano gradbeno dovoljenje pravnomočno in zakonito ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožniki v vlogi z dne 6. 2. 2013 odgovarjajo na stališča prizadete stranke in utemeljujejo, zakaj bi morali sodelovati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da so tožniki vložili predlog za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, po kateri se postopek obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. V tem primeru stranka lahko predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba (v tem primeru gradbeno dovoljenje z dne 5. 8. 2010) izdana (5. točka prvega odstavka 263. člena ZUP). V obravnavanem primeru so tožniki vložili predlog za obnovo postopka 28. 11. 2011 (ponedeljek), kar pomeni, da je ta pravočasen, če so za gradbeno dovoljenje izvedeli 28. 10. 2011 ali kasneje.

Po presoji sodišča je pravilno stališče toženke, da tožniki v obravnavani zadevi niso izkazali, da je bil predlog vložen v zakonskem roku. Med strankami ni sporno, da so tožniki pravočasnost predloga za obnovo postopka utemeljevali le z navedbo, da jih je ga. A.A. „pred kratkim, po 17. 11. 2011“, seznanila z izdanim gradbenim dovoljenjem. Zgolj trditev, da so se z gradbenim dovoljenjem, ki je bilo izdano pred več kot enim letom, seznanili šele pred kratkim, pa ne zadošča za ugotovitev, da je predlog vložen pravočasno. V primeru, ko pravočasnost, ki jo predlagatelji zatrjujejo, postane sporna, lahko prepričanje o (ne)pravočasnosti temelji le na presoji izvedenih dokazov, tako tistih, s katerimi so predlagatelji izkazovali pravočasnost predloga, kot tistih, iz katerih izhaja nasprotno. Tožniki pa svoje trditve, da so se z gradbenim dovoljenje seznanili „pred kratkim, po 17. 11. 2011“ z ničimer niso dokazovali, navedli niso niti okoliščin, v katerih jih je ga. A.A. seznanila z gradbenim dovoljenjem (osebno, na sestanku, s pisnim obvestilom ipd).

Kdaj so predlagatelji izvedeli za izdano gradbeno dovoljenje, je dejansko vprašanje, pri čemer je dokazno breme, da je predlog vložen pravočasno, na strani predlagatelja postopka. Po 265. členu ZUP mora namreč stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog, in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku. Napačno je torej stališče tožnikov, da bi moral upravni organ predložiti dokaze oziroma ugotoviti dejstva, s katerimi bi trditve tožnikov ovrgel. Tožbene navedbe o tem, da z gradbenim dovoljenjem niso bili seznanjeni, ker ne prebivajo na naslovu objekta na parc. št. 431/1 k. o. ..., in ker tam tožniki, ki so pravne osebe, nimajo sedeža, kar naj bi bilo razvidno z vpogledom v njihova stalna prebivališča oz. z vpogledom v njihove sedeže, so nedovoljene tožbene novote. Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta. Poleg tega pa tudi ta okoliščina sama po sebi še ne utemeljuje pravočasnosti predloga za obnovo postopka, ker le utemeljuje trditve, da so se z gradbenim dovoljenjem seznanili po 17. 11. 2011. Glede na navedeno oz. glede na pravilo o dokaznem bremenu tožniki niso izkazali, da so obnovo postopka predlagali v subjektivnem roku enega meseca, ki ga določa 5. točka prvega odstavka 263. člena ZUP. Ker je odločitev o zavrženju predloga pravilna in zakonita že zato, ker tožniki niso izkazali pravočasnosti svojega predloga, se sodišče do drugih tožbenih navedb ni bilo dolžno opredeliti. Zato tudi ni presojalo, ali gre zaradi drugih ugotovljenih okoliščin in pooblastil upravnika za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP, zaradi česar tožniki obnove postopka po 9. točki 260. člena ZUP niti ne bi mogli predlagati.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj tožniki navajajo dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev ter nova dejstva in dokaze, ki jih sodišče ne more upoštevati in (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).