Jedro

Trditveno in dokazno breme o obstoju za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Vprašanje, ki ga revidenti zastavljajo kot pomembnega v tej zadevi, ko gre za pravočasnost predloga za obnovo postopka, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega ostavka 83. člena ZUS-1. Upravni organi od strank niso zahtevali, da predložijo dokaze o neobstoječih dejstvih, kdo pa mora na stopnji verjetnosti izkazati, da je predlog za obnovo postopka pravočasen, in kako mora ravnati odločujoči organ, pa jasno izhaja iz določb 265., prvega in drugega odstavka 267. člena in 271. člena ZUP in dodatno pojasnjevanje teh določb ni potrebno.

O dovoljenosti revizije odloča Vrhovno sodišče samo na podlagi revizijskih navedb in reviziji priloženih dokazov, ob upoštevanju vsebine izpodbijane sodbe in izpodbijanih aktov, ki so del reviziji priloženega sodnega spisa. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, ki je na strani revidenta, mora zato revident v reviziji konkretizirati in izkazati vse navedbe, s katerimi utemeljuje njeno dovoljenost. Zato samo navedba, da je zelo huda posledica poseg v zemljišče in v lastninsko pravico brez subjektivne in objektivne konkretizacije tako posega kot tudi posledic po presoji Vrhovnega sodišča za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne zadošča.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje so v uvodu tega sklepa navedeni tožnici in tožniki (v nadaljevanju revidenti) vložili revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicujejo na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglašajo stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep Republike Slovenije, Upravne enote Šmarje pri Jelšah, št. 351-910/2011-21 z dne 17. 7. 2012. Z navedenim sklepom je prvostopenjski upravni organ kot prepozen zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja investitorju C. (v nadaljevanju stranka z interesom), končanega z izdanim gradbenim dovoljenjem, št. 351-125/2010-31 z dne 8. 5. 2010, za gradnjo lekarne, pisarniških in poslovnih prostorov za storitvene dejavnosti s podzemno garažo na tam navedenih zemljiščih. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da dne 28. 11. 2011 vložen predlog za obnovo postopka zaradi obnovitvenega razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni vložen v zakonskem roku enega meseca, odkar so tožniki izvedeli, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano (5. točka prvega odstavka 263. člena ZUP). Pritožbo tožeče stranke zoper navedeni prvostopenjski sklep je tožena stranka zavrnila z odločbo, št. 35108-149/2012/7-0641108 z dne 29. 10. 2012. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidenti uveljavljajo dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po navedeni določbi je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizija zato ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem zakonske ali podzakonske določbe (odločbe Vrhovnega sodišča: X Ips 406/2008, X Ips 398/2010, X Ips 304/2011, X Ips 447/2011, X Ips 418/2012, X Ips 290/2013 in druge), oziroma zaradi pravnih vprašanj, ki se ne nanašajo na vsebino zadeve (odločbe Vrhovnega sodišča: X Ips 162/2011, X Ips 356/2011, X Ips 492/2011, X Ips 131/2012, X Ips 236/2012, X Ips 458/2012 in druge).

7. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

8. V okviru citirane 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revidenti kot pomembno pravno vprašanje zastavljajo vprašanje: „kdo nosi dokazno breme v primeru, ko bi stranka morala predložiti dokaze za neobstoječa dejstva in okoliščine“. V zvezi s tem vprašanjem uveljavljajo tudi, da je v tem primeru prvostopenjsko sodišče odstopilo od siceršnje upravnosodne prakse, npr. sodbe II U 181/2009, U 1121/2008, I U 1264/2010, I U 46/2010, II U 187/2010, iz katerih smiselno izhaja, da mora okoliščine, da predlog ni bil vložen pravočasno, dokazati tista stranka ali upravni organ, ki nepravočasnost zatrjuje.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča revidenti s temi navedbami izpolnjevanja uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 niso izkazali. Dokazov o neobstoječih dejstvih od revidentov nihče ni zahteval. Kdo pa mora izkazati pravočasnost predloga za obnovo postopka, in kaj mora napraviti organ, če temu ne verjame oziroma ima drugačne dokaze oziroma pozna okoliščine, ki kažejo na nasprotno, pa jasno izhaja že iz določb 265. člena, prvega in drugega odstavka 267. člena in 271. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

10. V 265. členu ZUP je namreč določeno, da mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je predlog podan v zakonskem roku. V 267. členu ZUP je določeno, da mora organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, ko prejme predlog, med drugim preizkusiti, ali je predlog pravočasen (prvi odstavek). Če ni, zavrže predlog svojim sklepom (drugi odstavek). V 271. členu ZUP pa je določeno, da je zoper sklep, izdan o predlogu za obnovo postopka dovoljena pritožba, razen v primerih, ko po določbah tega zakona pritožbe ni.

11. Iz navedenih določb ZUP jasno izhaja, da mora stranka, ki predlaga obnovo postopka, na stopnji verjetnosti izkazati pravočasnost predloga (265. člen). Če ji organ ne verjame oziroma šteje pravočasnost za neizkazano, z obrazloženim sklepom predlog zavrže (prvi in drugi odstavek 267. člena). Zoper ta sklep je dovoljena pritožba (271. člen, saj iz nobene določbe ZUP ne izhaja, da v takem primeru pritožba ne bi bila dovoljena) in je zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu (drugi odstavek 5. člena ZUS-1).

12. Glede na to, da izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je tudi sklicevanje na domnevno neenotno upravnosodno prakso glede tega vprašanja brezpredmetno. Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v številnih zadevah, na primer X Ips 30/2009, X Ips 13/2010, X Ips 455/2010. Ne glede na to pa Vrhovno sodišče še dodaja. da mora revident, kadar glede pomembnega pravnega vprašanja uveljavlja odstop od ustaljene sodne prakse, reviziji priložiti odločbe sodišča prve stopnje, na katere se sklicuje, poleg tega pa mora v reviziji napraviti tudi primerjavo pravnega in dejanskega stanja konkretne zadeve, ki naj bi bila predmet revizije, z odločbami, s katerimi utemeljujejo odstop, in zatrjevani odstop tudi utemeljiti. Tega pa revidenti niso napravili. Tudi to stališče je v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ustaljeno (npr. odločbe X Ips 109/2009, X Ips 269/2009, X Ips 447/2009, X Ips 318/2009, X Ips 107/2010, X Ips 147/2010, X Ips 178/2012, X Ips 181/2012, X Ips 81/2013 in druge).

13. Revidenti uveljavljavljajo dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

14. Zelo hude posledice so revidenti utemeljili z navedbami, da so solastniki zemljišč parc. št. 15 in 16 k. o. ..., ki mejijo na zemljišča nameravane gradnje, za katero uveljavljajo obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja; da je z gradbenim dovoljenjem investitorju dovoljeno posegati v njihovo zemljišče, saj je gradnja od meje zemljišča parc. št. 15 k. o. ... oddaljena le 0.19 do 0,64 cm, zato bo prizadeta njihova lastninska pravica; gradnje brez posegov v njihovo zemljišče ne bo mogoče izvesti; s sidranjem novogradnje bo investitor trajno posegel v njihovo lastninsko pravico in tudi trajno spremenil njihova zemljišča. 15. O dovoljenosti revizije odloča Vrhovno sodišče samo na podlagi revizijskih navedb in reviziji priloženih dokazov ob upoštevanju vsebine izpodbijane sodbe in izpodbijanih aktov, ki so del reviziji priloženega sodnega spisa. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, ki je na strani revidenta, mora zato revident v reviziji konkretizirati in izkazati vse navedbe, s katerimi utemeljuje njeno dovoljenost. Vrhovno sodišče namreč v okviru presoje dovoljenosti revizije ni dolžno pribavljati upravnih spisov.

16. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (npr. sklepi X Ips 346/2010, X Ips 149/2010, X Ips 159/2010) bi morali revidenti natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanje izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanje zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Revidenti tega niso storili. Posledice, ki jih navajajo, se ne nanašajo na v tem sporu izpodbijani akt, s katerim je bil njihov predlog za obnovo postopka zavržen kot prepozen. Pa tudi če bi Vrhovno sodišče štelo, da je podana vzročna zveza med posledicami, ki jih navajajo, in izpodbijanim aktom, čeprav revidenti tega niso utemeljili, zelo hudih posledic izpodbijanega akta niso izkazali.

17. Posledic, ki bi jim morda lahko nastale, namreč niso subjektivno in objektivno konkretizirali ter konkretno pojasnili, kaj konkretno take posledice pomenijo za njih, in zakaj menijo, da so to za njih zelo hude posledice. Samo navedba, da je zelo huda posledica poseg v zemljišče in v lastninsko pravico, brez subjektivne in objektivne konkretizacije tako posega kot tudi posledic, po presoji Vrhovnega sodišča za dovoljenost revizije po 3. točki drugega dostavka 83. člena ZUS-1 ne zadošča. 18. Ker revidenti niso izkazali izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

19. Revidenti z revizijo niso uspeli, zato sami trpijo svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).