Jedro

V tem individualnem delovnem sporu je tožeča stranka od toženca vtoževala vrnitev sorazmernega dela stroškov izobraževanja na podlagi sklenjene Pogodbe o usposabljanju. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sporno razmerje med tožečo stranko in tožencem nastalo s trenutkom, ko je toženec kršil svojo obveznost, ki jo je s pogodbo o usposabljanju prevzel (zavezo, da bo še dve leti po opravljenem pravniškem državnem izpitu ostal v delovnem razmerju pri tožeči stranki). V primeru predčasnega prenehanja delovnega razmerja po želji oz. krivdi toženca pa je bila v tej pogodbi dogovorjena sankcija povrnitve sorazmernega dela stroškov usposabljanja v roku treh mesecev po nastanku dogodka (torej po datumu predčasnega prenehanja delovnega razmerja). Kršitve pogodbenih obveznosti iz pogodbe o usposabljanju se presojajo glede na zakonske ter podzakonske predpise in glede na pogodbene določbe, ki so bile v veljavi v času nastanka spornega razmerja (torej v času kršitve obveznosti) in ne v času, ko je bila pogodba sklenjena. Ker v času po opravljenem pravniškem državnem izpitu in v času nastanka spornega razmerja ni več veljala zakonska določba petega odstavka 101. člena ZJU (da obveznost ugasne, če delodajalec uradnika v šestih mesecih ne imenuje v naziv oziroma premesti na delovno mesto, za katerega je predpisana izobrazba, ki jo je uradnik pridobil) in ker tudi pogodba o usposabljanju ni vsebovala določb o ugasnitvi obveznosti toženca, je bil toženec dolžan ostati v delovnem razmerju pri tožeči stranki še najmanj dve leti po opravljenem pravniškem državnem izpitu. Ker je toženec to svojo obveznost kršil, je dolžan tožeči stranki povrniti sorazmerni del stroškov usposabljanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom (I. točka izreka), ki ni pod pritožbo, zaradi umika dela tožbe za plačilo zneska 2.403,87 EUR v tem delu postopek ustavilo. Z izpodbijano sodbo (II. točka izreka) je naložilo tožencu, da je dolžan plačati tožeči stranki 4.211,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 dalje do plačila, v roku 8 dni. Naložilo mu je tudi (III. točka izreka), da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 244,15 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka plačila, da ne bo izvršbe.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne s stroškovno posledico, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o pritožbenih stroških pa pridrži za končno odločbo. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati dokazov, ki jih je tožeča stranka vložila v spis po prvem naroku za glavno obravnavo (ki se nanašajo na izračun povračila neto zneska), saj je toženec tožbenemu zahtevku tožeče stranke ves čas ugovarjal po temelju in tudi po višini. Tožeča stranka je B., ki jo zastopa C., zato bi morala poznati pravne norme in sodno prakso. Tožeča stranka je na prvem naroku za glavno obravnavo zahtevala znesek 6.615,11 EUR in ga le pavšalno dokazovala, iz dokazov pa ni mogoče razbrati morebitnega neto povračila stroškov. Zato zahtevek po višini ni bil utemeljen, saj ni bil niti določen niti določljiv. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov toženca s pridobitvijo podatkov od tožeče stranke o izpisu iz evidence prisotnosti za junij 2016 (iz katerega izhaja, da je tožencu na dan 30. 6. 2006 ostalo 7 dni neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2005), zato ker je bil prepozno predlagan, je kršilo določbe pravdnega postopka. Prav tako sodišče ni upoštevalo navedb toženca, ki jih je podal po spremenjeni odločitvi sodišča prve stopnje (vprašanje kavze), s tem pa je kršilo načelo kontradiktornosti. Izpodbijana sodba je nesklepčna, nerazumljiva in nasprotuje sama sebi, izračuni v sodbi oz. obrazložitvi pa se ne ujemajo. Izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Toženec bi bil dolžan eventualno povrniti tožeči stranki le sorazmeren del stroškov izobraževanja. Zahtevek pa je neutemeljen tudi po temelju, saj je v času sklenitve pogodbe o izobraževanju z dne 25. 10. 2005 še veljala zakonska določba (člen 101/5 ZJU) o tem, da je obveznost uradnika (da po koncu izobraževanja ostane v delovnem razmerju pri istem delodajalcu vsaj še toliko časa, kot je trajalo izobraževanje, v nasprotnem primeru pa ima delodajalec pravico do povrnitve sorazmernega dela plačanih stroškov izobraževanja) ugasnila, če ga delodajalec v šestih mesecih ni imenoval v naziv oz. premestil na delovno mesto, za katerega je predvidena izobrazba, ki jo je uradnik pridobil. Kasnejša sprememba ZJU na dogovorjene posledice morebitnih kršitev določb pogodbe o izobraževanju ni mogla vplivati. Sprememba zakona ni mogla retroaktivno poseči v pogodbeno razmerje, ki je nastalo 25. 10. 2005. V primeru sprememb ZJU bi se morale uporabiti ugodnejše pogodbene določbe, saj so za toženca ugodnejše kot spremenjena zakonska ureditev. Ker stranki nista sklenili dogovora, ki bi odstopal od določb ZJU, se šteje, da sta na uporabo ZJU pristali, kar velja tudi za del, ki je določal obveznost tožeče stranke po opravljenem pravniškem državnem izpitu toženca. Za pravilno pravno presojo v tem individualnem delovnem sporu je potrebno uporabiti določbe ZJU, ki so veljale v času sklenitve pogodbe o usposabljanju (to pa pomeni, da je obveznost toženca iz člena 101/4 ZJU ugasnila). Tudi v primeru, če bi sodišče menilo, da je razmerje med strankama nastalo 31. 3. 2008, je tožbeni zahtevek neutemeljen, saj je v tem času veljala Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti, tudi določba 8. odstavka 32. člena te kolektivne pogodbe, na katerega se je oprlo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 294/2007 z dne 12. 1. 2009. Odstop od te sodne prakse pa pomeni kršitev 22. člena Ustave RS. Podobno določa tudi sodba VDSS, opr. št. Pd 1033/2005, ki se nanaša tudi na vprašanje nesorazmerno dolge dobe, v kateri je moral delavec ostati pri delodajalcu po končanem izobraževanju. Ta doba je v citirani zadevi znašala trikratnik dobe izobraževanja, kar je bilo po stališču VDSS nesorazmerno. Poleg tega je bila pogodba o izobraževanju pripravljena s strani tožeče stranke, sam toženec se o njej ni mogel pogajati, zato je treba to pogodbo razlagati v njegovo korist (torej, da je bil njegov interes premestitev na drugo delovno mesto, ki bi po končanem izobraževanju ustrezalo novi pridobljeni izobrazbi). Ta razlog upošteva tudi kavza te pogodbe, toženec pa glede tega ni bil prekludiran, saj je vsa dejstva in trditve podal že v prvem postopku na prvi stopnji. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na neupoštevanje sedmih dni rednega letnega dopusta, ki so bili všteti v toženčev študijski dopust. Toženec je v času od 1. 7. 2007 do 31. 8. 2008 opravljal dodaten obseg dela, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. V stroške izobraževanja se lahko štejejo le dnevi, ko toženec zaradi izobraževanja ni bil prisoten na delovnem mestu, dokazno breme o višini teh stroškov pa je bilo na tožeči stranki. Iz tega razloga toženec tudi ni nikoli sam izračunal teh stroškov izobraževanja. Višino zahtevanih stroškov bi morala pojasniti tožeča stranka, vendar tega ni storila. Toženec v nobenem primeru ni dolžan povrniti stroškov izobraževanja za sedem dni rednega letnega dopusta iz leta 2005, ki jih je porabil v okviru študijskega dopusta v letu 2006. Aneks, ki ga je sklenil s tožečo stranko, je bil sklenjen na pobudo tožeče stranke zaradi delovnih potreb tožeče stranke. Ta aneks je vseboval tudi dogovor o 55-ih dneh študijskega dopusta, v katerega pa je bilo vključenih tudi sedem dni rednega letnega dopusta iz leta 2005, ki ga toženec ni porabil. Toženec v pritožbi nadalje navaja, na kakšen način bi se morali izračunati stroški izobraževanja in ugotavlja, da bi lahko tožeča stranka od njega v skrajnem primeru zahtevala znesek 1.812,77 EUR, po izračunu tožeče stranke pa bi ta znesek lahko znašal kvečjemu 3.057,51 EUR. Tega zneska pa tožeča stranka ni zahtevala. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo tudi o pravdnih stroških, saj ni pravilno ugotovilo uspeha strank v tem postopku. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe toženca in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih toženec uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožeče stranke odločilo že tretjič. S sodbo opr. št. I Pd 2610/2008 z dne 18. 1. 2012 je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 6.615,11 EUR s pp, praktično v celoti je ugodilo tožbenemu zahtevku toženca po nasprotni tožbi in tožeči stranki naložilo, da tožencu povrne njegove pravdne stroške. Na pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 427/2013 z dne 4. 7. 2013 razveljavilo zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke in odločitev o pravdnih stroških ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. I Pd 2426/2014 z dne 25. 3. 2014 v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (za plačilo zneska 6.6.15,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) in tožencu naložilo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške. Pritožbeno sodišče je na pritožbo toženca s sklepom opr. št. Pdp 498/2014 z dne 10. 9. 2014 razveljavilo tudi navedeno sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razlog obeh razveljavitev je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki je bilo posledica zmotne uporabe materialnega prava.

7. V tem individualnem delovnem sporu je tožeča stranka od toženca vtoževala vrnitev sorazmernega dela stroškov izobraževanja na podlagi drugega odstavka 4. člena Pogodbe o usposabljanju z dne 25. 10. 2005 (A1), dopolnjene z aneksom z dne 13. 6. 2006 (A2), s katero se je toženec zavezal, da bo tožeči stranki povrnil sorazmerni del stroškov usposabljanja v treh mesecih po tem, če mu bo prenehalo delovno razmerje pri tožeči stranki na lastno željo ali po njegovi krivdi pred potekom dobe iz 3. alineje 3. člena te pogodbe (ta je določala, da bo toženec ostal v delovnem razmerju pri tožeči stranki najmanj dve leti po opravljenem pravniškem državnem izpitu). Iz dokaznega postopka izhaja, da je toženec pravniški državni izpit opravil 25. 4. 2007 (A3) in da mu je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo 31. 3. 2008 na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženec podal 25. 10. 2007 (A9).

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženca, da je izpodbijana sodba nesklepčna, nerazumljiva in v nasprotju sama s seboj, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izrek sodbe razumljiv, izrek ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa prav tako niso nejasni niti med seboj v nasprotju. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje preverilo pravilnost izračuna tožeče stranke (10. točka obrazložitve), ki ga je vložila v spis (A32), s tem, da se je podrobno opredelilo do pravilnosti izračuna stroškov izobraževanja za december 2005. Ob upoštevanju te obrazložitve je preverljiv tudi izračun za preostalo sporno obdobje, tako da zatrjevana bistvena kršitev določb postopka tudi glede navedenega ni podana. V zvezi s pritožbenimi navedbami toženca, ki se nanašajo na kavzo pogodbe z dne 25. 10. 2005 pa je iz podatkov spisa razvidno, da se je nanjo pričel toženec sklicevati šele po izteku roka iz člena 286. člena ZPP, kar je bilo ugotovljeno že v sklepu opr. št. Pdp 498/2014 z dne 10. 9. 2014. Iz tega razloga pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe (do vprašanje kavze pogodbe o usposabljanju se sicer ni opredelilo niti sodišče prve stopnje) ne odgovarja.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba toženca, da je sodišče prve stopnje kršilo 286. člen ZPP s tem, ko je upoštevalo dokaze, ki jih je tožeča stranka vložila v spis v zvezi z višino stroškov izobraževanja, ki bi jih moral toženec povrniti upoštevaje neto zneske nadomestila plače, za čas, ko se je izobraževal. Tožeča stranka je te podatke vložila v spis po pozivu sodišča prve stopnje, ki je sledilo stališču pritožbenega sodišča iz sklepa opr. št. Pdp 498/2014 z dne 10. 9. 2014 glede tega, da tožeča stranka od toženca ne more zahtevati tudi povrnitve že odtegnjenih davkov in prispevkov. Če sodišče prve stopnje zaradi drugačnega pravnega naziranja v zvezi z določenimi pravnimi vprašanji v ponovljenem postopku stranko pozove (člen 286.a ZPP), da odgovori na posamezna vprašanja glede okoliščin, ki so pomembna za odločitev, da dopolni ali dodatno obrazloži svoje predhodne navedbe, predlaga dodatne dokaze, …, pa stranka temu pozivu v postavljenem roku sledi (kar je bilo tudi v konkretni zadevi), potem stranki ni mogoče očitati, da je s tem svojim navajanjem dejstev ali predlaganjem dokazov prekludirana. To pa pomeni, da zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po členu 339/1 ZPP v zvezi z 286. členom ZPP ni podana.

10. Neutemeljena je nadalje tudi pritožbena navedba toženca, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka (s tem smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po členu 339/1 ZPP v zvezi s členom 286 ZPP), ker naj bi kot prepoznega zavrnilo toženčev dokazni predlog za pridobitev izpisa iz evidence prisotnosti toženca za junij 2006. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben (8. točka obrazložitve), ker je že na podlagi drugih dokazov ugotovilo (kar sicer med strankama niti ni bilo sporno), da tožnik sedem dni rednega letnega dopusta iz leta 2005 ni porabil do 30. 6. 2006. Sodišče prve stopnje je tožencu verjelo, saj je ugotovilo, da je imel v juniju 2006 še sedem dni neizrabljenega letnega dopusta iz leta 2005, kar jasno izhaja iz že omenjene 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

11. Toženec je v postopku zatrjeval, da svoje obveznosti iz drugega odstavka 4. člena pogodbe o usposabljanju (A1) ni bil dolžan izpolniti zato, ker ga tožeča stranka v šestih mesecih po opravljenem pravniškem državnem izpitu ni premestila na delovno mesto, za katerega je predpisana izobrazba, ki jo je toženec pridobil (sklicujoč se pri tem na člen 101/5 Zakona o javnih uslužbencih; ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj., ki je bil v veljavi v času sklenitve pogodbe o usposabljanju). Določba petega odstavka 101. člena ZJU je prenehala veljati 31. 12. 2005 z novelo ZJU (Ur. l. RS, št. 113/2005), niti pogodba o usposabljanju niti aneks k tej pogodbi pa nista vsebovala nikakršne določbe, na podlagi katere bi bilo mogoče zaključiti, da se je tožeča stranka zavezala, da bo toženca v določenem času po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu premestila na delovno mesto, za katerega je kot pogoj predviden opravljen pravniški državni izpit in da bo v nasprotnem primeru toženec prost svoje obveznosti (da bo ostal v delovnem razmerju pri tožeči stranki še najmanj dve leti po opravljenem pravniškem državnem izpitu) oz. da mu ne bo treba vrniti sorazmernega dela stroškov izobraževanja tudi v primeru, če bi prišlo do prenehanja delovnega razmerja toženca pri tožeči stranki po njegovi želji ali krivdi.

12. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sporno razmerje med tožečo stranko in tožencem nastalo s trenutkom, ko je toženec kršil svojo obveznost, ki jo je s pogodbo o usposabljanju prevzel (zavezo, da bo še dve leti po opravljenem pravniškem državnem izpitu ostal v delovnem razmerju pri tožeči stranki). V primeru predčasnega prenehanja delovnega razmerja po želji oz. krivdi toženca pa je bila v tej pogodbi dogovorjena sankcija povrnitve sorazmernega dela stroškov usposabljanja v roku treh mesecev po nastanku dogodka (torej po datumu predčasnega prenehanja delovnega razmerja). Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da se kršitve pogodbenih obveznosti iz omenjene pogodbe o usposabljanju presojajo glede na zakonske ter podzakonske predpise in glede na pogodbene določbe, ki so bile v veljavi v času nastanka spornega razmerja (torej v času kršitve obveznosti) in ne v času, ko je bila pogodba sklenjena. Ker v času po opravljenem pravniškem državnem izpitu in v času nastanka spornega razmerja ni več veljala zakonska določba petega odstavka 101. člena ZJU in ker tudi pogodba o usposabljanju ni vsebovala določb o ugasnitvi obveznosti toženca, ki jo je opredeljevala določba člena 101/4 ZJU in ki je bila opredeljena tudi v 3. alineji 3. člena pogodbe o usposabljanju, je bil tudi po zaključku pritožbenega sodišča toženec dolžan ostati v delovnem razmerju pri tožeči stranki še najmanj dve leti po opravljenem pravniškem državnem izpitu. Ker je to svojo obveznost kršil, mora v skladu z drugim odstavkom 4. člena pogodbe o usposabljanju (in tudi z ozirom na člen 101/4 ZJU) tožeči stranki povrniti sorazmerni del stroškov usposabljanja. Ob tem je potrebno opozoriti še na člen 85/1 novele ZJU (s katero je bil spremenjen 101. člen ZJU), ki je izrecno določal, da se postopki odločanja o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja, o disciplinski odgovornosti in postopku ugotavljanja nesposobnosti, ki so bili pričeti pred začetkom veljavnosti tega zakona, nadaljujejo po do sedaj veljavnih predpisih. To pa po drugi strani pomeni, da se postopki odločanja o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja (med katere spadajo tudi pravice in obveznosti v zvezi z usposabljanjem javnih uslužbencev), ki so se pričeli po uveljavitvi novele ZJU, nadaljujejo po določbah te novele. V prid zgoraj predstavljenemu stališču je npr. tudi uveljavljena sodna praksa, ki se nanaša na kršitev obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi oz. na priznanje pravic iz delovnega razmerja (npr. pravica do odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pravica do regresa za letni dopust, …) v zvezi s pogodbami o zaposlitvi, ki so bile sklenjene v času prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 in nadalj.). Če je prišlo v teh primerih do kršitve delovnih obveznosti oz. do situacije, v kateri je bil delavec upravičen do odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga oziroma do regresa za letni dopust, so se ta vprašanja pravne in dejanske narave obravnavala tako s procesnega kot tudi z materialnopravnega vidika upoštevaje določbe zakona, ki je veljal v času, ko bi moral delodajalec delavcu izplačati odpravnino oziroma regres za letni dopust, ne glede na to, če je bila za delavca morda ugodnejša določba prej veljavnega zakona (torej zakona, ki je veljal v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi).

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe toženca, da spremembe ZJU niso mogle retroaktivno vplivati na pogodbeno razmerje med strankama pogodbe o usposabljanju, saj ta pogodba (kot je bilo že ugotovljeno) ni vsebovala nikakršnih določb o obveznosti tožeče stranke, da toženca v določenem roku po koncu usposabljanja premesti na drugo delovno mesto (oz. ga imenuje v naziv). S spremembo zakonodaje je ta obveznost tožeče stranke ugasnila, tako da tožeča stranka v času po koncu usposabljanja toženca ni imela pravne podlage (ne zakonske ne pogodbene), da bi ga zaradi zaključenega usposabljanja premestila na drugo delovno mesto, ustrezno pridobljeni izobrazbi (oz. ga imenovala v drug naziv). Na obveznost toženca, da tožeči stranki povrne sorazmerni del stroškov izobraževanja oz. usposabljanja, ne vpliva niti v pritožbi zatrjevano dejstvo, da je bila pogodba o usposabljanju v celoti pripravljena s strani tožeče stranke. Pogodbena določila so jasna, iz njih je jasen tudi skupen namen pogodbenikov, tako da se toženec v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na določbe Obligacijskega zakonika.

14. Toženec se v pritožbi nadalje neutemeljeno sklicuje tudi na določbo osmega odstavka 32. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND; Ur. l. RS, št. 18/1991 in nadalj.), ki je urejala pravico do izobraževanja. V splošnih določbah KPND (stvarna pristojnost) je bilo namreč določeno, da ta pogodba velja za državne organe le, če posamezna vprašanja, ki jih ureja, niso z zakonom drugače urejena. Ker je ZJU izobraževanje javnih uslužbencev uredil drugače, kot pa je bilo urejeno v KPND, določba 32. člena KPND ni ustrezna pravna podlaga za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke. V zvezi s tem se toženec v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 294/2007 z dne 12. 1. 2009, saj je bila v citiranem individualnem delovnem sporu tožeča stranka A. in ne B., ki je bila v spornem obdobju toženčev delodajalec. To pa pomeni, da toženec v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev ustavnega načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ker ni upoštevalo stališč Vrhovnega sodišča RS iz omenjene sodbe.

15. V zvezi s pritožbeno navedbo toženca, da je doba, v kateri je moral po pogodbi o usposabljanju ostati pri tožeči stranki po opravljenem pravniškem državnem izpitu, nesorazmerna dobi izobraževanja (glede na stališče VDSS, zavzeto v sodbi opr. št. Pdp 1033/2005) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je moral delavec v zadevi opr. št. Pdp 1033/2005 ostati v delovnem razmerju trikrat daljšo dobo od tiste, v kateri se je izobraževal. V omenjenem primeru je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da predstavlja določba v pogodbi o šolanju, po kateri je dolžan delavec ostati v delovnem razmerju pri delodajalcu še trikratno dobo izobraževanja, nesorazmeren poseg v ustavno pravico do proste izbire zaposlitve in je neprimerno sredstvo za zaščito premoženjskih pravic ter interesov. Ta zadeva po zaključku pritožbenega sodišča ni primerljiva s predmetnim individualnim delovnim sporom. V pogodbi o usposabljanju se je namreč toženec s tožečo stranko dogovoril, da bo od 1. 12. 2005 do 20. 11. 2006 opravljal sodniško pripravništvo, da je imel poleg tega tudi 55 dni študijskega dopusta, ki ga je izrabil tudi v novembru 2006, decembru 2006, februarju 2007, marcu 2007 in aprilu 2007 (A34), pri čemer je pravniški državni izpit opravil 25. 4. 2007. Glede na navedeno, doba dveh let, za katero je moral toženec ostati pri tožeči stranki po opravljenem pravniškem državnem izpitu, po stališču pritožbenega sodišča ne predstavlja nesorazmernega posega v njegovo ustavno pravico do proste izbire zaposlitve oziroma da sporni dogovor ni v nasprotju z načelom enake vrednosti vzajemnih dajatev v obligacijskih razmerjih.

16. Neutemeljeni so pritožbeni očitki toženca, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je bilo v okviru 55-ih delovnih dni študijskega dopusta (aneks - A2), za katere se je toženec dogovoril s tožečo stranko, vključenih tudi sedem dni rednega letnega dopusta toženca iz leta 2005. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da dokazni postopek ne nudi opore tej trditvi toženca. Toženec sedem dni rednega letnega dopusta iz leta 2005 do 30. 6. 2006 ni izrabil. Iz aneksa z dne 13. 6. 2006 (A2) ne izhaja, da bi bilo v 55 dni študijskega dopusta vključenih tudi spornih sedem dni rednega letnega dopusta, tega ni potrdila nobena od zaslišanih prič, prav tako pa to ne izhaja niti iz komunikacije med tožencem in tožečo stranko, ki je bila predhodna sklenitvi omenjenega aneksa (A16, A17). Toženec je posamezne dneve 55 dnevnega študijskega dopusta koristil v obdobju od novembra 2006 do aprila 2007 (kar izhaja tudi iz njegovih plačilnih list). Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki se je glede na 5/1 člen ZJU v zvezi z izrabo letnega dopusta uporabljal tudi za toženca, je v členu 163/2 določal, da je dolžan delodajalec delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta do konca tekočega koledarskega leta, delavec pa je dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna, preostanek letnega dopusta pa v dogovoru z delodajalcem do 30. junija naslednjega leta. To pomeni, da zakon ni dopuščal izrabe letnega dopusta po 30. juniju naslednjega leta. Delavec se pravici do letnega dopusta z izjavo ni mogel odpovedati (taka izjava je bila neveljavna, neveljaven pa je bil tudi sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o odškodnini za neizrabljeni letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja - 166. člen ZDR). V kolikor bi se toženec zares dogovoril za izrabo sedmih dni rednega letnega dopusta iz leta 2005 v okviru študijskega dopusta (ki ga je izkoristil ob koncu leta 2006 in v začetku leta 2007), bi bil takšen dogovor v nasprotju z kogentnimi določbami ZDR. Tudi ob upoštevanju navedenega sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedbi toženca, da se je s tožečo stranko ustno dogovoril, da bo ta dopust iz leta 2005 izrabil v okviru 55 dnevnega študijskega dopusta, za katerega se je dogovoril v letu 2006. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je treba med stroške izobraževanja šteti tudi vseh 55 dni študijskega dopusta.

17. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo, da je tožeča stranka svoj prvotni tožbeni zahtevek za povračilo sorazmernega dela stroškov izobraževanja, ki ga je postavila ob upoštevanju bruto nadomestil plač v času, ko je bil toženec odsoten z dela zaradi izobraževanja, preoblikovala tako, da je pri tem upoštevala le neto višino denarnega nadomestila plače, je sodišče prve stopnje ta izračun tožeče stranke utemeljeno upoštevalo kot pravilen. Toženec je sicer prerekal tudi pravilnost tega izračuna in se v zvezi s tem skliceval na lastno evidenco, ki pa je ni predložil, prav tako pa v zvezi s tem izračunom tožeče stranke ni predlagal v izvedbo drugih dokazov. Glede izračuna tožeče stranke se toženec tudi po stališču pritožbenega sodišča neutemeljeno sklicuje na to, da je opravljal delo preko polnega delovnega časa, da je delal ob nedeljah in praznikih, da je dobil plačano delovno uspešnost in da je bil nagrajen za povečan obseg dela. Ta dejstva niso odločilnega pomena za ugotovitev, kolikšen sorazmerni del stroškov izobraževanja mora toženec povrniti za čas, ko je bil odsoten z dela zaradi izobraževanja.

18. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek toženca o napačni odločitvi sodišča prve stopnje glede stroškov postopka v zvezi z ugotovitvijo uspeha strank v tem postopku. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških strank v zvezi s postopkom po tožbi odločalo upoštevaje določbe Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.), saj je bila tožba vložena v času veljavnosti OT. Te stroške je priznalo in odmerilo po OT, ugotovilo je uspeh strank v postopku s tožbo in odmerjene stroške pobotalo. Poleg tega je ugotovilo tudi, da je toženec z nasprotno tožbo praktično v celoti uspel, stroške v zvezi z nasprotno tožbo je priznalo in odmerilo po določbah Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008), saj je bila nasprotna tožba vložena v času veljavnosti ZOdvT. Te ugotovljene stroške je pobotalo s stroški, ki jih je bil toženec dolžan povrniti tožeči stranki po tožbi, tako da je toženec dolžan po tem (končnem) pobotu tožeči stranki povrniti le del njenih pravdnih stroškov v znesku 244,15 EUR, v primeru zamude pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ob takšnem načinu obračuna pravdnih stroškov pritožbeno sodišče zaključuje, da je neutemeljen pritožbeni očitek toženca, da je sodišče prve stopnje uspeh strank v tem postopku ugotovilo napačno in da bi bilo potrebno posledično odločitev o stroških postopka sodišča prve stopnje spremeniti.

19. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe toženca ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe niso odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP).

20. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo tožeče stranke pa tudi ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.