Jedro

Neutemeljena je trditev o postopkovni kršitvi zaradi nepostavitve izvedenca, saj tožeča stranka predloga o eni izmed dveh različnih dokaznih tem ni pravočasno substancirala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je lastnoročna oporoka L. B., datirana na dne 20. 4. 2004, nična. Ugotovilo je, da je sporno oporoko napisal in podpisal zapustnik sam in da je bil v času pisanja oporoke motorično sposoben čitljivo napisati oporoko, da pa se pisava v sporni oporoki razlikuje od njegove prejšnje, ker je zapustnik v času pisanja oporoke zaradi artroze že uporabljal opornice za prste, ki so pri njem vplivale zgolj na okrnjeno motoriko, ne pa na sposobnost čitljivo pisati. Prav tako je zavrnilo podredno postavljeni tožbeni zahtevek na razveljavitev sporne oporoke, ker je ugotovilo, da volja izjavljena v oporoki ustreza pravi in resnični volji zapustnika, da zapustnik k zapisu in podpisu oporoke ni bil z ničemer prisiljen in da je bil v času sestave oporoke povsem normalen, umsko sposoben in priseben. Tožniku pa med drugim tudi ni uspelo dokazati, da je bila oporoka antidatirana.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in kršitve 22. člena Ustave RS. Bistvena kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave je podana v tem, da se tožniku, z nezakonitim postopanjem oz. zavrnitvijo dokaznega predloga po postavitvi izvedenca medicinske stroke, ki bi ugotavljal pravno relevantno dejstvo - oporočno sposobnost zapustnika, ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem. Sodišče bi moralo dokazni predlog šteti za »nadaljevanje že predlaganega dokaza, ne pa nov dokaz« (odločba Ustavnega sodišča št. Up-2443/08, z dne 22. 5. 2009). Prav tako je podana absolutna bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v sodbi za odločilno dejstvo o tem, kdaj je bila napisana izpodbijana oporoka, nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin (izvedeniških mnenjih) in med samimi temi listinami. Noben izvedenec ni mogel dati točnega odgovora, kdaj točno je bila napravljena izpodbijana oporoka. Na to dejstvo se lahko sklepa le posredno. Tožnik je sumil, da oporoka ni bila napisana na dan 20. 4. 2004, ampak kasneje, ko je bil oporočitelj že oporočno nesposoben in se je to prikrilo na način, da se je lastnoročna oporoka antidatirala. Izvedenec grafolog je namreč s primerjavo pisav zapustnika motorične nepravilnosti zaznal že v času pisanja oporoke, čeprav je izvedenka medicinske stroke ugotovila, da je bila motorična sposobnost pri L. B. zmanjšana šele po operaciji možganskega tumorja, kar je več mesecev po sestavi oporoke. Posledično je podana tudi absolutna bistvena kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe ni mogoče preizkusiti glede dejstva, ali je bil oporočitelj oporočno sposoben na dan, ko je bila zapisana sporna oporoka. Sodišče je izvedenki postavilo vprašanje le, kdaj je bila motorična sposobnost oporočitelja zmanjšana, ne pa tudi, ali je bil oporočitelj v času testiranja oporočno sposoben ali ne.

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožeča stranka kritiko nepostavitve izvedenca medicinske stroke gradi na tezi, da pri dokaznem predlogu, ki ga je podala na zadnji obravnavi, ni šlo za nov dokaz ampak za nadaljevanje že predlaganega dokaza. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-2443/08, z dne 22. 5. 2009, ki v 18. točki določa: „Če stranka glede iste dokazne teme predlaga dodatno zaslišanje izvedenca ali novega izvedenca, potem to ni nov dokazni predlog (dokazni predlog identificirata dokazna tema in dokazno sredstvo – če je oboje isto, ne more iti za nov dokazni predlog).“ Iz navedenega sledi sklep, da ne gre za nadaljevanje dokaznega predloga, če tema dokazovanja ni ista. Tožnik je postavitev (enega) izvedenca medicinske stroke predlagal že v tožbi, pri čemer je ta dokazni predlog substanciral šele na četrti glavni obravnavi dne 13. 11. 2008. Sodišče je pozval, naj izvedencu postavi vprašanja, kdaj so pri pokojniku nastopile ovire motoričnih sposobnosti, ali je bil pokojni v času pisanja sporne oporoke psihično in duševno sposoben razumeti kaj se piše in ali je lahko toženka nanj vplivala v tem smislu, da ne bi bil sposoben preprečiti zapisa tako predlagane oporoke, če tega ne bi sam hotel. Sodišče je na glavni obravnavi sprejelo sklep z dokazno temo o tem, zaradi katerih zdravstvenih težav je bila motorična sposobnost pokojnika zmanjšana in v katerem obdobju se je to opazno razvilo – ali pred operacijo tumorja ali po njej, vsekakor pa koliko časa pred smrtjo pokojnega. Šele na zadnji glavni obravnavi, torej po že izdelanem in prejetem izvedenskem mnenju predhodno postavljene izvedenke medicinske stroke, je tožnik predlagal sodišču naj postavi še izvedenca medicinske stroke z dokazno temo oporočne sposobnosti zapustnika v času sestave oporoke, kot kritičen čas pa naj izvedenec upošteva obdobje po operaciji tumorja. Dokazna tema zadnjega dokaznega predloga se razlikuje od dokazne teme, o kateri je svoje mnenje podala izvedenka medicinske stroke. Sodišči tako z zavrnitvijo zadnjega dokaznega predloga, nista postopali nezakonito in tudi nista kršili Ustave, ker gre v konkretnem primeru za nov dokaz, ne pa nadaljevanje že predlaganega. Sicer bi pa moral tožnik kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče. Kot v izpodbijani sodbi pravilno pojasni pritožbeno sodišče, se kršitve na katere se stranka sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tega pa tožnik ni uspel dokazati. Še več, najmanj trikrat v postopku je imel možnost ugovarjati sprejeti dokazni temi, pa tega ni storil. Najprej je imel tožnik možnost, da na sami glavni obravnavi poda pripombe zoper sklep s katerim je sodišče odločilo, da se postavi izvedenec medicinske stroke in določilo dokazno temo. Temu sklepu je takoj ugovarjala toženka, pri čemer ji je tožnik odgovoril, da se je vprašanje motoričnih sposobnosti pojavilo med pravdo in je zato upravičen, da izvedenec razčisti tudi to vprašanje. Sodišče nato na istem naroku ponovno sprejme sklep z vsebino, da je sklep že sprejet in da bo izvedenec postavljen. Tudi zoper ta sklep tožnik ni podal pripomb. Sodišče je nato sklep podalo tožniku še po pošti (vročen mu je bil dne 8. 1. 2009), in tudi takrat mu tožnik ni ugovarjal. Pripomb pa ni podal niti v 15-dnevnem roku po prejemu izdelanega izvedenskega mnenja. Iz vsega navedenega sledi, da je tožnik z uveljavljanjem te kršitve v revizijskem postopku prepozen.

7. Glede nasprotij med razlogi sodbe o vsebini listin (izvedenskimi mnenji) in med samimi temi listinami o času zapisa oporoke revizijsko sodišče ugotavlja, da le-teh ni.

Najprej je treba pojasniti, da nobenemu izmed postavljenih izvedencev (ne grafologu, ne izvedenki medicinske stroke) ni bilo postavljeno vprašanje, kdaj je bila oporoka napisana. Kot izhaja iz že omenjene odločbe Ustavnega sodišča dokazni predlog identificirata dokazna tema in dokazno sredstvo. Česar ni v dokazni temi, izvedenca ne moreta ugotavljati.

Izvedenec grafolog je bil postavljen zato, da ugotovi ali je oporoko lastnoročno napisal in podpisal pokojni L. B., na kar je odgovoril pritrdilno.

Tožeča stranka mnenja grafologa ni sprejela, ker ta ni mogel ugotoviti, kdaj so pri pokojnem nastopile ovire motoričnih sposobnosti (k temu izvedenec niti ni bil pozvan). Sodišče je nato postavilo izvedenko medicinske stroke, ki je bila pozvana naj ugotovi, zaradi katerih zdravstvenih težav je bila motorična sposobnost pokojnika zmanjšana in v katerem obdobju se je to opazno razvilo – ali pred operacijo tumorja ali po njej. Ugotovila je, da je bil zapustnik v času pisanja oporoke motorično sposoben čitljivo napisati lastnoročno oporoko, da pa je d

o psihoorganske spremenjenosti pri njem prišlo šele po operaciji možganskega tumorja. Nasprotij med razlogi sodbe o vsebini listin tako ni. Drži, da je izvedenec grafolog v pisavi zapustnika opazil okrnjeno motoriko, vendar jo je sodišče prve stopnje pravilno pripisalo nošenju opornic za prste, saj je zapustnik imel artrozo obeh sedlastih sklepov palcev in generalizirano osteoartrozo z največjo prizadetostjo aksialnega skeleta. Prav tako ni nasprotij med samimi izvedenskimi mnenji, saj je sodišče izvedenko medicinske stroke postavilo ravno zato, ker tožnik mnenja izvedenca grafologa ni sprejel, ker ta ni mogel ugotoviti, kdaj so pri pokojnem nastopile ovire motoričnih sposobnosti. Tožnik tako s trditvami v reviziji prihaja v nasprotje s svojimi zatrjevanji v postopku pred sodiščem prve stopnje.

8. Ne držijo trditve v reviziji, da se lahko na čas zapisa oporoke sklepa le posredno. Nižji sodišči sta pravilno ugotovili, da je bila oporoka zapisana 20. 4. 2004 in da tožniku ni uspelo dokazati antidatiranosti oporoke. Glede slednje je tožnik v tožbi zatrjeval, da je oporoka antidatirana, ker je zapustnik za časa svojega življenja napisal več oporok, pri čemer je to vedno storil pri odvetniku. Oporoko je bilo možno antidatirati le tako, da sta ga k temu nagovorila toženka in njegov brat. Trditve je torej podal, iz same tožbe kot tudi kasneje v postopku pa ni razvidno, s čim želi te trditve dokazati. Če na podlagi zapisanega dokazni predlog izluščimo sami, potem tožnik antidatiranost dokazuje s tem, da zapustnik sporne oporoke ni zapisal pri odvetniku in da sta ga k temu nagovorila toženka in njegov brat. Na podlagi takih trditev vsekakor ni mogoče narediti zaključka, da bi antidatiranost moral ugotavljati kateri izmed obeh postavljenih izvedencev. Posredni sklep, da je oporoka antidatirana, naredi tožnik ravno s primerjavo izvedenskih mnenj izvedenca grafologa in izvedenke medicinske stroke, ki kot že rečeno nista bila predlagana, niti pozvana naj antidatiranost ugotavljata.

9. Neutemeljena pa je tudi revizijska graja, da sodbe ni mogoče preizkusiti glede dejstva, ali je bil oporočitelj oporočno sposoben na dan, ko je bila zapisana sporna oporoka. Drži revizijska navedba, da sodišče tega vprašanja ni postavilo izvedenki medicinske stroke, kar mu pa niti ni bilo treba storiti, saj je oporočno sposobnost oporočitelja ugotovilo z drugimi dokaznimi sredstvi. Sodišče prve stopnje je v postopku zaslišalo številne priče, ki so skladno in prepričljivo izpovedale, da je bil zapustnik v času sestave oporoke normalen, umsko sposoben in priseben. Sicer pa je tožnik enak očitek uveljavljal že v pritožbi, zato se revizijsko sodišče v izogib ponavljanju razlogov o dejstvu oporočne sposobnosti oporočitelja na dan testiranja v celoti sklicuje na pravilne razloge izpodbijane sodbe.

10. Iz opisanega je zaključiti, da ni podan noben izmed uveljavljanih revizijskih razlogov, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. členu ZPP revizijo zavrnilo.

11. Odločitev, da tožeča stranka sama krije stroške postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je posledica neuspešnosti revizije.