Jedro

Revident v reviziji ni zadostil standardu natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanje, na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, v reviziji sploh ni (iz)postavljeno. S samim utemeljevanjem revizije (navajanjem revizijskih razlogov) in s sklicevanjem na druge revizije v drugih zadevah pa izpolnjevanje pogojev za dovoljenost ni izkazano.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Postojna, št. 214-525/2013/9 z dne 23. 1. 2014, s katero je bila tožniku zavrnjena prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Ugotovljeno je bilo, da tožnik ni izpolnil pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Drugostopenjski upravni organ je z odločbo, št. 2140-51/2014/2 (1312-15) z dne 14. 3. 2014, tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnil. 2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Stranka, ki vloži izredno pravno sredstvo, mora namreč izkazati, da so za njeno vsebinsko obravnavo izpolnjene procesne predpostavke, konkretno njena dovoljenost. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Vrhovno sodišče glede na značilnosti tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revident, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Revidenti morajo (med drugim) natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.(1)

7. Revident v reviziji ni zadostil standardu natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanje, na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, v reviziji sploh ni (iz)postavljeno.

8. V delu revizije, ki ga posebej označi kot del revizije, namenjen njeni dovoljenosti, ne oblikuje pomembnega pravnega vprašanja, temveč le navaja, da gre v obravnavanem primeru za tretji primer, ko je sodišče prve stopnje potrdilo kot zakonito grobo in očitno nezakonito odločanje upravne enote; da je v obravnavanem primeru revizija vložena zaradi zmotne uporabe ZUSDDD in zaradi njegove neustavnosti; da so bile pri sojenju poleg nekaterih enakih napak, kot pri sojenju v zadevi I U 1796/2013 (v kateri je bila vložena revizija 30. 10. 2014, pri čemer se sklicuje na točko 3. te revizije), storjene še hude napake pri uporabi materialnega prava, zlasti zmotna uporaba določb prve, tretje in šeste alineje tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD; in da je zato, da se te napake ne bi ponavljale v nadaljnjih upravnih sporih, nujno, da o teh pravnih vprašanjih odloči Vrhovno sodišče. Revident nato v delu revizije, ki ga posebej označi kot del, namenjen njeni vsebinski utemeljitvi, obširno utemeljuje revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, in sicer določb prve, tretje in šeste alineje tretjega odstavka in četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD, vendar spornega pravnega vprašanja glede na vsebino obravnavane zadeve tudi v tem delu revizije ne postavi. S samim utemeljevanjem revizije pa izpolnjevanje pogojev za dovoljenost ni izkazano.(2) Prav tako ne s sklicevanjem na druge revizije v drugih zadevah, saj je revizija samostojno pravno sredstvo, ki ga revident vloži v konkretni zadevi zoper konkretno pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča. 9. V obravnavanem primeru (v katerem sporno pravno vprašanje ni postavljeno na zahtevan način) je Vrhovno sodišče postavljeno v položaj, da na podlagi revizijskih navedb samo oblikuje (izlušči) pomembno pravno vprašanje. To pa glede na citirano ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča pomeni, da revident ni izpolnil svojega trditvenega bremena za dovoljenost te revizije.

10. Ker uveljavljan pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. (1) Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno in kakšne so zahteve za to, da se upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014).

(2) Vrhovno sodišče je v svojih številnih primerih sprejelo stališče, da navedba revizijskih razlogov brez konkretizacije pravnega vprašanja glede na vsebino obravnavane zadeve za dovoljenost revizije ne zadošča (na primer: X Ips 135/2009, X Ips 359/2010, X Ips 346/2011, X Ips 90/2012, X Ips 264/2012, X Ips 494/2012 in X Ips 92/2013, X Ips 254/2013 in druge).