Jedro

Tožnik ni izkazal pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje, zato je tožena stranka pravilno zavrnila njegovo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in ugotovila, da v tem postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 22. 7. 2013 vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Na podlagi izvedenega dokaznega postopka toženka ugotavlja, da tožnik ni izpolnil pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje.

Ugotavlja, da izbris tožnika iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992 ni razlog za tožnikov odhod iz Republike Slovenije, saj je po njegovih navedbah Republiko Slovenijo zapustil že 21. oktobra 1991, skupaj s pripadniki JLA, kjer je bil zaposlen. Glede razloga odsotnosti iz tretje alinee tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD toženka ugotavlja, da je tožnik prvič zaprosil za dovoljenje za prebivanje 5. 4. 2004, ko ga je tudi pridobil. Pred tem nikoli ni zaprosil za izdajo dovoljenja za prebivanje, zato Republike Slovenije tudi ni mogel zapustiti iz razloga, ker ni mogel pridobiti dovoljenja za prebivanje. Glede opravičenega razloga odsotnosti iz šeste alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD pa toženka ugotavlja, da je bil tožniku zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo ob poskusu vrnitve leta 1997 ali 1998, ko se je po njegovi izjavi, prvič, odkar je zapustil Republiko Slovenijo, poskušal vrniti v Republiko Slovenijo. To pa je po poteku obdobja petih let, v katerem bi moral dokazati opravičeno odsotnost. Kot opravičenega razloga za odsotnost pa toženka tudi ne more upoštevati navedb tožnikovega pooblaščenca, da se ni mogel vračati k družini, ker je bil na znanem "spisku nezaželenih oseb" in zato ni mogel pridobiti dovoljenja za prebivanje, saj tega razloga 1.č člen ZUSDDD ne določa kot opravičenega razloga odsotnosti.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da bi moral biti tožniku priznan status upravičenca na podlagi prve, tretje ali šeste alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Meni, da je razlog iz prve alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD podan, ker bi tožnik brez nezakonitega izbrisa obdržal stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Ker je bil na „spisku nezaželenih oseb" pa se k svoji družini tudi ni mogel občasno vračati. Da je bil spisek popolnoma nezakonit in da je pomenil celo hudo kršitev človekovih pravic, je potrdil tudi takratni minister za notranje zadeve A.A. To hkrati pomeni tudi razlog iz tretje alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD.

Sklicuje se na druge primere, v katerih je bilo bivšim pripadnikom JLA status upravičenca po ZUSDDDD priznan in na načelo enakosti pred zakonom. Meni, da je treba šesto alinejo tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD razumeti tako, da je osebi zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo tudi, če je bila uvrščena na nezakonit spisek nezaželenih oseb, in ni potrebno, da bi morala ta oseba tudi na lastnem primeru preizkusiti postopek. Meni, da je bil izbrisanim vstop v Slovenijo zakonsko onemogočen. Komur je bil vstop onemogočen, tudi dovoljenja za prebivanja ne bi mogel dobiti. Navaja, da je bilo njegovo ločeno življenje od družine posledica nezakonitega izbrisa. Da pa tožnik leta 2012 (po osemletnem življenju v Sloveniji) ni zaprosil za dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, pa je posledica napačnih informacij oziroma nepoznavanja prava.

Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na svoje dosedanje navedbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je toženka, tudi po presoji sodišča, na podlagi določil ZUSDDD utemeljeno zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljuje upravni organ in se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: V obravnavani zadevi je toženka odločala o tožnikovi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD, ki jo je tožnik vložil 22. 7. 2013, kot državljan druge države naslednice nekdanje SFRJ.

Po 1. členu ZUSDDD se tujcu, ki je bil na dan 25.6.1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v njej tudi dejansko živi, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

Pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji in upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije sta opredeljena v 1.č členu istega zakona. Po navedeni določbi dejansko življenje pomeni, da ima posameznik središče življenjskih interesov glede na osebne, družinske, ekonomske, socialne in druge vezi, ki kažejo, da med njim in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Odsotnost iz RS pa je upravičena, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju, ne glede na razlog, ni bila daljša od enega leta. Pogoj dejanskega prebivanja pa je izpolnjen tudi, če je odsotnost, zaradi razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č člena (razen iz druge alineje), trajala do pet let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS (četrti odstavek 1č. člena ZUSDDD).

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike SFRJ (SR Bosne in Hercegovine) ter da je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Prav tako v zadevi ni sporno, da tožnik v Republiki Sloveniji od oktobra 1991 dejansko ni živel in da se je vanjo vrnil šele leta 2004. Sporno pa je, ali je izkazal pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje.

Kot je sodišče povedalo že uvodoma, se v celoti strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnik tega pogoja ni uspel izkazati.

V zadevi ni sporno, da je bil tožnik odsoten iz Republike Slovenije neprekinjeno dlje od enega leta. V takšnem primeru se v skladu s tretjim odstavkom 1. č. člena ZUSDDD šteje, da je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen tudi v primeru, če gre za odsotnost iz razlogov, ki so taksativno našteti. Ti razlogi pa tudi po presoji sodišča niso podani.

Tožnik navaja, da so v njegovem primeru podani razlogi iz prve, tretje in šeste alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD.

Po prvi alineji tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

Ker v zadevi ni sporno, da je tožnik Republiko Slovenijo, skupaj z JLA, v kateri je bil zaposlen, zapustil oktobra 1991, torej preden je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva (iz izpodbijanih odločb izhaja, da je bil iz registra stalnega prebivalstva izbrisan 26. 2. 1992), ni mogoče trditi, da je Republiko Slovenijo zapustil zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Tega tožnik v postopku tudi ni navajal. Razlog iz prve alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD zato ni podan.

Po tretji alineji tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen.

Ker v zadevi ni sporno, da je tožnik pred zapustitvijo Republike Slovenije dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji imel, razlog za zapustitev Republike Slovenije pri tožniku ni mogel biti nepridobitev dovoljenja za prebivanje. Razlog iz tretje alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD ni podan že iz tega razloga. Poleg tega tožnik ne navaja, da bi bila njegova prošnja za izdajo dovoljenja za prebivanje kadarkoli zavrnjena, zavržena ali da bi bil postopek ustavljen. Iz izpodbijane odločbe izhaja zgolj, da je tožnik po zapustitvi Republike Slovenije prvič vložil prošnjo za začasno prebivanje leta 2004 in da je bilo njegovi prošnji tudi ugodeno. Zgolj domneva, da bi bila njegova prošnja zavrnjena, ker naj bi se nahajal na „spisku nezaželenih oseb“ pa za izkazovanje navedenega razloga ne zadostuje.

Po šesti alineji tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in je bil osebi zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo, razen v primeru, če ji je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države, zaradi storjenega kaznivega dejanja, ali zaradi razlogov iz prve, druge, pete ali sedme alineje 10. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91 I, 44/97, 50/98 - odločba US in 14/99 - odločba US), iz razlogov iz prve, druge ali šeste alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99, 87/02 in 93/05) ali iz razlogov iz točke d ali e prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (UL L št. 105, 13. 4. 2006). Kot navedeno, četrti odstavek 1.č člena ZUSDDD določa, da če je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.

Navedeno pomeni, da se v primeru odsotnosti, daljše od petih let, pod določenimi pogoji lahko šteje, da je pogoj dejanskega življenja izpolnjen, če je v času odsotnosti do pet let podan razlog iz tretjega odstavka tega člena. Ker v obravnavanem primeru tožnik ne navaja, da bi mu bil v obdobju prvih petih let po zapustitvi Republike Slovenije zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo, pač pa mu je bil vstop v Slovenijo zavrnjen šele leta 1997 (ker ni imel veljavnega potnega lista), torej po obdobju petih let po zapustitvi Republike Slovenije, po presoji sodišča tudi razlog iz šeste alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD ni podan. Zgolj domneva, da bi mu bil zaradi okoliščine, da se nahaja na znanem „spisku nezaželenih oseb“, vstop v Republiko Slovenijo v navedenem obdobju zavrnjen, pa ne zadostuje za izkazanost upravičene odsotnosti iz razloga po šesti alineji tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, če ni sporno, da v Republiko Slovenijo v obdobju petih let po zapustitvi niti ni poskušal vstopiti.

Ugovora, da je bilo kršeno načelo enakosti, ker je bil drugim pripadnikom JLA priznan status upravičenca po ZUSDDD, pa tožnik ne konkretizira, zato ga sodišče ne more preizkusiti.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.