Jedro

Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da druga toženka, ki je z darilno pogodbo nepremičnino pridobila, ni bila v dobri veri. Druga toženka je vnukinja pravdnih strank in glede na sorodstvene vezi je vedela, da gre za skupno lastnino pravdnih strank, kot tudi da tožnica ni dala soglasja za razpolaganje s skupno lastnino

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožeče stranke zoper sklep o stroških se ugodi, zato se sklep o stroških r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (III izreka).

Stroški pritožbenega postopka tožeče stranke so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek prvega tožnika na ugotovitev, da darilna pogodba sklenjena dne 23.10.2003 in overjena dne 12.11.2003 glede parc.št. 295, vl.št. 903 k.o. H, med toženima strankama R. D. starejšim in M. Z. L. ni veljavna in je nična in da sta toženca dolžna dopustiti, da se v zemljiški knjigi pri vl.št. 903 k.o. H. vzpostavi prejšnje stanje, to je vpis lastninske pravice na prvega toženca do celote ter sta dolžna izdati ustrezno zemljiškoknjižno listino, ker jo bo v primeru toženčeve neizpolnitve obveznosti nadomestila ta sodba. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku drugotožnice in sicer da se razveljavi dne 23.10.2003 sklenjena darilna pogodba, overjena dne 12.11.2003 glede parc.št. 295, vl.št. 903 k.o. H. med toženima strankama R. D. starejšim in med M. Z. L.. Toženca sta dolžna dopustiti, da se v zemljiški knjigi pri vl.št. 903 k.o. H. vzpostavi prejšnje stanje, to je vpis lastninske pravice na prvega toženca do celote ter sta dolžna izdati ustrezno zemljiškoknjižno listino, ker jo bo v primeru toženčeve neizpolnitve obveznosti nadomestila ta sodba. Glede stroškov postopka pa je sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Prvi tožnik je sicer tožbo tekom postopka umaknil, vendar se tožena stranka z umikom ni strinjala, zato je sodišče prve stopnje meritorno odločilo o tožbenem zahtevku, katerega je zavrnilo, ker ta v pravdi ni aktivno legitimiran. Zahtevku druge tožnice pa je ugodilo, ker je ugotovilo, da je prvotoženi neupravičeno razpolagal s skupnim premoženjem brez njenega soglasja.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki in sicer tožeča stranka le glede odločitve o pravdnih stroških. V pritožbi zatrjuje, da je tožeča stranka v pravdi v celoti uspela, zato vztraja, da ji tožena stranka povrne vse stroške postopka. Podrejeno pa bi moralo sodišče upoštevati 2. odst. 154. čl. ZPP v obsegu, ki navaja, da se dosodi tožeči stranki vsaj sorazmeren del glede na uspeh pravde. Tožeča stranka je sicer ostala brez sredstev za preživljanje prav zaradi toženca, ki s podporo svoje hčerke in vnukinje poskuša tožnico opehariti in jih vzeti vse, kar je 50 let ustvarjala na svojem domu. Tožnica nima sredstev za preživljanje in ji je to dolžan prvi toženec omogočiti.

Tožena stranka pa sodbo izpodbija v ugodilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in določbe 22. čl. Ustave Republike Slovenije, kajti to ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo zaslišanje prvotožene in drugotožene stranke kot nepotreben dokaz. Prav zaslišanje prvotožene stranke bi lahko odločilno pojasnilo, kakšen je bil dejanski dogovor med prvo tožečo in prvo toženo stranko glede upravljanja s premoženjem. Tudi sicer se sodišče prve stopnje do navedb tožene stranke v njenih vlogah ni opredelilo pa tudi ni obrazložilo in utemeljilo razloge zavrnitve dokazov, ki sta jih predlagali toženi stranki. Ker je bila parc.št. 295 k.o. H. vknjižena le na ime prvotoženca, bi se moralo sodišče prve stopnje prepričati, ali je bila obdarjenka v dobri veri ali ne. Njeni dobri veri ni oporekati, saj podpisa darilne pogodbe pred prvo tožečo stranko ni skrivala, kakor tudi ne overitve podpisa prvotožene stranke na darilni pogodbi po notarki na domu pravdnih strank. Kolikor bi imela drugotožena stranka s prvotoženo stranko glede darilne pogodbe drugačne namene, bi preprosto to pogodbo sklenila na skrivaj in omogočila prvotoženi stranki, da bi jo na overitev k notarki odpeljala, ne da bi prvotožeča stranka za to vedela. Sodišče prve stopnje tudi zmotno zaključuje, da prvotožeča stranka ni dala soglasja za sklenitev darilne pogodbe. Zakaj si je le-ta premislila, ali je sploh imela pravico tako ravnati napram drugotoženi stranki po skoraj dveh mesecih od sklenitve darilne pogodbe, sodišče ni ugotavljalo. Kolikor bi sodišče izvedlo dokazni postopek, potem bi lahko ugotovilo, da je bil dogovor med prvotožečo in prvotoženo stranko, da je prvotožeča stranka na podlagi tega dogovora upravljala z vsemi pokojninami prvotožene stranke in da si je na ta račun prihranila zase zelo veliko denarja, ki ga drugotožena stranka nikoli ni videla. Gre za italijansko in slovensko pokojnino, s katero je izključno upravljala le prvotožeča stranka in ga tudi odnesla iz skupne stanovanjske hiše, za kar obstajajo trdni pisni dokazi. Nadalje zatrjuje, da je parc.št. 295 k.o. H. posebno premoženje prvotožene stranke, kajti to parcelo je ta kupil tako iz sredstev, ki predstavljajo nagrade, ki jih je dobil večkrat pri tovarni T. in nagrade pri podjetju I.. Napačna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za skupno premoženje. Napačno si sodišče prve stopnje tudi razlaga, da soglasja tožnice pri podpisu in overitvi darilne pogodbe ni bilo, kar naj bi pokazalo dejstvo, da je tožnica vložila tožbo 1.8.2004, torej dva meseca po overitvi pogodbe. Soglasja tožnice ni bilo, ker to ni bilo potrebno, saj je parc.št. 995 posebno premoženje prvotoženca, kar je tožnica vedela. Če pa je tožnica smatrala, da je ta parcela skupna last, potem bi nasprotovala že ob samem podpisu, najkasneje pa ob sami overitvi pogodbe, saj je natančno vedela za datum in uro prihoda notarke. V nadaljevanju pa pritožba razlaga, zakaj je prvotoženec navedeno nepremičnino podaril svoji vnukinji.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki vse pritožbene trditve prereka in se z njimi ne strinja ter v celoti soglaša z dejansko in materialnopravno odločitvijo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ustavne kršitve niso podane, kajti če sodišče prve stopnje ne izvede vseh dokazov, ki jih stranke predlagajo, to ni kršitev postopka in tudi ne ustavna kršitev, kajti po določbi 213. čl. ZPP sodišče izvede le tiste dokaze, ki so pomembni za zadevo. Kateri dokazi pa so pomembni za zadevo, odloča sodišče prve stopnje in ne stranka postopka. Iz obrazložitve sodbe pa jasno izhaja opredelitev sodišča prve stopnje, zakaj je štelo, da dokazi, ki jih ni izvedlo, niso za zadevo pomembni.

Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in konsistentni, zato so v celoti prepričali tudi pritožbeno sodišče, kar pa za pritožbo ne velja. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da sporna parcela spada v skupno premoženje pravdnih strank in nadaljnji zaključki, da je delež pravdnih strank na tem premoženju enak. Po določbi 2. odst. 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske skupnosti njuno skupno premoženje. Pridobljeno je originarno, to je po sili zakona, kar pomeni, da ni odločilen, morebiten drugačen zemljiškoknjižni vpis. Skupno premoženje zakoncev je posebna premoženjskopravna kategorija, za katero je značilno, da so na njem deleži zakoncev nedoločeni ter da sta za njegovo pridobitev pravno upoštevani dve okoliščini, to je dejanski obstoj skupnosti in v času obstoja take skupnosti z dohodki (rednimi in izrednimi) obeh pridobljeno premoženje. To pa jasno pomeni, da četudi je bila parcela kupljena s sredstvi, ki jih je prvi toženec dobil kot nagrado pri tovarni T. oz. pri podjetju I., to ne pomeni, da gre za toženčevo posebno premoženje, ampak je ta parcela, ki je bila kupljena v času trajanja zakonske skupnosti njuno skupno premoženje. Posebej pa so neprepričljiva izvajanja pritožbe, ko zatrjuje obstoj soglasja prve tožnice glede razpolaganja z nepremičnino, oz. obstoj dogovora v tej zvezi. Prepričljivo je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da takšnega dogovora oz. soglasja ni bilo, čeprav je tožnica vedela, da je bila darilna pogodba sklenjena. Soglasje pomeni aktivno ravnanje drugega zakonca in ne le vedenje, da je bila pogodba sklenjena, kot napačno obrazlaga v pritožbi tožena stranka. Res je, da se dobroverne osebe, ki so pridobile pravice v zaupanju v zemljiško knjigo, varujejo zoper pravice tretjih oseb, ki so nastale na podlagi pravnih dejstev, to je tudi po pravilih pridobivanja skupnega premoženja. To izhaja iz 3. tč. 72. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa, da če eden od skupnih lastnikov samostojno razpolaga se šteje, da tretji ni v dobri veri samo, če je tretji vedel, da je stvar v skupni lastnini in da se razpolaga brez soglasja skupnega lastnika. Vendar pa je po prepričanju pritožbenega sodišča v predmetni zadevi sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da druga toženka, ki je z darilno pogodbo nepremičnino pridobila, ni bila v dobri veri. Druga toženka je vnukinja pravdnih strank in glede na sorodstvene vezi je vedela, da gre za skupno lastnino pravdnih strank, kot tudi da tožnica ni dala soglasja za razpolaganje s skupno lastnino. Zato tudi ni bila v dobri veri. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke zoper sklep o stroških je utemeljena.

Sodišče prve stopnje sklepa o stroških ni obrazložilo, zato ga ni mogoče preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugoditi ter sklep o stroških razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje namreč mora pri odločanju o stroških postopka ugotoviti, katera stranka je v sporu zmagala, oz. če gre za delni uspeh, koliko ta uspeh znaša. Odločitev o stroških mora obrazložiti tako, da se ta lahko preizkusi tudi v primeru, ko odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. V tem primeru mora biti tudi uspeh obeh strank naveden in obrazložen, kot tudi, koliko znašajo stroški obeh pravdnih strank. Le v primeru, da je uspeh približno enak in tudi približno enaki stroški, je mogoče odločiti po tem zakonskem določilu.

Pritožbeni stroški tožeče stranke so del nadaljnjih stroškov postopka (3. odst. 165. čl. ZPP).

Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo pa je pritožbeno sodišče zavrnilo, ker ti niso bili potrebni, saj z odgovorom tožeča stranka ni doprinesla ničesar k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).