Jedro

Pravdni stranki sta sklenili delovno razmerje za opravljanje dolžnosti vojaka za obdobje petih let od 14. 1. 2007 do 13. 1. 2012. Dne 15. 10. 2007 sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dolžnosti podčastnika za čas 10 let od 1. 10. 2007 do 30. 9. 2017. Toženec je bil dolžan na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi opraviti usposabljanje, ker za opravljanje te dolžnosti ni imel ustreznega vojaškega znanja. Toženec je usposabljanje opravljal od 1. 10. 2007 ter ga uspešno zaključil 23. 4. 2008. Dne 5. 8. 2011 je odpovedal pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je želel v času odpovednega roka izrabiti še letni dopust in višek ur, tako da bi z delom prenehal 30. 9. 2011. Tožeča stranka je z datumom prenehanja delovnega razmerja soglašala in nekaj dni pred prenehanjem delovnega razmerja 26. 9. 2011 tožencu v podpis ponudila sporazum, v katerem je poleg dogovorjenega datuma prenehanja delovnega razmerja zapisala tudi toženčevo zavezo povrniti stroške strokovnega usposabljanja v vtoževanem znesku. V obravnavanem primeru je treba upoštevati, da je tožeča stranka Republika Slovenija in da je tožencu podpis navedenega sporazuma ponudila, ko ni bilo več zakonite podlage za povračilo stroškov usposabljanja. Toženčeva obveznost je v skladu s Pravilnikom o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju, po katerem mora zaposleni, ki je napoten na izobraževanje, usposabljanje ali izpopolnjevanje po končanem izobraževanju, usposabljanju ali izpopolnjevanju ostati v delovnem razmerju v ministrstvu najmanj dve leti, če je bilo izobraževanje krajše od enega leta, kar je v tožnikovem primeru bilo, glede na uspešno zaključeno usposabljanje dne 23. 4. 2008 prenehala dne 23. 4. 2010. Zato določba sporazuma z dne 26. 9. 2011 o povrniti stroške strokovnega usposabljanja v vtoževanem znesku nima podlage in je v skladu s četrtim odstavkom 39. člena OZ nična. Ker tožeča stranka ni imela podlage, na podlagi katere bi lahko od toženca zahtevala povračilo teh stroškov, je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo sklep o izvršbi ter zavrnilo tožbeni zahtevek za povračilo stroškov usposabljanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 133316/2013 z dne 23. 8. 2013 in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se je glasil na plačilo 7.612,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2012 (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, naj toženi stranki povrne njene stroške postopka v višini 865,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, in sicer tako, da ostane sklep o izvršbi v veljavi s stroškovno posledico, oziroma predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na drugi odstavek 93. člena Zakona o obrambi, ki določa, da lahko pripadnik stalne sestave pogodbo o zaposlitvi enostransko odpove, vendar mora glede na čas trajanja pogodbe o zaposlitvi, ministrstvu povrniti sorazmeren del stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja, če pogodbo odpove pred iztekom desetih let. Navaja, da vsebinsko enako določbo vsebuje tudi 14. člen pogodbe o zaposlitvi. Poudarja, da je tožencu delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo na podlagi sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2011. Sporazum je v prvem odstavku III. točke vseboval dogovor, da bo delavec, tj. toženec povrnil Ministrstvu A. stroške v višini 7.612,48 EUR nastale v času vojaško strokovnega usposabljanja in sicer na šoli za podčastnike. Poudarja, da za odločitev o obveznosti toženca, da povrne stroške usposabljanja, ni bistveno, kakšna je bila vsebina Zakona o obrambi oziroma pogodbe o zaposlitvi. Bistveno je, da je bila obveznost povrnitve stroškov usposabljanja dogovorjena s sporazumom. Upoštevati je treba tudi, da je bil sporazum sklenjen na predlog toženca. Stranki pa z njim nista le razveljavili pogodbe o zaposlitvi, temveč sta uredili tudi posledice njene razveljavitve. Toženec je tako s sporazumom veljavno prevzel obveznost povrnitve sorazmernega dela stroškov usposabljanja. Smiselno enako stališče je zavzelo pritožbeno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 59/2015 z dne 12. 2. 2015. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da je obveznost toženca prenehala z izpolnitvijo, tj. s potekom dveh let od zaključka Šole za ... glede na določbe prvega odstavka 7. člena Pravilnika o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju v Ministrstvu A., zaradi česar določba III. točke sporazuma nima podlage in je na podlagi četrtega odstavka 39. člena Obligacijskega zakonika nična. Navaja, da izraz podlaga ni pravni temelj, temveč glavni namen oziroma razlog obveznostne pogodbe in iz nje izvirajočega obveznostnopravnega ali obligacijskega razmerja. Razlog za določbo prvega odstavka III. člena sporazuma je za tožečo stranko v tem, da ji toženec povrne stroške, nastale v času vojaškega strokovnega usposabljanja. Zaradi tega ni mogoče zaključiti, da III. točka sporazuma nima podlage. Meni, da ni pravilno sklicevanje na četrti odstavek 39. člena Obligacijskega zakonika, če podlaga obstaja. Izpostavlja še, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zakaj ni pravilno sklicevanje tožeče stranke na drugi odstavek 93. člena Zakona o obrambi, zaradi česar meni, da odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki nanjo pravočasno odgovarja, prereka vse navedbe tožeče stranke in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene, potrditev sodbe sodišča prve stopnje in naložitev plačila pritožbenih stroškov tožeči stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno zatrjuje pritožba, ni podana, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o vprašanju, ali je toženec dolžan tožeči stranki povrniti stroške vojaškega strokovnega usposabljanja. Na podlagi drugega odstavka 93. člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl. – ZO) je pripadnik stalne sestave, ki enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi, dolžan ministrstvu vrniti sorazmeren del stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja, če je pogodbo odpovedal pred iztekom desetih let. Povračila stroškov usposabljanja je pripadnik oproščen v primeru, če je moral pogodbo o zaposlitvi odpovedati zaradi zdravstvenih razlogov ali če je v ministrstvu delal najmanj 15 let. Tožeča stranka je obveznost povračila stroškov podrobneje uredila v Pravilniku o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju v ministrstvu A. (v nadaljevanju: Pravilnik), ki v 7. členu med drugim določa, da mora zaposleni, ki je napoten na izobraževanje, usposabljanje ali izpopolnjevanje po končanem izobraževanju, usposabljanju ali izpopolnjevanju ostati v delovnem razmerju v ministrstvu najmanj dve leti, če je bilo izobraževanje krajše od enega leta. V skladu z 8. členom Pravilnika mora zaposleni ministrstvu povrniti sorazmerni del stroškov izobraževanja, usposabljanja ali izpopolnjevanja, če prekine delovno razmerje pred potekom dobe, ko je skladno s 7. členom Pravilnika še zavezan ostati v ministrstvu.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta stranki 23. 11. 2006 sklenili delovno razmerje za opravljanje dolžnosti vojaka za obdobje petih let od 14. 1. 2007 do 13. 1. 2012. Dne 15. 10. 2007 sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dolžnosti podčastnika za čas 10 let od 1. 10. 2007 do 30. 9. 2017. Toženec je bil dolžan na podlagi drugega odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi opraviti Šolo ..., ker za opravljanje te dolžnosti ni imel ustreznega vojaškega znanja. Toženec je usposabljanje opravljal od 1. 10. 2007 ter ga uspešno zaključil 23. 4. 2008. Dne 5. 8. 2011 je odpovedal pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je želel v času odpovednega roka izrabiti še letni dopust in višek ur, tako da bi z delom prenehal 30. 9. 2011. Tožeča stranka je z datumom prenehanja delovnega razmerja soglašala in nekaj dni pred prenehanjem delovnega razmerja 26. 9. 2011 tožencu v podpis ponudila sporazum, v katerem je poleg dogovorjenega datuma prenehanja delovnega razmerja zapisala tudi toženčevo zavezo povrniti stroške strokovnega usposabljanja v vtoževanem znesku.

9. Pritožba neutemeljeno vztraja, da bi moral toženec tožeči stranki povrniti stroške usposabljanja na podlagi sporazuma. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v skladu s Pravilnikom toženčeva obveznost povračila stroškov prenehala 23. 4. 2010. Toženec je namreč usposabljanje opravljal v času od 1. 10. 2007 do 23. 4. 2008. V skladu s Pravilnikom, ki je podrobneje uredil vprašanje povrnitve stroškov, bi toženec moral povrniti stroške usposabljanja zgolj, če bi prekinil delovno razmerje pred 23. 4. 2010. Med strankama ni sporno, da je toženec delovno razmerje prekinil kasneje. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je namreč podal šele 5. 8. 2011. 10. Pritožba utemeljeno opozarja, da sta stranki 26. 11. 2011 sklenili sporazum, iz katerega izhaja, da bo toženec Ministrstvu A. povrnil stroške v višini 7.612,48 EUR nastale v času vojaškega strokovnega usposabljanja. Prav tako drži, da je pritožbeno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 59/2015 z dne 12. 2. 2015 zavzelo stališče, da je delavec s podpisom sporazuma o razveljavitvi veljavno prevzel obveznost povrnitve sorazmernega dela stroškov vojaško strokovnega usposabljanja. V obravnavanem primeru je treba upoštevati, da je tožeča stranka Republika Slovenija in da je tožencu podpis navedenega sporazuma ponudila, ko ni bilo več zakonite podlage(1) za povračilo stroškov usposabljanja. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da ker je toženčeva obveznost prenehala, določba sporazuma nima podlage in je v skladu s četrtim odstavkom 39. člena Obligacijskega zakonika(2) (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ) nična. Tožeča stranka namreč ni imela podlage, na kateri bi lahko od toženca zahtevala povračilo teh stroškov. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni imela podlage od toženca terjati plačilo 7.162,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zato razveljavilo sklep o izvršbi ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke.

11. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Na podlagi Pravilnika bi tožeča stranka lahko zahtevala povračilo stroškov, le če bi tožencu delovno razmerje prenehalo pred 23. 4. 2010. (2) OZ v četrtem odstavku 39. člena določa, da je pogodba nična, če ni podlage, ali je ta nedopustna.