Jedro

Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta šteli, da je kot podlago za presojo pravne podlage s Sporazumom prevzete obveznosti povrnitve sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja treba uporabiti določbo 7. člena Pravilnika in ne določbe drugega odstavka 93. člena ZObr, češ da je tožena stranka to dolžnost podrobneje uredila s Pravilnikom. V resnici Pravilnik sploh ne določa, koliko časa mora pripadnik stalne sestave ostati v delovnem razmerju, da mu ni treba povrniti sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja, temveč to določa le glede drugih oblik izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja, glede osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja pa je to vprašanje v celoti urejeno v drugem odstavku 93. člena ZObr.

Tožeča stranka je v določbi drugega odstavka 93. člena ZObr imela podlago za to, da je potem, ko je toženec pred iztekom desetih let dal odpoved pogodbe o zaposlitvi, v Sporazumu uveljavljala povrnitev sorazmernega dela stroškov tega usposabljanja.

Izrek

I. Postopek z revizijo, ki je bil prekinjen, se nadaljuje.

II. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 133316/2013 z dne 23. 8. 2013 in zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 7.612,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2012. Zahtevek za povrnitev stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja toženca na šoli za podčastnike Slovenske vojske je zavrnilo z utemeljitvijo, da ta obveznost ne temelji na pogodbi o zaposlitvi, določbah Zakona o obrambi (v nadaljevanju ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 s spremembami) in tudi ne na določbah Pravilnika o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju v Ministrstvu za obrambo (v nadaljevanju Pravilnik), ki ga je sprejel minister za obrambo, saj je toženec usposabljanje uspešno in pravočasno opravil in je pri tožeči stranki po končanem usposabljanju ostal v delovnem razmerju dlje, kot pa je to predpisano s Pravilnikom. Sodišče je pri tem štelo, da je tožeča stranka s Pravilnikom operacionalizirala določbe ZObr o povračilu sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja. Ker je obveznost povrnitve stroškov usposabljanja prenehala z izpolnitvijo, določba 3. točke Sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki sta ga stranki sklenili 26. 9. 2011, (v nadaljevanju Sporazum),1 nima podlage in je zato nična.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s stališčem sodišča prve stopnje, da je toženčeva obveznost povrnitve stroškov usposabljanja v skladu s Pravilnikom prenehala 23. 4. 2010 in da zato tožeča stranka ni imela podlage, na kateri bi lahko od toženca zahtevala povračilo teh stroškov. Soglašalo je s stališčem sodišča prve stopnje, da je določba Sporazuma o dolžnosti povrnitve stroškov usposabljanja nična.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 22/2016 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je toženec glede na določbe 93. člena ZObr in 7. člena Pravilnika ter sklenjeni Sporazum dolžan vrniti sorazmerni del stroškov izobraževanja.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da določba 7. člena Pravilnika, na katero se sklicujeta sodišči prve in druge stopnje, ne velja za šolo za podčastnike. V primeru toženca je treba uporabiti določbo drugega odstavka 93. člena ZObr, iz katere jasno izhaja, da je bil toženec zavezan, da ostane zaposlen na ministrstvu deset let in da mora povrniti sorazmeren del stroškov šole za podčastnike, če bo pogodbo o zaposlitvi prekinil pred tem rokom. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da je Pravilnik podrobneje uredil vprašanje povrnitve stroškov. Določb Pravilnika ni mogoče upoštevati, če je njihova vsebina v nasprotju z jasno določbo zakona. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom je eden od zakonsko predpisanih načinov prenehanja delovnega razmerja. Vsebina pisnega sporazuma je prepuščena pogodbenim strankam. Zakon je vanjo posegel le toliko, da je kot obvezno sestavino sporazuma predpisal opozorilo o posledicah, ki delavcu nastanejo zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Glede ostale vsebine sporazuma sta bili stranki prosti. Sporna določba Sporazuma temelji na četrtem odstavku 62. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (v nadaljevanju ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 s spremembami). Toženec je prostovoljno sklenil Sporazum, v katerem je bilo jasno določeno, kolikšen znesek stroškov za šolo za podčastnike je dolžan vrniti in v kakšnem roku. Dolžnost izpolnitve obveznosti je eno temeljnih načel obligacijskega prava. Zato so stranke po tem, ko je pogodba sklenjena, zavezane izpolniti sprejete obveznosti. Revizija se sklicuje na prakso pritožbenega sodišča, razvidno iz sodb Pdp 59/2015 z dne 12. 2. 2015 in Pdp 1691/2014 z dne 1. 4. 2015. S Sporazumom, ki je bil sklenjen na pobudo tožnika, stranki nista le razveljavili pogodbe o zaposlitvi, temveč sta razdelali tudi posledice njene razveljavitve. Obveznost povračila stroškov izhaja iz drugega odstavka 93. člena ZObr in 13. člena toženčeve pogodbe o zaposlitvi. Toženec je s podpisom sporazuma dejansko pripoznal dolg, ki izhaja iz Sporazuma.

5. Toženec je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije kot neutemeljene.

6. Revizija je utemeljena.

7. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII Ips 158/2016 z dne 7. 3. 2017 revizijski postopek prekinilo, ker je na Ustavno sodišče vložilo zahtevo za oceno ustavnosti določbe drugega odstavka 93. člena ZObr. Ta določa, da mora pripadnik stalne sestave, ki pogodbo o zaposlitvi enostransko odpove pred iztekom desetih let, ministrstvu vrniti sorazmerni del stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja. Revizijsko sodišče je menilo, da je ta določba v neskladju s 14. (enakost pred zakonom) in 49. (svoboda dela) členom Ustave v zvezi z 2. členom Ustave.

8. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-82/17-14 z dne 9. 4. 2020 odločilo, da drugi odstavek 93. člena ZObr ni v neskladju z Ustavo. Presodilo je, da izpodbijana ureditev niti ne sega na področje, ki ga varuje pravica do proste izbire zaposlitve z drugega odstavka 49. člena Ustave, zato z njo ni v neskladju. Izpodbijana določba tudi ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, saj je osnovno vojaško strokovno usposabljanje predpisano kot obvezen pogoj za poklicno opravljanje vojaške službe, česar pa ni mogoče trditi za ostale oblike izobraževanja, glede katerih je dolžnost povrnitve stroškov izobraževanja urejena v četrtem odstavku 101. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) oziroma tretjem odstavku 57. člena ZSSloV. Presodilo je, da ne gre za primerljive položaje, ki bi jih bilo treba urejati enako.

9. Po prejemu odločbe Ustavnega sodišča je Vrhovno sodišče sklenilo, da se prekinjeni revizijski postopek nadaljuje.

10. Za odločanje v tem sporu so bistvene naslednje dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano: − toženec je s tožečo stranko 15. 10. 2007 sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas desetih let za dolžnost podčastnika, s pogojem, da v enem letu od dneva njene sklenitve uspešno opravi vojaško strokovno usposabljanje na šoli za podčastnike; − toženec je to usposabljanje uspešno zaključil 23. 4. 2008; − toženec je 5. 8. 2011 odpovedal pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je želel v času odpovednega roka izrabiti letni dopust in višek ur, tako da bi z delom prenehal 30. 9. 2011; − tožeča stranka je z datumom prenehanja delovnega razmerja soglašala in s tožencem 26. 9. 2011 sklenila Sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z 30. 9. 2011; − v tem sporazumu se je toženec zavezal, da bo Ministrstvu za obrambo povrnil stroške nastale v času vojaškega strokovnega usposabljanja na šoli za podčastnike v višini 7.612,48 EUR.

11. Sodišči druge in prve stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta šteli, da je kot podlago za presojo pravne podlage s Sporazumom prevzete obveznosti povrnitve sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja treba uporabiti določbo 7. člena Pravilnika in ne določbe drugega odstavka 93. člena ZObr, češ da je tožena stranka to dolžnost podrobneje uredila s Pravilnikom. V resnici Pravilnik sploh ne določa, koliko časa mora pripadnik stalne sestave ostati v delovnem razmerju, da mu ni treba povrniti sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja, temveč to določa le glede drugih oblik izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja, glede osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja pa je to vprašanje v celoti urejeno v drugem odstavku 93. člena ZObr.

12. V skladu z drugim odstavkom 93. člena ZObr lahko pripadnik stalne sestave enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi s prvega odstavka 92. člena ZObr2, pri čemer mora glede na čas trajanja pogodbe o zaposlitvi ministrstvu vrniti sorazmerni del stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja, če je pogodbo odpovedal pred iztekom desetih let. 13. Prvi odstavek 7. člena Pravilnika pa določa, da mora zaposleni, ki je napoten na IUI (izobraževanje, usposabljanje in izpopolnjevanje), po končanem IUI ostati v delovnem razmerju v ministrstvu dvakrat toliko časa, kolikor je trajalo izobraževanje, če je bilo daljše od enega leta, in najmanj dve leti, če je bilo krajše od enega leta.

14. Sodišče druge stopnje je pri stališču, da je toženčeva obveznost vrnitve sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja prenehala na podlagi določb Pravilnika, izhajalo iz zmotne predpostavke, da je tudi osnovno vojaško strokovno usposabljanje na šoli za podčastnike, ki se ga je udeležil toženec, treba obravnavati kot eno od oblik IUI, o kateri govori Pravilnik. Vendar pa je iz 1. člena Pravilnika povsem jasno razvidno, da gre pri IUI in vojaškem izobraževanju in usposabljanju (Pravilnik uporablja kratico VIU) za dva ločena pojma, ki ju Pravilnik ureja v različnem obsegu. Iz prvega odstavka 1. člena Pravilnika izhaja, da ta ureja pravice in obveznosti zaposlenih na Ministrstvu za obrambo na področju IUI, iz drugega odstavka istega člena pa, da ureja oblike in izvedbe IUI ter določa temeljne programe VIU, ter pogoje in merila za napotitev za posamezne oblike IUI. Kaj predstavlja VIU je določeno v 37. členu Pravilnika; vanj med drugim spadajo tudi programi osnovnega VIU za podčastnike in častnike.

15. Prvi odstavek 7. člena Pravilnika tako določa zgolj to, koliko časa po končanem usposabljanju mora ostati v delovnem razmerju zaposleni, ki je bil napoten na IUI, ne pa tudi, koliko časa mora ostati v delovnem razmerju zaposleni, ki je bil napoten na VIU. Tudi določba 8. člena Pravilnika o obveznosti povrnitve sorazmernega dela stroškov, če zaposleni prekine delovno razmerje pred potekom dobe iz prvega odstavka 7. člena Pravilnika, se nanaša le na IUI. To je tudi razumljivo, glede na to, da je obveznost vračila sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaškega usposabljanja že urejena v 93. členu ZObr.

16. Glede na navedeno je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da bi tožeča stranka ob upoštevanju določbe prvega odstavka 7. člena Pravilnika lahko zahtevala povrnitev sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja le v primeru, če bi tožencu delovno razmerje prenehalo pred 23. 4. 2010, saj temelji na zmotnem izhodišču, da je bil toženec, glede na to, da je osnovno vojaško strokovno usposabljanje na šoli za podčastnike trajalo manj kot eno leto, dolžan ostati v delovnem razmerju le dve leti po končanem usposabljanju. Kot je že obrazloženo zgoraj se navedena določba Pravilnika ne nanaša na osnovno vojaško strokovno usposabljanje, temveč na druge oblike izobraževanja oziroma usposabljanja, glede osnovnega strokovno vojaškega usposabljanja pa velja, da je pripadnik stalne sestave na podlagi drugega odstavka 93. člena ZObr dolžan povrniti sorazmerni del teh stroškov, če pogodbo o zaposlitvi odpove pred iztekom desetih let. 17. Tožeča stranka je torej v določbi drugega odstavka 93. člena ZObr imela podlago za to, da je potem, ko je toženec pred iztekom desetih let dal odpoved pogodbe o zaposlitvi, v Sporazumu uveljavljala povrnitev sorazmernega dela stroškov tega usposabljanja. Toženec se s sporazumom tako ni zavezal storiti nekaj, česar ni bil dolžan storiti že na podlagi zakona. Posledično Sporazum ni ničen zaradi pomanjkanja pravne podlage, kot sta to zmotno odločili sodišči druge in prve stopnje.

18. S Sporazumom prevzeta obveznost povrniti sorazmerni del stroškov osnovnega strokovno vojaškega usposabljanja v višini 7.612,48 EUR tudi ni v nasprotju z omejitvijo avtonomije pogodbenih strank v delovnem razmerju, kot je določena v 9. členu Zakona o delovnem razmerju (v nadaljevanju ZDR-1). Prvi odstavek 9. člena ZDR-1 določa, da sta delodajalec in delavec pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi in v času trajanja delovnega razmerja dolžna upoštevati določbe tega zakona in drugih predpisov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca. S pogodbo o zaposlitvi oziroma kolektivno pogodbo se lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon (drugi odstavek 9. člena ZDR-1). Le v primerih, ki jih določa zakon, pa se s kolektivno pogodbo te pravice lahko določijo tudi manj ugodno (tretji odstavek 9. člena ZDR-1). V primerjavi z obligacijskim pravom je v delovnem pravu načelo avtonomije in dispozitivnosti bolj omejeno zaradi subordinirane narave ene od pogodbenih strank in pomembnosti delovnih razmerjih za uresničevanje človekovega dostojanstva in številnih drugih človekovih pravic, ki jih uresničujejo posamezniki tudi v okviru delovnih razmerij.3 V obravnavani zadevi tudi to načelo ni kršeno, saj dolžnost povrnitve sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja ne nasprotuje prisilnim predpisom, temveč nasprotno temelji na prisilni določbi drugega odstavka 93. člena ZObr.

19. Neutemeljeno je tudi toženčevo sklicevanje na domnevne napake volje pri sklepanju sporazuma. V skladu s 94. členom OZ je pogodba (za pogodbo je treba šteti tudi Sporazum) izpodbojna, če so bile pri njeni sklenitvi napake volje. Iz tega izhaja, da je neupoštevanje pogodbene določbe zaradi napake volje mogoče doseči le s tožbo ali pa nasprotno tožbo, torej z tožbenim zahtevkom za razveljavitev pogodbe ali pa njenega dela, ne pa zgolj z navedbami o domnevnih napakah volje v ugovoru zoper sklep o izvršbi oziroma odgovoru na tožbo, kot je to storil toženec.

20. Vse navedeno pomeni, da je toženec na podlagi zaveze, sprejete v Sporazumu, ki ima podlago v določbi drugega odstavka 93. člena ZObr, dolžan tožeči stranki povrniti sorazmerni del stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja na šoli za podčastnike. Vendar pa se sodišči druge in prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nista ukvarjali z višino tožbenega zahtevka, čeprav je toženec zahtevku nasprotoval tudi po višini. Šlo bi za kršitev pravice do pritožbe, če bi o višini tožbenega zahtevka prvič presojalo šele revizijsko sodišče. 21. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) reviziji ugodilo in razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je ugotovilo, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

22. V novem postopku se bo sodišče prve stopnje opredelilo še glede višine tožbenega zahtevka, nakar bo o zahtevku lahko znova odločilo.

23. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

24. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

1 S Sporazumom sta se stranki dogovorili, da bo tožnik povrnil Ministrstvu za obrambo stroške v višini 7.612,48 EUR, nastale v času vojaškega strokovnega usposabljanja, in sicer na šoli za podčastnike. 2 Ta med drugim določa, da kdor izpolnjuje pogoje za poklicno opravljanje vojaške službe, lahko z ministrstvom sklene pogodbo o zaposlitvi, pri čemer se zagotavlja enake možnosti za moške in ženske, in sicer kot kandidat za podčastnika, za nedoločen čas ali določen čas do desetih let, ki se lahko podaljšuje za enako časovno obdobje. 3 Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV založba 2016, Katarina Kresal Šoltes, str. 75.