Jedro

Tožena stranka je v času odločanja razpolagala z vsemi podatki, na podlagi katerih je o pravici tožnice do nadomestila za ločeno življenje lahko ustrezno odločila.

Tožnici ni mogoče očitati, da je toženi stranki kakorkoli bistvenega prikrivala oziroma zamolčala ali ji lažno prikazovala. Zato je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da tožnica tožene stranke ni z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin spravila v zmoto in jo s tem zapeljala, da ji je v škodo svojega premoženja izplačala nadomestilo.

Izrek

Reviziji se deloma ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v točkah I/2 (razen glede poziva nazaj na delo), I/3 in II. razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb disciplinskih organov pri toženi stranki, s katerima ji je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi težje kršitve vojaške discipline. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Tožena stranka je tožnici od 2. 10. 2009 do 28. 2. 2011 izplačevala nadomestilo za ločeno življenje. Disciplinski ukrep je bil tožnici izrečen zaradi kršitve po 12. točki četrtega odstavka 57. člena Zakona o obrambi. Tožnica naj ne bi bila upravičena do prejemanja nadomestila, ki ji je bilo priznano zato, ker je toženo stranko z lažnim prikazovanjem družinskih razmer zavedla. Njeno ravnanje je tožena stranka opredelila kot dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja goljufije. Tožnica je bila v spornem času sicer še vedno poročena in prijavljena na naslovu v Radovljici, dejansko pa je živela z izvenzakonskim partnerjem v Slovenski Bistrici v stanovanju, kjer sta bila začasno prijavljena.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenim zahtevkom v celoti ugodilo. Presodilo je, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da si je tožnica življenjsko skupnost od 2. 10. 2009 dalje, ko je na naslovu v Slovenski Bistrici živela z L. P., kot novo družino oblikovala z njim kot z izvenzakonskim partnerjem. Ker je bila že poročena, so obstajali razlogi, zaradi katerih bi bila zakonska zveza in tudi zunajzakonska skupnost med njima neveljavna glede na določbo prvega odstavka 12. člena in 20. člena ZZZDR. Pri tem se je sodišče napačno oprlo na določbo 37. člena ZZZDR. Tožničina zakonska zveza je bila 15. 3. 2011 razvezana in ne razveljavljena, zato zunajzakonska skupnost z L. P. ni bila veljavna oziroma ni mogla obstajati. Tožnica pa je toženo stranko o tem, da je razlog za nadomestilo prenehal, obvestila 2. 4. 2011. Tožnica je predložila vse listine, ki jih je bila po določbah Pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev Ministrstva za obrambo in organov v sestavi (Pravilnik) dolžna predložiti. Zato tožene stranke ni z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin spravila v zmoto in jo s tem zapeljala, da ji je v škodo svojega premoženja izplačala nadomestilo v spornem obdobju v skupni višini 4.889,34 EUR.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da za priznanje pravice do nadomestila za ločeno življenje zadošča zgolj formalen obstoj zakonske zveze ter potrdilo, da sta zakonca prijavljena v gospodinjski skupnosti. Življenjske skupnosti zakoncev, ki je pogoj za nadomestilo, ni mogoče enačiti s formalnim obstojem zakonske zveze. Namen nadomestila za ločeno življenje je v tem, da se družini zaradi bivanja enega zakonca v drugem kraju zaradi službenih potreb, povrnejo dodatni stroški, kot so najemnina, prehrana, stroški prevoza zaradi tedenskega vračanja k družini ipd. Kolikor življenjska skupnost zakoncev preneha pred formalno razvezo, za zakonca dodatni stroški, ki naj bi jih nadomestilo krilo, ne nastanejo. Zmotno je tudi stališče sodišča druge stopnje, da je iz potrdila iz gospodinjske evidence možno izpeljati zaključek, da je tožnica z I. M. živela v življenjski skupnosti, kot tudi, da drugih javnih listin k vlogi ni bila dolžna priložiti. Tožena stranka na podlagi predloženih listin ni mogla sklepati, da življenjska skupnost med zakoncema dejansko ne obstaja. Neupravičen je očitek, da je tožena stranka razpolagala z najemno pogodbo. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo tudi v delu, v katerem je bilo v celoti ugodeno dajatvenemu zahtevku tožnice glede plačila iz naslova vseh pravic, kot če bi delala, zlasti obračuna plač. Sodišče ni upoštevalo ugovora tožene stranke, podanega na prvem naroku za glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje, da je potrebno ugotoviti morebitno novo zaposlitev tožnice ter ostale dohodke, ki jih je tožnica v spornem obdobju prejemala (npr. nadomestilo za brezposelnost). Sodišče prve stopnje tudi ni izvajalo dokazov, kar je bilo ob zavrnitvi zahtevka nepotrebno, sodišče druge stopnje pa se do ugovorov ni opredelilo in tudi ni dopolnilo dokaznega postopka. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Revizija je deloma utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizija uveljavlja le v zvezi z odločitvijo o reparacijskem zahtevku. Sodišče druge stopnje naj bi storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, da ob spremembi sodbe sodišča prve stopnje ni upoštevalo ugovora tožene stranke oziroma se ni opredelilo do njenega ugovora, da bi moralo pri odločitvi o višini denarnih zahtevkov upoštevati morebitno novo zaposlitev tožnice ter ostale dohodke, ki jih je prejemala.

7. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo na podlagi 351. člena v zvezi s 358. členom ZPP. Vendar ima revizija prav, da se sodišče prve stopnje ob zavrnitvi zahtevka za razveljavitev disciplinskih odločb, sploh ni ukvarjalo z vprašanjem upravičenosti do denarnih zahtevkov in do njihove višine oziroma določnosti tožbenega zahtevka v tem delu. Sodišče druge stopnje je v tem delu tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti, tako, kot je bil (opisno) postavljen, ne da bi kakorkoli ugotavljalo dejansko stanje ali svojo odločitev v tem delu obrazložilo (utemeljilo). Zato je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj sodba v tem delu nima razlogov.

8. Materialno pravo glede odločitve o (ne)zakonitosti odločb disciplinskih organov ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Predmet sodne presoje je odločitev disciplinskih organov tožene stranke o izrečenem disciplinskem ukrepu, ne pa (ne)upravičenost tožnice do nadomestila za ločeno življenje. To nadomestilo je bilo tožnici priznano z dokončno odločbo z dne 30. 10. 2009. Če ji je bilo priznano, čeprav pogojev zanj ni izpolnjevala, gre za napačno odločitev tožene stranke. Tožena stranka pa kot kršitev (vojaške discipline) tožnici očita, da naj bi do napačne odločitve o priznanju nadomestila prišlo zato, ker naj bi jo tožnica zavedla z lažnim prikazovanjem družinskih razmer.

10. Pravico do nadomestila za ločeno življenje ima delavec, ki je zaradi službenih potreb razporejen ali napoten na delo izven kraja svoje stalne zaposlitve in hkrati izven stalnega bivališča svoje družine ter zato zaradi službenih potreb živi ločeno od svoje družine (45. člen Pravilnika). Pravilnik v 46. členu opredeli družino kot življenjsko skupnost staršev in otrok ali (zgolj) zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev, v obeh primerih ob dodatnem pogoju, da živijo v skupnem gospodinjstvu. Delavec dokazuje upravičenost do prejemanja nadomestila z javnimi listinami, kot so potrdilo o prijavi skupnega gospodinjstva, potrdilo o prijavi začasnega bivališča in podobno (tretji odstavek 47. člena Pravilnika).

11. Tožnica je svoji vlogi za priznanje nadomestila, datirani z 2. 10. 2009, priložila potrdilo o prijavi začasnega prebivališča in potrdilo iz gospodinjske evidence. Že pred tem je s toženo stranko sklenila najemno pogodbo za (službeno) stanovanje v Slovenski Bistrici, s katero je bilo dogovorjeno tudi, da bosta stanovanje uporabljala poleg tožnice tudi njen sin A. in izvenzakonski partner L. P.. Nobeno od dejstev, ki izhajajo iz teh listin, ni napačno ali celo lažno. Tožena stranka je tako v času odločanja o tem razpolagala z vsemi podatki, na podlagi katerih je o pravici tožnice do nadomestila za ločeno življenje lahko ustrezno odločila. Tožnica je bila poročena z I. M., s katerim je imela (skupaj z dvema sinovoma) prijavljeno stalno bivališče na naslovu v Radovljici. Istočasno je imela prijavljeno začasno prebivališče v službenem stanovanju v Slovesni Bistrici, ki sta ga poleg nje uporabljala še eden od njenih sinov in njen izvenzakonski partner L. P. 12. Ob takih dejanskih ugotovitvah tožnici ni mogoče očitati, da je toženi stranki kakorkoli bistvenega prikrivala oziroma zamolčala ali ji lažno prikazovala. Zato je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da tožnica tožene stranke ni z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin spravila v zmoto in jo s tem zapeljala, da ji je v škodo svojega premoženja izplačala nadomestilo. Njeno ravnaje nima znakov kaznivega dejanja goljufije, kar pomeni, da tudi ni storila očitane težje kršitve vojaške discipline iz 12. točke četrtega odstavka 57. člena ZObr. Tožnici je bilo nadomestilo priznano s strani pristojnega organa tožene stranke, s katero je tudi sklenila najemno pogodbo za stanovanje. Zato je povsem neutemeljena navedba v reviziji, da tožena stranka z najemno pogodbo ni bila seznanjena.

13. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo v delu, ki se nanaša na odločitev o (ne)zakonitosti odločb disciplinskih organov in reintegracijo zavrnilo kot neutemeljeno, glede denarnih zahtevkov in stroškov postopka pa je izpodbijano sodbo razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje bo moralo o tem ponovno odločiti ob upoštevanju ugovorov tožene stranke ter svojo odločitev tudi obrazložiti (utemeljiti).