Jedro

Tožena stranka je tožnici v izrečenem disciplinskem ukrepu neutemeljeno očitala, da je neupravičeno prejemala dodatek za ločeno življenje, ker zaradi razveze zakonske zveze do njega ni bila upravičena. Tožnica nadomestila po razvezi zakonske zveze namreč ni več prejemala. Okoliščina, da je v spornem času živela skupaj z novim partnerjem, ni pravnoodločilna, ker njuna skupnost, ob dejstvu, da je bila tožnica še poročena, ni mogla biti veljavna zunajzakonska skupnost.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „1. Ugotovi se, da sta sklep in odločba disciplinskega organa prve stopnje pri toženi stranki št. ... z dne 23. 9. 2011 in odločba disciplinske komisije tožene stranke št. ... z dne 10. 10. 2011, nezakonita in se razveljavita.

2. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na isto delovno mesto kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi ter ji za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi priznati vse pravice kot bi delala in ji za navedeno obdobje obračunati plače, kakor da bi delala, od njih odvesti vse obvezne davščine in prispevke za socialno varstvo, razliko v neto znesku pa izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vsakomesečne zapadlosti posameznega zneska plače, dalje do plačila.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.125,00 EUR v roku 8 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila“ Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v znesku 572,52 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala, da se ugotovi, da sta sklep in odločba disciplinskega organa prve stopnje pri toženi stranki št. ... z dne 23. 9. 2011 in odločba disciplinske komisije tožene stranke št. ... z dne 10. 10. 2011 nezakonita in se razveljavita (I/1. točka izreka), da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na isto delovno mesto kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi ter ji za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi priznati vse pravice, kot če bi delala in jih za navedeno obdobje obračunati plače, kakor če bi delala ter od njih odvesti vse obvezne davščine in prispevke za socialno varstvo, razliko v neto znesku pa izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vsakomesečne zapadlosti posameznega zneska plače dalje do plačila (I/2. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožeči stranki ni mogoče očitati, da je storila očitano kršitev vojaške discipline oziroma, da je k prošnji za odobritev nadomestila za ločeno življenje predložila javne listine, ki ne izkazujejo vseh dejanskih okoliščin. Nadalje tudi ni mogoče trditi, da tožena stranka ni razpolagala z vsemi drugimi relevantnimi podatki za odločanje o pravici do nadomestila za ločeno življenje. Tožeča stranka je k prošnji za odobritev nadomestila za ločeno življenje predložila javne listine in sicer potrdilo iz gospodinjske evidence in potrdilo o začasnem prebivališču, ki sta javni listini, s katerima se po 47. členu Pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev MORS dokazuje upravičenost do prejemanja nadomestila za ločeno življenje, poleg tega pa je tožeča stranka k prošnji za dodelitev službenega stanovanja navedla, da bo v stanovanju skupaj z njo živel zunajzakonski partner A.A., ker je izrecno navedeno tudi v 3. členu najemne pogodbe z dne 8. 9. 2009. Glede na to je tožena stranka pri odločanju glede pravice do nadomestila za skupno življenje razpolagala s podatki tako o starosti obeh sinov, kakor tudi o tem, da bo tožeča stranka živela v službenem stanovanju z A.A. in tožnici ni mogoče očitati, da tožene stranke ni seznanila z vsemi potrebnimi podatki. Da ravnanje tožeče stranke nima vseh znakov kaznivega dejanja goljufije, pa dokazuje tudi pravnomočna oprostilna sodba Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici, s katero jo je sodišče oprostilo obtožbe, da je z navedenimi očitki storila kaznivo dejanje goljufije po 211. členu KZ-1. Sodišče prve stopnje pa je zmotno presodilo, da disciplinski postopek v konkretnem primeru ni zastaral, saj naj bi tožeča stranka kršitev izvajala permanentno od prvega dne, ko je prejela nadomestilo. Prejeto nadomestilo je po stališču pritožbe le posledica kršitve, ki je nastala s prepovedanim dejanjem. Glede na to, da je tožnica prošnjo za odobritev nadomestila za ločeno življenje vložila dne 2. 10. 2009, je vodenje disciplinskega postopka, ki po 57. členu ZObr zastara v vsakem primeru v roku enega leta od dneva, ko je bila kršitev storjena, zastaralo 2. 10. 2010, medtem ko je tožeča stranka o disciplinskem ukrepu odločila šele 10. 10. 2011. Iz teh razlogov tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi v celoti in izpodbijano sodbo spremni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih s stroškovno posledico.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene izmed kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da pa je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da sta bila tožničina sinova v času oddaje vloge (2. 10. 2009) stara 28 in 26 let, zato tožnici v nobenem primeru ni pripadalo nadomestilo za ločenost od otrok, prav tako pa tožnica tudi ni bila upravičena do nadomestila za ločeno življenje zaradi ločenosti od partnerja, ker je na dan 18. 9. 2009, ko je bila prijavljena v gospodinjski evidenci na naslovu A. ulica 50, B., dejansko že živela z izvenzakonskim partnerjem A.A. na naslovu C. ulica 52, D.. Tožnica pa je priložila le tista potrdila, na podlagi katerih se je dalo presoditi, da ji nadomestilo pripada, saj najemne pogodbe ni predložila in je s tem spravila v zmoto toženo stranko glede svojih resničnih družinskih razmer. Ker je tožnica kršitev izvajala permanentno od prvega dne, ko je prejela nadomestilo, saj bi morala toženo stranko o vsaki spremembi, ki bi imela za posledico prenehanje pravice do povračila stroškov za ločeno življenje, pisno obvestiti v roku 3 dni od nastanka razloga, tožena stranka pa je disciplinski postopek začela s sklepom dne 25. 5. 2011 in dne 23. 9. 2011 izdala odločbo o disciplinskem ukrepu, disciplinski postopek ni zastaral. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da disciplinski postopek zoper tožnico ni zastaral. Tožena stranka je tožnici očitala, da je od 2. 10. 2009 do 28. 2. 2011 prejemala nadomestilo za ločeno življenje, do katerega pa ni bila upravičena zaradi razveze zakonske zveze. Tako naj bi toženo stranko s prikrivanjem dejanskih okoliščin spravila v zmoto in jo pustila v zmoti tako, da ji je ta izplačevala nadomestilo za ločeno življenje od 2. 10. 2009 do 28. 2. 2011. Zastaranje disciplinskega postopka ureja 57. člen Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.), ki v 9. odstavku določa, da zastara začetek disciplinskega postopka po treh mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev vojaške discipline, v vsakem primeru pa po šestih mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena. Tožena stranka je za domnevno kršitev in storilko izvedela s predlogom za uvedbo postopka Obveščevalno varnostne službe z dne 11. 4. 2011, disciplinski postopek zoper tožnico je bil uveden 25. 5. 2011, kar je znotraj trimesečnega roka. Prav tako pa tudi ni zastaralo vodenje disciplinskega postopka, saj 10. odstavek 57. člena ZObr določa, da vodenje disciplinskega postopka zastara v šestih mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev vojaške discipline in za storilca, pri čemer se všteva tudi čas iz prejšnjega odstavka. Ker se je za domnevno kršitev in storilko izvedelo z obvestilom OVS dne 11. 4. 2011, disciplinski postopek zoper tožnico pa je bil zaključen 10. 10. 2011 (z dnem odločitve disciplinske komisije in z odločbo organa prve stopnje, kot je to napačno štelo sodišče prve stopnje), se je vodenje disciplinskega postopka zoper tožnico zaključilo prej kot v šestih mesecih. Zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

Tožena stranka je s sklepom št. ... z dne 23. 9. 2011 potrjenim s sklepom disciplinske komisije št. ... z dne 10. 10. 2011 spoznala tožnico za odgovorno težje kršitve discipline po 12. točki 4. odstavka 57. člena ZObr (dejanje, ki pomeni kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost, drugo kaznivo dejanje, storjeno na delu ali v zvezi z delom ali storjeno iz nečastnih nagibov, in drugo kaznivo dejanje ali prekršek, s katerim se krni ugled državnega organa), saj je od 2. 10. 2009 do 28. 2. 2011 prejemala nadomestilo za ločeno življenje, do katerega pa ni bila upravičena zaradi razveze zakonske zveze in ji je na podlagi 5. odstavka 58. člena ZObr izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je prišlo do razveze zakonske zveze med tožnico in njenim možem A.B. dne 15. 3. 2011. Tako je tožnica ob vložitvi vloge za pridobitev pravice do nadomestila za ločeno življenje 2. 10. 2009 izpolnjevala pogoje za pridobitev tega nadomestila po 1. odstavku 45. člena Pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev Ministrstva za obrambo in organov v sestavi - v nadaljevanju pravilnik (B1 in B2), saj je bila zaradi službenih potreb razporejena na delo izven kraja svoje stalne zaposlitve in hkrati izven kraja stalnega bivališča svoje družine ter je zato zaradi službenih potreb živela ločeno od družine. Ta pravilnik v 2. odstavku 46. člena določa, da družina v smislu tega pravilnika pomeni tudi življenjsko skupnost zakoncev, ki živijo v skupnem gospodinjstvu. Iz potrdila o gospodinjski evidenci z dne 18. 9. 2009, ki ga je tožnica poleg potrdila o začasnem prebivališču skladno z določbo 3. odstavka 47. člena pravilnika kot dokaz priložila vlogi, izhaja, da je bila tožnica prijavljena v gospodinjski skupnosti z možem A.B. in sinovoma A.C. in A.D.. Tožnica je tako skladno z določbo 3. odstavka 47. člena pravilnika svoji vlogi priložila vse listine, ki jih je bila po tej določbi dolžna priložiti, zato je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala predložiti tudi najemno pogodbo (B3), saj ta ni javna listina, poleg tega pa je z najemno pogodbo tožena stranka že razpolagala.

Materialnopravno zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da si je tožnica življenjsko skupnost od 2. 10. 2009 dalje, ko je na naslovu C. ulica 52, D. živela z A.A., kot novo „družino“ oblikovala z njim kot z izvenzakonskim partnerjem. Ker je bila tožnica že poročena, so obstajali razlogi, zaradi katerih bi bila zakonska zveza in torej tudi zunajzakonska skupnost med njima neveljavna (glede na določilo 1. odstavka 12. člena in 20. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR, Ur. l. RS, št. 69/2004 – UPB-1 in nadaljnji). Tako je napačen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila skupnost z A.A. veljavna zunajzakonska skupnost. Pri tem se je sodišče napačno oprlo na določbo 37. člena ZZZDR, ki govori o tem, da se nova zakonska zveza (in tako tudi zunajzakonska skupnost), sklenjena v času, ko je še trajala prejšnja zakonska zveza katerega izmed zakoncev, ne razveljavi, če je prejšnja zakonska zveza prenehala, ali če se prejšnja zakonska zveza razveljavi. Tožničina zakonska zveza je bila dne 15. 3. 2010 (pravilno 15. 3. 2011) razvezana in ne razveljavljena, zato je sodišče prve stopnje napačno sklepalo, da je zunajzakonska skupnost z A.A. veljavna in tožnici ne pripada nadomestilo za ločeno življenje. Kot je pritožbeno sodišče že ugotovilo, je bila zakonska zveza med tožnico in A.B. razvezana 15. 3. 2011, zato pred tem datumom zunajzakonska skupnost z A.A. v smislu določb ZZZDR ni mogla obstajati, tožnica pa je toženo stranko o tem, da je razlog za plačilo nadomestila za ločeno življenje prenehal, obvestila z dopisom 2. 4. 2011. Glede na navedeno je tožena stranka tožnici neutemeljeno očitala, da je v obdobju od 2. 10. 2009 do 28. 2. 2011 neutemeljeno prejemala dodatek za ločeno življenje, ker zaradi razveze zakonske zveze do njega ni bila upravičena. Tožnica nadomestila za ločeno življenje po razvezi zakonske zveze 15. 3. 2011 ni več prejemala, toženi stranki pa je predložila vse listine, ki jih je bila po določbah pravilnika dolžna, zato tožene stranke ni z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin spravila v zmoto ali jo v zmoti pustila in jo s tem zapeljala, da ji je v škodo svojega ali tujega premoženja v obdobju od 2. 10. 2009 do 28. 2. 2011 izplačala dodatek v višini 4.889,34 EUR, zato ni storila kršitve po 12. točki 4. odstavka 57. člena ZObr. Iz tega razloga sta sklep in odločba disciplinskega organa prve stopnje in odločba disciplinske komisije tožene stranke, nezakonita in se razveljavita, posledično temu pa sta utemeljena tožničina zahtevka po reintegraciji in reparaciji.

Kot izhaja iz navedenega je pritožba tožeče stranke utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti, kot izhaja iz izreka sodbe (351. člen v zvezi 358. členom ZPP).

Zaradi tega se je spremenil tudi uspeh strank v pravdi. Tožnica je z zahtevkom uspela, zato ji je skladno s 154. členom v zvezi s 155. členom ZPP, tožena stranka dolžna povrniti potrebne stroške postopka. Te je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008). Ker gre za individualni delovni spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, je vrednost spora glede na znesek zadnjih šestih bruto dohodkov (6 x 2.456,10 EUR) 14.736,60 EUR. Na podlagi tega je tožnica upravičena do povrnitve nagrade za postopek, ki po tar. št. 3100 znaša 477,10 EUR (1,3 x 367,00 EUR), nagrade za narok po tar. št. 3102 v višini 440,40 EUR (1,2 x 367,00 EUR), pavšala za materialne stroške (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR in 20 % DDV na odvetniške storitve, kar skupaj znaša 1.125,00 EUR. Te stroške ji je dolžna tožena stranka povrniti v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Tožnica je s pritožbo uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške skladno s 154., 155. in 165. členom ZPP. Tožnica je priglasila pritožbene stroške v višini nagrade za pritožbeni postopek (tar. št. 3220) v znesku 477,10 EUR in 20 % DDV, kar znaša 572,52 EUR. Te stroške ji je tožena stranka dolžna povrniti v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka izpolnitvenega roka do plačila.