Jedro

ZIZ termina terjatve ne opredeljuje drugače kot ZPP. Ta je praviloma tolikšna, kot to izhaja iz izvršilnega naslova, oziroma, kakor je določljiva na podlagi smiselne uporabe 39. člena ZPP. Ta predstavlja podlago za odmero cene izvršiteljeve storitve po določilu 9. člena Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršitelju in povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se izvršiteljeva pritožba zavrne ter potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom priznalo izvršitelju izvršilne stroške v znesku 25.735,00 SIT. Stroške je odmerilo glede na vrednost glavnega zahtevka, ugotovljenega po določbah 39. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Predlog za priznanje višjih stroškov je zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa je z izpodbijanim sklepom ugodilo pritožbi izvršitelja ter sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je priznalo izvršitelju izvršilne stroške v znesku 35.735,00 SIT, upoštevajoč pri tem kot vrednost terjatve poleg glavnice vse stranske terjatve.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vložena zoper sklep sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 387. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je po izvajanjih ZVZ nepravilno uporabilo 291. člen ZIZ, 9. člen Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Ur. l. RS, št. 32/2000, naprej Pravilnik), 1. točko prvega odstavka 16. člena ZIZ in zaradi neuporabe 292. člena ZIZ ter 39., 151. in drugega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Po izvajanjih ZVZ je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da predstavlja vrednost terjatve iz 9. člena Pravilnika, vrednost vsega, kar je treba v izvršbi izročiti upniku, to je poleg glavnega zahtevka tudi stranske terjatve. Po določilu 292. člena ZIZ so stroški izvršitelja stroški izvršilnega postopka. Ker ZIZ poleg določbe 38. člena nima podrobnejših določb o stroških izvršilnega postopka, je treba glede stroškov tega postopka uporabljati določbe ZPP v skladu z določilom 15. člena ZIZ. Izvršitelji spadajo v krog drugih oseb iz drugega odstavka 151. člena ZPP. Vrednost predmeta, kot ga določa ZPP, se upošteva v nekaterih primerih tudi za odmero taks po Zakonu o sodnih taksah ali za oceno odvetniške storitve po odvetniški tarifi. Brez uporabe določb ZPP o stroških po navedenih izvajanjih sodišče v izvršilnih postopkih sploh ne bi moglo določiti stroškov. Vrednost spornega predmeta, ki je bistvena za odmero stroškov, je potrebno tudi v izvršilnih postopkih določiti po 39. členu ZPP. ZVZ predlaga, da se zahtevi ugodi in sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se izvršiteljeva pritožba zavrne.

V skladu z določilom drugega odstavka 391. člena v zvezi s tretjim odstavkom 375. člena ZPP je bila zahteva za varstvo zakonitosti vročena strankama postopka in izvršitelju, od katerih je odgovoril le izvršitelj, ki je predlagal zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti vsebuje pojasnilo, da je bila vložena zaradi poenotenja sodne prakse v izvršilnih postopkih, ki neenotno ocenjuje vrednost predmeta, ki je podlaga za določanje cene izvršiteljskih storitev. Nekatera sodišča namreč jemljejo kot vrednost predmeta zgolj vrednost glavnega zahtevka (v smislu 39. člena ZPP), druga pa vrednost vsega, kar mora upnik prejeti na podlagi izvršilnega naslova (9. člen Pravilnika). ZVZ zastopa stališče, da je treba vrednost predmeta ocenjevati po določbah ZPP (39. člena, 151. člena, drugega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ker da ZIZ ne vsebuje podrobnejših določb o stroških izvršilnega postopka.

Tako je sporno vprašanje, po katerih določbah se ugotavlja vrednost predmeta izvršbe, ki predstavlja podlago za odmero stroškov izvršitelja in ali pridejo v poštev tudi določbe ZPP o stroških postopka. Pri tem je ugotoviti, da vsebuje ZIZ vrsto določb, ki se nanašajo na izvršilne stroške. Med tovrstnimi določbami je pomemben predvsem 38. člen, ki je vsebinsko podoben določbam 152. do 156. člena ZPP. Stroške izvršiteljev pa urejata 291. in 292. člen ZIZ. Po določilu 292. člena ZIZ so stroški izvršitelja stroški izvršilnega postopka ali postopka zavarovanja. Po določilu 291. člena ZIZ je izvršitelj upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po tarifi, ki jo predpiše minister, pristojen za pravosodje, na predlog zbornice izvršiteljev. Ti dve določbi sta vsebinsko podobni določilu 151. člena ZPP (ki določa, kaj so pravdni stroški in dalje, da ti obsegajo tudi nagrado za delo odvetnika in drugih oseb, ki jim zakon priznava pravico do nagrade). Na podlagi navedenih določb je zaključiti, da ZIZ samostojno ureja nagrajevanje izvršiteljev in da z izpodbijanim sklepom niso bile kršene zgoraj navedene določbe ZPP.

Dalje je odprto vprašanje uporabe 39. člena ZPP pri ugotavljanju vrednosti predmeta v izvršilnem postopku, oziroma, kaj predstavlja vrednostno podlago za odmero izvršiteljevih stroškov. Zakon o izvršbi in zavarovanju določa, da predstavljajo stroški izvršitelja stroške izvršilnega postopka (po 292. členu ZIZ) in da se plačilo izvršiteljev za opravljeno delo in povračilo stroškov v zvezi s tem, opravlja na podlagi tarife, ki jo predpiše minister, pristojen za pravosodje (291. člen ZIZ). Minister za pravosodje je predpisal Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (kot je navedeno že uvodoma). V 8. členu navedenega Pravilnika je določeno, da se cene izvršiteljskih storitev odmerijo po tarifi, in sicer po vrednosti predmeta in v stalnem znesku. Po določilu 9. člena Pravilnika se za odmero cene izvršiteljske storitve po vrednosti predmeta uporabi vrednost terjatve, ki jo je v posamezni izvršilni zadevi ugotovilo sodišče. Od predpisov je opozoriti še na določilo tarifne številke ena posebnega dela Pravilnika, ki za podlago cene storitve določa "vrednost zahtevka". Po presoji vrhovnega sodišča tu navedene določbe utemeljujejo naslednje sklepe: Pojem "vrednost zahtevka" (ki se uporablja v tarifnem delu Pravilnika), ni termin izvršilnega, ampak pravdnega postopka. Enaka ugotovitev velja za termin "vrednost predmeta", ki ga uporabljata 8. in 9. člen Pravilnika. Pri tem pa je opozoriti, da 9. člen še določa, da se za odmero cene izvršiteljske storitve po vrednosti predmeta uporabi vrednost terjatve, ki jo je v posamezni izvršilni zadevi ugotovilo sodišče. Tako določilo je razumljivo, ker mora biti vrednost znana oziroma po potrebi določena na začetku postopka.

Vrednost namreč predstavlja podlago za odmero oziroma plačilo sodnih taks. Plačilo teh pa je procesna predpostavka za dopustnost postopka tako po določbah ZPP (180. člen), kot po določbah ZIZ (40. člen). Take določbe in uporabljena terminologija napotujejo ob določilu 15. člena ZIZ (po katerem se v postopku izvršbe in zavarovanja smiselno uporabljajo določbe ZPP, če ni v tem ali v kakšnem drugem zakonu drugače določeno), na smiselno uporabo predvsem 39. člena ZPP, ki določa podlage za ugotovitev vrednosti spornega predmeta oziroma zahtevka in po katerem se kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka in ne stranskih terjatev (kadar se te ne uveljavljajo kot glavni zahtevek). Taka vrednost (izračunana po določilu 39. in naslednjih členov ZPP, če ni direktno prevzeta vrednost iz pravde, kar bo pravilo) je vrednost terjatve, ki jo je po določilu 9. člena Pravilnika v posamezni izvršilni zadevi ugotovilo sodišče in ki je podlaga za odmero cene izvršiteljske storitve. Tako sklepanje potrjuje tudi določilo 1. točke 16. člena ZIZ, ki določa, da izraz "terjatev" označuje pravico do denarnega zneska ali do neke druge dajatve, storitve ali opustitve. Vrednosti slednjih so ocenjene v predhodnih postopkih in predstavljajo le glavne zahtevke (in ne na primer stroškov in drugih strankih terjatev) in zato lahko po tem določilu tudi denarno terjatev predstavlja le glavna denarna terjatev (in ne seštevek vsega, kar mora dobiti upnik od dolžnika). Tako zaključevanje podpira tudi določilo 43. člena ZPP, ki določa vrednost spornega predmeta po znesku terjatve, ki naj se zavaruje oziroma vrednosti zastavnega predmeta.

Iz obrazloženega sledi pravni zaključek, da ZIZ termina terjatve ne opredeljuje drugače kot ZPP. Ta je praviloma tolikšna, kot to izhaja iz izvršilnega naslova, oziroma, kakor je določljiva na podlagi smiselne uporabe 39. člena ZPP. Drugačno stališče pritožbenega sodišča, ki ni upoštevalo določila 39. člena ZPP, je nepravilno in zato njegova odločitev materialnopravno zmotna.

V skladu z zgoraj obrazloženim stanjem zaključuje vrhovno sodišče, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena ter ji je zato ugodilo (391. člen v zvezi s 380. členom ZPP in 15. členom ZIZ).