Jedro

Tožnik je dokazal, da je del prejetega bančnega posojila izročil v gotovini tožencu. Tega zneska mu toženec kljub obljubi ni vrnil, zato je tožnikov tožbeni zahtevek v višini izročenega zneska utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se delno spremeni, tako da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 4.172,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2006 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, višji zahtevek (za plačilo 1.252,87 EUR s pp) pa se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 1.817,30 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.“ Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbe v znesku 234,00 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sama.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je dolžna tožena stranka plačati 5.424,80 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2006 do plačila (1. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.441,99 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je v predmetni zadevi prvostopenjsko sodišče že tretjič odločalo ter da je sporno ostalo zgolj še odločanje o delu tožbenega zahtevka, s katerim tožnik zahteva vračilo posojila, ki ga je dal tožencu, takrat v znesku 1.000.000,00 SIT. Ta del tožbenega zahtevka je sodišče ponovno zavrnilo z razlogi, s katerimi se tožnik ne strinja. Tožnik je že v pritožbi z dne 2. 3. 2010 in 5. 4. 2011 opozoril na nepravilno povzemanje dokazov s strani prvostopenjskega sodišča, predvsem izjavi prič A. A. in A. B., enako napako pa je po mnenju tožnika sodišče naredilo tudi pri zadnjem sojenju, torej v sodbi z dne 13. 3. 2012. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da tega dela zahtevka tožnik ni dokazal, ker naj bi šlo zgolj za njegove navedbe proti navedbam toženca in da tožnik ni verodostojen, ker da je toženec prepričljivejši, saj ves čas trdi, da ni dobil nobene gotovine od tožnika. Tožnik že od tožbe dalje oziroma celoten postopek zatrjuje, da je posojilo bilo dano, opisal je način, na kakšnega je posojilo dal, to svojo izjavo pa je potrdil tudi z izjavo dveh zaslišanih prič. A. A. je vedel za posojilo in je tudi vedel, za kakšen znesek je šlo. A. A. je celo povedal, da je bilo govora, da naj znesek posojila v višini 1.000.000,00 SIT sam vrne tožniku, saj je bil dolžan določena denarna sredstva tožencu. Toženec je predlagal A. A., da se na tak način zaprejo obveznosti, torej z neke vrste asignacijo. Tudi priča A. B. je vedela za posojilo, izjavila je, da je med tožnikom in tožencem bilo govora o kreditu, in sicer kreditu, ki ga je tožnik vzel za toženca. Priča se je celo spominjala, da je tožnik od toženca zahteval vrnitev posojila že v obdobju pred vložitvijo tožbe, vendar je toženec takrat govoril, da naj tožnik dokaže, da mu je dejansko denar posodil, torej se je že takrat toženec nekako zavedal, da tožnik listinskih dokazov nima, saj mu je sredstva posodil na zaupanje, ker sta bila takrat sodelavca in ne nazadnje tudi prijatelja. To je potrdil tudi toženec, zaslišan na sodišču. Toženec je očitno izkoristil takratno zaupanje tožnika, zaveda se, da neke listinske dokumentacije, ki bi nedvomno dokazovala izročitev denarnih sredstev, ni. Ker je tožnik dokazal, da je posojilo bilo vzeto, kar je z zaslišanjem delavk banke dokazano, da je bilo posojilo odobreno, kar je tožnik z dvema pričama dokazal, da je toženec dobil posojilo, saj je celo A. A. predlagal, da naj sam to posojilo vrne tožniku in s tem zapre dolg, ki ga A. A. ima do toženca, ker je tudi A. B. vedel za posojilo, tožnik meni, da so to dokazi, na podlagi katerih je z zadostno mero gotovosti zaključiti, da je posojilo bilo dano in zato je tudi ta del tožbenega zahtevka utemeljen. Nadalje še navaja, da je pritožba potrebna glede odmere pravdnih stroškov. Tožnik naj bi bil toženi stranki dolžan povrniti kar 2.441,99 EUR pravdnih stroškov, kako je sodišče prišlo do tega zaključka, pa tožniku ni jasno. Sodišče popolnoma napačno ugotavlja uspeh pravdnih strank v pravdi. Tožnik je sprva vtoževal 9.655,73 EUR, s svojim tožbenim zahtevkom je uspel, in sicer primarno 1.310,20 EUR, naknadno še v znesku 2.828,64 EUR. Skupaj je tako uspeh tožnika skoraj 50 % oziroma kot je sodišče enkrat že pravilno ugotovilo 42,65 %. Ker je bila odločitev o stroških vedno razveljavljena, mora sedaj sodišče odločiti o vseh nastalih pravdnih stroških. Sodišče tu spet naredi za tožnika nerazumljiv obrat. Tožniku je namreč priznalo točke, kot jih je priglasil glede na Odvetniško tarifo, veljavno v času vložitve tožbe. Toženi stranki pa očitno sodišče priznava stroške po novi tarifi, veljavni 1. 1. 2009 - nagrado za postopek in nagrado za naroke. Takšna odmera stroškov ni pravilna. Tožena stranka bi prav tako morala stroške pravilno priglasiti po odvetniških točkah, po tarifi, ki veljala v času vložitve tožbe, v kolikor pa se toženi stranki priznavajo stroški po novi tarifi, pa ji gredo stroški zgolj za en narok in ne za vsak narok posebej, kot je to storilo sodišče. Sodišče je torej pri odmeri stroškov naredilo dve napaki, in sicer je napačno ugotovilo uspeh strank v pravdi, kot tudi napačno in po napačni tarifi odmerilo stroške tožene stranke. Zaradi navedenega tožeča stranka predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni v smislu pritožbenih navedb, podredno pa zadevo odstopi prvostopenjskemu sodišču v nadaljnje postopanje in odločanje.

Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi skladno z določbo 2. odstavka 347. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) opravilo pritožbeno obravnavo.

Na obravnavi je tožeča stranka obrazložila svojo pritožbo in pojasnila, da oporeka dokazni oceni sodišča prve stopnje. Upoštevati je potrebno dokaze in indice, ki kažejo na to, da je pritožnik posojilo tožencu izročil, ker ni nobenega listinskega dokaza o izročitvi denarja tožencu, s katerim bi razpolagal tožnik.

Tožnik je na obravnavi pritožbenemu sodišču predložil še pisno izjavo z dne 18. 12. 2012, v kateri ponovno podaja svojo izpoved o poteku dogodkov v zvezi s sporno zadevo ter nove dokaze (kreditno pogodbo, dokazila o depozitih in poslovanju na tožnikovem transakcijskem računu...), glede katerih je pojasnil, da jih ni predložil prej zato, ker se je zanašal na to, da bo vse potrebno vložil odvetnik. V zvezi s prometom na njegovem transakcijskem računu je navedel, da je iz izpiska razvidno, da je bil 25. 1. 2006 dvignjen znesek 1.200.000,00 SIT, kar se je zgodilo istega dne kot je zabeležen promet v dobro.

Tožena stranka je ugovarjala prekluzijo glede na novo predloženih dokazov in opozorila, da jih ni mogoče upoštevati, ker so predloženi prepozno. Nadalje je navedla, da izvedeni dokazi dokazujejo, da tožnik tožencu denarja ni izročil, le na indice pa se sodišče ne bi smelo opirati. V zvezi z A. A. je toženec pojasnil, da je le-ta prevzel poslovanje od toženca, nato pa je tožnik tudi z A. A. prišel v spor. V januarju 2006 je A. A. kupil kombi od toženca, s tem pa je toženec pridobil večja sredstva za plačilo računa A. Na obravnavi je pritožbeno sodišče ponovilo dokaze, izvedene pred sodiščem prve stopnje ter prebralo zapisnike glavnih obravnav, zlasti izpovedi tožnika, toženca in prič A. C., A. A., A. B., A. D., A. E. ter vpogledalo listine v spisu v prilogah A (A1 do A8), B (B1 do B8) in C (C1 do C6), dopis B z dne 11. 9. 2009 ter dopis A d.d. z dne 3. 2. 2012. Dokazov, predloženih na pritožbeni obravnavi, razen tožnikove pisne izjave, katere vsebina je enaka izpovedi tožnika na narokih za glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje, pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker je ugotovilo, da so bili predloženi prepozno, saj tožnik ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel predložiti tekom postopka na prvi stopnji (337. člen ZPP). Poleg tega na pritožbeni obravnavi stranka ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov (6. odstavek 348. člena ZPP).

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov ter pri tem pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo sicer popolno ugotovljeno, saj je sodišče prve stopnje v ponovnem postopku upoštevalo napotke pritožbenega sodišča iz sodbe in sklepa opr. št. Pdp 471/2011 z dne 8. septembra 2011 in ustrezno dopolnilo dokazni postopek, vendar pa dokazna ocena sodišča prve stopnje ni pravilna in prepričljiva.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe sicer ustrezno povzelo izpovedi zaslišanih prič, tožnika in toženca. Ugotovilo je, da tožnik glede na listinsko dokumentacijo ni z ničemer dokazal, da je od najetega kredita v višini 1.360.000,00 takratnih SIT znesek 1.000.000,00 SIT v gotovini izročil tožencu. Glede na izpovedi zaslišanih prič A. C., A. D. in A. E., ki so izpovedale, da o tem, da bi tožnik vzel kredit za toženca, ničesar ne vedo in ob upoštevanju izpovedi prič A. A. in A. B., da jima je le tožnik povedal, da naj bi vzel kredit za toženca, je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je izpoved toženca bolj prepričljiva od izpovedi tožnika. Pri tem je izpostavilo, da je toženec ves čas trdil, da od tožnika ni dobil nobene gotovine in da je za njegov kredit izvedel šele kasneje, ko tožnik ni več delal pri njem. Tožnikove izpovedi ni štelo za prepričljivo zlasti zato, ker se, kot je štelo sodišče prve stopnje, konkretnih okoliščin predaje denarja tožencu tožnik ni spominjal (čeprav je izpovedal, da je tožencu izročil en milijon SIT gotovine v kuverti na parkirišču C), tožniku v škodo pa je štelo tudi dejstvo, da naj bi tožnik ves čas trdil, da je bil kredit odobren v tolarjih, vendar je bil odobren v EUR in dne 25. 1. 2006 nakazan na tožnikov račun, kakor tudi dejstvo, da tožnik sodišču ni predložil nobenih dokazil o dvigih denarja za obdobje januar – februar 2006 in da tudi iz plačilnih list tožnika ne izhaja, da bi v obdobju od julija 2006 do februarja 2007 tožnik kredit v resnici odplačeval. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje nekaterih izvedenih dokazov ni pravilno ocenilo oziroma jih ni upoštevalo v zadostni meri ter da je zato brez ustrezne dokazne podlage verjelo le tožencu, čeprav je tožnikova izpoved bolj prepričljiva in podprta z drugimi dokazi. Tožnik je ves čas postopka trdil, da je vzel kredit (med drugim tudi) zato, da bi denar izročil tožencu zato, da bi le-ta s tem denarjem lahko poravnal obveznosti do dobavitelja A d.d. in da je toženec v času po izročitvi gotovine tudi plačal svoj dolg do dobavitelja. S poizvedbami, ki jih je sodišče prve stopnje tekom postopka opravilo pri A d.d., je bila potrjena resničnost tožnikovih trditev. Iz dopisa A d.d. z dne 3. 2. 2012 je namreč razvidno, da je toženec 31. 1. 2006 A res nakazal večji znesek in sicer 2.400.000,00 SIT, ter da so se ostale terjatve med pogodbenikoma zapirale z medsebojnimi kompenzacijami. Dejstvo je, da plačilo A s strani toženca časovno sovpada s pridobitvijo kredita, kar kaže na to, da tožnik govori resnico, zlasti če se ob tem upoštevata tudi izpovedi prič A. B. in A. A., ki jih prvostopenjsko sodišče prav tako neutemeljeno ni štelo za pomembni. Ni utemeljenih razlogov za dvom v njuno verodostojnost le zato, ker sta za posojilo, ki ga je tožnik vzel za toženca, izvedela predvsem iz pogovorov s tožnikom. Obe priči sta tožnikovo izpoved potrdili, pri čemer je A. A. med drugim izpovedal, da je slišal, da se tožnik in toženec stalno med sabo prepirata, ker je govora o nekem kreditu v znesku 1.000.000,00 SIT, A. Bpa, da mu je znano, da naj bi tožnik vzel kredit v zvezi s poslovanjem toženca kot s.p..

Upoštevajoč vse navedeno in rezultat celotnega dokaznega postopka, izvedenega pred sodiščem prve stopnje in na pritožbeni obravnavi, pritožbeno sodišče verjame tožniku, da je del prejetega bančnega posojila, to je 1.000.000,00 tedanjih SIT, izročil v gotovini tožencu. Tožnik sam ves čas postopka zatrjuje, da gre za znesek 1.000.000,00 SIT, zato je neutemeljeno vtoževal vračilo višjega zneska iz tega naslova (1.300.000,00 namesto 1.000.000,00 tedanjih SIT oziroma ustrezno vrednost v EUR). Njegov tožbeni zahtevek je torej le delno utemeljen, v višini 4.172,93 EUR, medtem ko do višjega zneska ni upravičen.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, delno podani, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter na podlagi 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot izhaja iz izreka. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Glede na takšno odločitev in spremenjen uspeh strank v postopku je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je uspel v višini 56,79 %, upoštevajoč pravnomočne odločitve o posameznih zahtevkih v predhodnem postopku ter odločitev pritožbenega sodišča v tej sodbi. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 7/1995 s spremembami in dopolnitvami – OT) ugotovilo potrebne stroške tožnika v skupnem znesku 3.200,03 EUR. Glede na uspeh v sporu je tožnik upravičen do povračila 56,79 % tega zneska, to je do zneska 1.817,30 EUR. Tožena stranka je povračilo stroškov priglasila napačno, po novem Zakonu o odvetniški tarifi, čeprav bi jih morala priglasiti po OT, veljavni v času vložitve tožbe, na kar pravilno opozarja tožnik v pritožbi. Zato toženi stranki, čeprav je v sporu delno uspela, stroškov ni mogoče priznati, ker niso priglašeni v skladu z določbo 2. odstavka 163. člena ZPP.

Tožnik je s pritožbo delno uspel, zato je upravičen do povračila sorazmernega dela potrebnih stroškov za pritožbo in za zastopanje na pritožbeni obravnavi. Potrebni stroški tožnika znašajo 449,20 EUR (pritožba - 500 točk, obravnava - 300 točk, 2% materialni stroški, 20% DDV), do višjih priglašenih stroškov pa tožnik ni upravičen, ker je storitev prejem in pregled sodbe zajeta v nagradi za zastopanje na obravnavi. Uspeh tožnika v pritožbenem postopku je 77%. Tožena stranka je v pritožbenem postopku pravilno priglasila stroške po OT. Potrebni stroški tožene stranke za udeležbo na obravnavi (zastopanje na obravnavi - 300 točk, urnina - 100 točk, 20% DDV) skupaj s kilometrino znašajo skupaj 486,72 EUR. Uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku je 23 %. Po medsebojnem poračunu stroškov je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 234,00 EUR.