Jedro

Zakonca sta 7. 11. 2001 sklenila darilno pogodbo v notarskem zapisu, s katero je toženec četrtinski del nepremičnine prenesel na toženko, tako da je ta, ob predhodnem vpisu do 1/4, postala lastnica ½ te nepremičnine (druga polovica je bila odsvojena že leta 1999). To pomeni, da je ¼ deleža na predmetni nepremičnini postala posebno premoženje toženke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da je nepremičnina parc. št. 1725/37 k.o. ... skupno premoženje toženih strank, kot tudi, da sta toženca vsak do ½ solastnika nepremičnine in da mora toženka izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo toženec vknjižil kot polovični solastnik nepremičnine. Tako je odločilo, ko je ugotovilo, da vknjižba tožene stranke kot edine lastnice temelji na plačilu kupnine iz sredstev, ki so bila njeno posebno premoženje, toženec pa tudi sicer ni kako drugače pridobil solastninske pravice.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentke

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Razlogi odločitve si nasprotujejo, saj sodišče po eni strani ugotavlja, da ni bistveno ali je bila tožnica v zemljiški knjigi vpisana kot ¼ lastnica nepremičnine v S. na podlagi neodplačnega pravnega posla (darilne pogodbe) ali na podlagi sporazuma o delitvi skupnega premoženja toženih strank kot zakoncev, po drugi strani pa v nadaljevanju izrecno ugotavlja, da je bila nepremičnina v S. kupljena s sredstvi, ki so posebno premoženje toženke, vse v posledici predhodno opravljene delitve skupnega premoženja zakoncev ter prejetega darila. Napačno je tudi stališče pritožbenega sodišča, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka s tem, ko se je izven trditvene podlage strank ukvarjalo z vprašanjem, ali je darilna pogodba po svoji vsebini morda sporazum v smislu 58. člena ZZZDR. Navaja, da sodišče darilne pogodbe, sklenjene v obliki notarskega sporazuma, ni neposredno presojalo, je pa nezakonito, da je na presoji te pogodbe utemeljilo svojo odločitev. Meni, da okoliščine, na katere veže sodišče svoje zaključke glede lastništva solastnega dela prodajane nepremičnine glede na v celoti neizkazano dejstvo, da je bilo skupno premoženje tožencev sploh razdeljeno, ne predstavljajo utemeljenega izhodišča za sprejete zaključke. Pri tem izpostavlja okoliščino, da je toženec pri sklepanju pogodbe o nakupu sporne nepremičnine dejansko sodeloval in v njej nastopal kot sopodpisnik. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožbeni zahtevek temelji na prvem odstavku 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), po katerem lahko upnik na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež. Tožnica razpolaga s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju Pg 352/98 z dne 17. 10. 2000, po kateri obstoji dolg toženca do tožnice v vtoževani višini.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, ki je prestalo pritožbeni preizkus in ga z revizijo ni več dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP); nepremičnino parc. št. 573/7 k.o. .. sta toženi stranki pridobili v času trajanja zakonske zveze. Pri tej nepremičnini sta se na podlagi prodajne pogodbe s tožencem z dne 16.11.1999 kot solastnika vsak do ¼ vknjižila zakonca L. Z darilno pogodbo v obliki notarskega sporazuma SV 727/01 z dne 17.11.2001 je toženec nato na toženko prenesel ¼ te iste nepremičnine, tako da je ta, ob predhodnem solastninskem deležu v višini ¼, postala lastnica ½ te nepremičnine. Soj polovični delež te nepremičnine je nato toženka 26.3.2003 prodala M. T. Tudi nepremičnina parc. št. 1725/37 k.o. ... je bila kupljena v času trajanja zakonske zveze. Kupoprodajno pogodbo je 18.6.2000 sklenila toženka z A. J. Kupnina za to nepremičnino je bila plačana z zneskom 10.300.000 SIT (s prodajo toženki podarjenega stanovanja) in 8.700.000 SIT (s prodajo idealnega deleža ½ nepremičnine parc. št. 573/7 k.o. ...).

8. V skladu z drugim odstavkom 58. člena ZZZDR se lahko v času trajanja zakonske zveze skupno premoženje razdeli po sporazumu ali na zahtevo enega ali drugega zakonca. Drugi odstavek 62. člena ZZZDR pa določa, da lahko zakonca sklepata med seboj vse pravne posle, ki bi jih lahko sklepala tudi z drugimi osebami, in na tej podlagi ustanavljata pravice in obveznosti. Zakonca sta 7. 11. 2001 sklenila darilno pogodbo v notarskem zapisu, s katero je toženec četrtinski del nepremičnine v S. prenesel na toženko, tako da je ta, ob predhodnem vpisu do 1/4, postala lastnica ½ te nepremičnine (druga polovica je bila odsvojena že leta 1999). To pomeni, da je ¼ deleža na predmetni nepremičnini postala posebno premoženje toženke. V kolikor bi tožnik menil, da je bil s takšnim razpolaganjem toženca oškodovan, bi moral vložiti pauliansko tožbo s skladu z 256. členom Obligacijskega zakonika.

9. Zatrjevane procesne kršitve niso podane. Kot je revidentki pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, morebitna prekoračitev trditvene podlage v zvezi s „pravo“ naravo darilne pogodbe ni pripeljala do drugačnega zaključka kot če bi sodišče upoštevalo le darilno pogodbo kot tako. V vsakem primeru je podarjena ¼ na nepremičnini v S. postala posebno premoženje toženke. Ni sporno, da je nepremičnina v S. predstavljala skupno premoženje, sporno je le, ali spada nepremičnina v S. v posebno premoženje toženke. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev je kupnino za nepremičnino toženka poravnala iz svojega posebnega premoženja (10.300.000 SIT s prodajo toženki podarjenega stanovanja s strani njene tete in 8.700.000 SIT (od 11.500.000 SIT kot je znašala ¼ nepremičnine v S.), toženec pa na nepremičnini niti kasneje ni pridobil nobenih stvarnopravnih upravičenj.

10. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno in ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba tožničino revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.