Jedro

Premoženje, ki ga je toženka pridobila na podlagi neodplačnega pravnega posla, ki ga tožeča stranka ni izpodbijala, kot tudi premoženje, ki se v civilni delitvi skupnega premoženja lahko opravi celo tako, da se nerazdeljen del skupnega premoženja proda in se izkupiček razdeli, ima v obeh primerih lastnost posebnega premoženja.

sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Izrek

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da je nepremičnina parc. št. 1725/37 k.o. St. skupno premoženje toženih strank, kot tudi, da sta toženca vsak do 1/2 solastnika nepremičnine in da mora toženka izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo toženec vknjižil kot polovični solastnik nepremičnine. Tako je odločilo, ko je ugotovilo, da vknjižba tožene stranke kot edine lastnice temelji na plačilu kupnine iz sredstev, ki so bila njeno posebno premoženje, toženec pa tudi sicer ni kako drugače pridobil solastninske pravice.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava in posledično napačno ugotovljeno dejansko stanje kot tudi, da so o odločilnih dejstvih med razlogi sodbe nasprotja oz. so razlogi nejasni in pomanjkljivi ter v nasprotju z izrekom sodbe, zato te tudi ni mogoče preizkusiti. Pritožba sodišču očita, da je povsem neutemeljeno zaključilo, da sta toženca sklenila sporazum o delitvi skupnega premoženja po 1. odst. 64. čl. ZZZDR, ki naj bi ga predstavljal notarski zapis z naslovom "darilna pogodba". Za takšen zaključek sodišče ni imelo trditvene podlage tožene stranke v odgovoru na tožbo, a je kljub temu povsem samovoljno presojalo vsebino listine, ki je sploh ni imelo. Presojo listine je oprlo zgolj na zemljiškoknjižni izpisek za parc. št. 573/7 k.o. S., iz katerega sledi le to, da se je toženka kot lastnica 1/4 nepremičnine v S. vpisala na podlagi darilne pogodbe. Sodišču prve stopnje očita, da je sicer pravilno ugotovilo, da je bila nepremičnina v S. skupno premoženje toženih strank, nato pa v nasprotju s trditveno podlago in določili materialnega prava zaključilo, da je bilo z darilno pogodbo razdeljeno skupno premoženje zakoncev, ki ga je predstavljala nepremičnina v S. Skupno premoženje tožencev v S. pa ni bilo nikoli razdeljeno, toženca sta s kupnino od prodaje nepremičnine v S. kupila nato nepremičnino v St., zato je tudi sporna nepremičnina njuno skupno premoženje. Pritožba očita sodišču prve stopnje še, da so zaključki sodišča prve stopnje, katera sredstva so bila uporabljena za nakup nepremičnine v St., povsem nepreverljivi. Udeležbo pri nakupu nepremičnine v St. pa je toženi izkazal tudi s tem, da se je na pogodbo o nakupu nepremičnine tudi podpisal. Izpovedbe tožencev v zvezi z vlaganji v nepremičnino v St. po nakupu so neverodostojne, zato so tudi zaključki sodišča, ki je takšnim izpovedbam sledilo, napačni. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti tudi stroškovno ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da nepremičnina v St. sodi v skupno premoženje zakoncev, pravilna. Glede na izpovedbo tožencev, zaslišanih na glavni obravnavi, sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku, ko se je izven trditvene podlage strank ukvarjalo še z vprašanjem, ali je darilna pogodba po svoji vsebini morda sporazum v smislu 58. čl. ZZZDR. Obstoju listine z naslovom "darilna pogodba" v obliki notarskega zapisa z dne 7.11.2001, opr. št. SV 727/1, na podlagi katere se je toženka v zemljiško knjigo vpisala kot lastnica nepremičnine v S. do 1/4, tožeča stranka ni nikoli nasprotovala in se je na to listino v obrazložitvi tožbe v 2. odst. na 3. strani celo sklicevala. Za odločitev v tej zadevi pa pravzaprav niti ni bistveno, ali se je toženka kot lastnica 1/4 nepremičnine v S. v zemljiško knjigo vpisala na podlagi neodplačnega pravnega posla - darilne pogodbe ali na podlagi sporazuma o delitvi skupnega premoženja, ker so posledice za upnika - tožečo stranko, v obeh primerih enake. Premoženje, ki bi ga toženka pridobila na podlagi neodplačnega pravnega posla, ki ga tožeča stranka ni izpodbijala, kot tudi premoženje, ki se v civilni delitvi skupnega premoženja lahko opravi celo tako, da se nerazdeljen del skupnega premoženja proda in se izkupiček razdeli, ima namreč v obeh primerih lastnost posebnega premoženja. Ker obstoj darilne pogodbe v obliki notarskega zapisa z dne 7.11.2001 med pravdnimi strankami niti ni sporen, se je sodišče prve stopnje odveč ukvarjalo še z vprašanjem, ali darilna pogodba prikriva sporazum o delitvi skupnega premoženja in je v skladu s kriteriji iz 59. čl. ZZZDR. Ker pa se je toženka ves čas postopka sklicevala, da nepremičnina v St. nima značaja skupnega premoženja, je nato sodišče prve stopnje na podlagi pravilne uporabe materialnega prava ugotavljalo tudi, kdaj je bila sporna nepremičnina pridobljena in način oz. vir sredstev, s katerimi je bila ta nepremičnina pridobljena. V postopku na prvi stopnji je bilo tako ugotovljeno, da je bila nepremičnina v St. sicer kupljena v času trajanja zakonske zveze, da pa je toženka nepremičnino kupila z denarjem, ki ga je pridobila s prodajo svoje 1/4 nepremičnine v S. ter stanovanja v D., ki ji ga je podarila teta in je bilo zato njeno posebno premoženje. Neutemeljena je pavšalna pritožbena navedba, da zaključka sodišča, katera sredstva so bila uporabljena za nakup nepremičnin v St., ni mogoče preveriti. Sodišče prve stopnje je v zadnjem odstavku obrazložitve sodbe na strani 4, ki se nadaljuje v prvem odstavku na strani 5, povsem preverljivo obrazložilo, na podlagi česa je napravilo zaključek, da je nepremičnina v St. kupljena s sredstvi, ki so posebno premoženje toženke. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na citirano obrazložitev sodišča prve stopnje. Ker na podlagi obrazloženega tudi pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je bila nepremičnina v St. kupljena s sredstvi, ki so posebno premoženje toženke, ne pa s sredstvi, ki bi jih z delom pridobila oba zakonca, je bilo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka materialno pravo pravilno uporabljeno. Takšnega zaključka ne more spremeniti niti dejstvo, na katerega opozarja pritožba, da se je toženec na Pogodbo o nakupu nepremičnine v St. podpisal. Na koncu pritožba še pavšalno polemizira z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je sprejelo izpovedbo tožencev, da toženec v nepremičnino v St. po nakupu ni vlagal, ker za to tudi ni imel sredstev. Pritožba, ki ne navaja nobenega razloga, ki bi vzbujal dvom v izpoved tožencev, je neutemeljena in jo je že zato potrebno zavrniti.

Po vsem navedenem uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Razlogi v obrazložitvi izpodbijane sodbe so jasni in je na podlagi njih tudi mogoče preizkusiti posledico, ki sledi iz izreka sodbe, kar je pritožbeno sodišče tudi naredilo. In ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev postopka, niti tistih, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo tožeče stranke na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Tožeča stranka, ki je v pritožbenem postopku propadla, sama nosi stroške pritožbenega postopka (154. čl. Zakona o pravdnem postopku).