Jedro

Sodišče ni pristojno oceniti javnega uslužbenca namesto njegovega nadrejenega in zato sodno varstvo v delu tožbe, ki se nanaša na tožničino zahtevo, da sodišče samo določi oceno delovne uspešnosti tožnice, ni dopustno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje delno razveljavi v I. tč. izreka (glede odločitve, da se tožba zavrže glede 1. in 2. tč. tožbenega zahtevka, ki se glasita: „1. Sklep RS, Ministrstva za ..., Inšpektorata RS za …., št. ... z dne 6. 5. 2011, se odpravi; 2. Ocena dela tožnice na ocenjevalnem listu za oceno delovne uspešnosti javne uslužbenke A.A. za leto 2010, se odpravi“) in v II. tč. izreka (stroški postopka) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem se pritožba zavrne in se v delu odločitve, ki se nanaša na zavrženje tožbe glede 3. tč. tožbenega zahtevka, ki glasi: „Tožnica se v ocenjevalnem obdobju za leto 2010 oceni z oceno odlično“, potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo (I. tč. izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 507,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (II. tč. izreka).

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica iz vseh razlogov iz 1. odst. 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Tožnica izpostavlja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ne izkazuje pravnega interesa za vodenje te pravde. Tožnica je bila v letu 2010 zaposlena pri toženi stranki, kjer je bila tudi ocenjena z oceno prav dobro. Zaradi izvajanja psihičnega nasilja na delovnem mestu je bila tožnica prisiljena najti drugo zaposlitev. Ta zaposlitev, ki je prav tako zaposlitev v javnem sektorju, ne pretrga teka napredovalnega obdobja, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. V nasprotju z določbo 20. čl. ZSPJS je namreč stališče, da se ob zaposlitvi na drugem delovnem mestu v drugi plačni podskupini plačnih razredov napredovanja ne prenaša. Sodišče niti ni presojalo vprašanja istovrstnosti delovnega mesta, da bi sploh lahko ocenilo, ali je možna ohranitev plačnih razredov napredovanja. Tožnica zaradi spremembe plačnega podrazreda ni izgubila pravnega interesa za tožbo. Tudi v 8. čl. Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede ni podlage za stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje. Stališče sodišča prve stopnje je nepravilno tudi v delu, kjer navaja, da ni pristojno za ocenjevanje javnih uslužbencev. Takšno stališče je v nasprotju z 17. a. čl. ZSPJS in tudi sodno prakso. Tožnica v pritožbi ponavlja tudi navedbe, ki se nanašajo na izvedbo samega vodenja postopka ocenjevanja pri delodajalcu. Izrecno se pritožuje tudi zoper stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je tudi po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/2008). Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje storilo relativno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (1. odst. 339. čl. ZPP v zvezi z 1. odst. 274. čl. ZPP), posledično pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki v letu 2010 ocenjena z oceno „zelo dobro“. Tožnica z oceno ni bila zadovoljna, zato je podala pritožbo na Komisijo, ki pa je njeno pritožbo zavrnila. Tožnica je bila do 31. 8. 2011 zaposlena pri toženi stranki kot inšpektor svetnik (šifra delovnega mesta C...), nato pa se je z dnem 1. 9. 2011 zaposlila na Občini ..., na delovnem mestu vodja oddelka za okolje v nazivu podsekretar, šifra delovnega mesta C.... Tožnica je torej ob spremembi delodajalca zamenjala tudi plačno podskupino, in sicer je bila razporejena iz plačne podskupine C6, v plačno podskupino C2. Sodišče je upoštevajoč 20. čl. Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) in 8. čl. Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba, Ur. l. RS, št. 51/2008 in nasl.) ugotovilo, da javni uslužbenec ob zaposlitvi na delovnem mestu v drugi plačni podskupini plačnih razredov napredovanja ne prenaša. Glede na navedeno je ugotovilo, da zaradi pretrganja napredovalnega obdobja letna delovna ocena tožnice za leto 2010 nima nobenega vpliva na njene pravice iz delovnega razmerja, zato je ocenilo, da tožnica ne izkazuje pravnega interesa za vodenje te pravde. Posledično je njeno tožbo zavrglo.

V 20. čl. ZSPJS je med drugim določeno, da je ohranitev plačnih razredov napredovanja možna pri istem ali drugem delodajalcu v isti plačni podskupini ali na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih v različnih plačnih podskupinah. Smiselno enako določa 2. odst. 8. čl. Uredbe. Pri prehodu na drugo delovno mesto v okviru javnega sektorja se javnemu uslužbencu napredovalno obdobje ne prekine v primeru, če zasede delovno mesto v istem ali nižjem tarifnem razredu v isti plačni podskupini ali na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih v različnih plačnih podskupinah.

Tožnica utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje niti ni presojalo vprašanja istovrstnosti oz. sorodnosti delovnih mest, na katerih je bila tožnica zaposlena. Zgolj na podlagi primerjave delovnega mesta, ki ga je tožnica zasedala pri toženi stranki in novega delovnega mesta, bi bilo mogoče oceniti ali sta delovni mesti istovrstni oz. sorodni ter je zato mogoča oz. ni mogoča ohranitev plačnih razredov napredovanja po ZSPJS in Uredbi.

Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča v zvezi z navedenim ni izvajalo dokaznega postopka, čeprav gre za odločilne okoliščine v tem sporu, je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi, izpodbijani sklep delno razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354., 355. člen ZPP), saj je ugotovilo, da glede na naravo stvari, samo navedene pomanjkljivosti ne more odpraviti. V ponovljenem postopku se bo tako moralo sodišče prve stopnje opredeliti do istovrstnosti oz. sorodnosti obeh delovnih mest, nato pa odločiti o vsebini tožbenega zahtevka. Glede na to, da je bilo o tožničini oceni odločeno z dokončnim sklepom, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ima tožnica že po 25. čl. Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprememb.) zoper sklep Komisije za pritožbe, pravico do sodnega varstva, zato je že iz tega razloga zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica nima pravnega interesa za vložitev tožbe.

Pritožbeno sodišče je zgolj delno razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in sicer v v I. tč. izreka (glede odločitve, da se tožba zavrže glede 1. in 2. tč. tožbenega zahtevka, ki glasita: „1. Sklep RS. Ministrstva za ...r, Inšpektorata RS za ..., št. ... z dne 6. 5. 2011, se odpravi; 2. Ocena dela tožnice na ocenjevalnem listu za oceno delovne uspešnosti javne uslužbenke A.A. za leto 2010, se odpravi“) in v II. tč. izreka (stroški postopka), saj je v delu odločitve, ki se nanaša na zavrženje tožbe v 3. tč. tožbenega zahtevka, ki glasi: „Tožnica se v ocenjevalnem obdobju za leto 2010 oceni z oceno odlično“, sklep sodišča prve stopnje pravilen.

ZSPJS in Uredba namreč dajeta izrecno pooblastilo nadrejenemu, da na podlagi svojega subjektivnega doživljanja čimbolj objektivno oceni delavčevo delovno uspešnost oz. prispevek posameznega uradnika k delovanju organa v posameznem ocenjevalnem obdobju. Pri tem je ocena sodišča že po naravi stvari omejena izključno na presojo pravilnega vrednotenja posameznih kriterijev, kot so predpisani v citiranih predpisih in nikakor ne more nadomestiti subjektivne ocene nadrejenega o tem, kakšen je prispevek posameznega uradnika k delovanju organa, saj sodišče dela organa ne pozna. Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da sodišče ni pristojno oceniti javnega uslužbenca namesto njegovega nadrejenega in zato sodno varstvo v delu tožbe, ki se nanaša na tožničino zahtevo, da sodišče samo določi oceno delovne uspešnosti tožnice za leto 2010 ni dopustno. Ker je torej v tem delu odločitev sodišča prve stopnje pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. čl., 366. čl. ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče že iz zgoraj navedenih razlogov sklep sodišča prve stopnje delno razveljavilo, se do drugih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.