Jedro

Za presojo o tem, ali je revizija dovoljena, ni pomembno, ali se ocenjena vrednost nanaša le na sedaj izpodbijani pravnomočni sklep sodišča druge stopnje ali pa je ta vrednost glede na tri zahtevke v tožbi nižja in predstavlja le tretjino te vrednosti. V vsakem primeru - ker vrednost spora ne presega 40.000,00 EUR - bi morala tožnica predlagati dopustitev revizije, šele v primeru dopuščene revizije pa bi lahko vložila revizijo.

Izrek

Revizija se zavrže. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožnice, s katero je ta zahtevala odpravo sklepa Komisije za preizkus ocene Republike Slovenije, Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor, št. 100-3/2011-13 z dne 6. 5. 2011, odpravo ocene tožnice na ocenjevalnem listu za oceno delovne uspešnosti za leto 2010 ter da se v ocenjevalnem obdobju za leto 2010 oceni z oceno odlično. Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka.

2. Odločitev sodišča o zavrženju tožbe v delu, v katerem je tožnica zahtevala, da jo sodišče oceni z oceno odlično, temelji na presoji, da sodišče ni pristojno za ocenjevanje javnih uslužbencev, tudi če bi ugotovilo, da bi bilo potrebno javnega uslužbenca oceniti drugače, kot ga je ocenil nadrejeni. V preostalem delu tožbe (v zvezi z zahtevkom za odpravo citiranega sklepa in odpravo ocene) odločitev temelji na tem, da je tožnica 31. 8. 2011 zaključila delovno razmerje pri toženi stranki in se s 1. 9. 2011 zaposlila v Občini ..., da je s tem prišlo do pretrganja napredovalnega obdobja in letna delovna ocena tožnice za leto 2010 nima nobenega vpliva na njene pravice iz delovnega razmerja pri novem delodajalcu; s tem je prenehal pravovarstveni interes tožnice.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje delno razveljavilo v I. točki izreka, in sicer glede odločitve o zavrženju tožbe glede 1. in 2. točke tožbenega zahtevka (zahtevka za odpravo sklepa z dne 6. 5. 2011 ter odpravo ocene dela tožnice za leto 2010) in v II. točki izreka (odločitev o stroških postopka) ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v delu odločitve, ki se nanaša na zavrženje tožbe glede zahtevka, da se tožnica v ocenjevalnem obdobju za leto 2010 oceni z oceno odlično, potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo.

4. Odločitev o delni razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje temelji na tem, da je sodišče prve stopnje sprejelo zmotno materialnopravno stališče v zvezi s prekinitvijo napredovalnega obdobja, saj se to ne prekine v primeru, če javni uslužbenec zasede delovno mesto v višjem ali nižjem tarifnem razredu v isti plačni podskupini ali na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih v različnih plačnih podskupinah, temelji pa tudi na tem, da je bilo o tožničini oceni odločeno z dokončnim sklepom - v takšnem primeru ima že po 25. členu Zakona o javnih uslužbencih pravico do sodnega varstva. V zvezi z odločitvijo o zavrženju tožbe glede zahtevka o ocenitvi tožnice z oceno odlično je pritožbeno sodišče obrazložilo, da Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS) in Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede dajeta izrecno pooblastilo nadrejenemu, da oceni delavčevo delovno uspešnost; ocena sodišča je omejena izključno na presojo pravilnega vrednotenja posameznih kriterijev; sodišče ni pristojno ocenjevati javnega uslužbenca namesto nadrejenega delavca.

5. Zoper odločitev pritožbenega sodišča v II. točki izreka (1), ki se nanaša na zavrnitev tožničine pritožbe glede odločitve o zavrženju tožbe v zvezi z zahtevkom, da se tožnica v ocenjevalnem obdobju za leto 2010 oceni z oceno odlično, je revizijo vložila tožnica. Navaja, da naj bi sodišče odločilo povsem samovoljno in arbitrarno. S tem naj bi kršilo pravico do enakosti pred zakonom oziroma do enakega varstva pravic iz 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije, sicer pa sodba ne doseže minimalnih zahtev obrazložitve, kar predstavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nato navaja, da tožnici ni bila dana možnost zagovora pred komisijo za preizkus ocene, kar naj bi predstavljalo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da na nekatere pritožbene navedbe ni bilo odgovorjeno, kar naj bi predstavljalo kršitev 360. člena ZPP oziroma kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Uveljavlja tudi zmotno materialnopravno presojo v zvezi s tem, da sodišči nista pristojni za ocenjevanje javnih uslužbencev. To naj bi bilo v nasprotju s 17. a členom ZSPJS in sodno prakso. S takšnim stališčem sodišč druge in prve stopnje naj bi bila stranki odvzeta možnost nadaljnje vsebinske presoje ocene pred sodiščem. Prav iz 17. a člena ZSPJS izhaja, da ima javni uslužbenec zoper oceno komisije pravico uveljavljati sodno varstvo.

6. Tožena stranka v odgovor na revizijo predlaga zavrženje revizije in navaja, da gre za premoženjski individualni delovni spor v ocenjeni vrednosti (s strani tožnice) 5.000,00 EUR, torej znaša vrednost vsakega od zahtevkov 1.666,67 EUR in ne dosega 2.000,00 EUR, kar je pogoj za dopustitev revizije. Tudi če bi sodišče upoštevalo celotno vrednost spornega predmeta, bi tožnica morala vložiti predlog za dopustitev revizije, česar pa ni storila. Meni, da je stališče sodišča, da sodišče ne more nadomestitve subjektivne ocene nadrejenega pravilno in v skladu s sodno prakso. Neutemeljeni so tudi očitki o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožba ni bila zavržena v zvezi z zahtevkom, ki se nanaša na postopek ocenjevanja in vrednotenja po posameznih kriterijih.

7. Revizija ni dovoljena.

8. Tožbeni zahtevki v tej zadevi se ne nanašajo na denarni znesek, torej gre za individualni delovni spor o posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, ki niso premoženjske narave. V takšnem primeru je odločilna vrednost spornega predmeta, ki ga je tožnica navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP), to je znesek 5.000,00 EUR.

9. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) nima izrecne določbe o dovoljeni reviziji v takšnem sporu. Zato je glede na 19. člen ZDSS-1 treba upoštevati ZPP, ki v drugem odstavku 367. člena določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR. Če revizija po tem odstavku ni dovoljena, je dovoljena le, če je v skladu s 367. a členom istega zakona dopustiti sodišče (dopuščena revizija - drugi odstavek). Iz četrtega odstavka iste zakonske določbe pa izhaja, da če zakon določa, da revizije ni ali če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000,00 EUR, sodišče revizije ne more dopustiti, razen v delovnih in socialnih sporih. V delovnih in socialnih sporih bi bilo torej (v nasprotju s stališčem tožene stranke) možno revizijo dopustiti tudi v primerih, če vrednost spora ne bi presegla 2.000 EUR.

10. Tožnica je vrednost spora ocenila s 5.000,00 EUR. Za presojo o tem, ali je revizija dovoljena, ni pomembno, ali se ocenjena vrednost nanaša le na sedaj izpodbijani pravnomočni sklep sodišča druge stopnje ali pa je ta vrednost glede na tri zahtevke v tožbi nižja in predstavlja le tretjino te vrednosti. V vsakem primeru - ker vrednost spora ne presega 40.000,00 EUR - bi morala tožnica predlagati dopustitev revizije, šele v primeru dopuščene revizije pa bi lahko vložila revizijo.

11. Revizija, ki ni dovoljena že po zakonu in ni bila dopuščena, ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP), zaradi česar jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP v povezavi s prvim odstavkom 374. člena ZPP) (2).

12. Odločitev o revizijskih stroških in stroških odgovora na revizijo se pridrži za končno odločbo – glede na to, da bo o utemeljenosti zahtevkov tožnice v zvezi z odpravo citiranega sklepa z dne 6. 5. 2011 in odprave ocene dela tožnice za leto 2010 ponovno tekel postopek pred sodiščem prve stopnje (smiselno po četrtem odstavku 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Gre za sklep in ne za sodbo, kot to v reviziji napačno navaja tožnica.

Op. št. (2): Glede na navedeno odločitev revizijsko sodišče tudi ne odgovarja na revizijske navedbe, od katerih se nekatere tudi sicer sploh ne nanašajo na izpodbijani del sklepa in z njim nimajo nobene zveze.