Jedro

Vtoževana služnost predstavlja poseg države kot nosilca javnega interesa(oziroma oseb, ki jim država poveri izvajanje tega interesa) v zasebno lastnino, zato za pridobitev take služnosti ni mogoče uporabiti splošnih pravil o možnih načinih pridobitve služnosti. Povedano pomeni, da priposestvovanje kot način omejitve lastninske pravice v javno korist, ni dopustno, saj bi pomenilo poseg v z ustavo zavarovano pravico do zasebne lastnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba in sklep razveljavi glede odločitve o zahtevku na ugotovitev služnosti na parc.št. 1104/10 in 1104/5 k.o. R. (2. točka), glede opustitvenega zahtevka, kolikor se nanaša na služnost na parc.št. 1082, 1083/5, 1105/2 in 1105/3 k.o. R., glede podrejenega tožbenega zahtevka glede začasne odredbe in glede pravdnih stroškov ter se v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma postopek.

Sicer se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu (glede služnosti na parc.št. 1084/3 k.o. R. in glede opustitvenega dela zahtevka, kolikor se nanaša na parc.št. 1084/3 k.o. R.) potrdi izpodbijana sodba.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je Okrajno sodišče v Novi Gorici zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da obstaja v korist vsakokratnega lastnika parc.št. 376/1 k.o. D. služnostna pravica hoje in voženj z vsemi motornimi vozili za potrebe nadzora, vzdrževanja in obnove električnega daljnovoda za Dv 110 kV Gorica – Divača po obstoječi cestni trasi po parc.št. 1084/3 k.o. R., ter na ugotovitev, da obstaja v korist tožeče stranke služnostna pravica napeljave, vzdrževanja in obnove električnega daljnovoda za Dv 110 kV Gorica – Divača v širini 15 levo in desno od osi DV in služnostna pravica hoje in voženj zaradi dostopa do tega daljnovoda, vse po parc.št. 1104/10 in 1104/5 k.o. R. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na prepoved vznemirjanja te služnosti in podrejeni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka proti plačilu pravične odškodnine dolžna po svojih nepremičninah s parc.št. 1082, 1083/5, 1105/2 in 1105/3 k.o. R. dopustiti tožeči stranki dostop do daljnovoda zaradi nemotenega delovanja. Sodišče prve stopnje je hkrati s sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe in tožeči stranki naložilo, da toženi povrne pravdne stroške. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bil daljnovod postavljen leta 1939, da pa tožeča stranka ni izkazala, da bi bila pravna naslednica družb S. in TOZD E. Motilna ravnanja, ki jih zatrjuje tožeča stranka, so se nanašala na izvajanje del pri rekonstrukciji daljnovoda, za katero tožeča stranka že ima vknjižena služnostno pravico postavitve, rekonstrukcije, napeljave, obratovanja , nadzora in vzdrževanja električnega daljnovoda DV 2 x 110 kV Gorica – Doblar, in ne na vtoževano služnost. Ker se vse tožbene navedbe glede motilnih ravnanja nanašajo na daljnovod Gorica Doblar in ne na daljnovod Gorica Divača, tožeča stranka niti ni navedla dejstev, na katere opira tožbeni zahtevek. Za začasno odredbo ni izkazana verjetnosti terjatve.

Zoper sodbo in sklep se tožeča stranka pritožuje. Navaja, da dejstvo, ali je pravni naslednik italijanske družbe, ni odločilno, saj se v priposestvovalno dobo všteva čas, ko so predniki sedanjega posestnika imeli posest, ni torej potrebno univerzalno pravno nasledstvo, zadošča že singularno. Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka posest imela od leta 1990 do vložitve tožbe 2008, ni pa se ukvarjalo z vprašanjem, ali sta TOZD E. in S. izvrševali posest služnosti in v kakšnem obsegu. Nasledstvo v razmerju do TOZD E. izhaja iz Odloka o ustanovitvi javnega podjetja za prenos električne energije in javnih podjetjih za distribucijo električne energije (Uradni list 38/1990), s katerim je bila tožeča stranka ustanovljena. Dejstvu pravnega nasledstva tožena stranka niti ni ugovarjala, trdila je le, da je bila tožeča stranka ustanovljena šele leta 1990, hkrati pa je priznavala obstoj daljnovoda še iz časov Italije (po njenih trditvah naj bi šlo za daljnovod 20kV, kar pa se je izkazalo, da gre za pomoto pri priloženih listinah in da je dejansko ves čas obstajal daljnovod 110 kV). Ker tožeča stranka ni dala pravilnega ugovora, bi moralo sodišče služnost šteti za priznano. Tožeča stranka se ne strinja tudi z ugotovitvijo, da je tožbeni zahtevek glede vznemirjanja služnosti nesklepčen. Gre za nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, saj se celo navedbe tožene stranke nanašajo na vtoževano služnost. Res je tožeča stranka najprej zatrjevala, da se je tožena uprla rekonstrukciji daljnovoda 2 x 110 kV, vendar je v nadaljnjih pripravljalnih vlogah te navedbe popravila. Tožeča stranka je v dokaz svojim trditvam ponudila številne dokaze, izvedbo katerih je sodišče neutemeljeno zavrnilo. V zvezi z začasno odredbo in verjetnostjo terjatve se tožeča stranka sklicuje na svoje navedbe v pritožbi zoper sodbo, glede škode pa je podala ustrezne navedbe, do katerih se sodišče ni opredelilo. Sodišče ni upoštevalo navodil Višjega sodišča ob razveljavitvi prvega sklepa o začasni odredbi.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe. Tožeča stranka ni zatrjevala posesti pravnih prednikov, zato o priposestvovanju ni mogoče govoriti. Iz citiranega odloka tudi ne izhaja, da bi bil TOZD E. njen pravni prednik. Tožena stranka tudi pritrjuje razlogom sodišča glede vznemirjanja služnosti. Tako ali tako pa tožeča stranka ni dokazala obstoja služnosti.

Pritožba je delno utemeljena.

V 1. točki tožbe je tožeča stranka vtoževala priposestvovanje klasične služnosti in sicer naj bi tožeča stranka in njeni pravni predniki v korist vsakokratnega lastnika parc.št. 376/1 k.o. D. priposestvovala služnost hoje in vožnje po parc.št. 1084/3 k.o. R. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker naj tožeča stranka ne bi izkazala, da je pravna naslednica družb S. in TOZD E., in zato ni aktivno legitimirana za uveljavljanje služnostne pravice. Razlogi sodišča so napačni, saj ni potrebno, da bi tožeča stranka (pod predpostavko, da bi bilo priposestvovanje dopustno) izkazala univerzalno pravno nasledstvo po družbah, ki sta v preteklosti upravljali z daljnovodom, temveč bi zadoščalo, da bi izkazala, da že ves čas obstaja daljnovod in da je na podlagi ustreznih predpisov sedanji upravljalec daljnovoda kot javne infrastrukture. To pa je tožeča stranka izkazala. Kljub temu pa je odločitev o zavrnitvi zahtevka pravilna. Tožeča stranka je namreč navajala, da se na parc.št. 376/1 k.o. D. začne daljnovod 110 kV Gorica – Divača. V letu 2002 naj bi s tožencem sklenila pogodbo o ustanovitvi služnosti, s katero je tožeča stranka pridobila pravico odstranitve obstoječih električnih vodnikov in postavitve DV stebra na parc.št. 1083/5 k.o. R. in pravico hoditi in voziti po delu služečih parcel za potrebe daljnovoda. Ker so bila s pogodbo dogovorjena medsebojna razmerja v zvezi z rekonstrukcijo obstoječega daljnovoda, je očitno, da je tožeča stranka enako služnost izvrševala že ves čas od postavitve daljnovoda v letu 1939, zato naj bi služnost priposestvovala. Že potrditvah tožeče stranke gre za služnost v javno korist. Vtoževana služnost predstavlja poseg države kot nosilca javnega interesa (oziroma oseb, ki jim država poveri izvajanje tega interesa) v zasebno lastnino, zato za pridobitev take služnosti ni mogoče uporabiti splošnih pravil o možnih načinih pridobitve služnosti. Za služnost v javnem interesu sta bila ves čas predvidena samo dva načina nastanka: pogodba in upravni postopek prisilne ustanovitve služnosti. Tudi ustavno sodišče RS je v v več svojih odločbah, ko je obravnavalo primere, ko so bili dejanski posegi, ki imajo značaj razlastitve, opravljeni v preteklosti, še vedno pa se nepremičnine uporabljajo v javno korist, poudarilo, da oseba, ki bi sicer lahko bila razlastitveni upravičenec, svoje opustitve zakonitega ravnanja, potrebnega za izpolnitev pogojev za dopustnost posega v lastninsko pravico na nepremičninah, ne more odpraviti na podlagi sklicevanja na določbe o originarni pridobitvi pravic po splošnih pravilih. Povedano pomeni, da priposestvovanje kot način omejitve lastninske pravice v javno korist, ni dopustno, saj bi pomenilo poseg v z ustavo zavarovano pravico do zasebne lastnine. Ker tožeča stranka vtoževane služnosti na parc.št. 1084/3 k.o. R. ni mogla priposestvovati, je bil tožbeni zahtevek v tem delu pravilno zavrnjen. Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbo glede služnosti na parc.št. 1084/3 k.o. R. kot neutemeljeno zavrnilo in v točki 1. in v delu točke 3., ki se na to služnost nanaša, potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

V preostalem delu je pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve o primarnem tožbenem zahtevku ugotovilo, da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V točki 2. je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da obstoji v korist tožeče stranke služnost napeljave, obratovanja, nadzora, vzdrževanja in obnove električnega daljnovoda za DV 110 kV Gorica – Divača ter služnostna pravica hoje in voženj zaradi dostopa do daljnovoda, vse na parc.št. 1082, 1083/5, 1105/2 in 1105/3 k.o. R., v točki 3. pa je tožeča stranka zahtevala, da toženec opusti vsakršno poseganje v služnostno pravico na teh parcelah. Sodišče prve stopnje pa je v točki 2. zavrnilo zahtevek za ugotovitev služnosti na parc.št. 1104/10 in 1104/5 k.o. R., ki sploh nista bili predmet zahtevka, v točki 3. pa je zavrnilo zahtevek na opustitev poseganja v to služnost (torej na parc.št. 1104/10 in 1104/5) in sicer naj bi morala tožena stranka prenehati prepovedovati in preprečevati posege in prevoze po parc.št. 1082, 1083/5, 1105/2 in 1105/3 k.o. R. Tak izrek je nerazumljiv, sodbe ni mogoče preizkusiti in jo je bilo treba že iz tega razloga v preostalem delu razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v razveljavljenem delu novo sojenje (354. člen ZPP).

Razveljaviti je potrebno tudi odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku. V delu, v katerem se nanaša na parc.št. 1082, 1083/5, 1105/2 in 1105/3 k.o. R., že zato, ker je bila razveljavljena odločitev o primarnem tožbenem zahtevku. V preostalem delu (glede parc.št. 1084/3) pa sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih in zato sodbe glede tega ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka je namreč kot pravno podlago podrejenemu zahtevku navajala določbo 61. člena Energetskega zakona (EZ), po kateri mora lastnik nepremičnine, preko katere je nujno potreben dostop do infrastrukture za zagotovitev nemotenega obratovanja in vzdrževanje infrastrukture, proti pravični odškodnini dovoliti dostop do te infrastrukture. Tožena stranka se je uporabi poti po določbah 61. člena EZ v svojih navedbah upirala, tožeča stranka pa je trdila, da je to nujno za vzdrževanje obstoječega daljnovoda. Zaradi nedvomnega upiranja tožene stranke uporabi poti tudi za potrebe obstoječega daljnovoda ni pomembno, v zvezi s katerimi dejanji je na terenu prišlo do oviranja tožeče stranke s strani toženca in ostalih lastnikov zemljišč v bližini, bistveno je le vprašanje, ali gre za pot, ki je potrebna za zagotovitev nemotenega obratovanja in vzdrževanja infrastrukture. O tem pa sodba nima razlogov, zato je bilo treba odločitve o odrejenem zahtevku razveljaviti tudi glede parc.št. 1084/3 k.o. R. (354. člen ZPP).

Predlog za začasno odredbo se nanaša na dajatveni del zahtevka (to je točko 3. tožbe). Sodišče prve stopnje je sicer nerazumljivo, kljub zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka, ugotovilo, da je podana verjetnost, da ima tožeča stranka služnost, vendar je hkrati ugotovilo, da ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazano, da tožena stranka to služnostno pravico vznemirja, ker naj bi bila tudi po navedbah tožeče stranke ravnanja toženca in ostalih solastnikov uperjena le proti izgradnji daljnovoda s povečano močjo (dvosistemskega daljnovoda), posledično pa naj se tudi zatrjevana škoda ne bi nanašala na enosistemski daljnovod. Tak zaključek je protispisen, saj je tožeča stranka izrecno navajala, da ne more dostopati do daljnovoda niti za potrebe vzdrževanja obstoječega daljnovoda (zadnji odstavek točke V tožbe in točka IX dopolnitve tožbe) in da zaradi nemožnosti rekonstrukcije obstoječega daljnovoda grozi škoda. Glede na zgoraj povedano o načinih pridobitve služnosti v javnem interesu verjetnost obstoja služnosti ni podana in zato niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje primarnega zahtevka. Lahko pa bi bili podani pogoji za zavarovanje podrejenega zahtevka. Zaradi protispisne ugotovitve o vsebini navedb tožeče stranke sodišče prve stopnje odločilnih dejstev v zvezi s tem ni ugotavljalo, zato je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o začasni odredbi in zadevo vrniti v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju).

Ker je bila sodba delno razveljavljena, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbeni stroški pa so del nadaljnjih stroškov postopka (165. člen ZPP).

Napotki za nadaljnje postopanje so že vsebovani v gornji obrazložitvi.