Jedro

Pri tožniku ni bilo ugotovljenih zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale zmožnost za zagotovitev ali ohranitev delovnega mesta vodje gradbenih del, oziroma za poklicno napredovanje, zato pri njem invalidnost ni podana. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški za zastopanje tožnika v pritožbenem postopku bremenijo proračunska sredstva Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 6. 1. 2014 in št. ... z dne 14. 4. 2014, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 6. 6. 2013 dalje, priznanje pravice do invalidske pokojnine, ter odreditev toženi stranki, da o odmeri in izplačilu invalidske pokojnine odloči v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude pa izplača tudi zakonske zamudne obresti. Presodilo je, da sta izpodbijani zavrnilni upravni odločbi pravilni in zakoniti.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo tako, da se tožbenim zahtevkom ugodi. Priglaša stroške pritožbe.

Poudarja, da je bil predsodni postopek sprožen na predlog osebnega zdravnika zaradi kronične depresije. S tožbo je predlagal odpravo zavrnilnih odločb, saj bolezen, ki se mu ponavlja že dalj časa z diagnozo F60.9, osebnostna motnja, ni bila upoštevana. Izkazane so tudi obsesivno kompulzivna motnja s šifro F42.9, depresivna motnja s šifro F33.9 in čustvena neuravnovešena osebnostna motnja F60.3. Opozarja, da se v medicinski dokumentaciji po ugotovitvah psihiatra z dne 20. 5. 2004 kaže mešano anksiozno depresivna motnja, CT glave pri pregledu 18. 10. 2005, ki prikaže sicer normalen izvid pa dne 10. 8. 2010 na psihiatrični kliniki z Rorschachovim preizkusom specialist nevrolog ugotavlja prisotno reakcijo na stres s prilagoditveno motnjo.

Z izpodbijano sodbo, oprto na izvedensko mnenje psihiatra, se ne strinja, saj bi sodišče za pravilno ugotovitev dejanskega stanja moralo slediti dokaznemu predlogu po postavitvi drugega izvedenca. Izvedenec ga pri snemanju intervjuja ni vprašal za soglasje. Povzetek izjave v pisnem mnenju, da naj bi bil sposoben za svoje delo ne more biti točen, ker se z izvedencem o tem sploh nista pogovarjala, temveč naj bi se zmenila, da bo opravljen še en intervju. Z izvedencem se nista pogovarjala niti o samoobtoževalnih mislih. Sodišče neutemeljeno poklanja vero izvedenčevi trditvi, da je intervju trajal več kot eno uro, čeprav naj dejansko nebi bil daljši od 15 do 20 minut. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Ta je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljeni definiciji invalidnosti iz 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(1) (ZPIZ-2).

5. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku(2) (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Ni podana niti smiselno zatrjevana kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ker ni bil izveden dokaz s tožnikovim zaslišanjem in novim izvedenskim mnenjem specialista psihiatra.

Po 212. členu ZPP so stranke sicer dolžne navajati dejstva in predlagati dokaze, na katere opirajo svoj zahtevek. Za sodišče iz te določbe, ki jo je potrebno uporabljati v skladu s 22. členom Ustave RS, izhaja obveznost, da dokazne predloge pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, tudi izvede. Vendar ni dolžno slediti dokaznim predlogom, za katere oceni, da njihova izvedba na odločitev nebi mogla vplivati. Zavrnitev dokaznega predloga mora ustrezno obrazložiti, kar je storjeno tudi v predmetni zadevi. Izpodbijana sodba vsebuje ustrezno utemeljitev o zavrnjenih dokaznih predlogih tožnika. Sprejemljivo razloguje, da dokaz z zaslišanjem tožnika ni bil potreben, ker je že na prvi glavni obravnavi navedel svojo strokovno izobrazbo, dela, ki jih je opravljal in se izrecno strinjal z delovno dokumentacijo z dne 11. 2. 2012 (list. št. 21). Tudi nestrinjanje s sodno izvedenskim mnenjem samo po sebi ni utemeljen razlog za pridobivanje novega izvedenskega mnenja od drugega medicinskega strokovnjaka. Takšnemu dokaznemu predlogu bi bilo potrebno slediti le, če bi bil že pridobljeni izvid in mnenje nejasen, nepopolen, sam s seboj v nasprotju, ali v nasprotju z raziskanimi okoliščinami. Ker je v izpodbijani sodbi ugotavljeno ravno nasprotno in hkrati poudarjeno, da so bile pomanjkljivosti, ki jih je tožnik očital v zvezi z medikamentozno terapijo, trajanjem intervjuja in nekatere druge, odpravljene z ustno izpovedjo izvedenca na glavni obravnavi, je dokazni predlog za pridobitev novega sodno izvedenskega mnenja, povsem pravilno zavrnjen.

6. Sicer pa je s prvostopenjsko sodbo utemeljeno zavrnjen tožnikov zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih zavrnilnih upravnih aktov, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Že izpodbijani upravni odločbi sta namreč izdani na podlagi strokovno povsem skladnih mnenj IK I in IK II z dne 11. 11. 2013 oz. 7. 4. 2014. Pri tožniku ni bilo ugotovljenih zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale zmožnost za zagotovitev ali ohranitev delovnega mesta vodje gradbenih del, oziroma za poklicno napredovanje, zato pri njem invalidnost ni podana. Pri ocenjevanju sta poleg specialista medicine dela(3) sodelovala tudi specialista psihiatra. Mnenji sta uprti na listinsko medicinsko in delovno dokumentacijo ter izvid osebnega pregleda, iz katerega izhaja, da je tožnik svojo nesrečo opisoval ustrezno, lucidno, in da psihično ni kazal znakov, ki bi opravičevali ugotovitev invalidnosti.

7. Oceno invalidnosti iz predsodnega upravnega postopka le še dodatno potrjuje pisno sodno izvedensko mnenje specialista psihiatra in njegova izpoved na glavni obravnavi 12. 1. 2016 (list. št. 43 in 44 ). Iz povzetka izvida osebnega pregleda v pisnem izvedenskem mnenju (list. št. 26) izhaja, da je bil tožnik bistre zavesti in odlično orientiran v vseh smereh, da je bil miselni tok primernega tempa, vendar izjemno razvlečen, saj se je v pripovedi spuščal v obrobne asociativne miselne zveze. Vsebinsko so bila poudarjena občutja prikrajšanosti, kar je dajalo pripovedi že kverulantski podton, vendar brez blodnjave konotacije. Pri spominskih funkcijah so bile ugotovljene posamezne vrzeli, vendar hkrati izkazano izjemno natančno in pedantno osvetljevanje posameznih dogodkov iz poklicnega življenja. Čustvena lega je bila mestoma vznesena, mestoma jezavo obarvana, občasno vehementno obtožujoča drugih, brez izgube samospoštovanja, samoobtoževalnih misli, idej ničvrednosti ali podobnega, kar bi opredeljevalo depresivni sindrom. Kognitivne sposobnosti so bile v mejah povprečja. Osebnostno je tožnik ekstrovertiran, hvalisav, komunikativen, nagnjen k tveganju, drobnjakarski, za svoj neuspeh krivi izključno druge in krivdo projicira navzven. Na podlagi takšnega izvida psihiatrične preiskave izvedenec zaključuje, da pri tožniku ni enoznačnih simptomov prave duševne bolezni iz spektra katerekoli različice shizofrenije ali čustvene motnje s psihotičnim obeležjem, duševne manj razvitosti ali pomembnejšega upada kognitivnih kapacitet. Je ekstrovertirana, povprečno razumsko komunikativna osebnost, z nagnjenostjo k tveganju brez samopodcenjevalih misli. Na podlagi razpoložljive psihiatrične listinske medicinske dokumentacije ter izvida osebnega pregleda zaključuje, da do 14. 4. 2014 pri tožniku niso nastopile takšne duševne spremembe, da bi postal nesposoben za delo, za katero ima pridobljeno šolsko izobrazbo V. stopnje, torej za vodjo gradbenih del. Ne ugotavlja persistentne depresivne motnje, ki bi onemogočala delovno zmožnost, niti depresivnih simptomov, ki bi se kazali v pomanjkanju samospoštovanja, v samoobtoževalnih mislih, hipobuliji, vegetativni motnji ali depresivnem razpoloženju z značilno mimiko. Zaključuje, da gre pri njem za neopredeljeno osebnostno motnjo, ki nima vpliva na delazmožnost. 8. Izvedenec je svojo oceno podkrepil še z vidika v medicinskih izvidih predpisovane medikamentozne terapije. Pojasnil je, da zdravili Helex in Seroquel nista antidepresiva, temveč anksiolitik oz. nevroleptik, t.j. pomirjevalo in uspavalo. Predpisovana količina in čas jemanja teh zdravil po njegovi oceni ne vplivata niti na zmožnost vožnje. Hkrati je izpovedal, da gre pri Velbutrinu za blag antidepresiv, ki spodbuja razpoloženje in nima posebnega vpliva na vožnjo, niti delovne sposobnosti. Torej v obravnavanem primeru na zmožnost tožnika za opravljanje dela vodje gradbišča, na katero je bila ocenjevana invalidnost. O izvidu in mnenju psihološkega pregleda z dne 3. 7. 2014 (priloga A/25), iz katerega sicer izhaja bistveno zmanjšana delazmožnost zaradi anksiozno depresivne motnje, je izvedenec v povezavi z izvidom osebnega pregleda tožnika, nenazadnje izpovedal, da je rezultat trenutnega razpoloženja. Pojasnil je, da je psihološki izvid zelo fin inštrument, ki beleži sprotna razpoloženjska nihanja. Svojo oceno psihološkega izvida je pojasnil s prepričljivim logičnim sklepanjem, da v kolikor bi bila tožnikova delazmožnost 3. 7. 2014 dejansko bistveno zmanjšana, bi morala biti taka tudi ob osebnem pregledu pred izdelavo izvedenskega mnenja. Delovna zmožnost zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, kar je imanentno invalidnosti ne more biti enkrat bistveno zmanjšana, drugič pa sploh ne.

9. Ob takšnem sodno izvedenskem mnenju, ki je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo utemeljeno in obrazloženo s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj, ne more biti odločilno pritožnikovo vztrajanje, da za pridobitno delo ni zmožen, ne laično sklicevanje na šifre različnih diagnoz, očitek, da je osebni pregled pri izvedencu trajal bistveno manj, kot je ta izpovedal na obravnavi, niti da izvedencu ni dal soglasja za snemanje, saj ne pogojujejo drugačne razsodbe od izpodbijane. Za pritožbeno rešitev zadeve je bistveno le, da ni objektivizirane medicinske podlage, na podlagi katere bi bila sploh dokazana invalidnost v smislu splošnega dela definicije iz 1. odstavka 63. člena in posledično niti I. kategorija iz 1. alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2. To pa seveda pomeni, da v predmetni zadevi ni pogojev iz 41. člena ZPIZ-2 za priznanje vtoževane pravice do invalidske pokojnine.

10. Zaradi predhodno obrazloženega je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti ni potrditi zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ob takšnem pritožbenem izidu je potrebno hkrati odločiti, da priglašeni pritožbeni stroški za zastopanje tožnika po pooblaščenem odvetniku na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči, bremenijo proračunska sredstva prvostopenjskega Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

(1) Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (3) Ki ima poleg medicinskega strokovnega znanja med drugim tudi teoretična in praktična strokovna znanja in izkušnje s področja splošne zdravstvene zmožnosti za delo v posameznih poklicih, na delovnih mestih ali vrstah dela.