Jedro

Izdatki za hrambo odvzetega avtomobila po pravnomočnosti sodbe niso več strošek postopka o prekršku, temveč gre za izdatke, zvezane z izvršitvijo sankcije.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je s sodbo PR 25/2010 z dne 30. 4. 2010 spoznalo V. M. za odgovornega dveh prekrškov po točki d) četrtega odstavka 130. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) in mu izreklo enotno globo 1.900 EUR ter stranski sankciji 36 kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil ter odvzem osebnega avtomobila znamke Renault. Odločilo je, da se osebni avtomobil po pravnomočnosti sodbe proda in da je obdolženi dolžan plačati stroške postopka, med njimi stroške hrambe zaseženega vozila, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Višje sodišče je pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo.

2. S sklepom PR 25/2010 z dne 10. 11. 2010 je sodišče prve stopnje odločilo, da je obdolženi dolžan plačati stroške hrambe odvzetega vozila za mesece april, maj, junij, julij, avgust, september in oktober 2010 v skupni višini 421,20 evrov. Zoper sklep je obdolženi vložil pritožbo, ki ji je višje sodišče z izpodbijanim sklepom delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženi dolžan plačati stroške hrambe zaseženega vozila za mesece april, maj, junij, julij in za čas od 1. 8. 2010 do 24. 8. 2010 v skupni višini 299,52 EUR.

3. Zoper sklep višjega sodišča vlaga vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb 1. točke prvega odstavka 143. člena in prvega odstavka 144. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Nepravilno naj bi bilo stališče višjega sodišča, da izdatki za hrambo po pravnomočnosti sodbe niso več strošek postopka o prekršku, temveč gre za izdatke, zvezane z izvršitvijo sankcije. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi uveljavljano kršitev zakona.

4. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) poskušalo vročiti storilcu, a se je sodna pošiljka vrnila z oznako „preseljen.“ B.

5. V skladu s splošno določbo 47. člena ZP-1 so stroški postopka izdatki, ki nastanejo v postopku za prekršek ali zaradi njega, in izdatki, nastali v zvezi z zavarovanjem potrebnih dokazov in hrambo zaseženih in odvzetih predmetov pred uvedbo postopka. V 143. členu so stroški rednega sodnega postopka o prekršku natančneje opredeljeni. Med njimi so v 1. točki prvega odstavka tega člena navedeni izdatki za hrambo odvzetih predmetov (oziroma po noveli ZP-1G izdatki za zaseg in hrambo odvzetih predmetov). Med stroške postopka torej spadajo izdatki za (zaseg in) hrambo odvzetega predmeta, ki so nastali v postopku o prekršku, vse od zasega predmeta do pravnomočne odločitve o prekršku. Kot pravilno navaja višje sodišče v izpodbijanem sklepu, se postopek o prekršku konča s pravnomočnostjo sodbe o prekršku. Stroški, ki nastanejo po pravnomočno končanem postopku, niso več stroški postopka v smislu 47. člena ZP-1, temveč so stroški postopka izvršitve sodbe.

6. Po določbi petega odstavka 202. člena ZP-1 okrajno sodišče izvrši stransko sankcijo odvzema predmetov, izrečeno s sodbo ali sklepom, po določbah zakona, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij. V 5. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) je določeno, da tisti, proti kateremu se izvrši kazenska sankcija, ne plača stroškov za njeno izvršitev, razen če z zakonom ni drugače določeno. Po mnenju vložnika zahteve naj bi bilo v primeru stroškov hrambe odvzetega vozila določeno v 1. točki prvega odstavka 143. člena in 47. členu ZP-1, po katerih so stroški postopka tudi izdatki za hrambo odvzetih predmetov, ki nastanejo zaradi postopka o prekršku. Ti stroški naj bi nastali prav zaradi postopka o prekršku oziroma storilčeve nevarnosti, ki jo predstavlja kot voznik v cestnem prometu.

7. Razlaga 47. člena ZP-1, ki jo ponuja vrhovni državni tožilec, je preširoka. Z dnem pravnomočnosti sodne odločbe, s katero je odločeno o odvzemu predmeta, storilec (oziroma lastnik) izgubi lastninsko pravico na odvzetem predmetu (Miha Juhart v: Stvarnopravni zakonik (SPZ): s komentarjem, Ljubljana: GV Založba, 2004, str. 258), denar, ki se dobi s prodajo predmeta, pa je prihodek države (tretji odstavek 202. člena ZP-1). Še s tega vidika bi bilo nepravično storilcu naložiti stroške hrambe stvari, ki ni več njegova, pri čemer tudi ne more vplivati na trajanje postopka izvrševanja sankcije odvzema predmeta. Poleg tega je v drugem odstavku 204. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) v zvezi s tretjim odstavkom 202. člena ZP-1 izrecno določeno, da stroške hrambe in prodaje odvzetega blaga, ki ga prodaja davčni organ, nosi organ, ki je blago odvzel, če teh stroškov ni mogoče pokriti iz kupnine.

8. Vrhovno sodišče je zato zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členoma ZP-1).