Jedro

Stroški hrambe zaseženega vozila, ki so nastali po pravnomočnosti sodbe o prekršku, ko je postopek o prekršku končan, do oddaje le-tega v uničenje, niso stroški postopka o prekršku, temveč stroški postopka izvršitve sodbe, ki jih ni mogoče naložiti v plačilo obdolžencu.

Izrek

Pritožbi obdolženca V.M. se delno ugodi in se izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da je obdolženec dolžan plačati stroške hrambe odvzetega vozila znamke R., tip C., reg. št. ..., ki mu je bilo zaseženo dne 17. 4. 2010, za mesece april, maj, junij, julij in za čas od 1. 8. 2010 do 24. 8. 2010 v skupni višini 299,52 (dvestodevetindevetdeset 52/100) EUR.

Sicer se pritožba obdolženca kot neutemeljena zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje obdolžencu naložilo plačilo stroškov hrambe odvzetega vozila znamke R., tip C., reg. št. ..., ki mu je bilo zaseženo dne 17. 4. 2010, za mesece april, maj, junij, julij, avgust, september in oktober 2010 v skupni višini 421,20 EUR, ki jih je obdolženec dolžan plačati v roku 15 dni po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa, ker bodo sicer prisilno izterjani.

Zoper takšen sklep se pritožuje obdolženec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da je v postopku policist zasegel njegovo vozilo in samovoljno sprejel odločitev, da bo poklical vlečno službo in dal vozilo odpeljati v S. S. v hrambo, čeprav II. odst. 238. a čl. Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) govori, da se zaseženo vozilo takoj odda sodišču, ki je pristojno za postopek o prekršku, lahko pa se do izdaje sodbe o prekršku hrani pri policiji. Odločitev policista ni razumljiva, saj bi se lahko tudi usedel v zaseženo vozilo in ga odpeljal v R. S. pred policijsko postajo ter ga tam parkiral do izdaje sodbe o prekršku. Prav tako bi lahko policist vozilo dal na razpolago sodišču, da bi sodišče odločilo, kje bo hranilo vozilo. Vozilo bi lahko namreč tudi bilo v hrambi pred stanovanjskim objektom obdolženčevega začasnega prebivališča, saj je osebno vozilo možno zavarovati pred uporabo z odvzemom ključev, prometnega dovoljenja ter registrskih tablic. Policisti pa bi lahko vsakodnevno nadzorovali, če je vozilo parkirano na za to predvidenem prostoru, kajti obdolženčevo začasno bivališče je na sami poti, po kateri se policisti vozijo v zasedo, kjer čakajo voznike. S takšnim načinom hrambe bi zadevni organi gospodarno ravnali, saj ne pobira denarja po cesti in ni materialno zmožen in dolžan plačevati nezakonite negospodarne odločitve policista. Stroški hrambe vozila so nerazumno visoki, še posebej glede na okoliščino, da je kraj hrambe vozila bil na periferiji in da je vozilo bilo parkirano pod milim nebom, brez nadzora. Zoper odločitev Višjega sodišča v Celju, ki je potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, s katero mu je vozilo bilo odvzeto, je vložil pobudo za zahtevo za varstvo zakonitosti na tožilstvo. V nadaljevanju obdolženec obširno pojasnjuje razloge zaradi katerih se mu zdi odločitev pritožbenega sodišča o pritožbi zoper sodbo prvostopenjskega sodišča nezakonita in kako so bili postopki ugotavljanja alkoholiziranosti nezakonito izvedeni. Navaja pa tudi, da z izpodbijanim sklepom sodišča ni zaznati pravne podlage za plačilo hrambe vozila po pravnomočnosti sklepa višjega sodišča, ki je postal pravnomočen v mesecu juliju 2010. Pri zasegu in po zasegu vozila ni imel možnosti odločati, kje bo vozilo hranjeno in ni mogel vplivati na najbolj ugodnega ponudnika hrambe, zato bi bilo neetično obdolžencu zaračunati plačilo hrambe vozila. Stroški so tako visoki, kot bi bil parkiran v hrambi tovornjak-vlačilec dolžine 16,5 m z največjo dovoljeno maso 40 ton. Pritožbenemu sodišču predlaga, da stroške plačila vleke in hrambe zaseženega osebnega vozila naloži policistu, ki mu je vozilo zasegel v nasprotju z določbo II. odst. 238. a čl. ZVCP-1 Pritožba je delno utemeljena.

Zakon o prekrških (ZP-1) v 47. čl. določa, da so stroški postopka izdatki, ki nastanejo v postopku za prekršek ali zaradi njega, in izdatki, nastali v zvezi z zavarovanjem potrebnih dokazov in hrambo zaseženih in odvzetih predmetov pred uvedbo postopka. V skladu s 1. tč. I. odst. 143. čl. ZP-1 so stroški postopka tudi izdatki za priče, izvedence, tolmače, oglede ter hišne in osebne preiskave in za hrambo odvzetih predmetov. Ti stroški se v skladu s čl. 143/II ZP-1 izplačujejo vnaprej iz sredstev organa, ki vodi postopek o prekršku, pozneje pa se izterjajo od tistega, ki jih je po 144. čl. ZP-1 dolžan plačati. V I. odst. 144. čl. ZP-1 je določeno, da stroške postopka plača tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek. Kdo plača stroške in kolikšni so, se določi v sodbi o prekršku, če pa za ugotovitev stroškov ni zadosti podatkov, se izda pozneje o stroških postopka poseben sklep (I. in II. odst. 145. čl. ZP-1).

Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je obdolženec bil s sodbo o prekršku Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, opr. št. PR 25/2010 z dne 30. 4. 2010 spoznan za odgovornega storitve dveh prekrškov po čl. 130/IV D ZVCP-1, ki jo je storil 9. 1. 2010 in 17. 4. 2010, za kar mu je bila izrečena globa v višini 1.900,00 EUR ter stranski sankciji 36 kazenskih točk v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja ter odvzem osebnega avtomobila znamke R., tip C., reg. št. .... Navedena sodba prvostopenjskega sodišča je bila potrjena s sodbo o prekršku Višjega sodišča v Celju, opr. št. PRp 365/2010 z dne 23. 7. 2010, ki je postala pravnomočna 24. 8. 2010, ko jo je prvostopenjsko sodišče poslalo obdolžencu, kot to izhaja iz štampiljke na list. št. ... spisa (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-80/09-26 z dne 1. 10. 2009). V sodbi o prekršku prvostopenjskega sodišča je bilo odločeno tudi, da je obdolženec dolžan plačati stroške postopka, in sicer sodno takso, ki jo bo sodišče odmerilo po pravnomočnosti sodbe, stroške vleke zaseženega vozila v višini 113,54 EUR in stroške hrambe zaseženega vozila, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

Ker je tako o obdolženčevi dolžnosti plačila stroškov hrambe zaseženega vozila bilo pravnomočno odločeno s sodbo o prekršku, z izpodbijanim sklepom pa je sodišče zgolj odmerilo njihovo višino, so pritožbene navedbe glede negospodarnega in nezakonitega ravnanja policista pri zasegu in hrambi vozila neupoštevne, saj bi takšne navedbe moral izpostaviti že tekom postopka o prekršku na prvi stopnji, najkasneje pa v pritožbi, pa tega, kot je to razvidno iz spisovnega gradiva, ni storil. Prav tako so neupoštevne pritožbene navedbe, v katerih storilec pojasnjuje, zakaj je po njegovem mnenju sodba o prekršku Višjega sodišča v Celju z dne 23. 7. 2010 nepravilna in nezakonita, saj je z odločitvijo pritožbenega sodišča bilo o glavni stvari dokončno odločeno, zoper to odločitev pa pritožba oz. redno pravno sredstvo ni dovoljeno. Tudi samo višino stroškov hrambe storilec izpodbija zgolj s pavšalnimi navedbami, da so ti stroški previsoki in da so primerljivi s stroški hrambe tovornjaka-vlačilca dolžine 16,5 m z največjo dovoljeno maso 40 ton. Višina stroškov je razvidna iz fotokopije računov pooblaščene organizacije, ki je pooblaščeno za opravljanje storitve hrambe zaseženih vozil na list. št. 25, 39, 40, 41, 56, 60 in 63 spisa in jih je sodišče tudi plačalo.

Vendar pa storilec v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da v izpodbijanem sklepu ni zaznati (pravne) podlage za plačilo hrambe vozila po pravnomočnosti sodbe o prekršku. Glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, številka U-I-80/09-26 z dne 1. 10. 2009, ki je bila objavljena v Uradnem listu št. 88/2009 z dne 5. 11. 2009 in učinkuje od 6. 11. 2009, se šteje, da je sodba o prekršku prvostopenjskega sodišča postala pravnomočna 24. 8. 2010, ko je sodišče prve stopnje storilcu poslalo sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 23. 7. 2010, in ne že v juliju 2010, kot zmotno trdi storilec v pritožbi. S pravnomočnostjo sodbe o prekršku je bil postopek o prekršku končan in stroški, ki nastanejo po pravnomočnosti sodbe o prekršku, ne sodijo več med stroške postopka o prekršku, zato jih ni mogoče naložiti v plačilo obdolžencu. Stroški hrambe, ki so nastali v času od 24. 8. 2010 do 15. 10. 2010, ko je vozilo po podatkih v spisu bilo oddano v uničenje, niso stroški postopka o prekršku, temveč stroški postopka izvršitve sodbe, ki pa jih glede na obstoječo zakonodajo ni mogoče naložiti v plačilo obdolžencu oziroma obsojencu, zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom obdolžencu neutemeljeno naložilo plačilo tudi tistih stroškov hrambe zaseženega vozila, ki so nastali po pravnomočnosti sodbe o prekršku, s katero je med drugim bilo odločeno tudi o stroških postopka o prekršku. Stroške, ki so nastali pred tem, pa je glede na pravnomočno odločitev o dolžnosti plačila stroškov postopka o prekršku dolžan plačati obdolženec, ki mu je bila izrečena sankcija in jih ni mogoče naložiti v plačilo policistu, ki je zasegel vozilo, kot to neutemeljeno predlaga obdolženec v pritožbi. Obdolženec je torej dolžan plačati stroške hrambe zaseženega vozila za čas od zasega tj. 17. 4. 2010 do pravnomočnosti sodbe o prekršku tj. 24. 8. 2010, kar znaša skupno 128 dni. Ker je po računih pogodbenega izvajalca cena hrambe zaseženega vozila 1,95 EUR na dan skupaj z 20 % DDV pa 2,34 EUR na dan, znašajo skupni stroški hrambe zaseženega vozila za čas od 17. 4. 2010 do 24. 8. 2010, torej za mesece april, maj, junij, julij in za čas od 1. 8. 2010 do 24. 8. 2010, ki jih je dolžan plačati obdolženec, 299,52 EUR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z IX. odst. 163. čl. ZP-1 obdolženčevi pritožbi delno ugodilo in je izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, v preostalem delu pa je obdolženčevo pritožbo iz zgoraj navedenih razlogov kot neutemeljeno zavrnilo (III. odst. 163. čl. ZP-1)